Jedro

Sodišče prve stopnje je storilo kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. V sodbi ni navedlo razlogov, zaradi katerih priče, za katero je tožena stranka prepričana, da je njeno zaslišanje, glede na izpoved tožnice in priče (njene nekdanje sodelavke), potrebno za ugotovitev relevantnih dejstev, ni zaslišalo. Razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje s sklepom na naroku za glavno obravnavo zavrnilo izvedbo tega dokaznega predloga (že drugi neopravičen izostanek priče z naroka), ni upravičen razlog za zavrnitev tega dokaznega predloga. Skladno s 1. odstavkom 241. člena ZPP sodišče v takem primeru izbere enega izmed ukrepov in s tem zagotovi prisotnost priče na naroku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožnici izplačati razliko med prejeto in pripadajočo odpravnino v znesku 12.197,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2013 dalje do plačila, višji zahtevek za 0,06 EUR je zavrnilo (točka I izreka), toženi stranki pa je tudi naložilo, da je dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti potrebne stroške postopka v višini 494,10 EUR, ki naj jih nakaže na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, št. ... pri Uradu za javna plačila A., skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka po tej sodbi od zamude dalje do plačila (točka II izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremni tako, da tožničin zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo navedbam tožnice, medtem ko je navedbe tožene stranke namerno spregledalo, prav tako pa tudi izpovedi oziroma izjave prič, ki so bile v korist tožene stranke. Tožena stranka izrecno izpostavlja izpoved tedanje direktorice B.B., ki je sodišče prve stopnje sploh ne omenja v obrazložitvi, čeprav je izpovedala o nekaterih bistvenih okoliščinah, v katerih je prišlo do sporne spremembe delodajalca tožnice. Kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP predstavlja že dejstvo, da sodišče prve stopnje navede, da je zaslišalo pričo C.C., tega pa ni storilo, ker je dokazni predlog tožene stranke na naroku dne 3. 7. 2017 zavrnilo. Tožena stranka je bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP uveljavljala že na naroku. Toženi stranki je bila namreč kršena pravica do izjave v postopku, saj ji ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je izpustilo bistveni del izpovedi tožnice, da je sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 3. 2011 pri prejšnjem delodajalcu podpisala šele potem, ko ga je prebrala in se seznanila z vsebino in njegovimi posledicami, torej tudi s tem, da za to obdobje nima pravice do odpravnine. Šele kakšen teden po podpisu sporazuma je tožnica prejela predlog pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko. Priča D.D. je o tem izrecno izpovedal, da delavcem ni bilo potrebno skleniti sporazuma, prav tako ne skleniti nove pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko, da je vse temeljilo na prosti volji posameznega delavca, tako da je bilo prenehanje delovnega razmerja pri družbi E. d. o. o. popolnoma neodvisno od zaposlitve pri toženi stranki in ni bilo nobenega avtomatizma. Sporazum je bil v celoti sklenjen skladno z 79. členom ZDR. Pretekle zaposlitve tožnice, ki sicer niso sporne, za odločitev v tem sporu niso pomembne. Tožena stranka ni pravni naslednik družbe E., saj je samostojen gospodarski subjekt in na trgu nastopa neodvisno od te družbe, prav tako pa tudi ni njen pravni naslednik v smislu delovnopravne kontinuitete, saj zaposlitev tožnikov s 1. 4. 2011 ni mogoče obravnavati kot spremembo delodajalca po 1. odstavku 73. člena ZDR. Tudi sklicevanje sodišča na odločbo VSRS ter na Direktivi 77/987 in 2001/23/ES zaradi že navedenega ne pride v poštev. Sodišče ni upoštevalo izpovedi prič D.D. in B.B., da E. ni sodeloval pri zaposlovanju delavcev pri toženi stranki, je pa povsem nekritično sledilo izpovedbam tožnice in njenih sodelavk glede njihovega dela, saj so te zainteresirane za izid postopka, prav tako pa se tudi ni opredelilo do navedb tožene stranke. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je tožena stranka pred vzpostavitvijo delovnega razmerja s tožnico za njeno delovno mesto vložila prijavo prostega delovnega mesta pri zavodu za zaposlovanje, česar pri prevzemu ne bi storila. Glede na navedeno je jasno, da v obravnavani zadevi ni šlo za prevzem delavcev, zato je tožničin tožbeni zahtevek neutemeljen in ga je potrebno zavrniti, ker ni podana delovnopravna kontinuiteta, zaradi tega pa tožnica ni upravičena do vtoževane razlike v odpravnini. Posledično ji tožena stranka tudi ni dolžna plačati stroškov postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo dne 3. 7. 2017 izhaja, da je sodišče prve stopnje s sklepom dejansko zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče C.C. iz razloga, ker že dvakrat svoje odsotnosti z naroka ni opravičil in da je tožena stranka takoj ugovarjala procesno kršitev. Kljub taki odločitvi je sodišče prve stopnje v točki 3 obrazložitve sodbe navedlo, da je pričo zaslišalo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje v sodbi ni navedlo razlogov, zaradi katerih priče, za katero je tožena stranka prepričana, da je njeno zaslišanje, glede na izpoved tožnice in priče (njene nekdanje sodelavke), potrebno za ugotovitev relevantnih dejstev, ni zaslišalo. Razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje s sklepom na naroku za glavno obravnavo zavrnilo izvedbo tega dokaznega predloga (že drugi neopravičen izostanek priče z naroka), ni upravičen razlog za zavrnitev tega dokaznega predloga. Skladno s 1. odstavkom 241. člena ZPP sodišče v takem primeru izbere enega izmed navedenih ukrepov in s tem zagotovi prisotnost priče na naroku.

6. Zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in jo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj kršitve ne more samo odpraviti (1. odstavek 354. člena ZPP). V novem sojenju naj sodišče prve stopnje ugotovljeno absolutno bistveno kršitev določb postopka odpravi ter zasliši predlagano pričo oziroma argumentirano zavrne izvedbo tega dokaza.

7. Kljub razveljavitvi izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je, glede na do sedaj izvedene dokaze, sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica upravičena do plačila odpravnine za celotno obdobje dela od leta 1983 do odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki, saj je pred zaposlitvijo pri toženi stranki delala pri njenih prednikih, tako da gre dejansko za prevzem delavcev in dejavnosti. Enako velja tudi za toženo stranko, ki je nadaljevala z isto dejavnostjo kot tožničin prejšnji delodajalec, kljub temu, da med nima ni prišlo do prenosa na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe. Sodišče prve stopnje na podlagi do sedaj izvedenih dokazih pravilno ugotovilo, da obstajajo objektivni kriteriji, zaradi katerih je potrebno šteti, da gre za prenos podjetja, saj je gospodarska enota ohranila svojo identiteto. Pravilna je tudi ugotovitev, da je, kljub podpisu sporazuma in nove pogodbe o zaposlitvi, tožnica dejansko prešla k toženi stranki skladno z določbo 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji).

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo in temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.