18. 12. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. in B. B., oba iz Ž., ki ju zastopajo C. C., Č. Č., D. D. D., E. E., odvetniki v Z., na seji senata dne 10. decembra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. in B. B. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1276/01 z dne 12. 9. 2001 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. V P 228/99 z dne 30. 4. 2001 se ne sprejme, v delu, v katerem se nanaša na pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrglo ugotovitveni zahtevek iz nasprotne tožbe, da je tožnica (toženka glede tega zahtevka iz nasprotne tožbe) motila drugega toženca (tožnika v zvezi s tem zahtevkom iz nasprotne tožbe) v zadnji mirni posesti stanovanja, ker tožnik zaradi obstoja dajatvenega zahtevka na vzpostavitev prejšnjega stanja za ugotovitveni zahtevek ni imel pravnega interesa. Dajatveni zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja in zahtevek za prepoved bodočih posegov je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker zaradi odtujitve spornega stanovanja med pravdo izpolnitev dajatvenega zahtevka oziroma vzpostavitev prejšnjega stanja ni bila več mogoča. Glede na to je sodišče prve stopnje moralo zavrniti tudi predlog za izdajo začasne odredbe, v kateri je drugi toženec zahteval izročitev ključev za vstop v stanovanje. Zoper odločitev sodišča prve stopnje sta se pritožila tako prvi kot drugi toženec. Njuna pritožba je bila kot neutemeljena zavrnjena.

2.Ustavna pritožnika (prvi in drugi toženec v pravdi) sodišču očitata predolg postopek. Menita, da zaradi predolgega postopka nista mogla uveljaviti svojih pravic. S tem naj bi jima bila kršena pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave). Kršena pa naj bi jima bila tudi pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ker naj bi tožnica v postopku načrtno skrivala podatke ter ker naj bi sodišče zaradi napačne uporabe procesnih pravil pritožnikoma ne dalo možnosti dokazovanja in s tem ravnalo pristransko. Hkrati sodišču očitata, da ni moglo ugotoviti dobrovernosti tretjega, če ga ni zaslišalo. Sodišče pa naj pritožnikoma tudi ne bi pokazalo listin glede kupoprodajne pogodbe, v katero naj bi, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, vpogledalo sodišče.

B.

3.Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanima sklepoma kršena katera od človekovih pravic.

4.Očitek pritožnikov, da je sodišče zaradi napačne uporabe procesnih pravil pritožnikoma odvzelo možnost dokazovanja in s tem ravnalo pristransko, kar bi lahko predstavljalo kršitev 22. člena, ni utemeljen. Pritožnika očitka nista izkazala. V pritožbi namreč nista pojasnila, s katerimi pristranskimi dejanji naj bi jima sodišče prve stopnje odvzelo možnosti dokazovanja. V zvezi z očitkom, ki se nanaša na presojo dobrovernosti in na obstoj kupoprodajne pogodbe, ustavna pritožnika nista izčrpala pravnih sredstev, zato ju v tem postopku ni mogoče obravnavati.

5.Glede očitka o kršitvi pravice do sojenja v razumnem roku, ki ga uveljavljata ustavna pritožnika, Ustavno sodišče opozarja, da se lahko po prvem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Ko je postopek pred sodiščem končan, kršenja pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ne more več biti in ga tudi ni več mogoče preprečevati. Zato tudi sodno varstvo po drugem odstavku 157. člena Ustave kot subsidiarno ne pride več v poštev (tako v odločbi št. Up-73/97 z dne 7. 12. 2000, Uradni list RS, št. 1/01 in OdlUS IX, 309). Povračilo morebitne škode, ki bi mu bila s takšno kršitvijo storjena (26. člen Ustave), lahko prizadeti zahteva v postopku pred pristojnim sodiščem; ko so pravna sredstva v tem postopku izčrpana, lahko ob pogojih ZUstS vloži tudi ustavno pritožbo. Ker pritožnika nista izkazala, da bi to pravno pot izkoristila, glede te očitane kršitve nista izčrpala pravnih sredstev iz prvega odstavka 51. člena ZUstS.

Zato ni formalnih pogojev za obravnavanje očitka kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave pred Ustavnim sodiščem.

6.Ker z izpodbijanima sklepoma očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi druge alineje prvega odstavka in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić.

Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu

z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger