Jedro

Kaznivo dejanje po 1. in 2. in 3. odstavku 217. člena KZ je lahko podano tudi takrat, ko storilec s kaznivim dejanjem sebi ali drugemu ne pridobi nobene prremoženjske koristi, pač pa v posledici njegovega goljufivega ravnanja za oškodovanca nastane premoženjska škoda - seveda pod pogojem, da je storilec ravnal z namenom, da sebi ali drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist. Če gre za poskus kaznivega dejanja po 1. odstavku 217. člena KZ in če storilec vnaprej ne ve, v kakšnem znesku mu bo uspelo pridobiti korist, katere okvir pa je sicer določen ali določljiv, zadošča, da je iz opisa dejanja razvidno, da je storilec ravnal z goljufivim namenom pridobiti si protipravno premoženjsko korist brez opredelitve, kolikšna bo.

Izrek

Zahtevi Državnega tožilstva za varstvo zakonitosti se ugodi in se glede obdolženega G.D. ugotovi, da je bila s sodbo sodišča prve in druge stopnje kršena določba 1. odstavka 217. člena v zvezi z 22. členom KZ.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obdolžene D.O., G.D., M.K. in D.T. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za poskus kaznivega dejanja goljufije, ki naj bi ga storili v sostorilstvu po 1. odstavku 217. člena v zvezi z 22. in 25. členom KZ. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo pritožbo okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec svetnik F.M. na podlagi 1. in 2. odstavka 421. člena ZKP dne 16.09.1998 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj ugotovi, da je sodišče prve stopnje v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča kršilo 1. odstavek 127. člena (očitno je mišljeno 217. člena) KZ v zvezi z 22. in 25. členom KZ.

Obdolženci, ki jim je bila zahteva na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP poslana v odgovor, na zahtevo za varstvo zakonitosti niso odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je izrek oprostilne sodbe utemeljilo, tako da je navedlo, da za presojo, ali so podani vsi zakonski znaki obdolžencem očitanega kaznivega dejanja, ni pomembna višina odškodnine, ki bi jo oškodovana zavarovalnica v končni fazi izplačala, pač pa tista višina, ki so jo imeli obdolženci v mislih v času storitve kaznivega dejanja. Če tega ni mogoče ugotoviti, po stališču prvostopenjskega sodišča niso izpolnjeni vsi zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja. Brez navedbe konkretne višine odškodnine, ki so jo hoteli obdolženci protipravno pridobiti v korist drugega, je še razvidno iz odločbe sodišča prve stopnje, sodišče ne more sprejeti niti odločitve o kvalifikaciji očitanega kaznivega dejanja. Svoje odločbo je obrazložilo tudi z navedbo, da v opisu dejanja v obtožnem predlogu ni nobene okoliščine, na podlagi katere bi sodišče lahko sklepalo, da je šlo v obravnavanem primeru za poskus kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, ki je v času storitve kaznivega dejanja "predstavljalo mejne vrednosti protipravno pridobljene premoženjske koristi v višini od 31.178,00 SIT do 3,117.800,00 SIT".

Sodišče druge stopnje je stališču prvostopenjskega sodišča pritrdilo in v obrazložitvi svoje odločitve zapisalo, da je od zatrjevane višine premoženjske koristi v obtožbi odvisna pravilna uporaba kazenskega zakona glede pravne opredelitve, od te pa da je odvisna tudi stvarna pristojnost enega ali drugega sodišča prve stopnje.

Navedlo je še, da pričakovano izplačilo odškodnine po splošnih zavarovalnih pogojih ne more biti pomagalo v tem smislu, da bi bilo mogoče zgolj na tej podlagi odločiti o pravilni uporabi bodisi osnovnega kaznivega dejanja bodisi priviligiranega oziroma kvalificiranega kaznivega dejanja goljufije po 217. členu KZ.

Po 1. odstavku 217. člena KZ stori kaznivo dejanje goljufije, kdor z namenom pridobiti sebi ali drugemu protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v pusti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja nekaj stori ali opusti. Če je zaradi takega storilčevega ravnanja za oškodovanca nastopi velika premoženjska škoda, je podana kvalificirana oblika po 2. odstavku 217. člena KZ, pri čemer ni potrebno, kot je bilo predpisano v določbi 2. odstavka 171. člena Kazenskega zakona RS, ki je veljal v času storitve dejanja, da bi storilcu šlo za to, da pridobi korist v višini ali povzroči škodo v znesku, ki je presegal 150.000 SIT.

Priviligirana oblika po 3. odstavku 217. člena KZ je podana, če je z dejanjem iz prvega odstavka povzročena majhna premoženjska škoda in je šlo storilcu za to, da si pridobi majhno premoženjsko korist. Premoženjska korist na eni in premoženjska škoda, ki jo oškodovancu z goljufivim ravnanjem povzroči storilec, na drugi strani, sta praviloma enako visoki. Vselej pa ni tako, saj je lahko kaznivo dejanje po 1. in 2. in 3. odstavku 217. člena KZ podano celo takrat, ko storilec s kaznivim dejanjem sebi ali drugemu ne pridobi nobene premoženjske koristi, pač pa v posledici njegovega goljufivega ravnanja za oškodovanca nastane premoženjska škoda; seveda pod pogojem, da je storilec ravnal z namenom, da sebi ali drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist. V primeru, da je premoženjska škoda višja od protipravno pridobljene premoženjske koristi, je za kvalifikacijo merodajna višina škode.

Vrhovni državni tožilec pravilno opozarja, da mora pri kvalificirani obliki opis dejanja vsebovati trditev, da je v posledici storilčevega ravnanja nastala velika premoženjska škoda, ko gre za privilegirano obliko pa navedbo, da je storilec z goljufivim ravnanjem povzročil majhno premoženjsko škodo in da mu je šlo za to, da si pridobi majhno premoženjsko korist. Pri temeljnem kaznivem dejanju goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ mora opis pri dokončanem kaznivem dejanju vsebovati višino premoženjske škode, ki jo je z namenom pridobiti sebi ali drugemu protipravno premoženjsko korist z goljufivim ravnanjem oškodovancu povzročil storilec. Če pa gre za poskus temeljne oblike kaznivega dejanja, ki je po 22. členu KZ kazniv, in če storilec vnaprej ne ve, v kakšnem znesku mu bo uspelo pridobiti korist, katere okvir pa je sicer določen ali določljiv, zadošča, in je zato tak opis sklepčen, da je iz njega razvidno, da je storilec ravnal z goljufivim namenom pridobiti si protipravno premoženjsko korist brez opredelitve, kolikšna bo.

Vložnik v zahtevi utemeljeno navaja, da je iz opisa dejanja razvidno, da naj bi D.O., G.D. in D.T. nagovarjali zastopnika zavarovalnice M.K., da sklene za nazaj datirano zavarovalno pogodbo z M.D.. M.K., ki naj bi tako pogodbo res sestavil in podpisal, ne bi mogel storiti kaznivega dejanja goljufije, saj je bil odgovorna oseba organizacij, ki naj bi bila žrtev tega kaznivega dejanja. Na opisani način D.O. in D.T. tudi ne bi storila kaznivega dejanja poskusa goljufije, saj naj bi zgolj nagovarjala M.K., naj sestavi za nazaj datirano pogodbo o zavarovanju. Imenovana naj bi delovala kvečjemu kot napeljevalca, vendar ne h kaznivemu dejanju goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, marveč h kaznivemu dejanju ponareditve poslovne listine po 1. odstavku 240. člena KZ. To seveda samo v primeru, če bi bili v opisu kaznivega dejanja vsebovani vsi zakonski znaki tega kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil obdolženi M.K. Po opisu naj bi poskus kaznivega dejanja po 1. odstavku 217. v zvezi z 22. členom KZ storil le G.D., ki naj bi pri Zavarovalnici A., sklicujoč se na za nazaj datirano zavarovalno pogodbo, vložil odškodninski zahtevek, ki naj bi imel podlago v nastalem zavarovalnem primeru, do plačila tega zahtevka pa ni prišlo, ker so v zavarovalnici ugotovili, da gre za goljufijo. Iz opisa dejanja je razvidno, da v danem primeru obdolženemu G.D. tudi ni bilo in ni moglo biti znano, kolikšno premoženjsko korist naj bi pridobil M.D., da pa je deloval z namenom, da mu pridobi vso korist, ki jo bo zavarovalnica po svojih pravilih temu izplačala. Ta korist bi bila lahko tudi majhna ali velika, vendar je glede na opis ravnanje tega obdolženca vsebovalo vse zakonske zanke poskusa kaznivega dejanja po 1. odstavku 217. člena v zvezi z 22. členom KZ. Opis dejanja je tak, da ne dopušča nobenega dvoma o pravni opredelitvi dejanja. Za kvalificirano obliko tega kaznivega dejanja po 2. odstavku iste zakonske določbe manjka drugi predpisani znak, to je velika premoženjska škoda, ki bi morala biti v opisu izrecno navedena, jasna pa je razmejitev tudi do priviligirane oblike po 3. odstavku 217. člena KZ, pri kateri sicer poskus ni kazniv, ker iz opisa ni razvidno, da je s svojim goljufivim ravnanjem storilec povzročil majhno premoženjsko škodo, in tudi ne njegov namen, da si pridobi majhno premoženjsko korist. Ravnanje obdolženega G.D., tako kot je opisano v izreku sodbe, vsebuje vse zakonske znake poskusa kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena v zvezi z 22. členom KZ. Zato je sodišče, ki je s pravnomočno sodbo po 1. točki 358. člena ZKP, obdolženega G.D., z utemeljitvijo, da opisano dejanje nima zakonskih znakov tega ali kateregakoli drugega kaznivega dejanja, oprostilo obtožbe, kršilo določbo 1. odstavka 217. člena v zvezi z 22. členom KZ. Ni pa kršilo tudi določbe 25. člena istega zakona, saj je opis dejanja tak, da iz njega ne izhaja, da gre za poskus kaznivega dejanja storjenega v sostorilstvu.

Vrhovno sodišče je zato zahtevi državnega tožilca za varstvo zakonitosti, kolikor se nanaša na obdolženega G.D., ugodilo in v skladu s 1. odstavkom 426. člena ZKP ugotovilo, da je Okrajno sodišče v Celju s sodbo z dne 22.05.1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 16.12.1997 kršilo 1. odstavek 217. člena v zvezi z 22. členom KZ.