Jedro

Če je kupec pred uresničitvijo pravice do sorazmernega znižanja cene (kupnine) zaradi stvarnih napak na kupljeni stvari plačal ceno (kupnino) v višjem znesku, z uresničitvijo pravice do sorazmernega znižanja cene (kupnine) pridobi kondikcijski zahtevek do prodajalca za vračilo razlike med zneskom opravljenega plačila in zneskom, na katerega je bila cena (kupnina) znižana, to pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od takrat, ko je prodajalcu plačal ceno (kupnino).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 17.9.2004, opr. št. I P, razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 332.175,00 SIT od dne 6.11.1993 do plačila (1. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna plačati 66.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6.11.1993 do plačila (2. točka izreka) in toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 307.912,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.9.2004 do plačila (3. točka izreka).

Proti ugodilnemu delu sodbe se pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da glede na to, da je nesporno, da sporni avtomobil tožeče stranke do sedaj ni bil popravljen, napake pa bi si bilo še sedaj možno ogledati, je sodišče glede teka zamudnih obresti pri svoji odločitvi uporabilo napačen materialnopravni predpis. Glede na pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje bi moralo sodišče prve stopnje določilo 186. člena Zakona o obligacijskih razmerjih povezati s 185. členom istega zakona, ki govori o vzpostavitvi v prejšnje stanje in o denarni odškodnini za tako vzpostavitev. Po določbi 3. odst. 185. člena Zakona o obligacijskih razmerjih se odškodnina izplača za vzpostavitev prejšnjega stanja, ta odškodnina pa je znana ob izdaji sodbe. Zato ji pripadajo zamudne obresti od odločitve sodišča prve stopnje dalje. Ker pa sporni avtomobil ni bil popravljen, pripadajo zamudne obresti po 2. odst. 189. člena Zakona o obligacijskih razmerjih od izdaje sodbe dalje. Ker namreč prejšnje stanje še ni vzpostavljeno, se škoda odmerja po cenah ob izdaji sodbe. Višina škode za vzpostavitev prejšnjega stanja je bila v konkretnem primeru znana šele ob koncu glavne obravnave in zato gredo od tega dne dalje zamudne obresti. Tožena stranka ni vedela, da je odgovorna in posledično, da je v zamudi. To ji je bilo znano šele po odločitvi sodišča prve stopnje. Tožena stranka ni mogla biti v zamudi že s samo izdelavo izvedenskega mnenja, saj takrat zanj še ni vedela.

V zamudi je tožena stranka lahko šele takrat, ko ji je višina škode znana. Sodišče prve stopnje bi moralo v obrazložitvi v delu, v katerem se sklicuje na sodno prakso, navesti podobne sodne odločbe, da bi se ta podlaga mogla preizkusiti.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru tožeča stranka uveljavlja zahtevek iz naslova jamčevanja za stvarne napake (tako stališče je zavzelo višje sodišče že v svoji odločbi z dne 4.2.2004, opr. št. I Cp - list. št. 117).

Tožeča stranka je namreč s sodbo zahtevala povrnitev stroškov popravila avta oziroma stroške odprave ugotovljenih stvarnih napak na avtu v višini 66.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

6.11.1993 do plačila in znižanje cene (kupnine) za avto v višini

332.175,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.11.1993 do plačila. Od odločitve Višjega sodišča v Ljubljani z dne 4.2.2004, opr. št. I Cp dalje, je pravnomočno odločeno o plačilu 332.175,00 SIT (2. odst. izreka odločbe višjega sodišča). Ker je v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo stroškov popravila avta z obrestmi, tožeča stranka pa tega s pritožbo ni izpodbijala, je pravnomočna tudi že odločitev o tem delu tožbenega zahtevka. Glede na to in upoštevaje vsebino pritožbe tožene stranke je sedaj sporen le še tek zakonskih zamudnih obresti od znižanja cene (od zneska 332.175,00 SIT) in posledično odločitev o stroških (1. in 3. točka izreka sodbe).

Da uveljavlja jamčevalni zahtevek, je tožeča stranka navedla že sama v svoji pripravljalni vlogi z dne 14.4.1994 (list. št. 9a), čeprav je kasneje ta isti zahtevek poimenovala odškodninski. Sodišče prve stopnje je torej napačno tožbeni zahtevek tožeče stranke opredelilo kot odškodninskega, a je kljub temu materialnopravno pravilno določilo tek zakonskih zamudnih obresti od zneska 332.175,00 SIT, ki predstavlja višino znižanja cene (kupnine) za avto, ki ga je tožeča stranka kupila od tožene. Ker je tožeča stranka pred uresničitvijo pravice do sorazmernega znižanja cene (kupnine) plačala ceno (kupnino) v višjem znesku, je z uresničitvijo pravice do sorazmernega znižanja cene (kupnine) po 2. točki 1. odst. 488. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR pridobila kondikcijski zahtevek za vračilo razlike med zneskom opravljenega plačila in zneskom, na katerega je višina cene (kupnine) znižana, to pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva, ko je toženi stranki kot prodajalcu plačala ceno (kupnino) za avto. Podobno določa 214. člen ZOR za nepoštenega pridobitelja, kar je tožena stranka v konkretnem primeru bila. Tožeča stranka od zneska 332.175,00 SIT ne zahteva zakonske zamudne obresti že od dneva plačila kupnine toženi stranki, temveč od kasnejšega datuma, to je od dne 6.11.1993, ko je izvedenec sestavil obračun A3. Glede na to in upoštevaje navedeno je torej sodišče prve stopnje pravilno tožeči stranki priznalo zakonske zamudne obresti od dneva, kot jih je zahtevala. Tožena stranka se spreneveda, ko v pritožbi trdi, da pred izdajo sodbe še ni vedela, da je odgovorna in da ji pred izdajo le-te še ni bila znana višina "škode". Že v prvotnem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožena stranka v konkretnem primeru ravnala nepošteno, saj je vedela za stvarne napake na vozilu. Poleg tega pa je tožena stranka že pred pravdo s strani tožeče stranke prejela obračun izvedenca A3 (glej dopis tožeče stranke toženi z dne 8.11.1993 - A4).

Tožena stranka sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Kot že rečeno, tožeča stranka v obravnavanem primeru ne zahteva plačila odškodnine, sodišče prve stopnje pa se v obrazložitvi svoje sodbe sklicuje prav na odločitve v odškodninskih zadevah. Poleg tega je predmetna procesna kršitev med drugim podana, če so razlogi v izpodbijani sodbi o odločilnih dejstvih nejasni ali med seboj v nasprotju ali če sodba sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih. O čem takem pa ne more biti govora, če sodišče v obrazložitvi svoje sodbe ne navede opravilnih številk posameznih sodnih odločb, izdanih v podobnih primerih.

Skladno z navedenim in ker tudi ni zasledilo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka sodbe) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeni stroški niso bili priglašeni, zato je odločitev o njih odpadla.