Jedro

Iz neoporekane tožbene trditve, da je prišlo do nezgode, ko je tožnik opravljal delo pri toženi stranki v okviru počitniške prakse in na podlagi pogodbe o delu, izhaja, da ni imel lastnosti delavca v združenem delu in tako odškodninski spor, čeprav izvirajoč iz delovne nezgode, ni sodil v pristojnost sodišča združenega dela (19. člen takrat veljavnega zakona o sodiščih združenega dela, Ur. list SFRJ, št. 24/74). Torej ne gre za kršitev iz 4. točke drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP). (Tudi sicer ni videti, da bi bila ta revizijska graja premišljena, saj bi moral ob morebitni razveljavitvi sodb teči nov postopek pred rednim sodiščem.) Nadalje, zakon določa, da če stranka ugovarja, da sodišče ni stvarno pristojno, to odloči, ali naj ta ugovor obravnava in o njem odloči ločeno od glavne stvari ali pa skupaj z njo (prvi odstavek 301. člena ZPP). Izdaja posebnega sklepa torej ni obvezna, v obravnavanem primeru pa tudi ne bi bila smotrna glede na opisano jasnost načetega pravnega problema.

Ni bilo pogojev za izdajo sodbe na podlagi odpovedi po 331.a členu ZPP (tudi če bi šlo za delni umik tožbe, kakor je to štela tožena stranka, ko se je v navedbah pod 19. strinjala z njim, izdaja odpovedne sodbe ne bi bila na mestu, ker umik tožbe - 193. člen ZPP prepreči izdajo takšne sodbe).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi z obratno nezgodo 20.8.1987, v kateri se je poškodoval takrat še mladoletni tožnik, je sodišče prve stopnje razsodilo, da mu mora toženec plačati 939.121,00 SIT in povrniti 238.442,00 SIT pravdnih stroškov, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva sodbe 16.6.1994 dalje. Za telesne bolečine je odmerilo odškodnino 350.000,00 SIT, za strah 200.000,00 SIT, za skaženost 300.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 500.000,00 SIT oziroma skupaj 1,350.000,00 SIT, od česar je odštelo valorizirano že izplačano odškodnino.

Sodišče druge stopnje je pritožbo proti tej sodbi zavrnilo kot neutemeljeno izvzemši tisti del pritožbe, ki se je nanašal na stroškovno odločitev, ki jo je spremenilo.

Proti tej sodbi je vložila revizijo tožena stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ponavlja ugovor stvarne nepristojnosti sodišča saj je določilo 2. točke 4. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih pričelo veljati šele 13.5.1994, tožba pa je bila vložena 11.11.1988. Sodišči nista odločali o ugovoru stvarne nepristojnosti s posebnim sklepom. Sodišče tudi ni odločalo o tožbenem zahtevku v celoti, ker ni odločilo o delnem umiku tožbe oziroma skrčitvi tožbenega zahtevka (z 1,350.000,00 SIT na 939.121,00 SIT) in tako je bil uspeh strank v pravdi napačno izračunan, posledica tega pa je zmotna odločitev o pravdnih stroških. Sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih, saj se ne ve, kolikšno odstotno zmanjšanje življenjske aktivnosti je sodišče upoštevalo spričo izvedenčevega mnenja, da gre za 3 do 5-odstotno zmanjšanje življenjske aktivnosti, in še, da so posledice poškodbe nebistvene, povezano s tem pa je tudi previsoko odmerjena odškodnina. Drugostopenjska sodba ugotavlja občasno mravlinčenje v tožnikovi levi nogi, kar pa izvedeni dokazi ne izkazujejo. Materialno pravo je bilo nepravilno uporabljeno, ker je bila za vse odškodninske postavke odškodnina previsoko odmerjena, saj je treba upoštevati, da je bil tožnikov strah kratkotrajen, da skaženosti ni videti, da je tožnik moškega in ne morebiti ženskega spola, da gre le za 3-odstotno zmanjšanje življenjske aktivnosti. Sicer pa se v zvezi s tem sklicuje na svoje trditve v pritožbi.

Izpodbija tudi stroškovno odločitev. Predlaga, naj vrhovno sodišče sodbi spremeni tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, ali drugostopenjsko sodbo spremeni tako, da pritožbi vsaj delno ugodi glede glavne stvari in pravdnih stroškov.

Na vročeno revizijo tožnik ni odgovoril, pristojni državni tožilec pa se o njej ni izrekel. Revizija ni utemeljena.

Iz neoporekane tožbene trditve, da je prišlo do nezgode, ko je tožnik opravljal delo pri toženi stranki v okviru počitniške prakse in na podlagi pogodbe o delu, izhaja, da ni imel lastnosti delavca v združenem delu in tako odškodninski spor, čeprav izvirajoč iz delovne nezgode, ni sodil v pristojnost sodišča združenega dela (19. člen takrat veljavnega zakona o sodiščih združenega dela, Ur. list SFRJ, št. 24/74). Torej ne gre za kršitev iz 4. točke drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP). (Tudi sicer ni videti, da bi bila ta revizijska graja premišljena, saj bi moral ob morebitni razveljavitvi sodb teči nov postopek pred rednim sodiščem.) Nadalje, zakon določa, da če stranka ugovarja, da sodišče ni stvarno pristojno, to odloči, ali naj ta ugovor obravnava in o njem odloči ločeno od glavne stvari ali pa skupaj z njo (prvi odstavek 301. člena ZPP). Izdaja posebnega sklepa torej ni obvezna, v obravnavanem primeru pa tudi ne bi bila smotrna glede na opisano jasnost načetega pravnega problema.

Očitek, da sodišče ni odločilo o tožbenem zahtevku v celoti, je neutemeljen. Res je sicer tožeča stranka v pripravljalnem spisu z dne 7.3.1994 zapisala v navedbah pod XVII, da oblikuje tožbeni zahtevek na novo, vendar je le opisala, da zahteva za posamezne odškodninske postavke različne vsote in tudi navedla skupni znesek, vendar tožbenega zahtevka ni oblikovala popolno (prvi odstavek 186. člena ZPP), kakor je to sicer storila poprej v tožbi po navedbah pod VI. in pod XIV. ter pozneje pod XVIII., ko je že izvedenec podal mnenje o valoriziranem znesku odškodnine, ki ga je izplačala zavarovalnica in ki ga je takšnega ali poprej v nominalni vrednosti vedno odštela od sicer zahtevane odškodnine. Tožeča stranka potemtakem s pripravljalnim spisom z dne 7.3.1994 ni postavila tožbenega zahtevka dokončno, kot perfektnega v smislu prvega odstavka 186. člena ZPP in tako potem tudi ni mogoče govoriti o odpovedi delu zahtevka, ko je postavila določen zahtevek glede glavne stvari z upoštevanjem delno že plačane odškodnine in zahtevek glede stranskih terjatev. Ni bilo torej pogojev za izdajo sodbe na podlagi odpovedi po 331.a členu ZPP (tudi če bi šlo za delni umik tožbe, kakor je to štela tožena stranka, ko se je v navedbah pod 19. strinjala z njim, izdaja odpovedne sodbe ne bi bila na mestu, ker umik tožbe - 193. člen ZPP prepreči izdajo takšne sodbe).

Tudi zadnjim procesnim opazkam, da ni razlogov o odločilnih dejstvih, ni mogoče pritrditi. Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) ne terja, ko postavlja razloge za prisojo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (200. člen) kot pravno relevantne dejanske okoliščine odstotne opredelitve zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ta je sicer lahko v pomoč sodniku, ko ugotavlja stopnjo bolečin in njihovo trajanje ter objektivno telesno stanje oškodovanca, ni pa to in ne sme biti zaradi načela individualizacije pri odmeri odškodnin za različne oškodovance ne edino, ne poglavitno in ne nujno merilo. Če je sodišče prve stopnje povzelo v svojo obrazložitev izvedenčevo oceno, da gre pri tožniku za 3 do 5 % okvare življenjske aktivnosti ni s tem "povzročilo pomanjkanja razlogov". Človekovo telo in njegovo stanje pač ni matematično merljiv predmet in ni vselej mogoče zanesljivo, prepričljivo in sploh razpoznavno izraziti tega z odstotki. Izvedenec ni prav nič kolebal, kot mu oponaša revizija, ko se je "prisiljen" izrazil v odstotkih, saj je zapisal, da daje ocenjevanje v odstotkih v takšnih primerih vtis lažne točnosti. Tožnikovo stanje in njegove duševne bolečine kot odsev tega pa sta sodišči zanesljivo ugotovili na podlagi drugih okoliščin in to tudi ustrezno obrazložili. In še ugovor v zvezi s tožnikovim sedanjim občasnim mravljinčenjem v levi nogi: sodišče je to ugotovilo na podlagi dokaza z zaslišanjem tožnika kot stranke, kar je razloženo v sodbah obeh nižjih sodišč. Ne gre torej le za tožnikovo trditev o mravljinčenju marveč za dokaz o tem, in seveda tudi ne za nasprotje med izvedenimi dokazi in obrazložitvijo sodbe.

Materialno pravo je sodišče pravilno uporabilo, ko je odmerilo odškodnine za posamezne postavke. Splošno revizijsko trditev, da prisojena odškodnina ni v skladu s sodno prakso, je potrebno zavrniti saj primerjava s podobnimi primeri, ki so bili revizijsko preizkušeni, nikakor ne pokaže, da se je sodišče odločilo za previsoko odškodnino. V zvezi s konkretnimi pripombami pa naj bo povedano, da tožnikov primarni in sekundarni strah nikakor nista bila kratkotrajna (17 dni). Omalovažujoče revizijsko razglabljanje o "nekih" duševnih bolečinah zaradi skaženosti in zmanjšanja življenjske aktivnosti je povsem neprimerno. Res sicer drži revizijska ugotovitev, da je tožnik moškega spola in ne morda ženskega, vendar gre pri tožniku za tako številne poškodbe kože, med katerimi so mnoge, tudi največja, diskolorirane, da so objektivni razlog za duševno trpljenje. Tudi manjvrednost kože ob fizikalnih in kemičnih vplivih in zahteve po njenem negovanju grenijo tožniku življenje. Da pa sploh ne gre za pretirano odškodnino, priča še dvoje: tožnik je bil ob nesreči star 16 let in ima tako rekoč še vse življenje pred seboj, in to življenje z ugotovljenimi omejitvami, po drugi strani pa je moral na prisojo večine odškodnine čakati domala 8 let. Upoštevaje vse ugotovljeno in povedano sploh ni mogoče govoriti o previsoki odškodnini. Revizijsko sklicevanje na navedbe v toženčevi pritožbi pa je treba zavrniti z ugotovitvijo, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki terja preizkus sodbe le v mejah revizijsko uveljavljanih razlogov (386. člen ZPP), ti razlogi pa morajo biti zato v njej navedeni, če naj jih sodišče upošteva.

Odločitev o pravdnih stroških ima naravo sklepa (peti odstavek 129. člena ZPP) in revizija je dovoljena le zoper sklepe, s katerimi je postopek končan (prvi odstavek 400. člena ZPP), s sklepom o stroških pa se to ne zgodi. Del revizije, ki napada stroškovno odločitev, je torej nedovoljen.

Reviziji po povedanem ni mogoče pritrditi v nobenem pogledu in ker tudi ne gre za uradno preizkušano procesno kršitev in ne za nepravilno uporabo materialnega prava mimo tistega, kar uveljavlja revizija, je sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 166. člena ZPP).