Jedro

Z navedbami, da so dokazi, na katere se opira obtožba, le izpovedbi T.K. in K.K., ki pa sta jih tekom obravnav spremenili, skuša zahteva za varstvo zakonitosti izpodbiti ugotovitve sodišča o utemeljenosti suma, da je obtoženec storil očitana kazniva dejanja. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zoper sklepe, s katerimi se zavrne predlog za odpravo pripora, zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Izrek

I. Zahteva zagovornika obt. D.L. zoper pravnomočne sklepe Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 16.1.2002 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 25.1.2002, Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 15.3.2002 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 27.3.2002 ter Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 13.5.2002 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 23.5.2002 se zavrne kot neutemeljena.

II. Zahteva zagovornika obt. D.L. za varstvo zakonitosti zoper pravnomočna sklepa Okrožnega sodišča v Murski Soboti, obeh z dne 25.4.2002, se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Zoper obt. D.L. in zoper 9 soobtožencev je bila dne 8.6.2001 vložena obtožnica zaradi kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 196. člena KZ, v kateri se obt. D.L. očita izvršitev 3 kaznivih dejanj po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 196. člena KZ.

Na predlog Skupine državnih tožilcev za posebne zadeve z dne 16.1.2002 je Okrožno sodišče v Murski Soboti s sklepom z dne 16.1.2002 zoper obt. D.L. odredilo pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 25.1.2002 pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni. S sklepoma z dne 15.3.2002 in z dne 13.5.2002 je Okrožno sodišče v Murski Soboti po preizkusu, opravljenem na podlagi 2. odstavka 207. člena ZKP, odločilo, da se pripor zoper obtoženca iz istega pripornega razloga podaljša, pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika zoper sklepa o podaljšanju pripora pa je Višje sodišče v Mariboru s sklepoma z dne 27.3.2002 in z dne 23.5.2002 zavrnilo kot neutemeljene. Razen tega je Okrožno sodišče v Murski Soboti s sklepom z dne 25.4.2002 zavrnilo predlog obt. D.L. z dne 8.4.2002 za odpravo pripora, s sklepom z dne 25.4.2002 pa je zavrnilo predlog za odpravo pripora z dne 12.4.2002, ki ga je podal njegov zagovornik.

Zagovornik obt. D.L. z zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 11.6.2002 izpodbija pravnomočni sklep o odreditvi pripora ter pravnomočna sklepa o podaljšanju pripora in tudi oba sklepa, s katerima je bil zavrnjen predlog za odpravo pripora zoper obtoženca, in sicer iz razloga po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, predlaga pa, da Vrhovno sodišče razveljavi sklep Višjega sodišča v Mariboru z dne 23.5.2002 ter zadevo vrne v novo odločitev.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije K.U.K. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti, vložena zoper sklepe o odreditvi in o podaljšanju pripora, ni utemeljena, ker je bil obstoj pripornega razloga pri obtožencu pravilno ugotovljen, zaradi česar predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je vložena zoper sklepa, s katerima ni bilo ugodeno predlogoma za odpravo pripora, pa zavrže kot nedovoljeno.

Zahteva zagovornika obt. D.L. zoper sklep o odreditvi pripora in zoper sklepa o podaljšanju pripora ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti se sme po določilu 1. odstavka 420. člena ZKP vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zagovornik obt. D.L. sicer v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vendar pa iz obrazložitve tega izrednega pravnega sredstva izhaja, da uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj z navedbami, da so dokazi, na katere se opira obtožba, le izpovedbi T.K. in K.K., ki pa sta jih tekom obravnav spremenili, skuša izpodbiti ugotovitve sodišča o utemeljenosti suma, da je obtoženec storil očitana kazniva dejanja. Zahteve za varstvo zakonitosti po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sicer pa je že sodišče prve stopnje, ko je s sklepom z dne 13.5.2002 odločilo o podaljšanju pripora zoper obtoženca, v razlogih sklepa pojasnilo, da je kljub spremenjenemu zagovoru soobtoženih T.K. in K.K. dovolj dokazov za utemeljen sum, da je obtoženec storil očitana kazniva dejanja, pritožbeno sodišče pa je takim ugotovitvam pritrdilo ter v razlogih sklepa, s katerim je zavrnilo pritožbo, navedlo, da se dokazanost kaznivih dejanj ugotavlja na osnovi vseh, v dokaznem postopku izvedenih dokazov.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti pravilno povzema določilo 2. odstavka 200. člena ZKP, ki določa, da sme pripor trajati najkrajši potrebni čas, prav tako pa tudi določilo 1. odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa, da se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Pritrditi je tudi treba, da je potrebno pri tem spoštovati načelo sorazmernosti ter v zvezi s tem upoštevati obseg kriminalne dejavnosti ter čas odvzema prostosti osebi, ki je utemeljeno sumljiva, da je storila kaznivo dejanje. Vse to je sodišče pri odločanju o odreditvi pripora in pri odločanju o podaljšanju pripora upoštevalo, v razlogih pravnomočnega sklepa pa tudi podrobno pojasnilo okoliščine, ki kažejo na konkretno in realno nevarnost, da bi obtoženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj, podrobno pa je obrazložilo tudi okoliščine, zaradi katerih je za dosego varnosti drugih ljudi potreben odvzem prostosti obtožencu. V zvezi z navedbami obtoženčevega zagovornika, da je bila obtožencu odvzeta prostost dejansko že 27.11.2000, je potrebno pripomniti, da je bila obtožencu v tem kazenskem postopku odvzeta prostost dne 17.1.2002, medtem ko je bil pred tem v priporu v zvezi s kazenskim postopkom, ki zoper njega teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani.

Zahteva zagovornika obt. D.L. za varstvo zakonitosti, s katero izpodbija tudi pravnomočna sklepa, s katerima je sodišče zavrnilo predloge za odpravo pripora, ni dovoljena. Po določilu 4. odstavka 420. člena ZKP se namreč sme med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti samo zoper pravnomočno odločbo o odreditvi in podaljšanju pripora. Zoper sklepe, s katerim se zavrne predlog za odpravo pripora, torej to izredno pravno sredstvo ni dovoljeno. Zato je Vrhovno sodišče v tem delu zahtevo zagovornika obt. D.L. zavrglo kot nedovoljeno (2. odstavek 423. člena ZKP).