Jedro

Pri določitvi preživnine gre predvsem za oceno otrokovih potreb in ne za goli matematični izračun, ki bi predstavljal vsoto zneskov po predloženih računih. Natančne višine posameznega stroška tako niti ni potrebno ugotoviti, glede na to, da mesečno variirajo in da se včasih pojavijo tudi nepredvideni stroški, pa jih dejansko tudi ni mogoče ugotoviti z matematično natančnostjo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku 2. točke izreka spremeni tako, da se pravilno glasi: ''Toženec J. S. je dolžan plačevati za mld. T. H. S. na roke njegove matere mesečno preživnino in sicer: - 91,20 EUR za mesec marec 2009; - 98,00 EUR mesečno za april in maj 2009; - 61,00 EUR mesečno za obdobje od 1.6.2009 do 31.8.2009; in -110,00 EUR mesečno od 1.9.2009 dalje.'' V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je mld. T. dodelilo v varstvo, vzgojo in preživljanje materi ter mu določilo stalno prebivališče (1. točka izreka). Tožencu je naložilo plačevanje preživnine in sicer za mesec marec 151,20 EUR, za april in maj 2009 po 158,00 EUR, za junij, julij in avgust 2009 po 121,00 EUR, za obdobje od septembra 2009 dalje pa po 170,00 EUR mesečno. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka). Po odločitvi sodišča vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka (3. točka).

Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec. Uveljavlja pritožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Uvodoma navaja, da očetovstvo z zapisnikom upravne enote z dne 30.3.2005 ni bilo ugotovljeno, kot to navaja sodišče, temveč priznano s strani toženca. Toženec bi lahko izpodbijal le izjavo o priznanju očetovstva, ne pa očetovstva, saj zanj ne velja domneva očetovstva po 96. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Kot je pojasnila tudi mati, sta se s tožencem spoznala šele po rojstvu otroka, ves čas pa mu je zatrjevala, da naj izjavo podpiše le zato, da bo imel otrok njegov priimek. V času, ko bi izjavo toženec lahko izpodbijal (enoletni oziroma triletni rok), iz naslova preživljanja nanj ni naslovila nobenega zahtevka. Sicer pritožba podrobno napada višino ugotovljenih stroškov za preživljanje otroka, sodišču pa očita, da je nekritično verjelo materi. Mesečna položnica za šolo je nazadnje znašala 76 EUR, da je bila celo šolsko leto takšna, pa ni izkazano. Nobenega dokaza ni predložila niti glede stroška oblačil in obutve. Navedla je le, da mu je nazadnje kupila čevlje za 35 EUR, letno mu kupi 4-5 parov, kar mesečno znese 13 EUR, ter trenirko za 8 EUR. Zaključek sodišča, da ta strošek znaša 70 EUR mesečno, je brez dokazne podlage in ga ni mogoče preizkusiti. Enako velja za strošek dopusta, igrač in športnih rekvizitov v višini 30,00 EUR. Mati je izpovedala, da mu je nazadnje kupila kolebnico za 8 EUR in kolo za 70 EUR, dopust, ki sta ga plačala starša tožnice, pa je za vse znašal 400 EUR (na otroka odpade 133 EUR, mesečno torej 11 EUR). Tudi sicer je znano, da otroci do 12 let lahko letujejo brezplačno. Pretiran je tudi znesek za hrano 90 EUR, saj ima otrok v šoli malico in kosilo. Na obravnavi je tožnica povedala, da jo stroški za otroka mesečno pridejo 200 EUR in nič več. Ob upoštevanju otroškega dodatka 79,15 EUR (ostane še 120,85 EUR) ter 62% participacije toženca, bi preživninsko breme znašalo 78,55 EUR. Sodišče je spregledalo podatek v odločbi CSD, da letni dohodek otroka predstavlja tudi letna preživnina v višini izvršilnega naslova 2.863,69 EUR. Pritožnik sicer priznava, kar je med strankama nesporno, da preživninska obveznost še nikoli ni bila določena. Spregledalo je tudi kredite in dolgove toženca iz časa, ko ni imel zaposlitve. Po drugi strani pa ni upoštevalo, da je tožnica izgubila službo zato, ker zaradi otroka ni pristala na premestitev v Novo mesto, kar bi glede na določbo 102. čl. ZZZDR morala sprejeti, nasprotna odločitev pa ne more biti tožencu v breme. Poleg tega se mati šola in išče zaposlitev, ki jo bo v kratkem po vsej verjetnosti dobila, kar naj sodišče upošteva že v tem postopku.

Pritožba je bila vročena tožnikoma, ki nanjo nista odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je pri navedbi tožeče stranke v uvodu izpodbijane sodbe prišlo do očitne pomote. Kot tožnik je namreč naveden le mld. otrok , čeprav sta v tožbi in nadaljnji vlogi kot tožnika navedena oba z materjo. Takšno napako pa je mogoče kadarkoli popraviti s popravnim sklepom (328. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS št. 73/2007 – UPB3 s spremembami, ZPP).

Glede vprašanja, ali je toženec za mld. T. dolžan plačevati preživnino, je sodišče prve stopnje nekoliko nerodno zapisalo, da ugotovljenega očetovstva toženec ni izpodbijal. Kot pravilno navaja pritožba, bi lahko izpodbijal le izjavo o priznanju očetovstva, ki jo je podal na zapisnik pri UE Jesenice 30.3.2005 (priloga C1). Ob nespornem dejstvu, da toženec ni vložil ustrezne tožbe, pa takšna nedoslednost na pravilnost odločitve, da je za otroka dolžan plačevati preživnino, ne vpliva.

Pritožbene navedbe se v pretežnem delu nanašajo na višino preživnine, kot jo je določilo prvostopenjsko sodišče. V skladu s 129. čl. ZZZDR je višina preživnine odvisna od potreb otroka ter zmožnosti staršev . Preživnina zajema stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha in razvedrila (2. odst. 129a čl. ZZZDR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je mati ob vložitvi tožbe zaslužila 700 EUR mesečno, nato pa je izgubila zaposlitev in je nekaj časa prejemala 317 EUR nadomestila za brezposelne, sedaj pa prejema denarno socialno pomoč približno 360 EUR mesečno, toženec pa mesečno zasluži 736 EUR. Nadalje je ugotovilo, da potrebe otroka mesečno znašajo 340 EUR, natančno pa je navedlo tudi, koliko odpade na stanovanjske stroške (50 EUR), obleko in obutev (70 EUR), hrano (90 EUR), šolo (80 EUR) ter dopust, igrače in šport (30 EUR). Sodba sodišča prve stopnje ima tako vse razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti, zato v pritožbi uveljavljana kršitev po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana.

Glede na pritožbene očitke o (ne)dokazanosti mesečnih stroškov pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre pri določitvi preživnine predvsem za oceno otrokovih potreb in ne za goli matematični izračun, ki bi predstavljal vsoto zneskov po predloženih računih. Natančne višine posameznega stroška tako niti ni potrebno ugotoviti, glede na to, da mesečno variirajo in da se včasih pojavijo tudi nepredvideni stroški, pa jih dejansko tudi ni mogoče ugotoviti z matematično natančnostjo. Pri tem ni odveč opozoriti na možnost prostega preudarka, ki ga sodišču daje določba 216. člen ZPP. Pritožba pa kljub temu utemeljeno meni, da so otrokove potrebe v višini 340 EUR mesečno ocenjene nekoliko previsoko. Glede na to, da ima otrok prehrano v pretežnem delu zagotovljeno v šoli (malica in kosilo), kar je zajeto v šolski položnici (80 EUR), je strošek za dodatno prehrano v višini 90 EUR po oceni pritožbenega sodišča nerealen glede na potrebe otrok primerljive starosti (6,5 let). Tudi strošek obleke in obutve je nekoliko previsok (70 EUR mesečno oziroma 840 EUR letno), glede na oceno matere, da potrebuje 4-5 parov čevljev letno, ki stanejo po 35 EUR. Pravilno pa je sodišče upoštevalo strošek dopusta (v višini 30 EUR). Drži sicer, kar navaja pritožba, da otroci takšne starosti lahko letujejo tudi brezplačno, vendar ni mogoče pričakovati, da bodo otroku vsakič zagotovljene brezplačne počitnice. Tudi dejstvo, da sta dopust za otroka v preteklosti kdaj plačala stara starša, ne zmanjšuje preživninske obveznosti toženca, saj sta preživljanje otroka dolžna zagotoviti starša in ne stara starša (1. odst. 123. čl. ZZZDR). Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da za preživljanje mld. otroka zadostuje 280 EUR mesečno. Iz izpovedbe matere sicer res izhaja, da naj bi stroški za otroka znašali 200 EUR, kot poudarja pritožba, vendar s tem niso zajeti vsi stroški (prim. izpoved na list. št. 23). Pritožba po nepotrebnem opozarja na podatek v odločbi CSD (priloga A11), da naj bi otrok letno prejemal tudi 2.863,69 EUR iz naslova preživnine. Hkrati namreč priznava, da le – ta še nikoli ni bila določena, tega podatka pa tudi tožnica ob zaslišanju ni znala pojasniti. Očitno gre torej za napako, zato tega zneska ni mogoče upoštevati. Ob upoštevanju otroškega dodatka 80 EUR, stroški za kritje življenjskih potreb otroka, ki jih je treba razdeliti med starša, tako znašajo 200 EUR. Po presoji pritožbenega sodišča je primerna preživnina, ki jo je toženec dolžan plačevati, 110 EUR mesečno, kar predstavlja 55% potreb otroka, preostale potrebe v višini 90 EUR pa je dolžna kriti mati. Pritožba pravilno opozarja, da je tudi mati, ki je trenutno brez zaposlitve, dolžna storiti vse, da bo otroku omogočila preživljanje, kar je pritožbeno sodišče ustrezno upoštevalo. Ker pa je kot prispevek tistega starša, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, treba upoštevati tudi delo z otrokom in nenehno skrb zanj, je dolžan toženec prispevati nekoliko več.

Pritožbeno sodišče je ob pravilni uporabi materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo (5. alineja 358. čl. v zvezi s 3. odst. 351. čl. ZPP) in prisojeno preživnino s 170 EUR znižalo na 110 EUR mesečno. Temu ustrezno je bilo treba spremeniti tudi preživninske zneske za obdobje od marca 2009 do avgusta 2009 (prva do tretja alineja 2. točke izreka), ki so nekoliko drugačni ob upoštevanju dejstva, da je otrok hodil v vrtec in da ni prejemal otroškega dodatka. Navedeni zneski so tako za 60 EUR nižji od prisojenih s strani sodišča prve stopnje.

Spremenjena odločitev o glavni stvari ne vpliva na odločitev o stroških postopka, zato pritožbeno sodišče vanjo ni posegalo. Na podlagi 413. čl. ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da toženec kljub delnemu uspehu stroške pritožbe nosi sam (2. odst. 165. čl. ZPP).