Določba drugega odstavka 154. člena ZPP daje sodišču širši manevrski prostor pri odločanju o pravdnih stroških, tako da to ne bo temeljilo le na matematični operaciji, ampak bo odločitev razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična.
I.Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijani X. točki izreka (sklep o stroških) potrdi.
II.Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.
1.Tožnik je bil s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. IV D 958/2021 v zapuščinskem postopku po pokojni materi napoten na pravdo za ugotovitev določenih dejstev, ki so med dediči sporna.
2.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno odločbo:
I.Zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo v delu, ki se nanaša na ugotovitev neveljavnosti oporoke z dne 18.2.2005 in ugotovitev veljavnosti oporoke z dne 8. 5. 2015.
II.Ugotovilo, da v zapuščino po zapustnici sodi njena terjatev do prve toženke v višini 21.853,48 EUR.
III.Zavrnilo tožbeni zahtevek, da v zapuščino po zapustnici sodi njena terjatev do prve toženke v višini 7.000,00 EUR.
IV.Zavrglo tožbeni zahtevek, da je prva toženka dolžna znesek 28.853,48 EUR vrniti v zapuščino.
V.Zavrglo tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna izstaviti ZK dovolilo za vknjižbo lastninske pravice na nepremičninah, ki so podrobneje navedene v tej točki izreka izpodbijane odločbe.
VI.Zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik nepremičnin v prejšnji točki in da ne sodijo v zapuščino po pokojni in se iz nje izločijo.
VII.Ugotovilo, da je prva toženka kot darilo od zapustnice prejela 76/100 nepremičnine ID znak parcela 000 *78, k.o. A., zaradi česar se to darilo upošteva pri izračunu obračunske vrednosti zapuščine in se pri izračunu dednih deležev upošteva vrednost predmetne nepremičnine po stanju na dan 29. 5. 1992 in vrednosti na dan 5. 12. 2020 tako, da se to darilo všteva v dedni delež prve toženke.
VIII.Ugotovilo, da je prva toženka kot darilo od zapustnice prejela znesek 250.000 ATS (18.168,20 EUR) in se to darilo upošteva pri izračunu obračunske vrednosti zapuščine ter se pri izračunu dednih deležev to darilo všteva v njen dedni delež.
IX.Ugotovilo, da je prva toženka kot darilo od zapustnice prejela znesek 25.000 DEM (12.782,29 EUR) in se to darilo upošteva pri izračunu obračunske vrednosti zapuščine ter se pri izračunu dednih deležev to darilo všteva v njen dedni delež.
X.Odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.
3.Tožnik se pritožuje zoper X. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje (sklep o stroških) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep o stroških spremeni tako, da tožniku prizna pravico do povračila 94,6 % stroškov, tožencema pa 5,4 %. Podredno predlaga razveljavitev odločbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.
4.V pritožbi navaja, da sta toženca dala povod za pravdo, sam pa je v pretežnem delu uspel. Postavil je več zahtevkov, v tožbi opredelil njihovo vrednost, uspel pa z zahtevki v vrednosti 365.858,97 EUR, kar predstavlja 94,6 % uspeh glede na celotno vrednost spornega predmeta, ki znaša 386.506,31 EUR. V delih, kjer ni uspel, pa zato niso nastali posebni stroški zaradi enotnosti vlog in dokaznega postopka. Izpodbijana odločba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker iz nje ne izhaja, kako je sodišče presojalo primerljive pravdne stroške in prispevek strank. Podredno navaja, da je v postopku uspel z 82 %, če se za merilo vzame seštevek vrednosti vseh posameznih zahtevkov (441.412,26 EUR)1.
5.Toženca nista odgovorila na pritožbo.
6.Pritožba ni utemeljena.
7.Pravila o povračilu pravdnih stroškov v ZPP primarno temeljijo na uspehu v pravdi in potrebnosti pravdnih stroškov. Drugi odstavek 154. člena ZPP določa, da če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov.
8.Navedena določba daje sodišču širši manevrski prostor pri odločanju o pravdnih stroških, tako da to ne bo temeljilo le na matematični operaciji, ampak bo odločitev razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična.2 Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo z delnim uspehom obeh strank, primerljivostjo nastalih pravdnih stroškov in prispevkom strank k njihovemu nastanku.
9.Tožnik v pritožbi skuša utemeljiti svojo stališče s sklicevanjem na uspeh po vrednosti posameznih zahtevkov, kot jih je navedel v tožbi. Navaja, da je uspel z zahtevki iz II., VII., VIII. in IX. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje v vrednosti 365.858,97 EUR, pri čemer zahtevek pod VII. točko znaša 313.055,00 EUR3. Višje sodišče se s takšnim pristopom ne strinja. Tožnik izhaja iz vrednosti spornih predmetov, kot jih je navedel v tožbi za vsak posamezen zahtevek, vendar skupni znesek le-teh (412.558,78 EUR) presega vrednost spornega predmeta, navedenega v tožbi (386.506,31 EUR). Svoj delež uspeha pa si razlaga bolj v lastno korist (navaja kar 94,6 % uspeh), saj bi ob njegovem pristopu bilo tudi mogoče zaključiti, da sta toženca uspela z 12,1 % (seštevek vrednosti zahtevkov, s katerimi tožnik ni uspel, v razmerju do navedene vrednosti spornega predmeta).
10.Vendar višje sodišče poudarja, da vrednosti posameznih zahtevkov, kot jih je navedel tožnik v tožbi, v obravnavnem primeru niso odločilne pri vrednotenju uspeha stranke v pravdi. Kot obrazloženo zgoraj, odločitev o stroških postopka pri delnem uspehu stranke ne temelji nujno le na matematičnem izračunu, ampak terja upoštevanje vseh relevantnih okoliščin primera. To še bolj velja v primeru nedenarnih zahtevkov, kot v obravnavnem primeru, kjer so stranke razmeroma proste pri določitvi vrednosti spornega predmeta, korekturna dolžnost sodišča pa je omejena predvsem na primere, od katerih bi bila odvisna stvarna pristojnost (drugi in tretji odstavek 44. člena ZPP).
11.V obravnavnem primeru je tožnik postavil 6 zahtevkov in še zahtevo za povračilo stroškov. Z nekaterimi je uspel, z drugimi ne, kot je razvidno iz zgornjega povzetka prvostopenjske odločbe. V razmerju do drugega toženca ni uspel z nobenim zahtevkom, uspeh v razmerju do prve toženke pa je bil delen. Glede na to bi lahko bil tožnik celo zavezan drugemu tožencu povrniti vse njegove stroške in del stroškov prve toženke (analogna uporaba prvega odstavka 161. člena ZPP).4 Ob upoštevanju teh okoliščin in pravilni presoji prvostopenjskega sodišča, da so bili stroški primerljivi, obe stranki pa sta k njim tudi primerljivo prispevali, se tudi višje sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da je na mestu odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.
12.Iz istih razlogov višje sodišče zavrača tudi pritožbene navedbe, da bi se uspeh tožnik lahko določil vsaj v 82 % (njegov uspeh v razmerju do seštevka vseh vrednosti zahtevkov). Ne sledi niti pritožbenim navedbam, da sta zgolj toženca dala povod za tožbo, saj je bilo njuno prerekanje dejstev v zapuščinskem postopku delno utemeljeno. Zato tudi na tej podlagi tožnik ne more doseči ugodnejše odločitve zase.
13.Na podlagi obrazloženega se pritožba tožnika izkaže za neutemeljeno, izpodbijani sklep pa je prestal tudi preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Zato je višje zavrnilo pritožbo in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člen ZPP).
14.Zaradi neuspeha s pritožbo tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).
-------------------------------
1Pravilno 412.558,78 EUR.
2Tako N. Betetto v L. Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 31.
3Tožnik je pri tem navedel celotno vrednost nepremičnine in ne 76/100, na kolikor se nanaša zahtevek.
4N. Betetto v L. Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 52.