Jedro

Starši so dolžni preživljati svoje otroke in so v mejah dopustnega dolžni storiti prav vse za njihovo preživljanje, preživnina pa mora biti primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženec sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevku tožnikov in preživnino zanje, ki je bila določena s sodno poravnavo z dne 23. 8. 2012 in je bila nazadnje revalorizirana na znesek 83,15 EUR, za čas od 15. 5. 2017 zvišalo na 105 EUR mesečno za vsakega (I. točka). Višji zahtevek (tožniki so zahtevali po 180 oz. četrti 160 EUR mesečno) je zavrnilo (II. tč.) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (III. tč.).

2. Proti sodbi se pritožuje toženec, predlaga njeno spremembo v smer zavrnitve zahtevkov ter opredeljuje svoje pritožbene stroške. Navaja, da se njegove premoženjske razmere od poravnave niso izboljšale, pač pa kljub zaposlitvi za polni delovnik kvečjemu poslabšale, saj mora preživljati še dve hčerki iz svoje nove zveze. Za svojih šest otrok bi tako moral prispevati 500 EUR, kar pomeni, da bi zanj ostalo le 160 EUR. Navaja, da poleg tega odplačuje še kredit, ki ga je najel za poplačilo obveznosti do Jamstvenega in preživninskega sklada. Dalje navaja, da je pojasnil, zakaj ne more česa še dodatno, priložnostno zaslužiti, delo na črno je namreč preganjano. Končno navaja, da živi zelo skromno in da bi bilo s plačevanjem zvišane preživnine za tožnike ogroženo preživljanje drugih dveh njegovih hčera.

3. Tožniki na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je vsa odločilna sporna dejstva pravilno in v zadostni meri ugotovilo in pri tem ni storilo nobene relevantne kršitve določb postopka. Pravilno je uporabilo določilo 132. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), po katerem lahko na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena.

6. Nastop bistveno spremenjenih okoliščin tudi za pritožnika ni v celoti sporen. Sodišče prve stopnje je te spremembe prepoznalo v prelomnem odraščanju tožnikov, saj so trije od štirih sedaj srednješolci, v času določitve preživnine pa so bili osnovnošolci, poleg tega se vsi sedaj ukvarjajo s športom, z očetom pa imajo izjemno malo stikov. Vse navedeno povzroča bistveno višje življenjske stroške in bistveno hujšo obremenitev za mater tožnikov. Pritožbeno sodišča deli tudi oceno sodišča prve stopnje o boljših dejanskih pridobitni zmožnostih toženca in zavrača njegov pritožbeni očitek, da te niso boljše, pač pa zaradi novih preživninskih obveznosti kvečjemu slabše. To ne drži. Niti toženec ne zanika, nasprotno, izrecno priznava, da sedaj dela s polnim delovnim časom, pri čemer ni sporno, da je v času določitve preživnine delal s polovičnim. Njegove pridobitne zmožnosti so se torej bistveno izboljšale. Res pa je, da ima tudi več obveznosti, saj sta se mu rodila še dva otroka. To je bilo treba upoštevati pri porazdelitvi preživninskega bremena, česar pa sodišče prve stopnje tudi ni spregledalo.

7. Tudi potrebe upravičencev in zmožnosti obeh zavezancev je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno, nato pa pravilno uporabilo določbe 129. čl. ZZZDR, po kateri se preživnina določi tako, da je v ravnovesju med potrebami preživninskega upravičenca in zmožnostmi zavezanca.

8. Za pritožnika niti ni sporno, da so potrebe tožnikov okoli 350 oz. za četrtega okoli 300 EUR na mesec, kot je to ocenilo prvostopenjsko sodišče in kar pritožbeno sodišče sprejema kot razumno, realno. Pritožbeno sodišče zavrača toženčevo upiranje temu, da ne bi zaradi svojih slabih zmožnosti oz. še druge, dodatne preživninske obveznosti pokrival niti približno tretjine potreb tožnikov. Ob plači 670 EUR in regresu za letni dopust 840 EUR ima toženec na razpolago v povprečju 740 EUR na mesec. To so slabe premoženjske razmere in tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da živi skromno. To je imelo pred očmi tudi sodišče prve stopnje. Vendar tudi na drugi strani preživninske zmožnosti matere tožnikov niso boljše, še celo nekoliko slabše so, saj ima za okoli 40 EUR nižjo plačo. Res je, da prejema še otroške dodatke, vendar je to pomoč države, ki avtomatično ne odvzema oz. ne zmanjšuje primarne preživninske dolžnosti roditeljev. Ni tudi sporno, da je vsa dneva skrb za tožnike praktično izključno na materi, oče ima z njimi le zelo malo stikov, med katerimi bi zanje skrbel ter bi ga to tudi finančno tako ali drugače obremenjevalo.

9. Prvostopenjsko sodišče pravilno tudi ni zmanjšalo toženčevega bremena zato, ker odplačuje kredit. Kredit nesporno odplačuje zaradi vračila sredstev preživninskemu skladu, kar v bistvu pomeni, da za nazaj poravnava preživnino za tožnike, ki jo ni plačeval tedaj, ko jo bi bil dolžan.

10. Tudi tega prvostopenjsko sodišče ni spregledalo, da je poleg tožnikov toženec sedaj dolžan preživljati še dva otroka, ki jih ob določanju preživnine ni. Ta dva otroka je dolžna preživljati tudi njihova mati, ki, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, nima tako slabih preživninskih zmožnosti. Ne glede na to pa ima toženec prav, ko opozarja, da mu po poplačilu preživninskih obveznosti ostane bore malo. Vendar je preživljanje otrok na prvem mestu. Starši so dolžni preživljati svoje otroke in so v mejah dopustnega dolžni storiti prav vse za njihovo preživljanje, preživnina pa mora biti primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka (1. odst. 129.a čl. ZZZDR).

11. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).