Jedro

Zgolj različno časovno obdobje, ki s sabo nosi sprejem ustreznega predpisa za to obdobje, pri čemer vsebinske razlike med predpisi tožena stranka v pritožbi niti ne zatrjuje konkretno, po presoji višjega sodišča ne more pomeniti ključnega razlikovalnega elementa za presojo obstoja izpolnitve postavljenega zahtevka. Še zlasti to velja v obravnavani situaciji, ko je nesporno, da gre za potrditev vsebinsko identičnega projekta. Prav tako po presoji višjega sodišča ni bistveno razlikovanje v postopku odločanja o odobritvi finančnega prispevka med neodobrenima projektoma in odobrenim velikim projektom, ki ga je tožena stranka utemeljevala na dejstvu, da je finančni prispevek za sofinanciranje velikega projekta odobrila Evropska komisija, saj je k sofinanciranju v vsakem primeru zavezana tožena stranka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom z dne 20. 8. 2019. II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.859,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje vzelo na znanje umik tožbe in postopek ustavilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 112.43520 EUR (II. točka izreka). S popravnim sklepom z dne 20. 8. 2019 je popravilo II. točko izreka tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 112.435,20 EUR.

2. Zoper II. točko izreka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sklepa v zvezi s popravnim sklepom in naložitev stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje v plačilo tožnicam, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela sklepa v zvezi s popravnim sklepom in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnice v odgovoru na pritožbo predlagajo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sklepa ter povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ker izpodbijanega dela sklepa naj ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je na podlagi nespornih dejstev, da je šlo za identičen projekt in da se je tožena stranka s podpisom pogodb o sofinanciranju zavezala k sofinanciranju vsebinsko istega projekta, štelo, da je s tem svojim ravnanjem izpolnila zahtevek tožnic. Glede na navedeno (resda skopo) obrazložitev sodišča prve stopnje je izpodbijani del sklepa vendarle mogoče preizkusiti.

6. Višje sodišče primarno poudarja, da tožena stranka kot nesporno priznava, da v vsebinskem smislu, torej glede na obseg, naravo in vsebino načrtovanih del, obstaja identiteta med neodobrenima projektoma ("Odvajanje in čiščenje odpadne vode na območju vodonosnika A. – 1. sklop Nadgradnja sistema odvajanja komunalne odpadne vode v občinah X in Y ter izgradnja povezovalnega kanala CO v občini Z", "Odvajanje in čiščenje odpadne vode na območju vodonosnika A. – 1. sklop – II. faza – izgradnja III. faze CČN A."), na podlagi katerih so tožnice postavile tožbeni zahtevek, in velikim projektom ("Odvajanje in čiščenje odpadne vode na območju vodonosnika A."), ki se ga je tožena stranka zavezala sofinancirati s podpisom pogodb o sofinanciranju. Prav tako tožena stranka kot nesporno priznava, da je s sklenitvijo pogodb o sofinanciranju za vsebinsko isti projekt s tožnicami odpadel njihov pravni interes za vodenje postopka.

7. Ne gre slediti pritožbeni navedbi, da ni podana istovetnost med izpolnitvijo tožene stranke in postavljenim tožbenim zahtevkom tožnic. Tožena stranka se sklicuje na vsebino različnih operativnih programov, na podlagi katerih so bila odobrena sredstva za neodobrena projekta in operativnih programov, na podlagi katerih so bila odobrena sredstva za odobreni projekt. Toda to pretežno utemeljuje le na različni časovnici – en operativni program se nanaša na obdobje 2007-2013, drugi pa na obdobje 2014-2020. Zgolj različno časovno obdobje, ki s sabo nosi sprejem ustreznega predpisa za to obdobje, pri čemer vsebinske razlike med predpisi tožena stranka v pritožbi niti ne zatrjuje konkretno, po presoji višjega sodišča ne more pomeniti ključnega razlikovalnega elementa za presojo obstoja izpolnitve postavljenega zahtevka. Še zlasti to velja v obravnavani situaciji, ko je nesporno, da gre za potrditev vsebinsko identičnega projekta. Prav tako po presoji višjega sodišča ni bistveno razlikovanje v postopku odločanja o odobritvi finančnega prispevka med neodobrenima projektoma in odobrenim velikim projektom, ki ga je tožena stranka utemeljevala na dejstvu, da je finančni prispevek za sofinanciranje velikega projekta odobrila Evropska komisija, saj je k sofinanciranju v vsakem primeru zavezana tožena stranka.

8. Glede na to, da tožena stranka sama navaja, da je za tožnice s sklenitvijo pogodb o sofinanciranju odpadel pravni interes za nadaljevanje postopka v obravnavani zadevi, po presoji višjega sodišča ne more istočasno uspeti s pritožbeno navedbo, da sklenitve pogodb o sofinanciranju ne gre enačiti z izpolnitvijo tožbenega zahtevka, ki bi se zgodila (le) s plačilom odškodnine. Navedbi se po presoji višjega sodišča medsebojno izključujeta. Če med pravdnima strankama ni sporno, da je s konkretnim ravnanjem tožene stranke ugasnil pravni interes tožnic za nadaljevanje tega postopka, gre to v vsebinskem smislu nedvomno šteti za izpolnitev zahtevka. Enak argument ovrže tudi pritožbeno navedbo, da bodo na podlagi sklenjenih pogodb o sofinanciranju tožnice dejansko prejele sredstva šele, ko bodo izkazale upravičene stroške v odobrenem velikem projektu, in da tudi iz tega razloga ne gre za izpolnitev tožbenega zahtevka.

9. Pritožbena navedba, da stroškov priprave projektne dokumentacije ne gre šteti v izpolnitev zahtevka, je nedovoljena pritožbena novota in se po določbi 337. člena ZPP v zvezi z določbo 366. člena ZPP ne upošteva. Tožena stranka namreč v postopku ni ugovarjala, da ta element odškodninskega zahtevka ne bi spadal v izpolnitev in zato v pritožbi ne more uspeti z argumentom, da ne glede na obstoj ostalih predpostavk ta konkretni del umaknjene tožbe ne more šteti v izpolnitev. Tožena stranka je v postopku navajala le, da do tega dela odškodninskega zahtevka tožnice ne bi bile upravičene, po umiku tožbe pa se do tega dela zahtevka tožena stranka ni več opredeljevala.

10. Prav tako ne gre slediti pritožbeni navedbi, da umika tožbe ni mogoče umestiti v razlago pravnega standarda "takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek" iz prvega odstavka 158. člena ZPP. Besedne zveze "takoj" po presoji višjega sodišča ne gre razumeti izključno v časovnem smislu, temveč jo je treba presojati (tudi) glede na časovnico postopka. V kolikor med izpolnitvijo stranke in umikom tožbe niso nastali nobeni dodatni stroški zaradi morebitnih procesnih dejanj, po presoji višjega sodišča ni ovire, da umika tožbe v okoliščinah konkretne zadeve ne bi mogli šteti v pravni standard "takoj".

11. Glede na navedeno višje sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da gre sklenitev pogodb o sofinanciranju s tožnicami, s katerimi se je tožena stranka zavezala sofinancirati vsebinsko identičen projekt neodobrenima projektoma, šteti za izpolnitev zahtevka v smislu določbe prvega odstavka 158. člena ZPP, in s tem tudi ni podana relativno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

12. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožnicam povrniti njihove stroške odgovora na pritožbo. Glede na to, da teče pritožbeni postopek le o znesku prisojenih stroškov, tj. glede zneska 112.435,20 EUR, saj se pritožba tožene stranke izrecno nanaša le na II. točko izreka, je višje sodišče pritožbene stroške odmerilo od tega zneska kot zneska spornega predmeta.

14. Tožnicam tako po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT pripada nagrada za postopek z rednimi pravnimi sredstvi v višini 1.504,00 EUR in administrativni stroški po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, skupno 1.524,00 EUR. Ob upoštevanju 22 % DDV je dolžna tožena stranka tožnicam povrniti 1.859,28 EUR stroškov pritožbenega postopka.