Jedro

V postopku zavarovanja terjatve pred uvedenim pravdnim postopkom se ni mogoče sklicevati na sporazum o krajevni pristojnosti.

V postopku zavarovanja terjatve ni mogoče zahtevati od upnika položitve varščine za izvršilne stroške.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sklep se v točki 2. izreka razveljavi in se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V ostalem pa se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (v točki 1., 3. in 4. izreka sklepa) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je izdalo začasno odredbo, s katero je prepovedalo dolžniku razpolaganje, odtujitev, obremenitev in registracijo osebnega avtomobila znamke Porsche Carrera, reg. št. ..., odredilo hrambo tega vozila pri upniku ter odločilo, da začasna odredba velja 30 dni od njene izdaje, v tem roku pa je dolžan upnik vložiti tožbo zoper dolžnika zaradi izročitve avtomobila, da začasno odredbo opraviči. Z izpodbijanim sklepom pa je zavrnilo: dolžnikov ugovor, da prvo sodišče ni krajevno pristojno, ugovor zoper začasno odredbo, zahtevo za varščino za pravdne stroške ter predlog za prenehanje začasne odredbe.

Proti sklepu se pritožuje dolžnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge (prvi odstavek 353. člena ZPP v zvezi s členom 14 ZIP). Sodišču druge stopnje predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da ga razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, podrejeno pa predlaga njegovo razveljavitev. V pritožbi se prvenstveno sklicuje na navedbe svojega ugovora proti izdani začasni odredbi in dodatno navaja, da je upnik predložil leasing pogodbo, iz katere izhaja, da sta se stranki dogovorili za krajevno pristojnost sodišča v Celovcu.

Če upnik sodišču ni predložil popolne pogodbe, potem je vprašljiva verjetnost obstoja terjatve in nevarnost nastanka škode, ki jo sodišče ugotavlja. Sodišče je spregledalo dolžnikov predlog, da upnik založi varščino za škodo, ki bi z izdano začasno odredbo utegnila nastati dolžniku. Če bi sodišče izvedlo vse potrebne dokaze, bi ugotovilo, da je bila med strankama sklenjena kupna pogodba s tem, da je za del kupnine dolžniku odobren kredit. Ker so netočne navedbe o leasingu, je neutemeljena tudi predlagana začasna odredba.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbo je pritožbeni senat obravnaval le v obsegu, v katerem vsebuje pritožbene navedbe, ne pa tudi pritožbenega sklicevanja na poprejšnje navedbe med postopkom, saj mora sodišče druge stopnje preizkusiti le navedbe pritožbe in razloge, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti, ne pa kaj drugega (prvi odstavek 375. člena ZPP v zvezi s členom 14 ZIP). Zaradi povedanega je odločitev prvega sodišča v točkah 3 in 4 izreka sklepa preizkusilo le glede morebitnega obstoja absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 365. člena ZPP v zvezi s členom 14 ZIP). Ob tem preizkusu pa je ugotovilo, da prvo sodišče v sklepu niti postopku pred njim ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, pravilno pa je uporabilo tudi materialnopravne določbe prvega odstavka 82. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s prepisi drugih držav v določenih razmerjih, ker je dolžnikov predlog za varščino za stroške tega postopka za zavarovanje terjatve, za katerega se smiselno uporabljajo določbe ZIP (244.člen ZIP), zavrnilo. Po določbah ZIP varščina za stroške ni predvidena, citirana določba Zakona o ureditvi kolizije zakonov s prepisi drugih držav v določenih razmerjih pa predvideva možnost položitve varščine - tožniško varščino le za pravdne stroške.

Po določbi 244. člena ZIP se določbe Zakona o izvršbi smiselno uporabljajo tudi za zavarovanje, če v tretjem poglavju citiranega zakona ni določeno drugače. Vprašanje krajevne pristojnosti sodišča za izdajo začasne odredbe v primeru, ko pravdni postopek ni uveden, ureja določba prvega odstavka 262. člena ZIP, po kateri je za odločitev o predlogu za zavarovanje z začasno odredbo krajevno pristojno sodišče, ki bi bilo pristojno za odločitev o predlogu za izvršbo. Zakon o izvršilnem postopku ne pozna splošne in posebnih pristojnosti, kot veljajo v pravdnem postopku, ampak je za vsako vrsto izvršbe določena posebna krajevna pristojnost glede na predmet izvršbe in izvršilna sredstva. Ta pristojnost ima značaj izključne pristojnosti, kar pomeni, da lahko upnik vloži predlog za izvršbo le pri določenem sodišču, stranke pa tudi ne morejo s sporazumom (70. člen ZPP) spreminjati pristojnosti. O predlogu za izvršbo za uveljavitev nedenarne terjatve - izročitev in dobava premične stvari pa je krajevno pristojno sodišče, na območju katerega so stvari (212. člen ZIP). Ker je upnik utemeljeval svoj predlog za izdajo začasne odredbe s terjatvijo - izročitvijo osebnega avtomobila, ki se nesporno nahaja v Ljubljani, je že iz tega razloga pravilna odločitev prvega sodišča, da je za odločanje o upnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe krajevno pristojno.

Pravilna je tudi odločitev prvega sodišča o tem, da je upnik izkazal kumulativni obstoj pogojev za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve v smislu določb 267. člena ZIP, to je verjeten obstoj terjatve in nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežkočena. S pogodbo o leasingu in ostalimi listinami, ki jih je predložil upnik (priloga A1 do A6), je verjetno izkazal obstoj terjatve. Če pa pritožnik meni, da pogodba o leasingu, ki jo je predložil upnik, ni tista, ki sta jo sklenili stranki, bi za to svojo trditev pač moral ponuditi relevanten dokaz, kar pa fotokopija ene strani pogodbe v nemškem jeziku (priloga B2) nedvomno ni. Da drugi pogoj za izdajo začasne odredbe (kasneje onemogočena ali precej otežena uveljavitev terjatve) ne bi obstajal, pa pritožnik niti ne trdi. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi z razlogi izpodbijanega sklepa, ki so narekovali izdajo začasne odredbe po 1. točki 268. člena ZIP (sedmi odstavek druge strani sklepa). Vendar pa prvo sodišče, ki je pod točko 3. izpodbijanega sklepa odločilo o dolžnikovi zahtevi za varščino za stroške postopka, ni odločilo tudi o njegovem predlogu za varščino za škodo, ki bi utegnila nastati dolžniku z izdajo in izvršitvijo začasne odredbe (drugi odstavek 270. člena ZIP), ki ga je podal v ugovoru proti začasni odredbi in tedaj pritožnik to v pritožbi utemeljeno graja. Dalo bi se sicer sklepati, da je sodišče ta dolžnikov predlog zavrnilo, ko je ugotovilo v razlogih izpodbijanega sklepa na strani 3, da pogojev za varščino dolžnik ni zatrjeval in se je pri tem sklicevalo na 33. člena ZIP, vendar pa takšne odločitve tudi ni mogoče preizkusiti. V ponovljenem postopku bo zato moralo prvo sodišče odločiti tudi o tem dolžnikovem predlogu in nato ob upoštevanju svoje odločitve o njem (in le iz tega razloga) ponovno odločiti o dolžnikovem ugovoru proti začasni odredbi.

Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje v obsegu, ki je naveden v izreku tega sklepa, dolžnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo po določbi 3. točke 380. člena ZPP v zvezi s členom 14 ZIP, v ostalem pa pritožbo zavrnilo in potrdilo v nerazveljavljenem delu sklep sodišča prve stopnje (2. točka 380. člena ZPP v zvezi s členom 14 ZIP).