Jedro

Pri toženčevi kritiki ne gre več le za razpravo o tožnikovem ravnanju in o stvari sami (ad rem), temveč je ta prešla na osebno raven (ad personam), kar predstavlja protipraven poseg v tožnikovo čast in dobro ime.

Pri odmeri odškodnine je sodišče upoštevalo okoliščine konkretnega primera, še zlasti, da so bile neresnične in protipravne trditve o dejstvih podane v pritožbi, namenjeni ravno presoji, ali so policisti pri obravnavi toženca ravnali korektno, da se je s temi izjavami seznanil zaprt in relativno ozek krog strokovne javnosti, da tožnik kot pomočnik komandirja policijske postaje v (lokalnem okolju) sodi med osebe, ki so dolžne v zvezi s svojim delom trpeti širše meje sprejemljive kritike, ter da tožnik ni trpel hujših in dolgotrajnejših duševnih bolečin.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan tožniku v roku 15 dni plačati 700 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2019 do plačila ter mu povrniti 939,41 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Zoper navedeno sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tožnik) oziroma iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov (toženec) pritožujeta obe pravdni stranki. Pritožbenemu sodišču predlagata, da njunima pritožbama ugodi in sodbo v izpodbijanih delih spremeni, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe in navaja, da sodišče prve stopnje dela toženčevih pisnih izjav zmotno ni štelo za protipravne. Toženčevi zapisi nimajo podlage v dejstvih, v katere bi toženec lahko verjel, zato so njegove izjave protipravne in podane z namenom škodovanja tožniku. Toženec je izjave podal z namenom zaničevanja, napada na tožnikovo osebnost, podcenjevanja, ponižanja in očrnitve. Tožnik v nadaljevanju pritožbe posamezno obravnava vsako toženčevo izjavo, ki je sodišče prve stopnje ni štelo za protipravno, in navaja razloge, ki nasprotujejo stališču sodišča. V bistvenem navaja, da toženec za svoja subjektivna mnenja ni imel nobenega utemeljenega razloga, s svojimi zapisi pa mu je povzročil negativne občutke. Toženčeve izjave izrazito merijo na prekoračitev pooblastil oziroma prekoračitev prisilnih sredstev in fizične sile policistov, za kar toženec ni imel nobene podlage. Gre za neupravičena in neresnična navajanja. Pritožba, v kateri je toženec zapisal sporne izjave, se je nanašala na poimensko določene policiste in ne na policijo kot institucijo, zaradi česar je bilo s temi navedbami merjeno neposredno nanj in njegove sodelavce ter jim očitano nehumano in nečloveško ravnanje. Toženčevi zapisi presegajo dopustne meje, saj so bili zapisani z izključnim namenom škodovanja, čeprav v okviru upravičenega preverjanja delovanja represivnega organa. Žaljivi in neresnični zapisi so mu odvzeli spoštovanje in ugled, s čimer je bilo nedopustno poseženo v njegovo osebnost ter pravico do časti in dobrega imena, kot tudi v njegovo strokovno integriteto, ki jo je imel med sodelavci. Gre za izražanje negativne vrednostne sodbe o njem, očita se mu protipravno dejanje ter se vse to sporoča tretjim osebam. Prisojena odškodnina je glede na obseg in trajanje škode bistveno prenizka. Prav tako odškodnina odstopa od prisojenih odškodnin v podobnih primerih. Že iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je bila odškodnina določena bližje spodnji meji. Novejša sodna praksa v podobnih oziroma primerljivih primerih (katere tožnik v pritožbi konkretizirano navaja in povzema) določa višje odškodnine, zato bi moralo tudi sodišče prve stopnje njegovemu zahtevku v celoti ugoditi. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je škodo trpel le nekaj mesecev.

4. Toženec v pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba moralno in etično vprašljiva, saj policisti serijsko vlagajo odškodninske zahtevke zoper ljudi, ki vložijo pritožbo ali ugovor zoper njihovo ravnanje. Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo podpira navedeno ravnanje policistov. Tožbene navedbe so kopija drugih tovrstnih tožb. Sodišče prve stopnje je napačno navedlo, da je bilo med pravdnima strankama nesporno, da se o pritožbah zoper delo policistov avtomatsko obvesti Specializirano državno tožilstvo in Generalna policijska uprava. Ker je zahteval poizvedbe glede teh neresničnih trditev, jih je tožnik nato raje umaknil. Policisti očitno usklajeno pričajo in potrjujejo zgodbe, kar so vnaprej dogovorjeni, saj ni mogoče, da bi se vsi tako dobro spominjali dogodkov izpred treh let. Zoper postopek policistov je vložil pritožbo na Sektor za pritožbe Ministrstva za notranje zadeve. Iskanje protipravnosti v zakonitem pravnem sredstvu je vprašljivo, sodišče prve stopnje pa je počelo ravno to. Pri tem ni upoštevalo dejstva, da tožnik v pritožbi sploh ni omenjen. Tožniku ni bilo očitano nobeno dejanje, temveč se je pritožba nanašala na ravnanje vseh policistov, ki je bilo zelo sporno. Sodišče prve stopnje je kot protipravne opredelilo tiste njegove trditve, ki se lahko potrdijo le z njegovo izpovedjo, sam pa je edini, ki se po treh letih ni več dobro spominjal poteka dogodkov. Sodišče prve stopnje je iz zakonite pritožbe izločilo nekaj trditev, ki se ne nanašajo na nobenega policista konkretno. Ne drži zaključek, da so njegove navedbe onkraj okvirjev svobode izražanja. Policisti so na pustno noč ustavili samo njega, priznali so, da so ga takoj vklenili, čeprav se ni upiral ali bežal, naslonili na avto, pregledali, odvzeli njegovo lastnino in priprli. Ob tem naj ne bi imel razloga misliti, da je to nečloveško, da so zlorabili svoja pooblastila in poškodovali njegovo lastnino. Zaradi ravnanja policistov je bil utemeljeno prizadet in v šoku. Njegove pritožbene navedbe so bile namenjene samo utemeljitvi pritožbe in niso bile podane iz razloga objestnosti, nagajivosti in z namenom otežiti položaj policistov. Tožnik nima subjektivne podlage za tožbo, saj se pritožba ni nanašala nanj. Tožnikove trditve o pretrpljenih duševnih bolečinah so neizkazane in očitno pretirane. Tožnik ni bil na bolniški, ni obiskal zdravnika ali psihiatra. Razen pričanj kolegov, tožnik svojih trditev ni dokazal. 5. Tožnik je v odgovoru na toženčevo pritožbo tej nasprotoval in predlagal njeno zavrnitev. Toženec na vročeno tožnikovo pritožbo ni odgovoril. 6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Tožnik v obravnavani zadevi uveljavlja plačilo odškodnine za duševne bolečine, ki jih je utrpel zaradi toženčevega posega v njegovo osebno celovitost, osebno dostojanstvo ter čast in dobro ime. Gre za 13 izjav oziroma zapisov, ki jih je toženec podal v pritožbi zoper delo policistov1 na Sektor za pritožbe zoper policijo Ministrstva za notranje zadeve. Sodišče prve stopnje je presodilo, da šest toženčevih izjav predstavlja mnenja oziroma vrednostne sodbe, ki imajo nekaj podlage v dejstvih, zato niso protipravne in toženec zanje ne odgovarja odškodninsko. Glede preostalih sedmih izjav pa je ugotovilo, da gre za vrednostno negativne in neresnične trditve o dejstvih, ki se nanašajo na tožnika kot policista, pri čemer toženec tudi ni imel podlage, da bi upravičeno verjel v njihovo resničnost, zato so protipravne in podvržene odškodninski odgovornosti.

8. Sodišče prve stopnje je ob predstavitvi pravne teorije in stališč sodne prakse glede dveh ustavnih pravic, tožnikove pravice do časti in dobrega imena ter toženčeve pravice do svobode govora, pravilno vrednostno tehtalo in presojalo, ali je toženec s svojim pisanjem, upoštevajoč vse okoliščine primera, protipravno posegel v pravico tožnika (179. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Meja med dovoljenim in nedovoljenim je odvisna od tega, kakšna je tema spornih zapisov oziroma izjav, na čigavo ravnanje se pisanje nanaša in ali gre za izrekanje trditev o dejstvih ali za izražanje mnenj, kritik in vrednostnih sodb.

**O pritožbi tožene stranke:**

9. Toženec tako kot med postopkom tudi v pritožbi vztraja pri treh nosilnih ugovorih, in sicer, da se sporne izjave ne nanašajo na tožnika, da niso protipravne ter da tožnik ni duševno trpel. Nanje je argumentirano in poglobljeno odgovorilo že sodišče prve stopnje. Odločitev sodišča prve stopnje, da del toženčevih izjav oziroma zapisov posega v čast in dobro ime tožnika, temelji na pravilni uporabi materialnega prava, prav tako v postopku ni bila zagrešena nobena bistvena kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje je o zadevi odločalo glede na okoliščine in ugotovljeno dejansko stanje konkretnega primera, zato so irelevantni pritožbeni očitki o serijskem vlaganju vsebinsko enakih tožb s strani policistov. Tudi če navedeno drži, to ne pomeni, da sodišče ni dolžno obravnavati vsake posamezne tožbe in ob presoji, da je (delno) utemeljena, v skladu s tem tudi odločiti. Prav tako toženec ni razbremenjen odškodninske odgovornosti v primeru, če poda izjave, ki so izven okvirja njegove svobode izražanja, v legitimnem pravnem sredstvu. Dejstvo, da je do spornih toženčevih izjav prišlo v pritožbi, ki jo je vložil zoper delo policistov, je vsekakor pomembna okoliščina, ki jo je treba v predmetnem primeru upoštevati, a ne na način, da izključuje presojo protipravnosti izjav in toženčevo odškodninsko odgovornost zaradi posega v čast in dobro ime tožnika.

10. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo med pravdnima strankama nesporna dejstva. Iz zapisnika o pripravljalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo z dne 23. 3. 20212 izhaja, da je v zvezi z vključitvijo Specializiranega državnega tožilstva (SDT) tožnik pojasnil, da je to o sumih storitve kaznivih dejanj vselej avtomatično obveščeno, prav tako Generalna policijska uprava (GPU). V zapisniku je nadalje izrecno navedeno, da toženčev pooblaščenec trditvam v zvezi z GPU in SDT ne nasprotuje ter umika predlog za poizvedbe v zvezi s tem. Navedene trditve so (bile) tako med pravdnima strankama nesporne, tožnik pa jih ni umaknil, temveč je bil toženec tisti, ki je umaknil svoj dokazni predlog za opravo poizvedb.

11. Toženčeva pritožba zoper delo policistov res ne vsebuje poimenske navedbe tožnika, vendar je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da se nanj kljub temu nanaša. Čeprav tožnik v toženčevi pritožbi ni direktno poimenovan, ga je vseeno mogoče iz zapisov individualizirati, kar za odškodninsko odgovornost zadostuje. Tožnik je pomočnik komandirja, ki je bil na dan toženčeve obravnave zadolžen za pomoč policistom, za usmerjanje, vodenje in nadzorovanje postopkov ter je neposredno sodeloval oziroma izvedel večino dejanj v postopku s tožencem. Pritožbeno sodišče zato ne dvomi, da se toženčeve pritožbene navedbe zoper delovanje policistov nanašajo tudi na tožnika. Da je slednjega mogoče individualizirati, dokazuje tudi dejstvo, da je bil tožnik prepoznan in obravnavan s strani pristojnega organa znotraj Sektorja za pritožbe zoper policijo Ministrstva za notranje zadeve.

12. Neutemeljena sta tudi pritožbena očitka, da sporne izjave niso protipravne ter da tožnik zaradi njih ni trpel duševnih bolečin. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem podalo poglobljeno, prepričljivo in z razlogi podprto dokazno oceno, ki je skladna z določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku. Toženec je postavil kar nekaj trditev o dejstvih3, ki so se izkazale za povsem neresnične, prav tako mu ni uspelo dokazati, da je imel podlago v njih utemeljeno verjeti. Tožniku in ostalim udeleženim policistom je izrecno očital, da so s svojim postopanjem storili kazniva dejanja protipravnega pridržanja, prirejanja zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti in zlorabe pooblastila. Toženec je sporne izjave podal v legitimnem pravnem sredstvu – pritožbi zoper delo policistov, s katerimi jo je načeloma utemeljeval, pritožbene trditve pa so bile usmerjene (tudi) zoper tožnika, ki je kot pomočnik komandirja policijske postaje sicer dolžan prenesti določeno (tudi ostro) kritiko svojega dela, vendar njihova skupna sporočilnost tudi po presoji pritožbenega sodišča presega dopustne meje toženčeve svobode izražanja. Toženec s skupkom izjav, ki predstavljajo neresnična dejstva, tožniku očita storitev konkretnih kaznivih dejanj, kot tudi, da je z njim ravnal grobo in nečloveško ter poškodoval njegovo lastnino. Pri toženčevi kritiki ne gre več le za razpravo o tožnikovem ravnanju in o stvari sami (ad rem), temveč je ta prešla na osebno raven (ad personam), kar predstavlja protipraven poseg v tožnikovo čast in dobro ime.

13. Tožnik je uspel dokazati, da je zaradi toženčevega posega v njegovo čast in dobro ime trpel duševne bolečine, ki so bile vidne tudi njegovi okolici. O tem so prepričljivo izpovedali tožnikovi sodelavci in nadrejeni komandir policijske postaje. Čeprav gre za osebe, ki so poklicno povezane s tožnikom, toženčeva pritožba ni vzbudila dvoma v verodostojnost zaslišanih prič. Tožnik zaradi duševnih bolečin res ni obiskal zdravnika, psihiatra ali bil v bolniškem staležu, vendar je sodišče prve stopnje prepričljivo in argumentirano ugotovilo, da je bil tožnik zaradi toženčevih izjav prestrašen in prizadet, držal se je bolj zase in bil bolj živčen kot običajno. Prizadeto je bilo dojemanje njegove lastne vrednosti (subjektivna čast) in njegova predstava o vrednosti, ki jo tožnik zaseda v očeh tretjih (objektivna čast oziroma ugled). Stres in stiska sta začasno zmanjšala tudi kakovost njegovega zasebnega življenja. Tožnik je tako upravičen do odškodnine, ki mu jo je odmerilo sodišče prve stopnje (kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju).

**O pritožbi tožeče stranke:**

14. Pomembno izhodišče za razreševanje nasprotij med pravico do svobode izražanja in pravico do časti in dobrega imena je razlikovanje med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami. Obstoj dejstev je namreč mogoče dokazovati, resničnosti vrednostnih sodb pa ne. Zahteva po dokazovanju resničnosti slednjih bi pomenila kršitev svobode izražanja mnenj, ki je del pravice do svobode izražanja. Pri vrednostnih sodbah oziroma mnenjih za sorazmernost posega zadošča izkaz zadostne podlage v dejstvih. Negativna vrednostna sodba je nedopustna le, če nima nikakršne podlage v dejstvih, ki bi jo podpirala, oziroma če gre onkraj predmeta razprave in se sprevrže v osebno sramotenje in ponižanje. Izjavitelji morajo biti torej bolj skrbni, ko izjavljajo dejstva, kakor pri podajanju vrednostnih sodb.4

15. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da del toženčevih izjav, ki jih tožnik uveljavlja kot protipravne, predstavlja vrednostne sodbe, za katere zadošča, da je imel toženec zadostno podlago v dejstvih. Glede na okoliščine primera, in sicer, da je bil toženec obravnavan kot storilec prekrška in s tem podvržen represivnemu postopku policije, zaradi česar je dogajanje in izvajanje ukrepov doživljal bolj subjektivno in čustveno, to pa izrazil v pravnem sredstvu, se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da gre za dopustna mnenja oziroma vrednostne sodbe5, ki nimajo odškodninskih posledic. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, gre za mnenja o dogodkih, kakor jih je toženec osebno doživljal, ko je bil podvržen fizični sili državnega aparata, zanje pa je imel zadostno dejansko podlago. Da je imel toženec zadostno podlago v dejstvih za vsako izmed obravnavanih vrednostnih sodb, izhaja iz 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Tam navedene razloge pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, tožnikove nasprotne pritožbene očitke pa ocenjuje za neutemeljene.

16. Neutemeljeno je tudi tožnikovo zavzemanje za višjo odškodnino. Primeri iz sodne prakse, na katere se sklicuje tožnik, z obravnavano zadevo niso povsem primerljivi, saj obravnavajo posege v čast in dobro ime, ki so se zgodili v javnosti, na družbenih omrežjih ali sicer na način, ki je dosegel širši krog naslovnikov. Prav tako ni šlo za izjave, ki bi bile podane v okviru dovoljenega in zakonitega pravnega sredstva. Sodišče prve stopnje je odškodnino določilo bližje spodnji meji za primerljive primere, vendar še vedno znotraj predvidenih okvirjev. Pravilno je upoštevalo okoliščine konkretnega primera, še zlasti, da so bile neresnične in protipravne trditve o dejstvih podane v pritožbi, namenjeni ravno presoji, ali so policisti pri obravnavi toženca ravnali korektno, da se je s temi izjavami seznanil zaprt in relativno ozek krog strokovne javnosti6, da tožnik kot pomočnik komandirja policijske postaje v (lokalnem okolju) sodi med osebe, ki so dolžne v zvezi s svojim delom trpeti širše meje sprejemljive kritike, ter da tožnik ni trpel hujših in dolgotrajnejših duševnih bolečin. Te je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo na nekaj mesecev, dokler se ni končal postopek pred senatom za pritožbe Sektorja za pritožbe zoper policijo. Da je bilo v tem obdobju tožnikovo vedenje spremenjeno, saj je bil zadržan, razdražen in v stresu, so potrdile tudi priče. Daljšega obdobja resnejših duševnih bolečin, ki bi presegale zgolj notranji neprijetni občutek v zvezi s predmetno zadevo, tožnik ni uspel dokazati. Prav tako ni dokazal, da bi ga sodelavci zbadali in se mu posmehovali. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je dosojena odškodnina v višini 700 EUR primerna.

17. Pritožbeni očitki tako niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, tožnik pa z odgovorom na toženčevo pritožbo ni prispeval k odločanju na pritožbeni stopnji, pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

1 Toženec je bil s strani policije obravnavan zaradi prekrška motenja javnega reda in miru, pri čemer je bil zaustavljen, odvzeta mu je bila prostost in vklenjen je bil odpeljan na pridržanje. 2 Glej list. št. 46 do 52 spisa. 3 Gre za naslednje trditve: da je zaradi tožnikovega metanja toženčevega telefona nastalo za 1.500 EUR škode; da mu policisti niso odredili testa alkoholiziranosti, zapisnik v zvezi s tem pa je lažen in pomeni prirejanje dokumentov; da ga policisti niso seznanili z razlogom za zaustavitev in s pravicami, vse dokumente v zvezi s tem pa so priredili; da je bil vržen v neogrevano celico, ki ni imela več kot 10 stopinj; da je zaradi grobe aretacije začel krvaveti iz levega ušesa, policisti pa mu niso nudili prve pomoči; da so policisti poškodovali njegovo vozilo tako, da so potrgali kable, poškodovali prenose in elektroniko, da vozilo ni bilo več vozno; da je tožnik na lastno pest dostopal do posnetkov varnostnih kamer s pustne prireditve in jih kazal ljudem. 4 Prim. sodba VSRS II Ips 120/2017. 5 Toženec je v pritožbi zapisal: da je tožnik vzel zakon v svoje roke in ga vrgel ob policijsko vozilo; izpulil mu je telefon iz rok in ga zalučal po strehi avtomobila; med postopkom vklenitve je dobil nekaj silovitih brc v predel nog; lisice so mu namenoma zatisnili do konca, da ni več čutil prstov; pridržan je bil v celici, kjer ni dostopa pitne vode (voda iz pipe je v A. večino časa oporečna); da so policisti med prevozom v pridržanje z namenom premetavati toženca vijugali levo in desno. 6 Gre za osebe, ki se morajo po službeni dolžnosti seznaniti s pritožbo (zaposleni na policijski postaji, Sektor za pritožbe zoper policijo, posamezne osebe na MNZ, GPU, itd.).