Jedro

Ocenjevanje delovne uspešnosti samo za potrebe postopka razreševanja presežnih delavcev in za nazaj po določbah SKPgd in podjetniške kolektivne pogodbe ni zakonito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 4.12.1998 in 12.1.1999 o prenehanju delovnega razmerja tožnici kot trajno presežni delavki, naložilo toženi stranki, da tožnico pozove nazaj na delo, ji obračuna in izplača plačo za čas od prenehanja delovnega razmerja do poziva nazaj na delo, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska v plačilo do plačila, ji vpiše delovno dobo v delovno knjižico in za tožnico plača ustrezne prispevke za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, pri čemer je dolžna zapadle zneske plač izplačati pod pogoji prisilne poravnave iz sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. 73/99 z dne 28.6.2000. Toženi stranki je tudi naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 93.200,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodne odločbe do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je ocenjevanje tožnice opravila v skladu s predpisi in kot osnovni kriterij v skladu s Splošno kolektivno pogodbo za gospodarske dejavnosti (SKPGD, Ur.l. RS št. 40/97) uporabila delovno uspešnost. Kolektivna pogodba določa, da je možno kriterije uporabiti le po metodi izključevanja, medtem ko se kumulativna metoda lahko določi s kolektivno pogodbo dejavnosti ali podjetniško kolektivno pogodbo. Ker je tožnica že po prvem kriteriju delovne uspešnosti prejela manj točk, kot primerjalna delavka, uporaba drugih kriterijev ni bila potrebna. Pritožba meni, da bi bilo potrebno naslednje kriterije uporabiti le v primeru enake ocene delovne uspešnosti obeh primerjanih delavk. Kako je potekalo ocenjevanje delovne uspešnosti pa sta pojasnila zaslišana priča F. in direktor H.. Pritožba se sprašuje, čemu je sodišče prve stopnje preverjalo pravilnost ocen delovne uspešnosti, če je ugotovilo formalne pomanjkljivosti v postopku. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne ali pa, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno ugotovilo, da je pravilno uporabilo materialno pravo in da bistvenih kršitev določb postopka ni zagrešilo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka pri opredelitvi tožnice kot trajno presežne delavke uporabila le kriterija delovne uspešnosti in delovnih izkušenj, ne pa tudi kriterijev strokovne izobrazbe in delovne dobe. Ker je po 66. členu podjetniške kolektivne pogodbe določeno, da se našteti kriteriji uporabijo kumulativno, tožena stranka pa kumulativnega zbira točk ni predložila, je zaključilo, da sta izpodbijana sklepa o prenehanju delovnega razmerja nezakonita.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaključek sodišča prve stopnje pravilen. Pritožba ima sicer prav, da pravilnosti in objektivnosti ocene ob ugotovljeni postopkovni napaki ne bi bilo treba ugotavljati, vendar pa to na pravilno odločitev sodišča prve stopnje ne vpliva. Po 10. odstavku 17. člena SKPGD se kriteriji za določitev trajno presežnih delavcev uporabijo po metodi izključevanja, razen, če je s kolektivno pogodbo dejavnosti ali podjetniško pogodbo določena možnost kumulativne metode; v tem primeru ima kriterij delovne uspešnosti največjo težo, praviloma 50%. V spornem primeru je s podjetniško kolektivno pogodbo tožene stranke predpisana kumulativna metoda ocenjevanja primerjalnih delavcev. Zato bi morala tožena stranka tožnico in primerjalno delavko oceniti po vseh štirih kriterijih iz 66. člena podjetniške kolektivne pogodbe. Pritožba določbo napačno razlaga tako, da se ostali kriteriji uporabijo le, če je število točk po kriteriju delovne uspešnosti pri primerjalnih delavcih enako. Taka razlaga velja namreč za izločevalno, ne pa za kumulativno metodo.

Poleg tega pa tožena stranka prav kriterija delovne uspešnosti ni mogla uporabiti. Kriterij delovne uspešnosti se po 4. odstavku 17. člena SKPGD lahko uporabi le v primeru, če so vnaprej določena merila za ugotavljanje delovnih rezultatov in so se ta merila uporabljala najmanj zadnjih šest mesecev pred sprejemom programa razreševanja trajno presežnih delavcev, po 1. odstavku 67. člena podjetniške kolektivne pogodbe pa se kriterij delovne uspešnosti ne more uporabiti, če delodajalec ne ugotavlja delovne uspešnosti delavca v obdobju enega leta pred ugotavljanjem presežnih delavcev.

Tožnico in primerjalno delavko sta po kriteriju delovne uspešnosti ocenila dva delavca in sicer šele v postopku ugotavljanja trajno presežnih delavcev, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo z njunim zaslišanjem. Iz predloženih plačilnih list, pa tudi drugih listin v spisu ni razbrati, da bi se delovna uspešnost merila pred začetkom postopka razreševanja trajno presežnih delavcev. Ocenjevanje delovne uspešnosti samo za potrebe postopka razreševanja presežnih delavcev in za nazaj pa po citiranih določbah ni zakonito.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožnica opredeljena za trajno presežno delavko po kriterijih, ki jih je tožena stranka napačno uporabila. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbeno sodišče po ugotovitvi, da razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, niso podani, pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V sporu zaradi prenehanja delovnega razmerja delodajalec ne glede na izid krije sam svoje stroške postopka (2. odstavek 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94). Upoštevaje to določbo in dejstvo, da s pritožbo ni uspela, tožena stranka krije sama svoje stroške postopka.