Jedro

Na podlagi 112. člena ZCes-1 inšpekcijski nadzor nad izvajanjem tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov, na državnih cestah izvaja Prometni inšpektorat Republike Slovenije, na občinskih cestah in nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za javni cestni promet, pa občinski inšpekcijski organ, pristojen za ceste. Glede na navedeno določbo je imel občinski inšpektor za ceste pooblastilo za vodenje inšpekcijskega postopka in za izrekanje splošnih inšpekcijskih ukrepov po 118. členu ZCes-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Medobčinski inšpektorat in redarstvo občin Rogaška Slatina, Rogatec in Podčetrtek (v nadaljevanju: organ prve stopnje) tožniku v 1. točki izreka odredil, da se 15 dni od vročitve odločbe prepove uporaba priključka na javno občinsko cesto LC 356112 pri stacionaži ceste 393 m, na levi strani ceste v smeri stacionaže, ki je grajen brez soglasja Občine Rogaška Slatina, kot upravljavca ceste. V 2. točki izreka, da mora zavezanec v roku 15 dni od vročitve odločbe v območju varovalnega pasu, kjer se je zgradil priključek na javno cesto, vzpostaviti v prejšnje stanje. Če zavezanec do navedenega roka ne bo spoštoval odredbe, bo vzpostavitev v prejšnje stanje opravil pogodbeni vzdrževalec na stroške zavezanca in sicer bo odstranil posledice prepovedanih ravnanj (odstranil priključek na javno občinsko cesto v območju varovalnega pasu – odstranil asfaltno in betonsko podlago, tri stebričke, betonske robnike, humusiral in zasadil območje). V 3. točki izreka, da posebni stroški postopka niso nastali in v 4. točki izreka, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe organ prve stopnje navaja, da je bilo 18. 4. 2013 pri terenskem pregledu ugotovljeno, da se na javno občinsko cesto LC 356112 pri stacionaži ceste 393 m, na levi strani ceste v smeri stacionaže gradi cestni priključek na območju v varovalnem pasu občinske javne ceste, gradnjo pa izvaja tožnik. Tožnik je na parceli št. 876/2 k.o. … na severovzhodni strani parcele, kjer parcela meji z občinsko cesto (parc. št. 371/1 k.o. …) dal zgraditi betonski horizontalni ploščni del v izmeri okoli 3m x 3m. Tako se parkirni prostor kot prometna površina navezuje na javno cesto. Ob južnem delu so v tla na novo zabetonirani betonski robniki, na novo položen beton pa sega povsem do robnikov lokalne ceste v občinski lasti. En del omenjenega terena je že zgrajen betonski del, ki povezuje parkirni prostor zavezanca s pločnikom ob omenjeni cesti. Na betonskem ploščnem delu je kovinski kanalizacijski jašek s pokrovom pravokotne oblike. V betonsko ploščo so na razdalji 2m vertikalno vgrajene tri PVC cevi, premera okoli 110 mm. Na podlagi računalniških evidenc je organ prve stopnje ugotovil, da tožnik za ta poseg nima soglasja, niti ni bila vložena vloga za izdajo soglasja. Organ prve stopnje je v skladu z drugim odstavkom 33. člena Zakon o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) in prvim odstavkom 118. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) ocenil, da je glede na ugotovljene nepravilnosti opozorilo zadosten ukrep, zato je tožniku odredil, da se do pridobitve soglasja na omenjenem zemljišču v varovalnem pasu javne občinske ceste gradnja ustavi. Kolikor soglasje ne bi bilo izdano, je organ prve stopnje tožniku tudi odredil, da mora v 15 dneh od pravnomočnosti takšnega pisnega akta Občine Rogaška Slatina vzpostaviti prejšnje stanje.

Dne 19. 4. 2013 je bila odgovorna oseba tožnika, A.A., zaslišana. Na zaslišanju je povedala, da je sporni del v celoti v lasti tožnika vse do robnika javne ceste, oz. na delu, kjer se je delo izvajalo. Pojasnila je, da je pred tem bila na tem delu zemlja, pod katero je že pred tem bil beton in so na omenjeni beton vnesli še dodaten beton. Povedala je še, da je bil namen teh del ureditev nepravilno parkiranih vozil. Tožnik je 18. 4. 2013 po elektronski pošti poslal vlogo za izdajo soglasja za izgradnjo priključka na javno cesto za intervencijska vozila. Občina je 23. 4. 2013 izdala odločbo 371-0038/2013, s katero je vlogo zavrnila. Odločba je postala pravnomočna 8. 5. 2013. Glede na ukrep organa prve stopnje bi tako tožnik moral vzpostaviti prejšnje stanje do 23. 5. 2013 (v 15 dneh od pravnomočnosti akta Občine Rogaška Slatina). Dne 27. 5. 2013 je medobčinski inšpektor opravil kontrolni inšpekcijski pregled, pri katerem je ugotovil, da tožnik ukrepa, ki mu je po ustnem opozorilu 18. 4. 2013 odrejen, ni spoštoval, temveč je z deli nadaljeval in del varovalnega pasu, kjer je bil zgrajen beton, še asfaltiral ter postavil tri kovinske stebričke, ki so snemljivi in zaklenjeni s ključavnicami. Omenjeni kovinski stebrički so postavljeni 1,6 m od roba vozišča javne občinske ceste. Zato je organ prve stopnje na podlagi prvega odstavka 32. člena ZIN in prve alineje 4. točke prvega odstavka 118. člena ZCes-1 izrekel ukrep, ki je določen v prvi točki izreka odločbe.

Pritožbeni organ je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnil. Tožnik vlaga tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi navaja, da je sporni del v celoti v njegovi lasti. Ureditev je bila načrtovana zaradi ureditve situacije z nepravilno parkiranimi vozili. V konkretnem primeru ne moremo govoriti o cestnem priključku v smislu 11. točke prvega odstavka 2. člena ZCes-1. Na predmetnem delu je tožnik ureditvena dela izvedel tako, da je pločnik 10 cm višji od vozišča in ne gre za navezavo na javno cesto. Nadalje navaja, da odrejen ukrep nima podlage v prvem odstavku 118. člena ZCes-1, saj ne gre za gradnjo cestnega priključka brez soglasja občine, temveč za ureditev parkirnega prostora na zemljišču, ki je v lasti tožnika. Tožnik meni, da soglasja upravljalca občinske ceste za predmetno ureditev ne potrebuje, saj ne gre za gradnjo priključka na javno cesto. Izpodbijana odločba tako temelji na napačni uporabi materialnega prava. Rok, v katerem je tožnik dolžan vzpostaviti prejšnje stanje je prekratek in nerazumen oz. neprimeren. Pri odrejanju ukrepov iz določbe 32. člena ZIN je treba upoštevati načelo sorazmernosti iz 7. člena ZIN. Pri določitvi roka za odpravo nepravilnosti mora inšpektor upoštevati težo kršitve, njene posledice za javni interes in okoliščine od katerih je odvisno v kolikšnem času lahko fizična oseba ali pravna oseba, pri kateri inšpektor opravlja nadzor, ob dolžni skrbnosti odpravi nepravilnosti. Upoštevanje načela sorazmernosti, je še posebej pomembno ob dejstvu, da ima inšpektor možnost izbire med različnimi ukrepi iz 32. člena ZIN. Ob upoštevanju velikosti posega, ki ga je tožnik opravil ureditev zapuščenega dela zemljišča ni v nasprotju z javnim interesom. Predmetna ureditev celo pripomore k večji urejenosti kraja. Tako bi lahko inšpektor izbral ugodnejši ukrep. Glede na navedeno tožnik predlaga, da se tožbi ugodi, izpodbijana odločba odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka smiselno ponavlja navedbe in razloge iz obeh odločb ter predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita, zanjo pa je prvostopenjski organ navedel tudi utemeljene razloge.

Na podlagi 112. člena ZCes-1 inšpekcijski nadzor nad izvajanjem tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov, na državnih cestah izvaja Prometni inšpektorat Republike Slovenije, na občinskih cestah in nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za javni cestni promet, pa občinski inšpekcijski organ, pristojen za ceste. Glede na navedeno določbo je imel občinski inšpektor za ceste pooblastilo za vodenje inšpekcijskega postopka in za izrekanje splošnih inšpekcijskih ukrepov po 118. členu ZCes-1. Na podlagi prvega odstavka 118. člena ZCes-1 lahko pristojni inšpektor za ceste z opozorilom, če oceni, da je to zadosten ukrep ali z odločbo odredi ukrepe, ki so navedeni v tem členu v točkah od 1 do 8. Priključek na javno občinsko cesto leži v varovalnem pasu občinske ceste (obseg le-tega določa 32. člen Odloka o občinskih cestah in 97. člen ZCes-1). V varovalnem pasu je raba prostora omejena (prvi odstavek 97. člena ZCes-1), posegi v prostor pa dovoljeni le s soglasjem upravljalca občinske ceste (drugi odstavek 97. člena ZCes-1). Ravnanje v nasprotju z režimom v varovalnem pasu je podlaga za odreditev ukrepov, ki jih določa prvi odstavek 118. člena ZCes-1 in 58. člen Odloka o občinskih cestah. Na podlagi navedenih materialnih predpisov je imel torej inšpektor podlago za ukrep, kot ga je izrekel, zato je ugovor, da zanj ni imel podlage v predpisu, neutemeljen.

Iz opisanega dejanskega stanja v 2. in 3. točki obrazložitve te sodbe je po presoji sodišča občinski inšpektor za ceste ravnal pravilno. Tožnik je posegel v varovalni pas občinske ceste in gradil brez soglasja za poseg - priključek na občinsko cesto. Zato je po presoji sodišča občinski inšpektor utemeljeno ocenil, da je opozorilo zadosten ukrep in odredil, da se do pridobitve soglasja na zemljišču v varovalnem pasu javne občinske ceste gradnja ustavi. Ker pa tožnik ni pridobil soglasja oziroma je bilo soglasje pravnomočno zavrnjeno, občinski inšpektor za ceste prepove uporabo priključka na javno cesto, ki je zgrajen brez soglasja. Ravnanje tožnika je bilo torej v nasprotju z režimom v varovalnem pasu, zato je občinski inšpektor za ceste imel podlago za odreditev ukrepov, ki jih določa 118. člen ZCes-1. Glede na navedeno sodišče zaključuje, da je tako neutemeljen tožnikov ugovor, da odrejen ukrep nima podlage v prvem odstavku 118. člena ZCes-1. Prav tako sodišče ne more pritrditi ugovoru tožnika, da ne gre za priključek na javno cesto. V 11. točki prvega odstavka 2. člena ZCes-1 je določeno, da je cestni priključek del javne ceste, s katerim se javna cesta iste ali nižje kategorije ali nekategorizirana cesta ali druga površina navezuje na javno cesto. V konkretnem primeru gre za drugo površino, ki je namenjena tudi dovozu za intervencijska vozila in se navezuje na javno cesto, kar je razvidno tudi iz priloženih fotografij.

Tožnik v tožbi navaja, da je sporni del, kjer so se dela opravljala, v njegovi lasti in da je želel zaradi nepravilno parkiranih vozil urediti situacijo. V zvezi s tem tožbenim ugovor sodišče navaja, da tudi v primeru, če se gradi oziroma opravlja rekonstrukcija na zemljišču, ki je v tožnikovi lasti, mora tožnik pridobiti soglasje pristojnega organa za gradnjo priključkov na javno cesto. Povedano drugače, lastništvo nad zemljiščem ne daje pravice posamezniku, da lahko gradi brez soglasja oziroma ni dopustno graditi na zemljišču priključkov v varovalnem pasu javne ceste, če zanj ni pridobljeno ustrezno soglasje pristojnega organa.

Tožnik ugovarja še nesorazmernosti odrejenega ukrepa, in sicer meni, da je rok prekratek in neprimeren. Po presoji sodišča je občinski inšpektor za ceste izbral primeren ukrep, in sicer je izbral ukrep, ki je za tožnika v dani situaciji najbolj primeren, saj mu je dal možnost, da v določenem roku sam vzpostavi prejšnje stanje na najugodnejši in najcenejši način, zato sodišče ugovoru o nesorazmernosti ne more slediti.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Na podlagi povedanega je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.