Jedro

Obveznost za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje je nastala ob vložitvi tožbe. Ker je tožnica predlog za oprostitev plačila sodnih taks podala po tem, ko je bila s plačilnim nalogom že pozvana na plačilo sodne takse, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je takšen predlog zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: (1) zavrnilo ugovor zoper plačilni nalog z dne 23. 7. 2012 za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje in (2) zavrglo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje.

2. Zoper sklep tožnica podaja laično pritožbo in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, tožnico pa oprosti plačila sodnih taks. Navaja, da izrek izpodbijanega sklepa nima podlage v veljavnem zakonu. Glede na to, da ne prejema socialne pomoči niti drugi javnih sredstev, se na podlagi petega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1) šteje, da bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja, zato bi jo sodišče moralo oprostiti plačila sodnih taks brez ugotavljanja njenega premoženjskega stanja in premoženjskega stanja njenih družinskih članov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zavrženje predloga tožnice za oprostitev plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje je pravilno, saj je bil le-ta podan prepozno. Obveznost za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje je namreč nastala ob vložitvi tožbe, in sicer 7. 9. 2011 (1. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1). Ker je tožnica predlog za oprostitev plačila sodnih taks podala šele 9. 9. 2012, kar je po tem, ko je bila s plačilnim nalogom že pozvana na plačilo sodne takse, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je takšen predlog zavrglo. Pravilna je tudi odločitev sodišča glede ugovora zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse v višini 675,00 EUR. Taksa je bila pravilno odmerjena, tožnica pa samega izračuna v pritožbi niti ne izpodbija konkretizirano. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da glede na vrednost spornega predmeta v konkretni zadevi (30.000,00 EUR) osnovna taksa za tožničin zahtevek znaša 225,00 EUR, po taksni tarifi 1, kjer so opredeljene takse v pravdnem postopku, pa 675,00 EUR (tar. št. 1111 – količnik 3,0). Ob tem pritožbeno sodišče v odgovor pritožnici še pripominja, da tožnica nikoli ni izkazala, da prejema denarno socialno pomoč, kar bi bil v skladu s petim odstavkom 11. člena ZST-1 razlog, da se njeno premoženjsko stanje ne bi preverjalo. Sodišče prve stopnje jo je tako pravilno pozvalo na predložitev pisne izjave o njenem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju njenih družinskih članov (drugi odstavek 12. člena ZST-1), tožnica pa je bila tudi ustrezno opozorjena na posledice, in sicer da bo sodišče njen predlog za odlog sodne takse zavrnilo, če izjave o svojem premoženju ne bo predložila v določenem roku.

5. Glede na navedeno uveljavljanji pritožbeni razlogi niso podani, izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena v zvezi s 353. člen ZPP).