Jedro

Tožena stranka se v sklepu res ni opredelila do vprašanja, ali je Republika Hrvaška za tožnika varna država. To je sicer kršitev postopka, ki pa v tem primeru na odločitev ne vpliva. Tožnik je bil od podaji prošnje izrecno vprašan „Ali je Hrvaška za vas varna država?“ in „Ali vaše življenje na Hrvaškem ni bilo ogroženo?“ Tožnik niti ob podaji prošnje niti na zaslišanju ni prepričljivo izkazal, da bi zanj osebno vrnitev v Republiko Hrvaško pomenila kakršno koli nevarnost. Povedal je namreč, da Republike Hrvaške ne pozna dovolj dobro, da pa je vse, kar bi se mu lahko zgodilo, izvedel na podlagi govoric.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je ob sprejemu prošnje dne 19. 9. 2011 ugotovila, da je tožnik izvorno državo zapustil marca 2008 in preko Irana in Turčije prišel v Grčijo, kjer je ostal skoraj tri leta in pol. Grčijo je zapustil s še eno osebo, s katero sta preko Makedonije in Srbije prišla v Republiko Hrvaško. Štiri dni sta „tavala“ po gozdu, nato pa sta v nekem manjšem kraju naročila taksi in voznika zaprosila, da ju odpelje do meje med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo. Voznik taksija ju je pripeljal do kraja Sveti Martin. Da je bil v Republiki Hrvaški ve zato, ker je imel mobilni telefon in ko z njim prečkaš mejo, se na njem izpiše država, v kateri si. Če ga v Republiki Sloveniji ne bi prejela policija, bi odšel naprej proti Avstriji. V Republiki Hrvaški ni zaprosil za azil, ker ni vedel, da ima za to možnost. Preko Republike Hrvaške je (samo) potoval do meje z Republiko Slovenijo, ki jo je kasneje tudi prestopil. Njegovo življenje v Republiki Hrvaški ni bilo ogroženo.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja tožena stranka ugotavlja, da je z gotovostjo mogoče sklepati, da je tožnik na ozemlje Republike Slovenije vstopil iz smeri Republike Hrvaške. Ker je bilo v času obravnave pri policistih policijske postaje Lendava ugotovljeno, da je prosilec na nedovoljen način prestopil državno mejo, je bila opravljena tudi najava na PU Medžimurska – Čakovec po sporazumu med vladama Republike Slovenije in Republike Hrvaške o izročitvi in sprejemu oseb, katerih vstop ali prebivanje je nezakonito. Zaradi nespornega zaključka, da se je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v Republiki Hrvaški, ki jo je Vlada Republike Slovenije v skladu z 2. odstavkom 61. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) razglasila za varno tretjo državo, je odločila, da prošnjo tožnika ne bo obravnavala, saj je za njeno vsebinsko obravnavo odgovorna Republika Hrvaška.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Meni, da mu tožena stranka ni zagotovila temeljnih procesnih jamstev, ki jih v postopku koncepta tretje varne države prosilca za mednarodno zaščito zagotavljajo določbe ZMZ, prav tako pa tudi Direktiva Sveta Evrope 2005/85/ES z dne 1. 12. 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (procesna direktiva). V Republiko Slovenijo ni vstopil iz evropske varne tretje države, niti mu ni bila dana možnost, da se opredeli do ugotovitve, da je na ozemlje Republike Slovenije nezakonito vstopil iz Republike Hrvaške. Niti iz obrazložitve izpodbijanega akta niti iz drugih podatkov v spisu ne izhaja, da bi tožena stranka tožniku dala možnost, da bi še pred izdajo sklepa o zavrženju njegove prošnje lahko dokazal, da Republika Hrvaška zanj ni varna tretja država, kar sicer tožniku izrecno omogoča 2. odstavek 63. člena ZMZ. Prav tako mu ni posredovala dokumenta iz 64. člena ZMZ. Ker ga predhodno ni seznanila, da bo vodila postopek po konceptu varne države, je kršila tudi temeljno načelo iz 3. odstavka 7. člena ZMZ, kršene so bile tudi določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in sicer določba 2. odstavka 7. člena, 1. odstavka 9. člena in 138. člen ZUP. Predlaga, naj sodišče tožnika zasliši, tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi, podrejeno naj sodišče tožbi ugodi, sklep tožene stranke odpravi in zadevo vrne pristojnemu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prepreka vse tožbene trditve in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne. Med drugim navaja, da je tožnik obširno pojasnil preko katerih držav je iz izvorne države prišel vse do Republike Slovenije, pri tem je tudi sam navedel, da se je nahajal na ozemlju Republike Hrvaške. Zavrača tudi tožbeno trditev, da mu ni bila dana možnost, da se opredeli do ugotovitve, da je Republika Hrvaška zanj varna tretja država, saj nasprotno izhaja že iz same prošnje za priznanje mednarodne zaščite z dne 19. 9. 2011. Pojasnjuje tudi, da je bil tožniku posredovan dokument, s katerim se varno tretjo državo obvesti, da konkretna prošnja ni bila vsebinsko obravnavana v postopku za mednarodno zaščito, dokument mu je bil vročen dne 18. 18. 2011 preko Pravno informacijskega centra nevladnih organizacij.

Sodišče je po opravljeni glavni obravnavi v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so v sodnem in upravnem spisu, ter zaslišalo tožnika kot stranko. Na vprašanje, zakaj je ob podaji prošnje izjavil, da ga je taksist pripeljal do meje med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo ter se je v Republiki Hrvaški zadrževal, je izjavil, da ga je taksist pripeljal do meje z Republiko Slovenijo, v Republiki Hrvaški pa se ni zadrževal. Nadalje je izpovedal, da ga je taksist odložil na meji z Republiko Hrvaško, res je tri dni hodil po gozdu, vendar ne ve, ali je bilo to v Republiki Sloveniji ali v Republiki Hrvaški. Povedal je, da je mejo prestopil ilegalno, saj ustreznih dokumentov ni imel. Na vprašanje, če pozna razmere v Republiki Hrvaški in kaj bi se mu zgodilo, če bi bil tej državi izročen, je povedal, da ne ve kakšne so razmere v Republiki Hrvaški, vendar vanjo ne bil rad izročen, ker je slišal, da to ni varna država. Od prosilca za azil v Azilnem domu je namreč slišal, da je bil le ta v zaporu 6 mesecev. Ne ve, kaj bi se mu zgodilo ob izročitvi, ali bi bil v zaporu ali pa vrnjen v Pakistan. Na vprašanje tožene stranke, da je ob podaji prošnje povedal, da je glede na izpis na mobilnem telefonu točno vedel, v kateri državi se nahaja, je ob zaslišanju izjavil, da se je na mobilnem telefonu res vsakič izpisala država v kateri se je nahajal, vendar kljub temu ni točno vedel, kje se nahaja.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporen sklep tožene stranke, s katerim je zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite na podlagi 1. odstavka 63. člena ZMZ, po katerem v postopkih po 60. in 62. členu tega zakona pristojni organ prošnjo prosilca, ki prihaja iz varne tretje države, s sklepom zavrže. Glede na tožbene ugovore je za tožnika sporno, ali se je pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v Republiki Hrvaški, ali je mejo prestopil ilegalno ter ali so mu bila zagotovljena temeljna procesna jamstva, ki jih v postopku koncepta tretje varne države prosilcu za mednarodno zaščito zagotavljajo določbe ZMZ, prav tako pa tudi Procesna direktiva.

Po 60. členu ZMZ je varna tretja država, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo in je zato pristojna za vsebinsko obravnavanje prošnje, enako pa je tudi določeno za evropsko varno državo v 1. odstavku 62. člena ZMZ. Kriteriji za določitev oziroma razglasitev varne tretje države so določeni v 1. odstavku 61. člena ZMZ. Na podlagi 2. odstavka tega člena varno tretjo državo na podlagi teh kriterijev določi Vlada Republike Slovenije, ki pa mora o določitvi države kot varne tretje države obvestiti Evropsko komisijo. Po 2. odstavku 62. člena ZMZ mora biti za pričetek postopka po tem konceptu izpolnjen pogoj, da je prosilec poskušal nezakonito vstopiti ali je nezakonito vstopil na ozemlje Republike Slovenije iz evropske varne tretje države. Postopek iz 60. in 62. člena pa določata 63. in 64. člen ZMZ, in sicer 1. odstavek 63. člena določa, da v postopkih po 60. in 62. členu tega zakona pristojni organ prošnjo prosilca, ki prihaja iz varne tretje države, s sklepom zavrže. Po 2. odstavku tega člena pa lahko prosilec ves čas trajanja postopka iz prejšnjega odstavka predloži dokaze, da zadevna država zanj osebno ni varna tretja država. Po 64. členu ZMZ mora pristojni organ prosilcu posredovati dokument, s katerim se varno tretjo državo obvesti, da konkretna prošnja ni bila vsebinsko obravnavana po postopku za mednarodno zaščito. Obvestilo mora biti prevedeno v jezik varne tretje države.

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je Vlada Republike Slovenije dne 15. 5. 2008 Republiko Hrvaško razglasila za varno tretjo državo. V postopku je bilo pravilno ugotovljeno, da tožnik prihaja iz Republike Hrvaške. Tožnik je že ob podaji prošnje povedal, v katerih državah se je nahajal po zapustitvi izvorne države, med drugim je tudi povedal, da se je nahajal v Republiki Hrvaški, prav tako tudi, zakaj v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito. Povedal je tudi, na kakšen način je bil seznanjen, da se nahaja na ozemlju Republike Hrvaške, in sicer, da je imel mobilni telefon in se mu je na njemu izpisala država, v kateri se je nahajal. Navedb v tožbi, da v Republiko Slovenijo ni vstopil iz tretje varne države na zaslišanju ni prepričljivo izpodbil. Na zaslišanju je izpovedal, da ga je taksist iz Srbije pripeljal do meje z Republiko Slovenijo, kar pomeni, da se je pred vstopom v Republiko Slovenijo nahajal v Republiki Hrvaški. Neprepričljivo pa je izpovedal, da ni vedel na ozemlju katere države se nahaja, kar pa niti ni pomembno ob ugotovitvi, da je bil pripeljan do meje med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo. Ni prepričljivo pojasnil, zakaj je ob podaji prošnje točno dejal, da se je nahajal v Republiki Hrvaški, navedel je tudi razloge, zakaj za mednarodno zaščito ni zaprosil. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da v Republiko Slovenijo ni vstopil iz tretje varne države. Poleg tega pa je tudi izpovedal, da je mejo prestopil ilegalno, ker ustreznih dokumentov ni imel, kar zopet kaže na to, da je vedel v kateri državi se nahaja ter da je prestopil (ilegalno) mejo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenjo. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je bil izpolnjen pogoj iz 62. člena ZMZ za pričetek postopka po konceptu evropske varne tretje države. Stališče tožnika, da v Republiko Slovenijo ni vstopil ilegalno, ker je že naslednji dan zaprosil za mednarodno zaščito ni pravilno, saj za takšno stališče ni podlage v določbah ZMZ.

Tožena stranka se v sklepu res ni opredelila do vprašanja, ali je Republika Hrvaška za tožnika varna država. To je sicer kršitev postopka, ki pa v tem primeru na odločitev ne vpliva. Vsekakor mu je možnost se izreči o tem bila dana, kar izhaja iz vložitve prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik je bil ob podaji prošnje izrecno vprašan „Ali je Hrvaška za vas varna država1/2“. Na to vprašanje je tudi odgovoril, da se je o tem pogovarjal v Srbiji, v kampu v katerem je bil, slišal je govorice o tem, da naj bi tujce hitro dali v zapor za tri mesece. Ali se je to nanašalo na Republiko Hrvaško ali Srbijo, pa na zaslišanju ni znal pojasniti, na vprašanje pooblaščenke tožnika je izjavil, da se ne spomni, na katero državo se je to nanašalo. Na nadaljnje vprašanje „Vaše življenje na Hrvaškem ni bilo ogroženo1/2“ pa je odgovoril, da ni čutil nobene nevarnosti. Tožnik po presoji sodišča niti ob podaji prošnje niti na zaslišanju ni prepričljivo izkazal, da bi zanj osebno vrnitev v Republiko Hrvaško pomenila kakršno koli nevarnost. Povedal je namreč, da Republike Hrvaške ne pozna dovolj dobro, da pa je vse, kar bi se mu lahko zgodilo, izvedel na podlagi govoric. Po presoji sodišča pa splošne informacije, ki jih je tožnik pridobil od nekih tretjih oseb, ne zadostujejo za oceno, da bi vrnitev tožnika v Republiko Hrvaško pomenila zanj osebno določeno nevarnost ali ogroženost. Tožnik bi moral konkretno navesti okoliščine, glede na odločbo 2. odstavka 62. člena pa tudi predložiti dokaze o tem, da Republika Hrvaška zanj ne bi bila varna država. Tega pa ves čas postopka ni storil. Iz upravnih spisov tudi izhaja, da je tožena stranka ravnala v skladu s 64. členom ZMZ. Tožena stranka je Republiki Hrvaški Ministrstvu za notranje zadeve, Upravi za inšpekcijo upravne zadeve, Oddelka za tujce in azil z odločbo št. 2142-308/2011/5 (1232-10) dne 16. 11. 2011 poslala obvestilo z vsebino iz 64. člena ZMZ. Iz upravnega spisa tudi izhaja, da je bil prevod obvestila izvršen v hrvaškem jeziku, tožniku pa vročen dne 18. 11. 2011. Glede na navedeno tožbeni ugovor, da tožena stranka ni ravnala v skladu z 64. členom ZMZ, ni utemeljen.

Po presoji sodišča je tožena stranka v zadevi dejansko stanje pravilno ugotovila, na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pa je pravilno uporabila določbe ZMZ. Zato je sodišče tožbo tožnika na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.