Jedro

Golo zatrjevanje tožnika, da je toženka odprla in presnela sredstva na drug bančni račun in sef ter sredstva prenesla na bančni račun hčerke, so presplošne trditve, ki ne izkazujejo konkretne subjektivne nevarnosti, da bo prav zaradi konkretnih ravnanj toženke uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Odprtje drugega bančnega računa in prenos sredstev na nov bančni račun samo po sebi še ne izkazuje obstoja subjektivne konkretne nevarnosti. Gre le za prenos obstoječih sredstev na drug transakcijski račun, odprt pri drugem ponudniku plačilnih storitev na območju R Slovenije. Pri tem niti ne pride do spremembe oblike ali količine premoženja, takšnega ravnanja pa tudi ni mogoče opredeliti kot skrivanje premoženja. Smiselno enako je tudi v primeru odprtja in prenosa sredstev v sef banke, kjer gre le za spremembo elektronsko knjiženega denarja v dejansko fizično gotovinsko obliko.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, po katerem naj se toženki prepove razpolagati s sredstvi na bančnem računu, s sredstvi, ki jih hrani v sefu banke ter s sredstvi toženke na bančnem računu njene hčerke.

2. Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1) pritožila tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podredno, da sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, odločitev o stroških pa pridrži za končno odločbo. Navaja, da je tožnik izkazal, da toženka v Republiki Sloveniji nima prihodkov ter edino premoženje toženke predstavljajo njena sredstva na bančnem računu, na računu njene mld. hčekre ter sredstva v najetem sefu pri banki X d.d. V kolikor terjatev tožnika ne bo zavarovana s predlagano začasno odredbo, jo bo moral uveljavljati izven Evropske Unije (v Ukrajini). Navedeno pomeni za tožnika brez dvoma nesorazmeren napor in stroške, toženka pa v tujini sploh nima nobenega premoženja, zato je izdaja te začasne odredbe ključnega pomena. Domneve o obstoju nevarnosti iz četrtega odstavka 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ2) tožnik ni vezal na status državljanstva toženke ali njenega stalnega prebivališča. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo sodne prakse tukajšnjega sodišča II Cp 43/2017 z dne 8. 3. 2017, ki je v praktično identičnem primeru odločilo, da je domneva nevarnosti iz četrtega odstavka 270. člena ZIZ izpolnjena. Tožnik je s stopnjo verjetnosti izkazal tudi obstoj nevarnosti, da bo zaradi toženkinega odtujevanja oziroma skrivanja premoženja, uveljavitev tožnikove terjatve onemogočena ali precej otežena. Toženka je zaprla ravno tisti bančni račun, na katerega je tožnik izvedel vsa nakazila, kar jasno kaže, da toženka s spornimi sredstvi razpolaga na način, da bi onemogočila poplačilo tožnika. Toženka aktivno in namerno skriva premoženje. Slednje izhaja tudi iz dejstva, da je toženka poleg prenosa sredstev na drug bančni račun in sef, prenesla sredstva na bančni račun hčerke. Vse to kaže na konkretno nevarnost, da bo toženka tudi v prihodnje skrivala in odtujevala premoženje na način, da bo tožniku onemogočeno plačilo terjatve. Sodišče prve stopnje je tudi popolnoma prezrlo, da je z začasno odredbo mogoče poseči na dolžnikova sredstva, ki jih je ta prenesel na tuj račun. Navaja sklep tukajšnjega sodišča I Cp 3505/2014 z dne 14. 1. 2015. Odločitev sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse, za takšen odstop pa sodišče prve stopnje ni podalo nobenih razlogov. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da pogoji za izdajo začasne odredbe niso podani. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik je skupaj s tožbo vložil predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje svoje denarne terjatve. Trdil je, da je s toženko sklenil posojilno pogodbo, po kateri mu toženka dolguje 906.415,00 EUR. Ker je toženka zaprla bančni račun, na katerega je tožnik nakazoval denar in prenesla ta sredstva na drug bančni račun, bančni sef in na bančni račun mladoletne hčerke, obstoji konkretna nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Hkrati je navedel, da v kolikor terjatev ne bo poplačana iz premoženja toženke v R Sloveniji, bo morala biti terjatev uveljavljena v tujini, saj je toženka državljanka Ukrajine.

5. Pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve določa 270. člen ZIZ. Sodišče izda takšno začasno odredbo, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Šteje se, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, razen če naj bi se terjatev uveljavljala v državi članici Evropske unije.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal obstoj svoje denarne terjatve do toženke v višini 906.415,00 EUR na podlagi sklenjene posojilne pogodbe oziroma dejansko nakazanih denarnih zneskov, vendar na strani toženke ni uspel izkazati tudi obstoja subjektivne in konkretne nevarnosti odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem. Tožnik ni navedel, v kakšnem smislu predstavlja zaprtje in odprtje novega transakcijskega računa nevarnost dolžnikovega razpolaganja, tako posplošene navedbe tožnika, da toženka s prenosi na drug transakcijski račun skriva premoženje in proaktivno z veliko domišljije prenaša sredstva, pa ne zadostujejo za izdajo začasne odredbe. Nadalje je sodišče prve stopnje presojalo tudi, ali je nevarnost podana po četrtem odstavku 270. člena ZIZ in ugotovilo, da že iz predmeta zavarovanja, kakršen je bil predlagan, in trditev tožnika izhaja, da ima toženka v R Sloveniji očitno premoženje, ki zadošča za uveljavitev terjatve, zato tudi niso izpolnjeni pogoji za uporabo četrtega odstavka 270. člena ZIZ.

7. Tudi po presoji pritožbenega sodišča, tožnik ni uspel izkazati zakonskih pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe. Golo zatrjevanje tožnika, da je toženka odprla in presnela sredstva na drug bančni račun in sef ter sredstva prenesla na bančni račun hčerke, so presplošne trditve, ki ne izkazujejo konkretne subjektivne nevarnosti, da bo prav zaradi konkretnih ravnanj toženke uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Odprtje drugega bančnega računa in prenos sredstev na nov bančni račun samo po sebi še ne izkazuje obstoja subjektivne konkretne nevarnosti. Gre le za prenos obstoječih sredstev na drug transakcijski račun, odprt pri drugem ponudniku plačilnih storitev na območju R Slovenije. Pri tem niti ne pride do spremembe oblike ali količine premoženja, takšnega ravnanja pa tudi ni mogoče opredeliti kot skrivanje premoženja. Smiselno enako je tudi v primeru odprtja in prenosa sredstev v sef banke, kjer gre le za spremembo elektronsko knjiženega denarja v dejansko fizično gotovinsko obliko. Prenos sredstev dolžnika na bančni račun tretje osebe pa bi ob podanih določenih dodatnih okoliščinah že lahko izkazovalo določeno stopnjo nevarnosti odtujevanja ali skrivanja premoženja. Vendar je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da takšnih okoliščin tožnik ni uspel izkazati, niti jih ni zatrjeval. Zgolj posplošeno je navajal, da je toženka prenesla sredstva na bančni račun hčerke. Pri tem podrobneje ne konkretizira, kakšen del sredstev naj bi toženka prenesla na bančni račun hčerke in morebitnih dodatnih okoliščin, ki bi verjetno izkazovale, da prav konkretno ravnanje toženke predstavlja nevarnost, da bo uveljavitev terjatve kasneje precej otežena ali onemogočena.

8. Prav tako je tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe za toženko predlagal prepoved razpolaganja s sredstvi na njenem bančnem računu do višine celotne verjetno izkazane terjatve, kar je mogoče razumeti, kot da toženka že na svojem bančnem računu razpolaga z dovolj sredstvi za zavarovanje celotne terjatve. Iz konkretnega predloga in trditev tožnika ni jasno, v kakšni višini toženka sploh razpolaga s sredstvi na bančnem računu, sefu in računu hčerke. Tožnik tudi ni zatrjeval, da na bančnem računu toženke ni dovolj sredstev. Prav tako je predlagal prepoved razpolaganja s sredstvi toženke v višini celotne terjatve na vsakem posameznem zavarovalnem sredstvu, do česar tožnik vsekakor ne more biti upravičen, saj bi z ugoditvijo predlogu imel zavarovan kar trikratnik zneska višine verjetno izkazane denarne terjatve. Iz predloga torej ni jasno, s kakšnimi sredstvi naj bi razpolagala toženka s posameznimi prenosi, kar je bistveno za ugotavljanje subjektivne nevarnosti. S takšnimi nejasnimi in splošnimi navedbami tožnik ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena.

9. Napačno je tudi razumevanje tožnika, da sodišče prve stopnje ni izdalo predlagane začasne odredbe prepovedi razpolaganja s sredstvi na bančnem računu hčerke toženke iz razloga, ker gre za bančni račun hčerke in ne toženke. Skladno s sodno prakso je res mogoče doseči zavarovanje dolžnikovih sredstev, ki jih je ta prenesel na tuj račun, vendar slednje ni bil razlog za zavrnitev predlagane začasne odredbe, ampak neuspeh tožnika izkazati obstoj subjektivne nevarnosti na strani dolžnice. Na podlagi nekonkretiziranih in posplošenih trditev ter ob odsotnosti predložitve ustreznih dokazil ali podanih ustreznih dokaznih predlogov, je sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno zaključilo, da tožnik z verjetnostjo ni izkazal obstoja nevarnosti, da bo zaradi toženkinega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

10. Tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe in pritožbi navaja, da ima toženka edino premoženje v R Sloveniji. Iz predloga hkrati izhaja, da ima toženka v R Sloveniji dovolj sredstev za poplačilo celotne terjatve. Ne drži torej, da bo morala biti v konkretnem primeru terjatev uveljavljena v tujini, saj ima toženka očitno dovolj sredstev za poplačilo terjatve že v R Sloveniji, potrditvah tožnika pa v tujini sploh nima nobenega premoženja, zato iz pritožbenih navedb niti ni jasno, zakaj bi terjatev morala biti uveljavljena v tujini. Dejansko stanje v konkretnem primeru ni podobno v pritožbi citirani sodni praksi, ko dolžnik v R Sloveniji ni imel dovolj sredstev za poplačilo terjatve, ampak se je večina sredstev za poplačilo terjatve nahajala v tuji državi izven EU. V konkretnem primeru ima toženka celotno premoženje v R Sloveniji, v tujini pa premoženja po navedbah tožnika sploh nima. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da državljanstvo ali stalno prebivališče dolžnika ni bistveno, ampak kraj, kjer se nahaja premoženje, kar je v konkretnem primeru R Slovenija. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da tudi ni izkazan pogoj nevarnosti po četrtem odstavku 270. člena ZIZ, da bo terjatev uveljavljena v tujini.

11. Pritožbeni razlogi niso podani, prav tako niso podani tisti pritožbeni razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ). Pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

12. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami