Jedro

Sodišče prve stopnje se v sodbi ni dolžno opredeliti prav do vseh dokazov, pač pa le tistih, ki so bistveni za presojo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.

Ni potrebno, da dejstveni opis kaznivega dejanja krive ovadbe vsebuje elemente kaznivega dejanja, ki ga ovaditelj naznanja.

V opisu kaznivega dejanja prikrivanja ni potrebno navesti dejanske vrednosti predmeta in navesti okoliščin, na podlagi katerih bi obdolženi moral in mogel vedeti, da je postavljena cena nizka in dejanska vrednost prikolice tako visoka, da kaže, da je bila prikolica pridobljena s kaznivim dejanjem.

Kadar je podanih hkrati več razlogov za izdajo oprostilne sodbe, jo mora sodišče izreči iz tistega, ki je za obdolženca najugodnejši.

Izrek

I. Pritožbi državne tožilke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki II izreka glede B. B. razveljavi in se vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku.

II. V preostalem se pritožba državne tožilke, v celoti pa pritožba zagovornikov obdolženega A. A. zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Obdolženi A. A. je dolžan plačati sodno takso v višini 180,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Novem mestu pod točko I.a obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo dveh let. Odločilo je, da je obdolženi A. A. po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso v višini 56,00 EUR. Pod točko I.b je obdolženega A. A. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje krive ovadbe po četrtem odstavku 283. člena KZ-1. Pod točko II. je obdolženega B. B. oprostilo obtožbe kaznivega dejanja prikrivanja po drugem odstavku 217. člena KZ-1. Odločilo je, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

2. Zoper sodbo so vložili pritožbo: - okrožna državna tožilka iz razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za kriva očitanih kaznivih dejanj in obdolženemu A. A. izreče pogojno obsodbo, v kateri naj mu za kaznivo dejanje tatvine določi kazen štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje krive ovadbe šest mesecev zapora, nato določi enotno kazen devet mesecev zapora s preizkusno dobo treh let; obdolženemu B. B. izreče denarno kazen 60-dnevnih zneskov po 10,00 EUR, skupno 600,00 EUR, ki naj jo plača v roku enega meseca; - zagovorniki obdolženega A. A. zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe, podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovljeno sojenje.

3. Na pritožbo okrožne državne tožilke so odgovorili zagovorniki obdolženega A. A. in zagovornik obdolženega B. B. s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbo državne tožilke zavrne kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

**Kaznivo dejanje pod točko I.a izreka izpodbijane sodbe**

4. Po presoji razlogov izpodbijane sodbe v točki I.a, pritožbenih navedb in podatkov kazenskega spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi na pritožbeni ravni ni nobenih pomislekov v dokazne zaključke oziroma prepričanje sodišča prve stopnje, da je obdolženemu očitano kaznivo dejanje v celoti dokazano tako v objektivnem kot subjektivnem pomenu. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku izvedlo vse potrebne dokaze, na podlagi prepričljive analize in ocene slednjih ter ob nesprejemanju obtoženčevega zagovora pa sprejelo utemeljene zaključke o krivdi obdolženega.

5. Zagovornica neutemeljeno in neprepričljivo vnaša dvome v zaključek izpodbijane sodbe, da obdolženi ni bil dobroverni kupec in da tračnega obračalnika ni kupil, pač pa ga je odtujil in sicer z argumenti, ki vsebinsko pomenijo ponavljanje obdolženčevega zagovora, do katerega se je sodišče prve stopnje opredelilo in navedlo določne razloge, zakaj zagovoru obdolženca ne sledi. Protispisno pritožniki navajajo, da je sodišče dokazni postopek zaključilo, ne da bi izvedlo dokaz, ki ga je predhodno odredilo in sicer se ta dokaz nanaša na potrdilo o oddaji poštne pošiljke policiji in prejemu priporočene pošiljke s strani policije. Neutemeljena in protispisna je pritožbena kritika, da se sodišče prve stopnje v sodbi ni opredelilo do potrdila o oddaji priporočene pošiljke na policijski postaji in tudi ne do poizvedb na T. o pridobitvi telefonskega izpiska obdolženega, ki potrjuje zagovor obdolženega, da kot naročnik telefonske številke ni mogel pridobiti vsega prometa na njegovem telefonu za inkriminirani čas. Takšne navedbe sodišče druge stopnje zavrača, ker so delno protispisne, predvsem pa neutemeljene. Sodišče prve stopnje je v točki 10 obrazložitve na strani 11 izpodbijane sodbe pojasnilo, da sprejema zagovor obdolženca, da ga je predmetnega dne stalno klical C. C., ne glede na to, da ni bilo mogoče pridobiti izpisa prometa na telefonu, ki bi zagovor obdolženca v tem delu potrjeval. Protispisno pritožnica navaja, da iz poizvedb na T. izhaja, da obdolženi kot naročnik telefonske številke ni mogel pridobiti izpiska prometa na njegovem telefonu, saj je sodišče prve stopnje opravilo poizvedbe na T. in na glavni obravnavi izvedlo dokaz s povzetkom odgovora T., ki se v spisu nahaja na list. št. 240. Iz predmetnega odgovora izhaja, da v evidenci T. ni zavedeno, da bi s strani naročnika A. A. prejeli pisno zahtevo za razčlenjen račun za mobilno številko 000 za mesec oktober, november in december 2015, kar pomeni, da razčlenjenega računa niso izdali. Kljub tej okoliščini je sodišče prve stopnje sledilo zagovoru obdolženca, da ga je predmetnega dne C. C. večkrat klical. Pritožnica je sicer sodišču predložila korespondenco zagovornikov z družbo T. d.d. (priloga B7), ki na presojo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ne vpliva, saj je razvidno, da se razčlenjen račun izda za pretekla tri obračunska obdobja, iz njega pa izhajajo zgolj seznam zaračunanih klicev in storitev. Sodišče prve stopnje se v sodbi ni dolžno opredeliti prav do vseh dokazov, pač pa le tistih, ki so bistveni za presojo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu obdolženčevemu zagovoru sledilo, tudi ni bilo dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov v zvezi s telefonskimi klici.

6. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje sicer sprva ugodilo dokaznemu predlogu obdolženca, da na policiji opravi poizvedbe o tem, ali je obdolženi v predkazenskem postopku predlagal, da policija pridobi izpisek prometa obdolženčevega telefona, kasneje pa sodišče ni počakalo do prejema tega dokaza. Spisovno je razvidno, da je sodišče prve stopnje opravilo ustrezne poizvedbe tako na PP K. kot na T. Po prejemu odgovora T. je ocenilo, da izvedba ostalih dokazov ni potrebna. Kot je bilo v tej odločbi že pojasnjeno, izvedba tega dokaza glede na zaključek sodišča prve stopnje, da sledi zagovoru obdolženca, da ga je predmetnega dne klical C. C., niti ni bila potrebna. Za takšno odločitev je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo prepričljive razloge, ki jih sprejema tudi sodišče druge stopnje. Ne nazadnje je spisovno razvidno, da pritožniki pri izvedbi tega dokaza niso vztrajali, saj je pritožnica izrecno vprašana na glavni obravnavi dne 7. 6. 2018, ali ima še kakšen dokazni predlog navedla, da drugih dokaznih predlogov nima.

7. Neutemeljena in protispisna je pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do bistvenega elementa kaznivega dejanja in sicer od kje je bil tračni obračalnik odtujen. Iz razlogov izpodbijane sodbe, navedenih v točki 9 obrazložitve izhaja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do tega vprašanja in sicer je navedlo, da je bil navedeni tračni obračalnik odtujen iz drvarnice na naslovu Z. Navedlo je tudi določne razloge, na podlagi česa zaključuje, da je tračni obračalnik odtujil ravno na, te razloge pa sprejema tudi pritožbeno sodišče, zato zatrjevana kršitev, da sodba v tej smeri ni obrazložena, da je izrek sodbe nerazumljiv, saj nima razlogov odločilnih dejstev, s čimer pritožnica uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni podana.

8. Neutemeljeno je pritožbeno naziranje, da je dokazna ocena sodišča glede kupoprodajne pogodbe za obračalnik nepravilna. Pritožnica meni, da pritožniki navajajo, da EMŠO E. E. ni naveden v kupoprodajni pogodbi za osebni avto Golf, zato ga obdolženi ni mogel pridobiti na noben drug način kot da mu je EMŠO ob sestavi in podpisu kupoprodajne pogodbe za obračalnik razkril oškodovanec, ko je na zahtevo obdolženca slednjemu pokazal svojo osebno izkaznico. Sodišče prve stopnje se je do te okoliščine v izpodbijani sodbi opredelilo in navedlo določne in prepričljive razloge, zakaj ne sledi obdolženčevemu zagovoru, da sta kupoprodajno pogodbo sklenila skupaj z E. E. in na podlagi katerih je zaključilo, da je obdolženi A. A. kupoprodajno pogodbo napisal sam kasneje. Pritožniki spregledajo, da se je obtoženi A. A. zagovarjal, da mu je E. E. ob prodaji osebnega vozila izročil osebno izkaznico in svoje podatke, od tod tudi njegov EMŠO (drugi odstavek, stran 3 zapisnika o glavni obravnavi 8. 5. 2018). Sodišče prve stopnje je ob oceni, da je E. E. verodostojna priča, ki je odločno zanikal, da bi obdolženemu prodal obračalnik in z njim zanj sklenil tudi kupoprodajno pogodbo ter zanikal, da je podpis na kupoprodajni pogodbi njegov, pravilno zaključilo, da predmetnega obračalnika obdolžencu ni prodal E. E. pač pa ga je obdolženi sam odtujil. 9. Nima prav pritožnica, ko upoštevajoč izpovedbo F. F., da je bil obračalnik dan pred odtujitvijo parkiran na sredini parkirišča, zatrjuje, da ni logično, da bi obdolženi, če bi odtujil obračalnik, le-tega nastavil en dan prej za odvoz. Protispisen je zaključek pritožnikov, da se sodišče prve stopnje do tega vprašanja v sodbi ni opredelilo. Kot je bilo izpostavljeno zgoraj, je sodišče v točki 9 izpodbijane sodbe navedlo prepričljive razloge, na kakšen način je bila prikolica odtujena in na kakšen način in od kje je bil obračalnik odtujen, zato pritožniki s ponavljanjem obdolženčevega zagovora, pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje ne morejo ovreči. 10. Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob pravilnem vrednotenju okoliščin, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije obdolženemu A. A. utemeljeno izreklo pogojno obsodbo. V njej je določena kazen štiri mesece zapora pravična in sorazmerna s težo in načinom storitve kaznivega dejanja ter stopnjo obdolženčeve krivde. Ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine na strani obtoženca so bile ustrezno ovrednotene. Preizkusna doba v trajanju dveh let bo tudi po presoji pritožbenega sodišča pokazala, ali je pričakovana pozitivna prognoza bodočega vedenja pri obdolžencu upravičena ali ne.

**K pritožbi državne tožilke glede kaznivega dejanja pod točko I.b izreka**

11. Prav ima pritožnica, ko navaja, da ni potrebno, da dejstveni opis kaznivega dejanja krive ovadbe vsebuje elemente kaznivega dejanja, ki ga ovaditelj naznanja. Pritožbeno sodišče ne sprejema razlogov izpodbijane sodbe, razvidnih iz točke 21 obrazložitve, da iz opisa kaznivega dejanja krive ovadbe po četrtem odstavku 283. člena KZ-1 ne izhaja, da bi A. A. ovadil E. E. zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Zmotno je prepričanje sodišča prve stopnje, da bi moralo biti v opisu kaznivega dejanja navedeni zakonski znaki goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Za konkretizacijo kaznivega dejanja krive ovadbe zadošča, da je navedeno, da storilec lažno naznani določeno osebo, da je storila uradno pregonljivo kaznivo dejanje, čeprav ve, da ga ni storila. Iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja tako izhaja, da je dne 5. 10. 2015 na policijski postaji L., ko je bil opozorjen na posledice krive ovadbe, podal kazensko ovadbo zoper E. E. zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 211. člena KZ, ker naj bi mu za 200,00 EUR prodal tračni obračalnik in ga preslepil, da je njegova last, pri čemer je priložil še ponarejeno kupoprodajno pogodbo, s katero je dokazoval nakup obračalnika od prodajalca E. E., čeprav je vedel, da ga je sam ukradel v Z. Takšen opis je vsekakor zadosti konkretiziran za kvalifikacijo po prvem odstavku 283. člena KZ-1. Pritrditi pa je razlogom izpodbijane sodbe, da ni konkretiziran očitek, da je obdolženi s tem povzročil, da državni organi začnejo ukrepati, s čimer je državna tožilka utemeljevala kvalifikacijo kaznivega dejanja po četrtem odstavku 283. člena KZ-1. V obravnavanem primeru opis kaznivega dejanja v obtožbi ne konkretizira abstraktnega zakonskega znaka "s tem povzroči, da državni organi začnejo postopati". Zato je bilo postopanje sodišča prve stopnje, ki je obdolženega A. A. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, pravilno in pritožnica s pritožbo ne more uspeti.

**Kaznivo dejanje, opisano pod točko II. izreka**

12. Utemeljena je pritožbena kritika, da obdolženi B. B. na več mestih svojega zagovora smiselno priznava navedeno kaznivo dejanje. Zaslišan v okviru posameznih preiskovalnih dejanj je B. B. navedel, da je sam C. C. vprašal, če je kaj narobe s prikolico, ker jo je prodajal po tako nizki ceni. Navedel je tudi, da je C. C. za prikolico zahteval 300,00 EUR, sam mu je dal 400,00 EUR, ker je bila v tako dobrem stanju. V nadaljevanju zagovora je navedel, da sicer prikolica ni bila nova, a je bila več vredna, kot je dal zanjo. Na glavni obravnavi se je zagovarjal, da je predhodno pregledoval cene za prikolico in je za tako prikolico videl na spletu oglas, kjer so jo prodajali za 1.500,00 EUR. Že izkazano zavedanje obdolženega B. B., da je bila prikolica vredna bistveno več, kot je plačal zanjo, ob izostanku kakršnekoli dokumentacije v zvezi z nakupom predmetne prikolice, se izkaže zaključek izpodbijane sodbe, da obdolženemu B. B. storitev kaznivega dejanja ni dokazana, vsaj preuranjen, če ne zmoten. Obdolženi B. B. se je zagovarjal, da sta s C. C. napisala pogodbo. Do te okoliščine se sodišče prve stopnje ni opredelilo, niti tega dela zagovora ni preverilo. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je obdolženi za tržno ceno prikolice izvedel šele po nakupu, ko je ceno preveril na spletu. Pri tem sodišče prve stopnje prezre, da se je obdolženi zagovarjal, da je bila prikolica vredna bistveno več, kot je plačal zanjo. Okoliščine po zasegu prikolice, torej da mu je C. C. denar vrnil, za presojo o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja niso pomembne. Prav tako za presojo, ni pomembno, kakšen odnos je imel obdolženi s C. C. Odločilne okoliščine, ki vplivajo na to, ali je obdolženi vedel ali bi moral vedeti, da je bila prikolica odtujena so okoliščine v katerih je do nakupa prikolice prišlo, višina kupnine in dejstvo, da ob nakupu prikolice ni prejel dokumentov. Vseh zgoraj izpostavljenih okoliščin sodišče prve stopnje ni presojalo.

13. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi moralo biti v opisu kaznivega dejanja navedena dejanska vrednost prikolice in navedene okoliščine, na podlagi katerih bi obdolženi moral in mogel vedeti, da je postavljena cena nizka in dejanska vrednost prikolice tako visoka, da kaže, da je bila prikolica pridobljena s kaznivim dejanjem. Opis kaznivega dejanja kot izhaja iz izreka sodbe vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po drugem odstavku 217. člena KZ-1. Sodišče druge stopnje na tem mestu pojasnjuje, da postopanje sodišča prve stopnje, ki je obdolženega B. B. oprostilo obtožbe na podlagi 1. in 3. točke 358. člena ZKP, ni bilo pravilno. Kadar je podanih hkrati več razlogov za izdajo oprostilne sodbe, jo mora sodišče izreči iz tistega, ki je za obdolženca najugodnejši. 14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 392. člena ZKP pritožbi državne tožilke, ki se nanaša na kaznivo dejanje pod točko II izreka, ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno izvesti dokaze, ki se nanašajo na predmetno kaznivo dejanje ter nato ob upoštevanju in vrednotenju vseh okoliščin in dejstev, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče, o zadevi ponovno odločiti ter v zvezi s tem navesti jasne in prepričljive razloge.

15. Na podlagi pooblastila iz četrtega odstavka 392. člena ZKP je pritožbeno sodišče odredilo, da se glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom.

16. V preostalem je pritožbo državne tožilke, v celoti pa pritožbo zagovornikov obdolženega A. A. na podlagi prvega odstavka 391. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

17. Pritožniki obdolženega A. A. s pritožbo niso uspeli, zato je obdolženi v skladu s prvim odstavkom 98. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP dolžan plačati sodno tako kot strošek pritožbenega postopka. Sodna taksa se odmeri v višini 180,00 EUR, ki jo je sodišče druge stopnje odmerilo po tar. št. 7111, 71113 in 7122.