Jedro

Med strankama postopka ni sporno, da je tožeča stranka gospodarska družba, ki ne sodi med osebe, ki so v 10. členu ZBPP opredeljene kot upravičenke do brezplačne pravne pomoči. Po presoji sodišča tudi ni podana zatrjevana neustavnost te zakonske določbe v smislu neenakosti (14. člen Ustave), saj tudi za ostale gospodarske družbe velja, da jim pravica do brezplačne pravne pomoči ne pripada. Glede na različen dejanski položaj, upravičenja, ki jih ima pravna oseba, po mnenju sodišča ne morejo biti enaka tistim, ki jih ima fizična oseba, ker gre za povsem drugačne vrste subjektov, ki s fizičnimi osebami niso primerljivi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je pristojni organ za brezplačno pravno pomoč zavrgel prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev izrednih pravnih sredstev v dveh individualnih delovnih sporih, ki se vodita pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I Pd 1456/2012 in I Pd 724/2013. Tožeča stranka ni upravičenka do brezplačne pravne pomoči, saj gre za pravno osebo, ki je v sodni register vpisana kot družba z omejeno odgovornostjo. Ne gre torej za nobeno od oseb, ki so v skladu z 10. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) upravičene do brezplačne pravne pomoči. 2. Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da je določba prvega odstavka 10. člena ZBPP v nasprotju s 14., 22. in 25. členom Ustave, saj onemogoča sodno varstvo gospodarskim družbam z omejeno odgovornostjo, ki nimajo razpoložljivih finančnih sredstev, da si najamejo odvetnika z zastopanje v pravdnih in drugih sodnih postopkih. Tožeča stranka ne more sama vložiti izrednih pravnih sredstev, ker njen zakoniti zastopnik nima opravljenega pravniškega državnega izpita. Nadalje meni, da se je sodišče napačno sklicevalo na 86. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Njegova razlaga navedene določbe, po kateri lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, je v nasprotju z 14., 22. in 25. členom Ustave. Po 367. členu ZPP namreč lahko stranke postopka (torej osebno) vložijo izredna pravna sredstva. Tožeči stranki so bile z izdajo izpodbijanega sklepa kršene pravice, ki jih ima po samem zakonu. Zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijani sklep, hkrati pa prekine postopka, ki se vodita pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani in vloži zahtevo za presojo ustavnosti 86. in 367. člena ZPP ter 10. člena ZBPP v povezavi s 14., 22. in 25. členom Ustave zaradi nedoločenih in nasprotujočih si zakonskih določil. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka in oprostitev oziroma odlog plačila sodnih taks.

3. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Sodišče tožeči stranki uvodoma pojasnjuje, da je predmet tega spora presoja zakonitosti odločitve organa za brezplačno pravno pomoč, ki je s sklepom z dne 13. 6. 2016 zavrgel njeno prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Sodišče torej ne presoja pravilnosti odločitev Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, prav tako pa ne more prekiniti postopkov, ki se vodijo pred drugim sodiščem. Postopka I Pd 1456/2012 in I Pd 724/2013 lahko prekine le Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, če so za to podani zakonsko določeni pogoji.

6. Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita ter je utemeljena v določbi 10. člena ZBPP. Med strankama postopka ni sporno, da je tožeča stranka gospodarska družba, ki ne sodi med osebe, ki so v 10. členu ZBPP opredeljene kot upravičenke do brezplačne pravne pomoči. Po presoji sodišča tudi ni podana zatrjevana neustavnost te zakonske določbe v smislu neenakosti (14. člen Ustave), saj tudi za ostale gospodarske družbe velja, da jim pravica do brezplačne pravne pomoči ne pripada (razen v obsegu, ki ga določa peta alineja prvega odstavka 10. člena ZBPP). Glede na različen dejanski položaj, upravičenja, ki jih ima pravna oseba, po mnenju sodišča ne morejo biti enaka tistim, ki jih ima fizična oseba, ker gre za povsem drugačne vrste subjektov, ki s fizičnimi osebami niso primerljivi (enako tudi sodbi Upravnega sodišča I U 513/2014 z dne 15. 4. 2014 in I U 355/2014 z dne 12. 3. 2014). Tudi Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da se s takšno zakonsko ureditvijo in razlago ne krši ustavnih pravic prosilcev, ki so gospodarske družbe, saj Ustava ne zagotavlja enakosti pravic fizičnih in pravih oseb (glej sklep X Ips 301/2014 z dne 2. 10. 2014). Da bi bil njen pravni položaj enak tistim pravnim osebam, ki so upravičene do brezplačne pravne pomoči, to so nevladne organizacije in združenja, ki delujejo neprofitno in v javnem interesu, pa tožeča stranka niti ne zatrjuje.

7. Navedena ureditev po mnenju sodišča ni protiustavna tudi glede na omejitev postulacijske sposobnosti stranke, ki jo za vložitev izrednih pravnih sredstev določa tretji odstavek 86. člena ZPP. Sodišče tožniku pojasnjuje, da je Ustavno sodišče pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 86. člena ZPP že večkrat zavrnilo kot neutemeljene (sklepi U-I-137/00 z dne 10. 7. 2003, U-I-168/04-4 z dne 1. 7. 2004, U-I-216/04-4 z dne 9. 9. 2004 in U-I-334/04-5 z dne 16. 12. 2004). V sklepu U-I-137/00 z dne 10. 7. 2003 (Uradni list RS, št. 73/03) je zavrnilo tudi očitke o neskladju tretjega odstavka 86. člena ZPP z 22., 23. in 25. členom Ustave, na katere se je v svoji tožbi (sicer zgolj pavšalno) sklicuje tožnik. Ustavno sodišče je pojasnilo, da je bil zakonodajalčev cilj pri tem, ko je predpisal obvezno zastopanje po odvetniku v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, v zagotavljanju večje strokovnosti in s tem učinkovitosti teh pravnih sredstev. Po oceni Ustavnega sodišča je s tem zakonodajalec zasledoval ustavno dopusten cilj.

8. Pravica do izrednih pravnih sredstev po Ustavi ni človekova pravica (glej tudi odločbo Ustavnega sodišča U-I-137/00-21 z dne 10. 6. 2004), zato z nedodelitvijo brezplačne pravne pomoči za vložitev takšnega pravnega sredstva do kršitve 25. člena Ustave ni moglo priti. Glede na navedeno je bilo po mnenju sodišča tožeči stranki zagotovljeno enako varstvo pravic kot drugim subjektom, ki so po svoji statusni obliki enaki njej. Dejstvo, da zakoniti zastopnik tožeče stranke nima opravljenega pravniškega državnega izpita, na odločitev v zadevi ne vpliva, saj zakonitega zastopnika družbe imenujejo družbeniki sami, prav tako pa ga lahko po določenem postopku tudi zamenjajo.

9. Ker torej ugovori, ki jih uveljavlja tožeča stranka, niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Glede na navedeno sodišče ni tudi sledilo predlogu za vložitev zahteve za presojo ustavnosti določb 10. člena ZBPP in 86. oziroma 367. člena ZPP.

10. Dejanske okoliščine, na katerih sloni odločitev, so med strankama nesporne, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.

11. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. 12. O predlogu za oprostitev oziroma odlog plačila sodne takse, ki ga je tožeča stranka podala hkrati s tožbo, sodišče ni odločalo, ker se na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v postopku odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči taksa ne plača.