Jedro

Presoja odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Iz odgovora na tožbo izhaja, kdo je tožeča stranka, vsebuje tudi opravilno številko postopka, pravilno je nalovljen na sodišče in lastnoročno podpisan. Smisel navedbe stranke in morebitnih pooblaščencev v vlogi je v identifikaciji stranke, čemur pa je tožena stranka zadostila. Prav tako ne drži, da je odgovor na tožbo neobrazložen. Iz njegove obrazložitve izhaja, da tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti, toženec tudi predlaga zaslišanje priče.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici odškodnino v znesku 2.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2007 dalje do plačila, vse v roku 15 dni (1. točka izreka izpodbijane sodbe), presežni tožbeni zahtevek do zahtevanih 3.000,00 EUR pa je zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev 2.276,73 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (3. točka izreka).

(2) Zoper sodbo sta pritožbo vložili obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, s stroškovno posledico, podrejeno pa, da 2. točko izpodbijane sodbe razveljavi ter sodišču vrne zadevo v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Tožena stranka se pritožuje sama in po pooblaščencu in prvostopenjsko sodbo izpodbija v 1. in 3. točki izreka, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se izpodbijana sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne kot neutemeljen, podredno pa, da se izpodbijana sodba v izpodbijanem delu razveljavi in se zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožena stranka ne priglaša pritožbenih stroškov.

(3) Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče obe pritožbi (laično pritožbo in pritožbo vloženo po pooblaščencu) kot neutemeljeni zavrne in tožencu naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

(4) Pritožbi nista utemeljeni.

(5) O pritožbi tožene stranke: Pritožba vložena po pooblaščencu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje s strani sodišča prve stopnje in navaja, da škodni dogodek s strani tožeče stranke ni dokazan, prav tako ne nedopustno ravnanje toženca. Pritožbeno sodišče v celoti sledi razlogom sodišča prve stopnje glede ugotovljenega dejanskega stanja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Dokazni predlog soočenja pravdnih strank je predlagan prepozno, saj ni izkazano, zakaj tega dokaza tožena stranka ni mogla predlagati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato je kot pritožbena novota neupošteven. Pritožbena navedba, da se zaradi neupoštevanja dopolnitve odgovora na tožbo z dne 16. 11. 2008 izpodbijane sodbe vsebinsko ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke in 15. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 s kasnejšimi spremembami; ZPP), ne drži. Ta vloga, naslovljena kot odgovor na tožbo, se ne more upoštevati kot odgovor na tožbo, saj roka v katerem mora biti le-ta vložen, ni mogoče podaljševati z dopolnitvami. Sodišče prve stopnje bi moralo vlogo z dne 17. 11. 2008, naslovljeno kot odgovor na tožbo, šteti kot toženčevo pripravljalno vlogo. Nikakor pa ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj v dopolnitvi odgovora na tožbo toženec ne pove nič pravno relevantnega o zadevi, poleg tega je smisel odgovora na tožbo v tem, da se ugotovi ali tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku in v katerem delu, kar je tožena stranka izkazala z upoštevanim odgovorom na tožbo, v nadaljnjem postopku pa je imela možnost prosto navajati dejstva in predlagati dokaze, tako da zatrjevana kršitev ne more vplivati in ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Ne drži nadaljnja pritožbena navedba, da tožeča stranka ni utrpela pravno priznane nepremoženjske škode. Sodišče prve stopnje je pravilno oprlo svojo odločitev o nastali škodi na izpoved tožnice, na zdravniško dokumentacijo o poškodbah tožnice in na izvedenski mnenji dveh izvedencev medicinske stroke, specialista splošne kirurgije in specialistke psihiatrije. Pritožbena navedba, da se zatrjevane poškodbe kolena, desnega gležnja in goleni medsebojno izključujejo, je pavšalna, prav tako je sodišče prve stopnje pojasnilo zakaj šteje, da je do zatrjevanih poškodb prišlo ob zadevnem dogodku in na kakšen način (izpodbijana sodba, stran 6 zgoraj), čemur pritožbeno sodišče v celoti sledi.

V pritožbi, ki jo je vložil sam toženec, toženec navaja, da je odgovor na tožbo z dne 17. 11. 2008 pravočasen. To ne drži, saj je tožbo toženec prejel 18. 10. 2008, 19. 11. 2008 pa je na sodišče prispela vloga, naslovljena kot odgovor na tožbo, kar je po preteku 30 dnevnega roka. Kot je bilo zgoraj obrazloženo, z neupoštevanjem te vloge ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Toženec tudi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje, pri čemer pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da v celoti sledi prepričljivim ugotovitvam sodišča prve stopnje, ki je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo. Toženec tudi navaja, da poškodbe tožnice ne bi mogle nastati pri tem dogodku, pri tem pa opiše, kakšne poškodbe bi po njegovem nastale, če bi se dogodek zgodil tako, kot ga opisuje tožnica. S svojim opisom hipotetičnih poškodb ni vzbudil dvoma v zaključek prvostopenjskega sodišča, da so poškodbe tožnici nastale v posledici njegovega nedopustnega ravnanja. Toženec meni, da nekonsistentnost v izpovedovanju tožnice in prič glede barve zabojnika, ki naj bi ga toženec porinil v tožnico, kaže na to, da si je tožnica celoten dogodek izmislila. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica o dogodku vseskozi smiselno enako izpovedovala, med drugim iz zdravniške dokumentacije izhaja, da je opisane poškodbe dobila 27. 4. 2007, ko se je spor okrog zabojnikov odvijal. Ugotavljanje dejstva, kakšne barve so zabojniki, ni bistveno za ugotovitev, ali so opisane poškodbe nastale na način, kot ga zatrjuje tožnica, kar pravilno obrazloži tudi sodišče prve stopnje. Pritožbene navedbe v zvezi s toženčevimi osebnimi okoliščinami niso v nobeni povezavi z zadevo, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja.

(6) O pritožbi tožeče stranke: Ne drži pritožbena navedba, da odgovor na tožbo z dne 16. 11. 2008 ne vsebuje vseh sestavin vloge. Iz odgovora na tožbo izhaja, kdo je tožeča stranka, vsebuje tudi opravilno številko postopka, pravilno je nalovljen na sodišče in lastnoročno podpisan. Smisel navedbe stranke in morebitnih pooblaščencev v vlogi je v identifikaciji stranke, čemur pa je tožena stranka zadostila. Prav tako ne drži, da je odgovor na tožbo neobrazložen. Iz njegove obrazložitve izhaja, da tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti, toženec tudi predlaga zaslišanje priče. Pogoji za izdajo zamudne sodbe tako niso bili podani, kot zmotno meni tožeča stranka.

Prvostopenjsko sodišče je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini pravilno uporabilo materialno pravo. V izpodbijani sodbi so pravilno uporabljena merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, določena v 179. členu in 182. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št. 83/01, in kasnejše spremembe; OZ). Sestavni del materialnopravnega pravila o odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta tudi načeli individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnin, ki sta bili v ustrezni meri upoštevani.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica prve tri dni po poškodbi trpela srednje močne bolečine, nato pa še tri tedne lahke telesne bolečine, pri katerih lahko poškodovanec počiva ali celo spi, le da na mestu izvira bolečine čuti neudobje. Pri tožnici je bila prve tri tedne moteča hoja po stopnicah, po neravnem terenu, počepanje, klečanje ter vstajanje iz počepa. Končna faza rehabilitacije je fizikalna terapija in razgibavanje, kar traja približno 4 tedne. Sodišče prve stopnje je tudi upoštevalo tožničine navedbe glede drugih nevšečnosti, povezanih z zdravljenjem, predvsem neprijetno otekanje desne noge in omejeno gibljivost v tem predelu, izpostavljanje škodljivim rentgenskim žarkom, opravljanje fizioterapije, jemanje sredstev proti bolečinam, prisilni počitek z nogo in kontrole pri osebnem zdravniku. Ob takšnih ugotovitvah je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo 800,00 EUR od zahtevanih 1.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, kar je primerljivo z odmerjenimi odškodninami za podobne poškodbe ter obseg in trajanje telesnih bolečin.

Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bilo tožnici priznanih 600,00 EUR od zahtevanih 1.000,00 EUR. Pritožba navaja, da je bilo z izvedeniškim mnenjem ugotovljeno, da je pri tožnici ostala trajna posledica v obliki otekline desnega kolena. Sodišče prve stopnje tega ni spregledalo, je pa pravilno sledilo izvedencu, ki je ugotovil, da zaradi tega ni prišlo do zmanjšanja splošnih delovnih in življenjskih aktivnosti. Izvedenka psihiatrične stroke pa je menila, da se je v posledici dogodka tožnica socialno izolirala, ker se počuti ogroženo in si ne upa iz hiše, kadar je sama doma. Obstoječe tožničino stanje, nastalo in vzdrževano s ponavljajočimi se konflikti med tožnico in tožencem, tako pomembno vpliva na njene delovne in življenjske aktivnosti. Pritožbeno sodišče verjame, da tožnica zaradi tega trpi, vendar ugotavlja, da višji znesek odškodnine iz tega naslova ni utemeljen.

Kot odškodnino za strah je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo 800,00 EUR od zahtevanih 1.000,00 EUR. Ugotovilo je, da je tožnica utrpela srednje močan primarni strah, ko se je toženec tožnici grozeče približeval, prav tako pa tudi sekundarni strah v obliki povišane tesnobnosti in depresivno obarvanega razpoloženja. Odmera višje odškodnine od prisojene glede na navedeno ni utemeljena.

Višina odmerjene odškodnine ustreza 2,3 povprečnim neto plačam v državi v času sojenja pred sodiščem prve stopnje. Primerjava s podobnimi zadevami v sodni praksi (primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 608/99, II Ips 661/2006 in II Ips 605/2008) pokaže, da je odmerjena odškodnina glede na vse ugotovljene subjektivne okoliščine in ob upoštevanju načela objektivizacije ter ob umestitvi v sodno prakso pravilna. Višino odmerjene odškodnine za nastalo škodo, ki temelji na ugotovitvah v izvedenskih mnenjih ter na navedbah tožnice, je sodišče prve stopnje glede na 179. člen in 182. člen OZ pravno pravilno ovrednotilo.

Pritožba navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati priglašene separatne stroške in sicer za narok dne 21. 9. 2009. Tega dne namreč na narok ni prišla priča, ki jo je predlagal toženec, zaradi česar je bil narok preložen. Sodišče prve stopnje tako priglašenih separatnih stroškov pravilno ni upoštevalo, saj sme le sodišče odrediti, da se pričo, ki je bila v redu povabljena, pa ne pride in svojega izostanka ne opraviči, privede s silo na njene stroške ali se jo kaznuje v denarju (1. odstavek 241. člena ZPP). 5. odstavek 241. člena ZPP pa določa, da sodišče odloči na zahtevo stranke, da mora priča povrniti stroške, ki jih je povzročila s svojim neopravičenim izostankom. Ni torej na toženi stranki, ki je pričo predlagala, da njen prihod tudi zagotovi, pač pa je to naloga sodišča. Priglašene stroške za navedeni narok je sodišče prve stopnje sicer tudi priznalo, skupne stroške pa pravilno odmerilo po načelu uspeha v pravdi (2. odstavek 154. člena ZPP).

(7) Tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, zato jo je potrdilo, pritožbi pa zavrnilo (353. člen ZPP).

(8) Izrek o stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, o njih ni bilo potrebno odločati. Odgovor na pritožbo tožeče stranke ni v ničemer pripomogel k reševanju zadeve in je bil kot tak nepotreben (155. člen ZPP), zato tudi te stroške krije tožeča stranka sama.