Jedro

SZ stanovanjske pravice ne pozna, ampak stanovanjska najemna razmerja, ki so premoženjska razmerja, zato je tudi predmetni spor premoženjskopravni spor in obravnavana odločba sodišča druge stopnje ni odločba, s katero je bilo odločeno o stanovanjski pravici ali pravici uporabe v pomenu 2. odstavka 111. člena ZNP.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom določilo predlagateljico za najemnico trisobnega stanovanja v izmeri 64 m2 ter naložilo nasprotnemu udeležencu, da se v roku 60 dni po pravnomočnosti sklepa iz stanovanja izseli.

Nasprotni udeleženec se je pritožil, vendar je sodišče druge stopnje njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper ta sklep vlaga nasprotni udeleženec revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in napadeni sklep spremeni tako, da predlagateljičin predlog zavrne. Po določilu 141. SZ je revident še vedno imetnik stanovanjske pravice, saj najemna pogodba še ni bila sklenjena, ker gre za vojaško stanovanje. Najmanj kar bi revidentu šlo, so najpotrebnejši prostori.

Na vročeno revizijo je predlagajoča stranka odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Revizija je bila vročena tudi Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki pa se o njej ni izjavil. Revizija ni dovoljena.

Predlagateljica je 18.2.1992 vložila predlog za določitev najemnika na stanovanju. S sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da predlagateljica postane najemnica stanovanja ter da se je nasprotni udeleženec dolžan izseliti v roku 60 dni. Pri tem se je oprlo na določilo 2.odstavka 57.člena Stanovanjskega zakona (SZ, Uradni list RS št. 18/91-I), ki med drugim določa, kadar se prejšnja zakonca ne moreta sporazumeti, odloča o sporu na zahtevo enega od njiju v nepravdnem postopku sodišče, na čigar območju je stanovanje. Nepravdno sodišče odloča torej o sporu, kdo od njiju ostane ali postane najemnik stanovanja, kar ima za posledico, da se mora drugi zakonec izseliti. Gre torej za odločitev o predlogu, ki je bil sprožen po uveljavitvi SZ (19.10.1991).

Revident očita sodišču, da ne bi smelo uporabiti SZ, ampak Zakon o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Uradni list 35/82, 14/84), saj najemna pogodba za predmetno stanovanje še ni bila sklenjena. Določba 2.odstavka 159.člena ZSR ima svoj pomen v povezavi s 141.členom SZ, v katerem je določeno, da stanovanjska pravica preneha z dnem sklenitve najemne pogodbe. Obe določili se nahajata v X.poglavju - Prehodne in končne določbe. Obe določbi sta bili potrebni zaradi ureditve razmerij med dosedanjima strankama stanovanjskega razmerja, ko je veljal še ZSR (stanodajalcem in imetnikom stanovanjske pravice), ker je po SZ njuno dosedanje razmerje podlaga za nastanek najemnega razmerja. Razmerja med strankama v predmetni nepravdni zadevi pa ne sodijo med razmerja, ki jih ureja 141.člen SZ. Drugače je v SZ določeno, če gre za tekoče spore (158.člen ZS) oz. če bi eden izmed razvezanih zakoncev vložil predlog za določitev imetnika stanovanjske pravice po prejšnjem 17.členu ZSR (ob pogoju, če bi bila zakonska zveza že prej razvezana). Zato je sodišče druge stopnje pravilno odločalo po določilih SZ in ne ZSR.

Po Zakonu o nepravdnem postopku (ZNP, Uradni list SRS št. 30/86) revizija ni dovoljena, razen če zakon določa drugače (34.člen ZNP). Pravica do revizije po ZNP je torej izjema in ne pravilo. V določilu 2.odstavka 111.člena ZNP je zapisano, da je revizija dovoljena zoper odločbo sodišča druge stopnje, s katero je bilo odločeno o stanovanjski pravici ali o pravici uporabe stanovanja. Gre za določilo zakona, ki je nastal, ko je veljal ZSR. Sodna praksa se je postavila na stališče, da spori o obstoju stanovanjske pravice niso premoženjski spori (teorija je stanovanjsko pravico opredelila kot pravico sui generis), kar je imelo za posledico, da je zakonodajalec tudi v nepravdnem postopku dopustil revizijo proti drugostopnim odločbam, s katerimi je odločeno o stanovanjski pravici ali pravici uporabe stanovanja (ko je šlo za stanovanja v zasebni lasti, prim. 2. in 8.člen ZSR). SZ pa stanovanjske pravice ne pozna, ampak stanovanjska najemna razmerja, ki so premoženjska razmerja, zato je tudi predmetni spor premoženjskopravni spor in obravnavana odločba sodišča druge stopnje ni odločba, s katero je bilo odločeno o stanovanjski pravici ali pravici uporabe v pomenu 2.odstavka 111.člena ZNP.

Iz povedanega sledi, da revizija ni dovoljena in jo je bilo zato po določbi 392.člena ZPP v zvezi s 34. in 37.členom ZNP zavreči.