Jedro

Tožnica, ki je bila v času škodnega dogodka stara nekaj manj kot 23 let, je v posledici prometne nezgode utrpela pretres možganov, zvin vratne hrbtenice, udarnine po telesu in odrgnine po levem zapestju, lažji postkomocijski sindrom in kronični posttravmatski glavobol. Iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je tožnica prejela odškodnino v višini 16,3 PMNP.

Neutemeljeno toženka (zavarovalnica) vztraja pri stališču, da bi morala tožnica stroške prevozov na zdravljenje zahtevati od ZZZS. Toženka namreč ni dokazala, da je bila tožnici navedena materialna škoda že povrnjena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 6.665,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2009 dalje do plačila, v presežku do zahtevanih 23.274,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2009 dalje do plačila pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.120,57 EUR, v primeru zamude z zakonskim zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka. Navaja, da je tožnici s plačilom nespornega dela odškodnine v valoriziranem znesku 11.083,80 EUR v celoti plačala odškodnino, ki pomeni pravično zadoščenje za vso utrpelo škodo. Prisojena odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je pretirana. Tožnica ni utrpela nikakršnega zloma, temveč samo poškodbe, ki se glede na Fischerjev sistem razvrstitve telesnih poškodb uvrščajo med lažje poškodbe, zgolj pretres možganov je šteti med srednje hude primere. Tožena stranka opozarja, da je bila tožnica hospitalizirana samo en dan, sledili so le še ambulantni pregledi in terapije, poleg tega uporaba mehke Schanzove ovratnice, ki je snemljiva, pomeni manjšo nevšečnost kot mavec. Pri denarni odškodnini za pretrpeli strah sodišče ni v zadostni meri upoštevalo, da je tožnica utrpela pretres možganov z nezavestjo in delno izgubo spomina. Tožena stranka je glede na ugotovitve izvedenca medicinske stroke izplačala tožnici previsoko odškodnino po postavki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zato je tožnica v tem delu neupravičeno obogatena. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti je podano samo zaradi možganskega pretresa in funkcionalnih posledic, ne pa tudi zaradi ostalih poškodb, predvsem pa ne zaradi zvina vratne hrbtenice. Pri tožnici je nedvomno podano zmanjšanje življenjskih aktivnosti zaradi nekoliko slabše sposobnosti koncentracije in vzdrževanja pozornosti, zaradi katerih lahko trpi le lažje duševne bolečine. Neutemeljena je prisojena odškodnina za materialno škodo. Tožnica je imela težave v šoli že dolgo pred obravnavanim dogodkom, šolanje je nedvomno prekinila zaradi povsem tretjih okoliščin, ki z obravnavano prometno nesrečo niso v nikakršni zvezi, zato je sodišče neutemeljeno naložilo toženki povračilo plačila dela šolnine. Glede potnih stroškov v zvezi z zdravljenjem tožena stranka sicer meni, da je tožnica te stroške že zahtevala od Zavoda za zdravstveno zavarovanje, če pa tega ni storila, ob upoštevanju splošnega pravila, da nepoznavanje prava škoduje, njena pasivnost ne more iti v škodo tožene stranke, ki bi v tem primeru isto škodo plačala dvakrat. 3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo, zavrača kot neutemeljene vse pritožbene trditve in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka v pritožbi ne izpodbija dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča o tem, kakšne poškodbe in posledice poškodb je tožnica utrpela v prometni nezgodi, ki jo je povzročila zavarovanka tožene stranke (pretres možganov, zvin vratne hrbtenice, udarnine po telesu in odrgnine na levem zapestju, lažji postkomocijski sindrom in kronični posttravmatski glavobol), prav tako se strinja z ugotovitvami sodbe o poteku zdravljenja in nevšečnostih, ki jih je pri tem trpela tožnica. Sodišču pa očita napačno uporabo materialnega prava pri odmeri višine denarne odškodnine pri vseh treh oblikah nepremoženjske škode, ki so bile prisojene tožnici. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pri dosojeni denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo sodišče pravilno uporabilo merila za njeno odmero iz 179. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Zato se strinja z višino odmerjene denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Odškodnina v znesku 9.000,00 EUR resda po višini sodi v zgornjo polovico prisojenih odškodnin za podobne škode, vendar je sodišče prve stopnje odločitev pravilno utemeljilo s tem, da je tožnica zaradi pretresa možganov in zvina vratne hrbtenice prestajala razmeroma dolgotrajno bolečinsko obdobje ter da je ob zdravljenju morala prenašati številne nevšečnosti. Te niso tako zanemarljive, kot meni pritožba, poleg tega pa je sodišče pri višini te vrste nepremoženjske škode upoštevalo bodoče bolečine (182. člen OZ). Po ugotovitvah izvedenca je mogoče bolečine (zaradi občasnih lažjih do zmernih glavobolov, ob dalj časa trajajoči prisilni drži in ob dviganju težjih bremen) pričakovati tudi v bodoče, kar pri tožnici, ki je bila ob poškodbi stara malo manj kot 23 let, pomeni, da jih bo trpela še dolgo. Prav tako ni pretirana ocena prvostopnega sodišča glede denarne odškodnine za strah. Sodišče pri odmeri ni prezrlo, da je tožnica po pretresu možganov zaradi padca utrpela kratkotrajno nezavest in delno izgubo spomina, vendar je v zvezi s tem sledilo izpovedbi tožnice, ki je podprta z izvedenskim mnenjem izvedenca medicinske stroke, da je kljub temu neposredno pred trčenjem utrpela hud primarni strah. Tudi odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni previsoka in ne odstopa od odškodnin, ki so jih sodišča prisojala za podobne škode. Ne drži, da je pri tožnici zmanjšanje življenjskih aktivnosti ugotovljeno le zaradi možganskega pretresa in posledičnega postkomocijskega sindroma ter posttravmatskega glavobola, kar se kaže v slabši sposobnosti koncentracije in vzdrževanja pozornosti, pač pa je sodišče ugotovilo tudi, da je zaradi občasnih bolečin v vratni hrbtenici tožnica zmanjšano sposobna za opravila in dela, ki zahtevajo dvigovanje težjih bremen, za dela, ki potekajo v daljši prisilni drži ter za dela in opravila, ki so vezana na hitre gibe glave. Vse navedene trajne posledice, po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, ki so podprte z izvedenskim mnenjem, tožnici povzročajo duševne bolečine. Da bi imela tožnica opisane težave zaradi slabše sposobnosti koncentracije in vzdrževanja pozornosti že pred poškodbo, pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo in to tudi ne izhaja iz dokaznega postopka, kot zmotno meni pritožba. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da skupna odmera odškodnine za vse tri oblike nepremoženjske škode v znesku 16.000,00 EUR (kar predstavlja 16,3 povprečne plače glede na razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe), predstavlja pravično denarno odškodnino.

6. Glede premoženjske škode, ki je bila tožnici delno priznana za stroške pred prometno nesrečo plačane šolnine Šolskemu centru X, pa tudi ni mogoče slediti pritožbi, da je tožnica šolanje prekinila zaradi povsem tretjih okoliščin, ki niso v zvezi s prometno nezgodo. Iz dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, ki temelji na izpovedi tožnice in mnenju izvedenca medicinske stroke, izhaja, da je tožnica šolanje opustila zaradi hudih glavobolov in nezmožnosti koncentracije kot posledic prometne nezgode. Izpoved tožnice v tem delu je tudi po oceni pritožbenega sodišča prepričljiva, ko je izpovedala, da je šolanje želela nadaljevati, saj si je šolnino sama zaslužila in jo plačala za pridobitev poklica, ki si ga je že vseskozi želela. Prav tako je prepričljiva njena izpoved v tem, da kljub kasnejšim poskusom, študija zaradi posledic nezgode ni moglo nadaljevati. Glede premoženjske škode, nastale s stroški prevozov na zdravljenje, tožena stranka v pritožbi vztraja pri stališču, da bi morala tožnica potne stroške zahtevati od Zavoda za zdravstveno zavarovanje, v kolikor ni tega že storila. Kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, tožena stranka ni dokazala, da je bila tožnici ta materialna škoda že povrnjena. Pravna podlaga, da tožnica zahteva povrnitev te škode od tožene stranke, je v določbi 1. odstavka 174. člena OZ. V celoti pa je pravilno tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da se tožena stranka ne more izogniti plačilu zahtevane premoženjske škode s sklicevanjem na določbe Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, saj bi tudi v tem primeru na podlagi določbe 86. člena navedenega zakona morala škodo povrniti na podlagi regresne pravice. Tudi sklicevanje pritožbe na določbo 18. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, ki daje zavodom in zdravstvenim zavarovalnicam položaj direktnih ali neposrednih oškodovancev (v 4. odstavku 18. člena pa je urejen sistem plačevanja vnaprejšnje pavšalne odškodnine, do katere je upravičen Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije), ne daje nobene podlage za drugačno odločitev prvostopenjskega sodišča. 7. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo tožene stranke in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1.odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožena stranka je s svojo pritožbo v celoti propadla. Odgovor tožnice na pritožbo pa ni potreben strošek postopka, saj v njem le ponavlja svoja stališča, ki jih je že navedla v vlogah tekom postopka.