Jedro

Osnovno načelo pri urejanju razmerij pri upravljanju v d.o.o. je načelo svobodne volje družbenikov, ki pride do izraza v družbeni pogodbi. To načelo izhaja tudi iz določila prvega odstavka 438. člena ZGD, da se pravice, ki jih imajo družbeniki pri upravljanju družbe in način njihovega izvrševanja, določijo z družbeno pogodbo, če zakon ne določa drugače (zakon pa v zvezi z glasovalno pravico nima drugačnih - prisilnih določb). Zato veljajo določbe spornega člena družbene pogodbe o tem, da se družbeniku prizna še en glas za vsakih 1.000 m3 kupljenega zemeljskega plina. Napačna je razlaga revidenta, da to ni zakonito zaradi določila prvega odstavka 440. člena ZGD, po katerem "vsakih dopolnjenih 10.000 tolarjev osnovnega vložka daje družbeniku en glas" in da "družbena pogodba lahko določi, da imajo nekateri družbeniki večje število glasov na vsakih 10.000 tolarjev osnovnega vložka ali da je glasovalna pravica nekaterih družbenikov omejena". Kot že navedeno, lahko družbeniki v družbeni pogodbi sami določijo kriterije za število glasov oziroma tudi za eventualne dodatne glasove ne glede na delež v osnovnem vložku. Citirana določba prvega odstavka 440. člena je samo dispozitivnega značaja, kar še posebej pove ZGD v drugem odstavku 438. člena, da "kolikor družbena pogodba ne vsebuje določb o upravljanju družbe, se uporabljajo določbe 439. - 444. člena tega zakona".

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v prvem odstavku izreka delno spremeni glede sklepa št. 4.1 tako, da se tudi glede zadnjega stavka prvega odstavka člena 16.2 Pogodbe o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo G d.o.o. Ljubljana pritožba zavrne kot neutemeljena in se tudi v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje pod točko 3 izreka.

V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je sklep št. 2 s pete seje skupščine tožene stranke z dne 29.3.1995 ničen (točka 1 izreka), razveljavilo je sklep št. 4.1 s sedme seje skupščine s 14.9.1995 (točka 3 izreka), sklenilo pa je, da se tožba glede sklepa št. 4 s pete seje skupščine z 29.3.1995 zavrže (točka 2 izreka) in je toženi stranki naložilo v plačilo 87.502,50 SIT tožničinih pravdnih stroškov.

Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in je delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek glede točke 3 izreka zavrnilo, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v tem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, glede stroškov postopka pa je odločilo, da trpita stranki vsaka svoje stroške.

Proti sodbi sodišča druge stopnje v spremenjenem delu vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določil postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP (po vsebini pa uveljavlja kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP) in kršitve materialnega prava ter predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se zavrne pritožba tožene stranke proti točki 3 izreka in potrdi sodba sodišča prve stopnje v tem obsegu, podredno pa, da se razveljavi sodba sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu in vrne zadeva v tem obsegu sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožena stranka pa je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija je le delno utemeljena.

Kot že navedeno, izpodbija revizija tožeče stranke sodbo sodišča druge stopnje samo glede izreka v prvem odstavku, ki se nanaša na sklep št. 4.1 s sedme seje skupščine tožene stranke z dne 14.9.1995, s katerim je skupščina sprejela spremembe oziroma uskladitev Pogodbe o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo P. d.o.o. z dne 18.1.1990 z določili Zakona o gospodarskih družbah ter je potrdila prečiščeno besedilo Pogodbe o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo G. d.o.o. s septembra 1995 leta. Sodišče prve stopnje je glede tega sklepa št. 4.1 tožbenemu zahtevku ugodilo in sklep razveljavilo, sodišče druge stopnje pa je to odločitev spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrnilo.

Sklep št. 4.1 se sicer nanaša na vse spremembe in uskladitve družbene pogodbe z ZGD v skladu z zahtevo iz 580. člena ZGD, toda revizija se konkretno nanaša samo na spremembe oziroma uskladitve, ki so zajete v členih 11.3, 16.1, 16.5 in 16.2 prečiščenega besedila navedene družbene pogodbe s septembra 1995 leta. Revizija meni, da bi vse te spremembe morali sprejeti vsi družbeniki v skladu z določilom tretjega odstavka 450. člena ZGD, ne pa le večina, saj se z njimi povečujejo obveznosti družbenikov do družbe. Ne strinja se z obrazložitvijo sodbe sodišča druge stopnje, da se z obravnavanimi spremembami ne povečujejo obveznosti družbenikov do družbe, temveč da se spreminja le njihov položaj v družbi ter da je zato potrebna po določilu prvega odstavka 450. člena ZGD le 3/4 glasov vseh družbenikov (na sedmi seji skupščine družbe je bil sprejet sklep št. 4.1 z 82,70 % večino glasov vseh družbenikov).

Konkretno se spremembe oziroma uskladitev v členu 11.3 nanašajo na določbo, da se družbenikom dodatno dodelijo glasovi v okviru njihove glasovalne pravice glede na količino kupljenega zemeljskega plina pri družbi; v členu 16.1 na določilo o načinu prodaje deležev v družbi po prioritetnem vrstnem redu; v členu 16.5 na določbo, da ima družbenik Republika Slovenija določen poseben položaj v družbi; in v členu 16.2 na določbo, ki ureja zastavno pravico družbe na deležu družbenika, ki ni poravnal kupljenega zemeljskega plina.

Glede spremembe iz člena 11.3 družbene pogodbe revizija tudi meni, da je nezakonita v določbi, da družbenik pridobi dodatno en glas za vsakih 1.000 m3 zemeljskega plina, ki ga kupi pri družbi v poslovnem letu pred zasedanjem skupščine (sicer je nesporna določba, da ima družbenik za vsakih 10.000 SIT v osnovnem kapitalu pravico do enega glasu, vendar noben družbenik ne sme imeti več kot 15 % vseh glasov, razen družbenika Republike Slovenije, ki lahko ima največ 25 % glasov).

Revizija nima prav, da bi za navedene spremembe in uskladitev družbene pogodbe z ZGD bilo potrebno soglasje vseh družbenikov v smislu določila tretjega odstavka 450. člena ZGD. Ali so se z obravnavanimi spremembami in usklajevanjem povečale obveznosti družbenikov do družbe, ni odločilno, kot bo obrazloženo.

Tožena stranka G. d.o.o. se je na sedmi seji skupščine 14.9.1995 uskladila z ZGD, kot to zahteva 580. člen ZGD. Pri tem so bile sprejete tudi spremembe, ki same po sebi vsebinsko niso bile obvezne za samo usklajevanje, toda vendarle so bile sprejete pri prilagajanju obstoječe ureditve, uveljavljene še po Zakonu o podjetjih, novemu zakonu - ZGD. Spremenjena in dopolnjena družbena pogodba s septembra 1995 leta predstavlja tako pogodbo, ki je bila sprejeta po uveljavitvi ZGD 10.7.1993 na njegovi podlagi. Vse spremembe in dopolnitve predstavljajo celoto in ni razloga ali potrebe, da bi ločevali spremembe, ki jih kot obvezne narekuje ZGD, od ostalih sprememb. Takšna opredelitev sprememb ustanovitvene pogodbe je pomembna zaradi določila 585. člena ZGD, po katerem morajo obstoječe družbe sprejeti sklepe, ki so potrebni za uskladitev z ZGD, po obstoječih aktih, se pravi po aktih, sprejetih v skladu z zakonom o podjetjih. Po teh aktih je treba presojati tudi v konkretni zadevi veljavnost sprejetih sprememb, se pravi tudi sklep št. 4.1 s sedme seje skupščine družbe. V poštev prihajajoča notranja akta družbe sta že omenjena družbena pogodba z januarja 1990 (priloga B7 v spisu) in Statut družbe P. d.o.o. z junija 1991 (priloga 10). Po določilu tretjega odstavka 3. točke 8. člena družbene pogodbe s 1990 leta določa postopek glasovanja in način sprejemanja sklepov statut družbe. In po peti točki prvega odstavka 9. člena statuta se "sklepi skupščine sprejemajo z večino glasov prisotnih, če v tem členu za odločanje o posameznih zadevah ni določena drugačna večina" (izjema je določena le v 6. točki tega člena, da je za spremembe in dopolnitve statuta potrebna 60 % večina glasov prisotnih družbenikov). Kot pa že navedeno, je sedma seja skupščine sprejela 14.9.1995 sklep št. 4.1 z 82,70 % večino glasov vseh družbenikov, se pravi, da je bil sporni sklep št. 4.1 pravilno sprejet v skladu z obstoječimi akti, kot to zahteva 585. člen ZGD. - Spričo tega so odveč revizijska izvajanja tožeče stranke o povečanju obveznosti družbenikov do družbe, kot že navedeno, kar velja tudi za očitek sodišču druge stopnje, da ni pravilno povzelo določb o obveznosti družbenikov v družbeni pogodbi iz 1990 leta v primerjavi z njenim prečiščenim besedilom s septembra 1995 leta, s čimer bi naj sodišče druge stopnje kršilo 13. točko drugega odstavka 354. člena ZPP.

Tudi nima prav revizija, da ni zakonita določba člena 11.3 družbene pogodbe s septembra 1995 o dodatnih glasovih družbenikov, odvisnih od količine kupljenega zemeljskega plina. Namreč osnovno načelo pri urejanju razmerij pri upravljanju v gospodarskih družbah je načelo svobodne volje družbenikov, ki pride do izraza v družbeni pogodbi. To načelo izhaja tudi iz določila prvega odstavka 438. člena ZGD, da se pravice, ki jih imajo družbeniki pri upravljanju družbe in način njihovega izvrševanja, določijo z družbeno pogodbo, če zakon ne določa drugače (zakon pa v zvezi z glasovalno pravico nima drugačnih - prisilnih določb). Zato veljajo določbe spornega člena 11.3 družbene pogodbe o tem, da se družbeniku prizna še en glas za vsakih 1.000 m3 kupljenega zemeljskega plina. Napačna je razlaga revidenta, da to ni zakonito zaradi določila prvega odstavka 440. člena ZGD, po katerem "vsakih dopolnjenih 10.000 tolarjev osnovnega vložka daje družbeniku en glas" in da "družbena pogodba lahko določi, da imajo nekateri družbeniki večje število glasov na vsakih 10.000 tolarjev osnovnega vložka ali da je glasovalna pravica nekaterih družbenikov omejena". Namreč, kot že navedeno, lahko družbeniki v družbeni pogodbi sami določijo kriterije za število glasov oziroma tudi za eventualne dodatne glasove ne glede na delež v osnovnem vložku.

Citirana določba prvega odstavka 440. člena je samo dispozitivnega značaja, kar še posebej pove ZGD v drugem odstavku 438. člena, da "kolikor družbena pogodba ne vsebuje določb o upravljanju družbe, se uporabljajo določbe 439. - 444. člena tega zakona".

Pač pa ima prav revizija, da ni zakonito določilo v členu 16.2 družbene pogodbe s 1995. leta v zvezi z zastavno pravico družbe na družbenikovem deležu in sicer, da ima družba pravico zastavljeni delež družbenika prevzeti kot lastni delež, če družbenik ne plača kupljenega zemeljskega plina. Namreč, po določilu prvega odstavka 973. člena ZOR je nično določilo zastavne pogodbe, da bo zastavljena stvar prešla v last upnika, če njegova terjatev ob zapadlosti ne bi bila poravnana, in določilo, da bo v tem primeru upnik lahko po vnaprej določeni ceni prodal zastavljeno stvar ali jo obdržal zase. Po določilu prvega odstavka 981. člena ZOR ima upnik, če dolžnik ob zapadlosti ne poravna terjatve, nastale iz gospodarske pogodbe, pravico prodati zastavljeno stvar na javni dražbi po 8 dnevih od dneva, ko je opozoril dolžnika, da bo tako ravnal. Ta določba je prisilne narave in zato je citirano določilo o prevzemu zastavljenega deleža po družbi nično. Zato je bilo treba z ustrezno spremembo sodbe sodišča druge stopnje to določilo iz člena 16.2 razveljaviti, kot je to odločilo že sodišče prve stopnje. - V vsem ostalem pa je bilo treba revizijo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno, kot že spredaj obrazloženo.