Jedro

Pritožnik bi moral z ugovorom pravočasno in v zakonsko predpisanih rokih izpodbijati obstoj obeh navedenih terjatev in njihovo višino. Ker tega ni storil, sta upnika tudi v tem obsegu pridobila glasovalne pravice (3.odst.54.čl.ZPPSL). Sklicevanje na določbe 2. in 3. odst. 433. čl. ZGD zato ne more biti uspešno.

Izrek

Pritožba upnika se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je poravnalni senat: 1. potrdil prisilno poravnavo nad dolžnikom L. H. d.o.o. P., ki so jo sprejeli upniki z glasovanjem na naroku dne 15.6.2006; 2. ugotovil je, da je dolžnik v načrtu finančne reorganizacije razvrstil terjatve upnikov osem razredov od A do H, pri čemer je seznam terjatev, razvrščenih v načrtu finančne organizacije v navedene razrede priloga izpodbijanega sklepa; 4. ugotovil, da se upniki, katerih terjatve niso bile prerekane in veljajo za ugotovljene, poplačajo na način in v višini, kot je razvidno iz priloge izpodbijanemu sklepu in ima za te terjatve pravnomočen sklep o potrditvi prisilne poravnave moč izvršilnega naslova in 5. da ima prisilna poravnava učinek tudi proti upnikom, ki se postopka prisilne poravnave niso udeležili ter proti tistim upnikom, ki so se postopka udeležili, pa so bile njihove terjatve prerekane, če se naknadno ugotovijo.

Zoper ta sklep se je pritožil upnik D. po svojih pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal njegovo spremembo tako, da se potrjeno prisilno poravnavo razveljavi, postopek ustavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, ki naj po uradni dolžnosti prične stečajni postopek. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo po 341. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZPPSL, ko je zavrnilo upnikov predlog za ustavitev postopka v posledici napačne uporabe 4. odst. 433. čl. ZGD-F. Za terjatev, ki jo je Banka K. uveljavljala iz naslova danega posojila v višini 100.000.000,00 SIT in za katerega je kot porok k kreditni pogodbi pristopil družbenik L. d.d., banka ni imela materialnopravnega upravičenja biti upnik, saj gre glede tega zneska ex lege za lastni kapital dolžnika. To pa pomeni, da je za potrditev prisilne poravnave glasoval nekdo, ki te pravice ni imel. Sodišče prve stopnje ni uporabilo relevantnih določb 433. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD). Zato je podan pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Dolžnik je s poroštvom družbenika L. d.d. v času, ko bi bil družbenik moral dolžniku zagotoviti lastni kapital, najemal tudi kredite pri N. L. d.d., tako je najel kredit v znesku 94.572.320,80 SIT za obratne namene. Tudi N. L. banka d.d. ni uveljavljala poroštva, temveč je svoje terjatve prijavila v postopku prisilne poravnave nad dolžnikom. Te terjatve je L. d.d. od N. L. banke d.d. odkupil in se tudi z njihovo pomočjo udeležil glasovanja, ki je bilo podlaga izpodbijanemu sklepu o potrditvi prisilne poravnave. Tudi v tem primeru je bila prisilna poravnava nad dolžnikom izglasovana, tudi z glasovi upnika L. d.d. za terjatve, ki sploh niso terjatve, temveč so ex lege lastni kapital dolžnika. Tudi v tem primeru je torej za potrditev prisilne poravnave glasoval nekdo, ki te pravice ni imel. Absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZPPSL pa je sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko je s sklepom z dne 15.6.2006 upnikov predlog z dne 6.6.2006 zavrnilo, pri čemer je v zadnjem stavku obrazložitve tega sklepa zapisalo, da niso izpolnjeni pogoji za ustavitev postopka prisilne poravnave po 4. tč. 1. odst. 34. čl. ZPPSL. Citirana zakonska določba pa se ne nanaša na razloge, ki jih je v svojem predlogu navajal upnik, temveč na primere, ko poravnalni senat ugotovi, da lahko dolžnik izpolni obveznosti v večjem deležu oz. krajšem roku, kot ga je predlagal dolžnik v prisilni poravnavi. Zoper ta sklep z dne 15.6.2006 upnik ni imel posebne pritožbe, zato šele v tej pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje izglasovanje prisilne poravnave dovolilo na podlagi sklepa, v katerem so si razlogi med seboj v nasprotju. Zmotno in nepopolno pa je ugotovilo dejansko stanje sodišče prve stopnje, ker je pri svojem odločanju o tem, ali naj se na podlagi upnikovega predloga z dne 6.6.2006 postopek prisilne poravnave nad dolžnikom ustavi, ali ne, povsem zanemarilo dejstvo, da dolžnik za zatrjevane izpolnitve obveznosti ni zagotovil nobene poroštvene izjave. Tudi za zatrjevana predpostavljena povečanja poslovanja dolžnik ni predložil nobenih materialnih dokazov. Glede na stališče, da dolžnik nujno potrebuje za 479.000.000,00 SIT nove opreme in da ga samo en strojelom lahko uniči, bi lahko kompetentno stališče o možnostih izpolnitve obveznosti iz načrta finančne reorganizacije, lahko zavzel samo izvedenec finančne stroke. Ker je sodišče postavitev izvedenca kot nepotreben dokaz zavrnilo, je odločalo na podlagi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja. V pravočasno vloženi dopolnitvi pritožbe pa je upnik še dodatno navedel, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 6. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZPPSL s tem, ko se do upnikove navedbe, da je dolžnik kršil prisilne določbe slovenskih računovodskih standardov sploh ni opredelilo. Sodišče bi po upnikovem mnenju moralo postopati po določbah 1. tč. 3. odst. 3. čl. ZPP in glasovanja o prisilni poravnavi kot posledici kršitev prisilnih predpisov ne bi smelo dovoliti. Sodišče prve stopnje tudi upnike ni obravnavalo enakopravno, pri čemer sploh ni obrazložilo, zakaj je dopustno priviligiranje terjatev razreda C, ki jim je dolžnik naklonil 100 % poplačilo v krajšem roku, kot to dopušča zakon na račun terjatev razreda F in G, za katere je dolžnik predvidel poplačilo po zakonskem minimumu. V zvezi s tem je že Ustavno sodišče Republike Slovenije izreklo, da razvrstitev v razrede ne sme biti arbitrarna. Dolžnik pa je za upnikovo pravnomočno dosojeno in izvršljivo terjatev arbitrarno predvidel poseben razred, za katerega je določil najnižje možno poplačilo, bankam v državi pa je namenil 100 % poplačilo v roku, krajšem od zakonskega minimuma. V tem primeru je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da naj bi dolžnik pri razvrstitvi upnikov v razrede ne kršil načela enakopravnega obravnavanja upnikov.

Pritožba upnika ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru upnik s pritožbo izpodbija sklep o potrditvi prisilne poravnave nad dolžnikom, ki ga je sodišče prve stopnje izdalo potem, ko je ugotovilo, da so za sprejem prisilne poravnave glasovali upniki, katerih terjatve znašajo kar 89,819 % vseh terjatev upnikov, ki imajo glasovalno pravico. Iz razlogov v pritožbi pa izhaja, da z vloženo pritožbo upnik dejansko napada odločitve sodišče prve stopnje, vsebovane v sklepih sodišča Opr. št. St z dne (l.št.) in opr. št. St z dne (l.št.), s katerima je sodišče prve stopnje zavrnilo upnikova predloga za ustavitev postopka prisilne poravnave nad dolžnikom. Upnik je namreč najprej dne 6.2.2006 podal predlog za ustavitev postopka prisilne poravnave iz razloga po 4. tč. 34. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL), dne 6.6.2006 pa je kot razlog za ustavitev postopka prisilne poravnave uveljavljal razloge iz 3. tč. 1. odst. 34. čl. ZPPSL. Oba predloga je sodišče prve stopnje zavrnilo. Ker zoper tak sklep glede na določilo 3. odst. 35. čl. ZPPSL ni posebne pritožbe, ju sme upnik izpodbijati s pritožbo zoper sklep o potrditvi prisilne poravnave. Tako pritožbeno sodišče nadalje tudi ugotavlja, da dejansko upnik s pritožbenimi navedbami iz pritožbe, ki jo je vložil dne 23.6.2006 izpodbija sklep z dne 15.6.2006, z razlogi navedenimi v dopolnitvi pritožbe, ki pa je bila tudi vložena v pritožbenem roku, pa dejansko izpodbija sklep o zavrnitvi njegovega predloga z dne 25.5.2006. Upnikova trditev, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 4. odst. 433. čl. ZGD-F, zaradi česar je prisilno poravnavo izglasovalo za 100.000.000,00 SIT glasov Banke K. d.d., ki za teh 100.000.000,00 SIT nima materialnopravnega upravičenja biti upnik in da sodišče prve stopnje ni upoštevalo 3. odst. 433. čl. ZGD, zaradi česar so prisilno poravnavo izglasovali tudi glasovi upnika L. d.d. za terjatve, ki sploh niso terjatve, temveč so ex lege lastni kapital dolžnika v višini 94.572.320,80 SIT, ne vzdrži pritožbene presoje.

Po določbah 1. odst. 44. čl. ZPPSL lahko v roku 30-ih dni po izteku roka za prijavo terjatev dolžnik, upravitelj prisilne poravnave ali upniki vložijo obrazložen ugovor zoper obstoj terjatve in njeno višino. Po 3. odst. 44. čl. ZPPSL pa velja terjatev, zoper katero ni vložen ugovor iz 1. odst. 44. čl. ZPPSL za ugotovljeno. O predlagani prisilni poravnavi odločajo upniki z glasovanjem (1. odst. 54. čl. ZPPSL). Glasovalno pravico imajo upniki, katerih terjatve veljajo za ugotovljene po 3. odst. 44. čl. ZPPSL in upniki, katerih terjatve so bile prerekane, poravnalni senat pa jih je spoznal za verjetne v celoti ali deloma (3.odst.54.čl.ZPPSL).

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je Banka K. d.d. v tem stečajnem postopku prijavila terjatev v višini 266.580.681,98 SIT (list. št. 75 spisa). Tej terjatvi upravitelj prisilne poravnave ni ugovarjal, ugovarjal ji ni dolžnik, ugovarjali pa ji tudi niso upniki, niti upnik D.. To pomeni, da je terjatev Banke K. v celotni prijavljeni višini veljala za ugotovljeno in je zanjo upnik v celotni prijavljeni višini pridobil glasovalne pravice (glej terjatev zavedeno v seznamu prijavljenih in ugovarjanih terjatev pod zaporedno št. 60.2.). Trditev, da za 100 MIO SIT (ki so obseženi v prijavljeni terjatvi 266.580.681,98 SIT) Banka K. d.d. ni pridobila glasovalnih pravic ne vzdrži pritožbene presoje. Ker nihče terjatvi niti v višini 100 MIO SIT ni ugovarjal, so pravno irelevantne trditve, da upnik zanjo ni imel materialnopravnega upravičenja.

Svojo terjatev v tem postopku je pod zaporedno št. 59.2 kot pogojno prijavil upnik L. d.d. v višini 185.801.085,63 SIT, isto terjatev pa je pod št. 63 prijavila tudi N. L. banka d.d., in sicer v višini 185.549.033,08 SIT. Terjatev pod zaporedno št. 59.2 je upravitelj prisilne poravnave prerekal in v sklepu poravnalnega senata z dne 1.2.2006 v ugovarjanem delu v znesku 185.801.085,63 SIT ni bila spoznana za verjetno (l.št. 93 spisa). Upnik torej za to terjatev ni pridobil glasovalnih pravic. Terjatve N. L. banka d.d. pa stečajni upravitelj ni prerekal, ker je ni prerekal nihče od upravičenih oseb, niti upnik D. je bila v celotni uveljavljeni višini ugotovljena, tudi v znesku 94.572.320,80 SIT, ki ga v pritožbi izpostavlja pritožnik. Zato so bile tudi za ta znesek veljavno pridobljene glasovalne pravice.

Pritožnik bi moral z ugovorom pravočasno in v zakonsko predpisanih rokih izpodbijati obstoj obeh navedenih terjatev in njihovo višino, ker tega ni storil, sta upnika tudi v tem obsegu pridobila glasovalne pravice (3.odst.54.čl.ZPPSL). Sklicevanje na določbe 2. in 3. odst. 433. čl. ZGD zato ne more biti uspešno.

Res je sicer sodišče prve stopnje v zadnjem odstavku sklepa z dne 15.6.2006 opr. št. St navedlo, da je poravnalni senat ugotovil, da niso izpolnjeni pogoji za ustavitev postopka prisilne poravnave po 4. tč. 1. odst. 34. čl. ZPPSL, vendar ta okoliščina ne predstavlja absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč opravilo obširno vsebinsko presojo, ali so podani razlogi za ustavitev po 3. tč. 1. odst. 34. čl. ZPPSL, kot je to uveljavljal upnik (str. 3 do 5 izpodbijanega sklepa). Zgolj nepravilna navedba zakonskega določila ob pravilni materialni presoji, ki predstavlja celo očitno pomoto, pa ne predstavlja pomanjkljivosti, zaradi katere izpodbijanega sklepa ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Že iz samega zapisa zakonske določbe 25. čl. ZPPSL izhaja, da je izjava o danem poroštvu predvidena le kot dodatno zagotovilo dolžnika za izpolnitev poravnave. Iz spisovnih podatkov ni razvidno, da bi dolžnik tako zagotovilo upnikom ponudil. Upniki pa so prisilno poravnavo izglasovali tudi brez danega poroštva. Vloga poravnalnega senata ni v tem, da bi samoiniciativno posegal v razmerja med dolžnikom in upniki. Poravnalni senat bi presegel svoje pristojnosti, če bi sam zahteval poroštveno izjavo. Že iz navedenih razlogov s to pritožbeno navedbo pritožnik ne more uspeti.

Dolžnik mora s stopnjo verjetnosti izkazati, da bo izpolnil obveznosti iz predlagane prisilne poravnave (5. odst. 47. čl. ZPPSL). Razloge, zakaj je ocenilo, da je to verjetnost izkazal, je sodišče prve stopnje obširno in tudi vsebinsko prepričljivo obrazložilo na straneh od 3 do 5 izpodbijanega sklepa z dne 15.6.2006. Z izglasovanjem prisilne poravnave z glasovi upnikov, katerih terjatve znašajo kar 89.819 % vseh terjatev upnikov, ki imajo glasovalno pravico, pa so ti razlogi očitno prepričali tudi veliko večino upnikov.

V nasprotju z dolžnikom pa mora upnik, kadar predlaga ustavitev postopka po 3. tč. 1. odst. 34. čl. ZPPSL izkazati, da sploh ni možnosti, da bi dolžnik izpolnil obveznosti. Tudi tega, glede na obrazložitev izpodbijanega sklepa upnik ni izkazal. Upnik namreč ni izpodbil verjetnosti izpolnitve prisilne poravnave. Tudi upoštevaje zastarelost opreme in investicij, ki bi bile v zvezi s tem potrebne, pa tudi ob upoštevanju višjih stroškov iz naslova najemnin, in nenazadnje dejstva, da ga lahko uniči že en sam strojelom, je sodišče na podlagi izvedenčevih ugotovitev zaključilo, da je upnikov predlog sicer optimističen, vendar uresničljiv. To pa popolnoma zadošča. Ker pa je sodišče prve stopnje tudi razumno povedalo, zakaj ni sprejelo upnikovega predloga za postavitev novega izvedenca (str.5 sklepa z dne 15.06.2006) tudi očitek o pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju zaradi zavrnitve tega dokaza ni sprejemljiv.

Protispisna je tudi trditev, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb, da je dolžnik kršil določila Slovenskih računovodskih standardov. Izpodbijani sklep o tem vsebuje razloge na list. št. 378 do 379 spisa. Zakaj ti razlogi ne bi bili zadostni pa pritožnik ne pove.

Ker do kršitve prisilnih predpisov ni prišlo, tudi ni podan pritožbeni razlog po 6. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 15. ZPPSL.

Res je sicer Ustavno sodišče v pritožbi citirani odločbi zavzelo stališče, da razvrstitev v razrede ne sme biti arbitrarna. Da temu v obravnavanem primeru ni tako, je sodišče prve stopnje izčrpno in argumentirano utemeljilo v razlogih sklepa z dne 25.5.2006 (strani 376-377 spisa). Pritožbene trditve o privilegiranju posameznih upnikov je argumentirano zavrnilo in te razloge tudi pritožbeno sodišče sprejema. Ob dejstvu, da upnik - pritožnik deli enako usodo še z enim upnikom, ki je uvrščen v ta razred in da je ta tudi oblikovan po kriterijih iz 47.čl. ZPPSL, nenazadnje pa tudi glede na dejstvo, da upniki razreda G delijo enako usodo poplačila kot tisti, razvrščeni v razred F teze o arbitrarnosti ni mogoče sprejeti. Tudi trditve o nedopustnem privilegiranju upnikov razreda C ni mogoče sprejeti, ti upniki namreč delijo enako usodo kot upniki razreda D in E in so torej z njimi izenačeni. Ker so bili upniki tudi razvrščeni v razrede tako, da noben razred sam zase ni mogel izglasovati prisilne poravnave, neenakopravnega obravnavanja upnikov ni bilo. To načelo pa tudi ni bilo kršeno zato ker je dolžnik razredom A,C in D 100% poplačilo ponudil v roku 3 let, smel pa bi, glede na določbo 5.tč.2.odst.48.čl. predlagati odlog za največ pet let. Dolžnikova poravnalna ponudba je vpeta v okvire realne možnosti izpolnitve in mora biti taka, da lahko pričakuje pozitiven odziv upnikov. Glede na izid glasovanja je v tem primeru poravnalni predlog ustrezal tem kriterijem.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo upnika zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.