Jedro

V sporu majhne vrednosti je pritožbeno sodišče vezano na dejansko ugotovitev prvostopnega sodišča, da škoda ni nastala. Zaradi odsotnosti enega od štirih nujnih pogojev za prisojo odškodnine je bilo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka pravilno uporabljeno materialno pravo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je s sodbo na podlagi odpovedi zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 1.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1996 dalje do plačila. S sodbo je nadalje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 192.140,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.6.1995 dalje, ker tožeči stranki škoda ni nastala. Tožnikoma je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 85.410,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 24.9.199 dalje. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da tožeči stranki ni razumljivo, zakaj je sodišče zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek, kljub temu, da je bil skrčen in nato zavrnilo tudi skrčeni tožbeni zahtevek. Ne glede na to pa meni, da je prvostopno sodišče napačno uporabilo materialno pravo. V obrazložitvi sodišče razlaga, da je bil postopek ukrepanja toženca nepravilen oziroma tudi neobičajen, saj je samovoljno posegel v objekt tožeče stranke. O lastništvu gospodarskega objekta ni dvoma. Dejstvo je, da je gospodarski objekt stal, imel določen namen, določeno funkcijo in sta ga kot takšnega obravnavala oba tožnika. Zaradi samovoljnega posega toženca in porušitve objekta je tožnikoma nastala škoda. To škodo je ocenil izvedenec gradbene stroke, zato je tožeča stranka tudi uskladila svoj tožbeni zahtevek glede na mnenje izvedenca in uveljavlja odškodnino ob tako ugotovljeni vrednosti objekta pred samovoljnim posegom toženca. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je objekt imel določeno vrednost in stališče, naj se ocenjuje primerno z uporabo ali način uporabe objekta, je po mnenju tožeče stranke nepomembno v tem pravdnem postopku. Tožnika bi objekt lahko uporabljala za različne potrebe in vsekakor je za njiju kot njuna lastnina imel določeno vrednost. Zato po mnenju tožnikov stališče prvostopnega sodišča, da samovoljno poseganje toženca v lastnino tožnikov zaradi okoliščin uporabe objekta in zaradi okoliščin višine škode ne predstavlja osnove za pravno varnost po odškodninskem zahtevku, nikakor ne more vzdržati. Pritožbeno sodišče zato lahko glede na celoten izvedeni dokazni postopek izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku v skrčenem delu vključno s stroškovnim delom. Podredno pa tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče, v kolikor meni, da je potrebno izvesti kakršnekoli dodatne dokaze ali oceniti že izvedene dokaze, sodbo razveljavi in zadevo vrne v dopolnitev postopka in v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. V odgovoru na pritožbo tožena stranka opozarja, da je bila lesena baraka tožnikov zapuščena in nevzdrževana in je poseg toženca samo eden izmed šestih razlogov, ki jih je ugotovil izvedenec, da se je baraka porušila. Baraka ni imela nobene funkcije in je zgolj kazila vaško okolje. Delno je stala na zemljišču toženca in bi tudi ta lahko zahteval plačilo uporabnine za uporabo njegovega zemljišča pod barako. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov. Pritožba ni utemeljena. Prvostopno sodišče je pod točko 1 izdalo sodbo na podlagi odpovedi glede plačila zneska 1.000.000,00 SIT z obrestmi. Tožeča stranka se je odpovedala tožbenemu zahtevku za 1.000.000,00 SIT z obrestmi (list. št. 12 in 13), zato je prvostopno sodišče pravilno glede tega zahtevka izdalo sodbo na podlagi odpovedi po 317. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 26/99). Ravnanje sodišča je bilo torej povsem skladno s postopanjem tožeče stranke in s procesnimi določbami, tako da nobena kršitev določb pravdnega postopka v tem delu ni podana. Med postopkom je tožeča stranka še skrčila tožbeni zahtevek in na koncu vztrajala pri tožbenem zahtevku za plačilo zneska 192.140,00 SIT. Glede na določbe 2. odstavka 449. člena ZPP se je postopek od tedaj dalje nadaljeval po določbah Zakona o pravdnem postopku, ki veljajo za spore majhne vrednosti. Po 458. členu ZPP se sme sodba, izdana v postopku v sporu majhne vrednosti s pritožbo izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka izrecno uveljavlja oba navedena pritožbena razloga, vendar prvega ne obrazloži. Ob uradnem preizkusu v mejah 2. odstavka 350. člena ZPP pritožbeno sodišče nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni ugotovilo. Pritožbeno sodišče je presojalo izpodbijano sodbo glede zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer je bilo vezano na dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča. Upoštevalo je, da gre za odškodninski zahtevek tožeče stranke za povrnitev premoženjske škode zaradi toženčevega protipravnega ravnanja, to je posega v objekt, last tožnikov. Za ugoditev tožbenemu zahtevku iz odškodninskega delikta so potrebni štirje pogoji, to je nedopustno ravnanje povzročitelja, nastanek škode, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo in odgovornost na strani povzročitelja. Prvostopno sodišče je prišlo do zaključka, da škoda ni nastala in to svojo dejansko ugotovitev obširno ter hkrati logično obrazložilo. Podani so ustrezni razlogi o odločilnih dejstvih glede višine škode, čemur sledi končni zaključek, da tožnikoma škoda ni nastala. Na to dejansko ugotovitev je pritožbeno sodišče vezano, tožeča stranka pa v pritožbi s svojimi pritožbenimi navedbami izodbija dokazno oceno prvostopnega sodišča o škodi, kar pa predstavlja v tem postopku nedovoljen pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče zato v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava ugotavlja, da je prvostopno sodišče, po tem ko je ugotovilo odsotnost enega od štirih nujnih pogojev za prisojo odškodnine, to je nastanka škode, pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek za plačilo zneska 192.140,00 SIT s pripadki zavrnilo (154. člen ZOR). Po ugotovitvi, da ni podan nobeden izmed uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v smislu 2. odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Obe stranki sta zahtevali povrnitev pritožbenih stroškov. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora svoje stroške trpeti sama. Tožena stranka pa je vložila odgovor na pritožbo, s katerim pa ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča in zato teh stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih stroškov, ki bi se lahko naložili v povrnitev nasprotni stranki (155. člen ZPP). Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tudi tožena stranka svoje pritožbene stroške trpi sama.