Jedro

Bistveno za odločitev v tej zadevi (dodelitev izredne denarne socialne pomoči) je bilo tako pri toženi stranki kot pred sodiščem dejstvo, da tožnik ni navedel nobenega takega razloga, zaradi katerega bi se znašel v položaju materialne ogroženosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z dokončno odločbo št. 02061-298/2005-06 z dne 23. 5. 2005 zavrnila vlogo tožnika za dodelitev izredne denarne socialne pomoči. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo te odločbe in za dodelitev izredne denarne pomoči. Ugotovilo je, da je tožnik prejemnik denarne socialne pomoči v maksimalni višini in da že dve leti živi v zunajzakonski skupnosti z M. D.. Tožnik in njegova partnerica presegata minimalni dohodek družine za 0,3 % (260,00 SIT oziroma 1,08 €), tožnik pa ni navedel nobenih posebnih okoliščin, v katerih bi se znašel in ki bi opravičevale dodelitev izredne pomoči. Ta se dodeli le v primeru, ko pride posameznik ali družina v socialno stisko zaradi nenadnih, nepričakovanih, torej izjemnih okoliščin, na nastanek katerih samska oseba oziroma družina ni imela nobenega vpliva. Gre za primere, ki pomenijo izreden strošek, ki ga posameznik s svojimi nizkimi dohodki ne more pokriti. Tožena stranka je pravilno upoštevala M. D. kot izvenzakonsko partnerico tožnika, ta pa tudi ni dokazal obstoja trenutne materialne ogroženosti oziroma materialne ogroženosti, ki bi trajala več kot dva meseca.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Namen enkratne izredne pomoči je v premostitvi trenutne materialne ogroženosti, namen izredne pomoči pa v odpravljanju materialne ogroženosti, ki bo trajala več kot dva meseca. Glede na podatke, ki jih je posredoval tožnik v svoji vlogi za dodelitev pomoči, sta tožena stranka in sodišče prve stopnje pravilno zaključila, da tožnik do take pomoči ni upravičen. Tožnik ni dokazal, da imata z izvenzakonsko partnerico za vse navedene izdatke takšne izredne stroške, ki jih zaradi nizkih dohodkov ne bi mogla pokriti, ne da bi bilo ogroženo njuno preživljanje. Pri tem je sodišče pravilno štelo M. D. kot družinskega člana, saj je tožnik v vlogi sam navedel, da je njegova izvenzakonska partnerka, s katero živi skupaj že dve leti. Tožnik tekom postopka tudi ni dokazal ali vsaj izkazal, da bi šlo pri njem za kakšno izjemno okoliščino, ki bi nastopila brez vzrokov na njegovi strani.

Zoper pravnomočno sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v svoji vlogi za dodelitev pomoči res navedel, da živi v skupnem gospodinjstvu s prijateljico M. D.. Vendar je tekom postopka izrecno navajal, da z njo ne živi v izvenzakonski skupnosti in da tudi nimata skupnih sredstev za preživljanje. Ne glede na to je sodišče brez zaslišanja tožnika obravnavo zaključilo. Ker sodišče ni zaslišalo tožnika in izvajalo drugih dokazov je bila storjena bistvena kršitev določb postopka in vsaj v delu, ki se nanaša na ugotavljanje življenjske skupnosti. Pri upoštevanju dohodkov sodišče ne bi smelo upoštevati varstvenega dodatka. Tožnik je sodišču predložil vse stroške, ki jih ima s preživljanjem in pri tem izrecno navajal svoje zdravstveno stanje, ki ga je vsekakor šteti med izjemne okoliščine. Tožnik kot laik brez ustrezne pravne pomoči, ki bi mu jo bilo sodišče dolžno zagotoviti, ni imel možnosti, da bi v postopku predlagal ustrezne dokaze, kar je vplivalo na dokazni postopek.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nasl.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Tožeča stranka z navedbo, da sodišče ni zaslišalo tožnika, smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem prve stopnje. To pa ni revizijski razlog, saj se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP revizija lahko vloži le, če je ta kršitev storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Poleg tega pa tožnik navaja kot kršitev le, da ga sodišče prve stopnje ni zaslišalo v zvezi z izvenzakonsko skupnostjo z M. D.. Vendar dejstvo, da ga sodišče o tem ni zaslišalo (oprlo se je le na listinske dokaze), ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Iz vsebine revizije sicer izhaja, da se tožena stranka predvsem ne strinja z izvedenimi (listinskimi) dokazi in z njihovo dokazno oceno s strani obeh sodišč, torej graja zmotno zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. To pa ni dovoljen revizijski razlog.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Predmet spora je odločitev tožene stranke o dodelitvi izredne denarne socialne pomoči po 31. b členu ZSV. Gre za posebno obliko denarne socialne pomoči, namenjene pokrivanju izrednih primerov oziroma razlogov, zaradi katerih se posameznik ali družina znajde v položaju materialne ogroženosti, na te razloge pa ne more vplivati. Obstajati mora torej nek poseben, izreden razlog, zaradi katerega je preživljanje posameznika ali družine trenutno ali za daljši čas (več kot dva meseca) ogroženo. Tak razlog mora prosilec navesti in dokazati (31. c člen ZSV). Bistveno za odločitev v tej zadevi tako pri toženi stranki kot pred sodiščem je bilo dejstvo, da tožnik ni navedel nobenega takega razloga, zaradi katerega bi se znašel v položaju materialne ogroženosti.

Tožnik je navajal mesečne stroške, ki jih ima, in svoje zdravstveno stanje ter stroške v zvezi s tem. Toda s tem še ni izkazal obstoja razlogov za dodelitev izredne denarne socialne pomoči. Tožnik je že bil prejemnik redne denarne socialne pomoči v polni višini, torej denarne socialne pomoči s katero so mu bila zagotovljena sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje (19. člen ZSV). Že tožena stranka je pravilno ugotovila, da morebitnih povečanih stroškov za dietno prehrano in medicinsko tehnične pripomočke (očala), ni mogoče prvenstveno pokrivati z izredno socialno pomočjo. Tožnik bi moral najprej izkoristiti možnosti, ki so mu omogočene v okviru (obveznega) zdravstvenega zavarovanja. Šele kolikor bi bili taki stroški tolikšni, da bi pomenili materialno ogroženost tožnika, bi bili izpolnjeni pogoji za dodelitev izredne denarne socialne pomoči. Ker že obstoja temeljnega pogoja za dodelitev izredne socialne pomoči tožnik ni ne izkazal ne dokazal, je vprašanje, ali se ga upošteva kot posameznika (samsko osebo) ali kot družino (skupaj z izvenzakonsko partnerko), drugotnega pomena. Ne glede na to pa je mogoče ugotoviti, da tožnik še v reviziji navaja, katerih dohodkov M. D. tožena stranka ne bi smela upoštevati, po drugi strani pa navaja, da ne gre za izvenzakonsko skupnost. Če take skupnosti res ne bi bilo, se ni mogoče sklicevati na dohodke in stroške, ki jih ima M. D..

Glede na navedeno je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.