Jedro

Sodišče bi moralo preveriti, kakšen je naslov tožencev. Navedba naslova, ki ga ima oseba prijavljenega v registru prebivalstva, namreč zadostuje, da tožba glede navedbe naslova toženca šteje za popolno, tako da je sodišče ne more zavreči. Ob tem ko tožnik izkazuje določeno aktivnost/skrbnost v smeri pridobitve/iskanja naslovov tožencev preko Ambasade RS v Berlinu, bi moralo torej sodišče prve stopnje pri pristojnem registracijskem organu v Republiki Nemčiji preveriti naslov tožencev, saj ima v skladu s 44. členom nemškega Zveznega zakona o registraciji prebivalstva (Bundesmeldegesetz - BMG) tudi tuj javni organ poleg tuje fizične osebe pravico pridobiti nekatere informacije o določeni osebi od nemških organov za registracijo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Tožnik je junija 2017 zoper toženca vložil evropski nalog v sporu majhne vrednosti na podlagi Uredbe (ES) št. 861/2007 o uvedbi evropskega postopka v sporu majhne vrednosti (v nadaljevanju Uredba št. 861/2007). Gre za čezmejno zadevo, saj je tožnik v nalogu navedel, da toženca prebivata v Republiki Nemčiji. Ker se je sodna pošiljka (tožba - začetni akt sodnega postopka) z naslova, ki ga je tožnik navedel v nalogu, vrnila z oznako „neznan“, je sodišče prve stopnje v luči 108. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pozvalo tožnika, naj v osemdnevnem roku sporoči pravilen naslov (sklep s 4. 9. 2017 - list. št. 18). Tožnik je v roku predlagal podaljšanje (list. št. 19), a sodišče prve stopnje predlogu ni ugodilo (sklep s 8. 9. 2017 list. št. 21). Tožnik se zoper sklep o zavrnitvi predloga za podaljšanje roka izrecno ni pritožil, pač pa je v pritožbenem roku prosil sodišče prve stopnje za pomoč, da v skladu z Uredbo (ES) št. 1206/2001 o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba št. 1206/2001) pridobi pravilen naslov tožencev.

2. Ker tožnik v roku (določenem s sklepom s 4. 9. 2017) ni dopolnil tožbe, jo je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrglo in pri tem pojasnilo, da Uredba št. 1206/2001 ureja le vprašanje čezmejnega pridobivanja dokazov v drugi državi članici.

3. Tožnik v pritožbi zoper tak sklep opozarja, da ga, čeprav je prava neuk, sodišče pred izdajo izpodbijanega sklepa ni podučilo, da ne bo samo pridobilo naslovov tožencev v tujini. Kot razume Uredbo št. 1206/2001, je pridobitev naslovov bivanja tožencev zadeva, pri kateri lahko pomaga sodišče. Pojasnjuje, da je že 11. 9. 2017 zaprosil Ambasado Republike Slovenije v Berlinu, da mu posreduje naslov tožencev, a do danes ni prejel odgovora. Prilaga dodatni dokaz o korespondenci. Višjemu sodišču predlaga, naj razveljavi izpodbijani sklep in sodišču prve stopnje naloži, da pridobi naslove tožencev, ki živita v Nemčiji.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožnik nima prav, ko meni, da Uredba št. 1206/2001 pride v poštev pri ugotavljanju pravilnih/popolnih naslovov nasprotne stranke. Uredba predvideva le ukrepe z namenom pridobivanja podatkov/dokazov, ki sodniku pomagajo, da si ustvari prepričanje o pravno pomembnih dejstvih o sporni zadevi, oziroma da se priskrbijo dokazna sredstva za dokazovanje (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka.1

6. Odločitev sodišča prve stopnje, da se tožba zavrže, ker je tožnik v osmih dneh ni dopolnil z navedbo popolnih/pravilnih naslovov tožencev, pa kljub temu ni pravilna oziroma je vsaj preuranjena. Res je sicer vročitev brez dokazila o prejemu po določbah Uredbe št. 861/2007 oziroma (glede na določbo 4. odstavka 13. člena Uredbe št. 861/2007) določbah Uredbe (ES) št. 1896/2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog mogoča le, če ni dvomov o naslovu tožene stranke. A po tem, ko se je po poskusu vročitve tožba vrnila z oznako, da je naslov nepopoln oziroma, da sta toženca na naslovu neznana, o dvomu še ni mogoče sklepati. Sodišče prve stopnje bi moralo najprej ravnati po 3. odstavku 143. člena ZPP, torej pridobiti podatke o tem, ali je naslov, na katerem je bil opravljen poskus vročitve, enak naslovu za vročanje, ki je prijavljen v skladu z zakonom, ki ureja prijavo prebivališča. Vsaj v tem aspektu ima tožnik prav, ko izpostavlja, da bi sodišče moralo preveriti, kakšen je naslov tožencev. Navedba naslova, ki ga ima oseba prijavljenega v registru prebivalstva, namreč zadostuje, da tožba glede navedbe naslova toženca šteje za popolno, tako da je sodišče ne more zavreči.2 Ob tem ko tožnik izkazuje določeno aktivnost/skrbnost v smeri pridobitve/iskanja naslovov tožencev preko Ambasade RS v Berlinu, bi moralo torej sodišče prve stopnje pri pristojnem registracijskem organu v Republiki Nemčiji3 preveriti naslov tožencev, saj ima v skladu s 44. členom nemškega Zveznega zakona o registraciji prebivalstva (Bundesmeldegesetz - BMG) tudi tuj javni organ poleg tuje fizične osebe pravico pridobiti nekatere informacije o določeni osebi od nemških organov za registracijo.4

7. Ker sodišče ni opravilo poizvedb v smeri 3. odstavka 143. člena ZPP, ne bi smelo ravnati tako, kot da tožnik v tožbi ni navedel pravilnega naslova tožencev. Šele, ko bo sodišče na zgoraj opisan način ugotovilo, ali sta naslova v tožbi, naslova iz registra ali ne, bo od tožnika lahko zahtevalo nadaljnjo aktivnost, ga v skladu z 12. členom ZPP opozorilo o nadaljnjih možnostih5, dati pa mu bo moralo tudi razumno dolg rok za odpravo morebitnih pomanjkljivosti.

8. Pritožbeno sodišče je zaradi opisanega na podlagi 3. točke 365. člena ZPP razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrača sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Kršitve postopka, posebej glede na fazo postopka, v kateri so bile zagrešene, niso takšne, da bi jih lahko odpravilo pritožbeno sodišče. Napotki za nadaljnje delo so v gornji obrazložitvi.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če kateri od upravičencev vloži pritožbo po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 A. Galič in N. Betetto, Evropsko civilno procesno pravo - Čezmejno izvajanje dokazov, čezmejno vročanje, ... GV Založba, 2011, stran 37 do 39. 2 Prim. dr. Jerca Kramberger Škerl: Vročanje osebam z neznanim prebivališčem de lege lata in de lege ferenda, Pravni letopis 2010, stran 76. 3 Upravni organ za državljane -Bürgeramt, v občini, kjer se domneva, da oseba biva. 4 Glej evropski portal: e-justice.europa.eu, Evropska pravosodna mreža v civilnih in gospodarskih zadevah, Nemčija: https://e-justice.europa.eu/content_service_of_documents-371-de-sl.do?member=1#toc_4_1 5 Pritožbeno sodišče pa ga že zdaj opozarja na možnost, da si poišče pravno pomoč pravnega strokovnjaka, ki mu bo lahko svetoval, kako glede na razpoložljive podatke ravnati, sodišče namreč pri iskanju naslovov tožencev (z izjemo tega, kar mora narediti po 3. odstavku 143. člena ZPP) ne bo opravljalo dejavnosti, ki bi jih lahko (že) tožnik.