Jedro

Pri razlagi pogodbenih določb je treba v prvi vrsti upoštevati pomen uporabljenih izrazov (izražena volja), pri razlagi spornih določil pa namen pogodbenikov (pravo voljo strank) in uporabiti razlago, ki ustreza načelom obligacijskega prava (99. člen ZOR).

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevku za plačilo 503.600 SIT, zavrže, v ostalem delu pa se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova nezgodnega zavarovanja NE-93 po polici št... prisodilo zavarovalnino za invalidnost v znesku 503.600 SIT ter po polici št... v znesku 2.518.000 SIT in dnevno odškodnino v znesku 80.000 SIT. Navedene zneske je prisodilo skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. S tem je toženi stranki naložilo v plačilo še neplačano razliko med ocenjeno in izplačano zavarovalnino (za neplačanih 25,18 % invalidnosti) in dnevno odškodnino še za 16 dni. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka in uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, to je Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb NE-93 in tabele invalidnosti. Predlaga, da ji revizijsko sodišče ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Revizija ne dvomi v ugotovitev izvedencev, da se je pri tožniku zaradi posledic nezgode v letu 1996 vid zmanjšal za 5,5 desetink in da se je v letu 1999 še poslabšal. Vendar pa bi morala ob pravilni uporabi Splošnih pogojev in tabele invalidnosti izvedenca ugotoviti, da je pri tožniku podana invalidnost 18,31% in ne 36,63%. Tožnik je imel levo oko bolezensko okvarjeno že od mladih let in na njem za 6 desetink zmanjšan vid. Vendar pa zaradi okvare vida na levem očesu, ki je posledica bolezni, pri oceni invalidnosti ni mogoče uporabiti točke 17 tabele invalidnosti. Splošni pogoji in tabela invalidnosti so dogovorjeni le za določanje stopnje invalidnosti, ki je posledica nezgode. Ta točka bi prišla v poštev le, če bi bil vid okvarjen oziroma zmanjšan na obeh očeh kot posledica nezgode. Vsak ugotovljen procent invalidnosti mora biti izključno posledica nezgode in ne kombinacija bolezni in nezgode. Zato je procent invalidnosti mogoče ocenjevati le po točki 16 tabele in vsako desetinsko zmanjšanega vida na desnem očesu ceniti s 3,33%, skupaj torej 18,31% invalidnosti. Zavarovalnina v tem obsegu je bila tožniku izplačana že pred pravdo. Zmotno je tudi stališče sodišča, da je tožnik upravičen do zavarovalnine v višini 5% po točki 23 tabele invalidnosti. Napačno je uporabljeno materialno pravo in sicer drugi odstavek 14. člena Splošnih pogojev NE-93, saj je izvedenec dr. H. invalidnost po tej točki ocenil več kot tri leta po poškodbi. Zahtevek za plačilo zavarovalnine je zato v celoti neutemeljen. Tožnik tudi ni upravičen do dnevne odškodnine za nadaljnjih 16 dni, ker je po 7. točki drugega odstavka 14. člena Splošnih pogojev NE-93 upravičen do dnevne odškodnine le za čas aktivnega zdravljenja. Kot je tožena stranka ugotovila na podlagi zdravstvene dokumentacije, je bilo zdravljenje zaključeno po 153 dneh. Priglaša stroške.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

Revizija ni dovoljena v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za plačilo 503.600 SIT, v ostalem delu pa ni utemeljena.

Ena od procesnih predpostavk za dovoljenost revizije je vrednost spora. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT. V tej pravdi je tožnik uveljavljal tožbeni zahtevek za plačilo zavarovalnine po dveh zavarovalnih pogodbah.

Tožbeni zahtevek za plačilo skupnega zneska 3,101.600 SIT uveljavlja torej iz dveh različnih temeljev, saj je dejanska podlaga izplačilo zavarovalnine po dveh policah nezgodnega zavarovanja, ki sta vsaka zase samostojna in druga dejanska podlaga. V takem primeru se presoja vrednost spora in ugotavlja pravica do revizije za vsak zahtevek posebej (367. člen v zvezi z drugim odstavkom 41. člena ZPP).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožbeni zahtevek za plačilo zavarovalnine v znesku 503.600 SIT po polici 517.372, ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije. Zato je bilo treba revizijo, ki se nanaša na ta del zahtevka, zavreči na podlagi 377. člena ZPP.

Materialnopravna podlaga za odločanje v tej zadevi so določbe zavarovalne pogodbe o nezgodnem zavarovanju s splošnimi pogoji in invalidnostno tabelo kot njenim sestavnim delom ter določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o nezgodnem zavarovanju. Pri odločanju je revizijsko sodišče izhajalo iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je pritožbeno sodišče sprejelo. Tožnik je imel že od otroštva težave z levim očesom, saj je imel za 6 desetink zmanjšan vid. Desno oko si je poškodoval 3.3.1995, ko mu je kot vozniku traktorja med trosenjem umetnega gnoja iz trosilca v desno oko brizgnil granulat umetnega gnoja. Pri tem je utrpel opekline roženice, okvare venoznega obtoka desnega zrkla, tako da mu je zaradi dviga očesnega pritiska zrklo pritisnilo navzven. Posledice se kažejo v enostranskem koncentričnem zoženju vidnega polja, poškodbi solzilnega aparata in izgubi vida na desnem očesu za 6,2 desetinki. Izvedenec je ugotavljal ostrino vida tri leta po poškodbi.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je bila materialnopravna presoja nižjih sodišč pravilna. Izguba vida na desnem očesu je, ob zmanjšanem vidu na drugem očesu za več kot tri desetinke, v tabeli invalidnosti navedena v drugem poglavju v točki 17, ki sta jo uporabili nižji sodišči. Ker se v takem primeru za vsako desetinko izgube vida poškodovanega očesa določi 6,66% invalidnost, je bila pravilna ocena invalidnosti iz tega naslova v višini 41,3% (6,2 desetinki x 6,66%). Pri razlagi pogodbenih določb je treba v prvi vrsti upoštevati pomen uporabljenih izrazov (izražena volja), pri razlagi spornih določil pa namen pogodbenikov (pravo voljo strank) in uporabiti razlago, ki ustreza načelom obligacijskega prava (99. člen ZOR). Glede na besedilo 17. točke tabele invalidnosti, ki uporablja izraz "zmanjšan vid", je besedna razlaga nižjih sodišč, da ne gre le za primere poškodbe drugega očesa, temveč za kakršnekoli (tudi bolezenske) okvare, logična. Izguba vida na tožnikovem desnem očesu za 6,2 desetinki vida je izključna posledica nezgode, vendar pa je pri tožniku stopnja trajne izgube splošne delovne sposobnosti hujša, kot če bi bilo njegovo levo oko zdravo. Tudi logična razlaga, ki sta jo uporabili nižji sodišči, da je višji procent invalidnosti določen v primerih, ko je (iz kakršnegakoli razloga) na drugem očesu zmanjšan vid, potrjuje pravilnost materialnopravne presoje nižjih sodišč.

Stališča, ki sta ga pri razlagi navedenega določila tabele invalidnosti zavzeli nižji sodišči, ne more omajati revizijska navedba, da sta sodišči obrazložitev k posameznim točkam iztrgali iz celote, ter da iz celotnega besedila splošnih pogojev in tabele invalidnosti izhaja, da mora biti vsak ugotovljen procent invalidnosti izključno posledica nezgode in ne kombinacija bolezni in nezgode. Tožena stranka s takšno interpretacijo tega določila ne more uspeti, saj bi bilo sicer treba določilo formularne pogodbe, če bi ga sodišče štelo za nejasno, razlagati v korist druge stranke (100. člen ZOR).

Prav tako ni utemeljena revizijska navedba, da je bil zmotno uporabljen drugi odstavek 14. člena Splošnih pogojev NE-93, saj naj bi izvedenec invalidnost po točki 23 tabele invalidnosti (poškodbe solzilnega aparata in vek) ocenil več kot tri leta po poškodbi. Kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, je bila poškodba solzilnega aparata že večkrat opisana in dokumentirana v medicinski dokumentaciji. Tudi iz povzetka tožbenih navedb izhaja, da je že sodni izvedenec dr. K. ugotovil poškodbo tožnikovega solzilnega aparata. Ker je bila tožba v te zadevi vložena 23.7.1996, je zmotno revizijsko sklicevanje na navedeno določbo splošnih pogojev.

Revizija v zvezi z zmotno uporabo materialnega prava navaja še, da je tožnik po 7. točki drugega odstavka 14. člena Splošnih pogojev upravičen do dnevne odškodnine le za čas aktivnega zdravljenja, ki naj bi bilo zaključeno že po 153-ih dneh. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bila tožnikova popolna nezmožnost za delo, kar se po splošnih pogojih šteje kot čas aktivnega zdravljenja, podana v času od 4.3.1999 do 30.9.1999, torej več kot 200 dni. Tožena stranka s trditvijo, da je aktivno zdravljenje trajalo le 153 dni, oporeka ugotovljenemu dejanskemu stanju, kar pa ni dopusten revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Ker uveljavljani revizijski razlog ni utemeljen, je revizijsko sodišče revizijo v delu, v katerem je bila dovoljena, zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o revizijskih stroških je zajeta v izreku odločbe.