Jedro

Sodišče prve stopnje je odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke, tako da bi moralo po načelu meritornega sojenja samo odločiti o pravici tožnika do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, ne pa toženi stranki naložiti, da to pravico tožniku prizna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 15. 1. 2009 in št. ... z dne 2. 3. 2009, s katerima je zavrnila zahtevo za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Toženi stranki je naložilo, da tožniku prizna pravico do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev za čas od 28. 10. 2008 dalje ter mu s posebno odločbo odmeri višino nadomestila v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pritožila tožena stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik spremenil delodajalca in sicer je od 1. 6. 2006 zaposlen pri delodajalcu prevzemniku, družbi N. d.o.o., ki ima enak naslov, kot prejšnji delodajalec G. d.d. Tožniku naj bi se iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe o zaposlitvi, kar se kaže kot bistveno zmanjšane plače, zato je po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča zakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi v skladu z določbo 3. odst. 73. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) in ima enake pravice, kot pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca iz poslovnega razloga. Pravni prenos podjetja ali dela podjetja, kar je vsebina 73. čl. ZDR, je podrobneje urejen v Direktivi sveta 2001/23/ES z dne 21. 3. 2001 (pravilno 12. 3. 2001) o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov. Odločilni kriterij prenosa je ohranitev identitete podjetja ali dela podjetja. Glede vsebine prenosa se tožena stranka sklicuje na sodbo Evropskega sodišča v zadevi C-392/92 ter na odločitve Vrhovnega sodišča RS. Sodišče se je oprlo le na aneks k pogodbi o zaposlitvi, ki pa je le povzel določbi 1. in 5. odst. 73. čl. ZDR. V spisu ni nobene listine, iz katere bi izhajal pravni prenos podjetja ali dela podjetja, kot ga predvideva določba 1. odst. 73. čl. ZDR. Prav tako v teku postopka ni bilo niti zatrjevano, da je bil postopek prevzema izveden skladno z določbo 74. čl. ZDR, torej da je bil izveden postopek obveščanja in posvetovanja s sindikati. Trditveno in dokazno breme, da je prišlo do objektivnega poslabšanja pravic je na tožniku, pri čemer ni navedel drugačnega poslabšanja delovnih razmer, razen zmanjšanja plače. O tem tožnik ni predložil plačilnih list, kar pomeni, da ni dokazov za zmanjšanje plače. Priča Z.B. je izpovedal, da je razlika v plači med 50.000,00 in 60.000,00 tedanjih SIT nastala že v družbi G., ko je bil tožnik razporejen na delovno mesto čuvaja. Ni jasno, zakaj je tožnik odpovedal pogodbo o zaposlitvi šele 28. 11. 2006, kar je pol leta po pričetku dela pri družbi N., in ne že prej, če so bile razmere tako slabe. Pogodbe o zaposlitvi ni odpovedal sam, temveč je šlo za sporazumno odpoved delovnega razmerja, kar dokazuje dogovor z dne 28. 11. 2006. Tožnik je navedel, da so bili delavci prevarani in da si sam ne bi podpisal odpovedi, kar kaže na dogovarjanje med njim in delodajalcem. Delodajalec jim je rekel, naj podpišejo v naprej pripravljene odpovedi, kar tudi kaže na sporazum. Po 116. čl. ZDR je procesna predpostavka za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu soglasje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec se je postopku skušal izogniti in je imel v naprej pripravljene odpovedi, ki so jih invalidi le podpisali. Višina odpravnine je bila določena že v odpovedi, zato predmet dogovora ni bila le odpravnina. Očitno je, da je tožniku delovno razmerje prenehalo iz razlogov, ki so na njegovi strani. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami) v 124. čl. določa, da ima pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev tudi delovni invalid II. in III. kategorije invalidnosti, ki mu je neodvisno od njegove volje prenehalo delovno razmerje na drugem ustreznem delu, na katero je bil razporejen, oz. mu je bilo preskrbljeno po nastanku invalidnosti. Delovno razmerje tožniku ni prenehalo neodvisno od njegove volje, zato je zavrnilna odločba pravilna. Iz določbe 390. čl. ZPIZ-1 izhaja varstvo pridobljenih pravic po prejšnjih predpisih, zato ni potrebe, da bi nadomestila iz invalidskega zavarovanja po ZPIZ-1 vsebinsko nadomeščala nadomestila, ki se glede na datum nastanka invalidnosti priznajo po ZPIZ. Sodišče je kršilo določbo 2. odst. 81. čl. ZDSS-1, po katerem mora v primeru delne ali popolne odprave akta samo odločiti o pravici, obveznosti ali pravni koristi.

Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje z naložitvijo toženi stranki, da tožniku prizna pravico do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev (2. točka izreka) kršilo določbo 2. odst. 81. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004). Z odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke je bilo, po načelu meritornega sojenja, dolžno samo odločiti o pravici, obveznosti ali pravni koristi, kot nalaga omenjena določba ZDSS-1. Pritožba pa tudi utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje napačno oz. vsaj nepopolno ugotovilo odločilna dejstva, kar po 340. čl. ZPP pomeni zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. V posledici tudi ni pravilno uporabilo materialnega prava.

Tožnik je po odločbi tožene stranke št. ... z dne 4. 3. 1996 invalid III. kategorije invalidnosti od 7. 11. 1995 dalje, s pravico do razporeditve oz. zaposlitve na drugo ustrezno delo, ki ga bo opravljal izmenoma sede in stoje, brez dviganja in prenašanja bremen nad 10 kg. Tedanji delodajalec G. p.o. je bil tožnika dolžan obdržati na delu, s 1. 6. 1996 ga je razporedil na delovno mesto čuvaja, o čemer je bila 1. 10. 1996 sklenjena pogodba o zaposlitvi. V 6. čl. pogodbe je bila določena višina plače ter navedeno, da delovno mesto čuvaja spada v prvi tarifni razred. Iz obvestila delodajalca toženi stranki št. ... z dne 21. 2. 2005 izhaja, da je delodajalec zaradi uveljavitve novega pravilnika o sistemizaciji delovnih mest vsem delovnim invalidom predlagal v podpis nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo delodajalec tudi prilaga. Osnovna plača je v novi pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 14. 1. 2005 v primerjavi s prejšnjo pogodbo določena z drugačnimi osnovami oz. merili, pogodba pa tudi nima prehodnih določb, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti kako se plača po novi pogodbi preračuna.

Sodišče prve stopnje ni natančno ugotovilo razlogov za tožnikovo odpoved pogodbe o zaposlitvi in tudi ni ugotovilo, ali so za takšno odpoved dejansko obstajali razlogi po 3. odst. 73. čl. ZDR, po katerih delavec obdrži enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov. Pogoj, da delavec ohrani pravice, je poslabšanje pravic iz pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov. Namen „objektivnosti“ je preprečitev zlasti delodajalcu, da se po svoji volji, lahko pa tudi s soglasjem delavca izogne obveznostim, ki ji zakon nalaga za zagotovitev zaposlitve in socialne varnosti delovnem invalidu. S tem v zvezi sodišče ni ugotovilo, ali je že uveljavitev pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku s 1. 1. 2005 pomenila, vsaj kar zadeva plačo, manj ugodno ureditev oz. poslabšanje pravice. Nejasno, in sodišče prve stopnje se s tem ni ukvarjalo, je tudi, ali zmanjšanje vrednosti točke za 12 %, kot je tožnik navedel v odpovedi pogodbe dne 28. 11. 2006, pomeni enako zmanjšanje, kot ga je opisal ob zaslišanju, ko je navedel zmanjšanje za približno 50.000,00 do 60.000,00 tedanjih SIT. Sodišče prve stopnje bo moralo pridobiti podatke o gibanju tožnikove plače vsaj nekaj mesecev pred in od sklenitve pogodbe o zaposlitvi dne 14. 1. 2005 do podaje odpovedi ter sklenitve dogovora o ureditvi obveznosti delodajalca do delavca dne 28. 11. 2006. O poslabšanju pogojev pri delodajalcu prevzemniku so sicer izpovedali tako tožnik, kot zaslišane priče, vendar to poslabšanje ni dovolj konkretizirano, zlasti pa niso ugotovljeni vzroki (objektivnost) poslabšanja. Tožena stranka opozarja, da je priča Z.B. povedal, da se je tožniku plača znižala že v družbi G., ko je bil razporejen na delovno mesto čuvaja. Predvsem pa se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo z vprašanjem objektivnih razlogov za poslabšanje pravic iz pogodbe o zaposlitvi. S tem v zvezi bo potrebno ugotoviti s kakšnim namenom so družbe G., G.L., G.S.P. in G.I.P.G.I., industrijsko podjetje že 15. 11. 1990 (po podatkih sodnega registra) ustanovile družbo N., nastanitev in storitve ter kakšno je bilo nato poslovanje te družbe. Potrebno bo ugotoviti, ali se je in iz kakšnih razlogov uspešnost poslovanja družbe N. d.o.o. zmanjšala v času od 1. 6. 2006, ko je tožnik spremenil delodajalca, do podaje odpovedi dne 28. 11. 2006 ter razloge in način vplivanja slabših poslovnih rezultatov na pravice iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče tudi ni ugotovilo, kakšni so bili drugi pogoji poslovanja in ali so se v tem obdobju spreminjali. Le zmanjšane plače, ki je lahko posledica manjšega obsega dela, ne pomeni nujno bistvenega poslabšanja pravic iz pogodbe o zaposlitvi.

Po direktivi sveta Evropske unije 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 (Ur. l. Evropskih skupnosti, št. L82/16) se v primeru če pogodba o zaposlitvi ali delovno razmerje preneha, ker se delovni pogoji zaradi prenosa bistveno spremenijo v škodo delavca, šteje, da je delodajalec odgovoren za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja. Vsebino direktive je v več sodbah razlagalo Evropsko sodišče. V zadevi C-396/07 Mirja Juuri proti Fazer Amica Oy je odločilo, da je člen 4 (2) Direktive treba razlagati tako, da pri prenehanju pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, do katerega pride zaradi izpolnitve pogojev za uporabo te določbe in ne da bi pridobitelj kakor koli prekršil svoje obveznosti, ki izhajajo iz omenjene direktive, držav članic ne zavezuje, da bi morale delavcu zagotavljati pravico do denarne odškodnine v breme pridobitelju pod enakimi pogoji kot pravico, ki jo delavec lahko uveljavlja, če delodajalec nezakonito prekine njegovo pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje. Vendar mora nacionalno sodišče v okviru svojih pristojnosti zagotavljati, da v podobnem primeru vsaj pridobitelj nosi posledice, ki jih upoštevno nacionalno pravo pripisuje prenehanju pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, za katero je odgovoren delodajalec, kot je plačilo plače in drugih ugodnosti, ki na podlagi tega prava ustrezajo odpovednemu roku, ki ga mora navedeni delodajalec spoštovati. Iz besedila člena 4 (2) Direktive 2001/23/ES izhaja, da slednja vzpostavlja pravilo, ki določa, da je delodajalec odgovoren za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, ne glede na to, katera stranka je uradno povzročila navedeno prenehanje. Ta določba, po drugi strani, ne določa natančno pravnih posledic, ki iz tega izhajajo. Če je treba šteti, da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki vzpostavlja odgovornost delodajalca, na strani delavca, se pravne posledice, ki iz tega izhajajo, kot je nadomestilo ali odškodnina, presoja glede na določbe zakonov in drugih predpisov držav članic. Ne glede na navedeno, pa je potrebno poslabšanje pravic vseeno ugotoviti in tudi preveriti, ali je poslabšanje posledica dogovora med delodajalcem in delavcem ali celo po delavčevi volji z namenom pridobitve socialnih pravic.

V zadevi opr. št. C-425/02, Johanna Maria Delahaye, poročena Boor proti Ministre de la Fonction publique et de la Réforme administerative je (sicer ob razlagi Direktive Sveta 77/187/EGS z dne 14. februarja 1977) odločilo, da je določbe direktive v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov treba razlagati tako, da načeloma ne nasprotuje temu, da država, v primeru prenosa podjetja pravne osebe zasebnega prava nanjo, kot novi delodajalec zmanjša plače zadevnim delavcem, da bi ravnala v skladu z veljavnimi nacionalnimi pravili v javnih uslužbencih. Vendar morajo pristojni organi, ki navedena pravila uporabljajo in razlagajo, to v največji meri izvajati v skladu z namenom navedene direktive, pri čemer morajo zlasti upoštevati delovno dobo delavcev, če se v nacionalnih pravilih, ki urejajo status državnih uslužbencev, za izračun njihovih plač upošteva delovna doba državnih uslužbencev. Če bi se na podlagi takega izračuna plače zadevnih delavcev znatno zmanjšale, bi to pomenilo bistveno spremembo delovnih pogojev v škodo delavcev, ki jih prenos zadeva, zato bi bilo treba v skladu z določbami direktive šteti, da je za prenehanje njihove pogodbe o zaposlitvi odgovoren delodajalec.

Delavci po drugi in tretji alineji 2. čl. Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU, Ur. l. RS, št. 42/93 s spremembami) uresničujejo sodelovanje pri upravljanju med ostalim tudi s pravico do obveščenosti ter dajanja mnenj in predlogov ter s pravico do odgovora nanje. Delodajalec ima po 89. čl. ZDSU določenih več obveznosti glede obveščanja delavskega zaupnika ali sveta delavcev, tudi v zvezi z gospodarskim položajem družbe, splošnim gospodarskim položajem panoge, zmanjšanjem gospodarske dejavnosti ter letnim obračunom in letnim poročilom. S tem v zvezi bo sodišče prve stopnje ugotovilo, kdaj je bil tožnik seznanjen z gospodarskim položajem družbe in morebitnim zmanjšanjem gospodarske dejavnosti, ter kakšna zagotovila je delodajalec dal ob sklepanju aneksov k pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 5. 2006, na podlagi katerega je tožnik pričel delati pri družbi N. d.o.o. 1. 6. 2006. Iz podatkov sodnega registra izhaja, da ne držijo navedbe priče Z.B., da je G. d.d. družbo N. d.o.o. ustanovil oz. kupil leta 2006, saj je med ustanovitelji že od 15. 11. 1990 dalje.

Navedeno ne pomeni, da so zavarovančeve pravice, ki jih uveljavlja pri toženi stranki, v celoti odvisne od zakonitosti postopkov pri ustanavljanju družbe N. d.o.o. oz. postopkov spremembe delodajalca v smislu 73. in 74. čl. ZDR. Pomeni pa, da je potrebno natančneje ugotoviti poslabšanje pogojev oz. pravic iz pogodbe o zaposlitvi ter ali so za takšno poslabšanje obstajali pri delodajalcu prevzemniku objektivni razlogi. Iz sodnega registra se vidi, da je sodišče 19. 11. 2007 vpisalo sklep o začetku stečajnega postopka za delodajalca prevzemnika opr. št. St 128/2007 z dne 12. 11. 2007. Razloge za poslabšanje pravic je zato potrebno ugotavljati tudi z upoštevanjem, ali so delodajalec in družbeniki, med katerimi je tudi delodajalec prenosnik, ravnali po pravilih skrbnega finančnega poslovanja, ter ali so z ukrepi zagotovili kapitalsko ustreznost, preprečili nelikvidnost oz. prezadolženost ali drugačne motnje v poslovanju ter kakšne ukrepe so predvideli v okviru morebitnega načrta finančne reorganizacije ter način izvedbe teh ukrepov. Za gospodarsko družbo so v obravnavanem obdobju veljala pravila finančnega poslovanja po določbah 2. poglavja Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod, Ur. l. RS, št. 54/99 s spremembami). Ne zadošča, če je le tožnikov subjektivni občutek, da so se mu pravice iz pogodbe o zaposlitvi poslabšale in tudi ne, če so vzrok poslabšanju ukrepi delodajalca oz. pristojnih organov, ki niso bili utemeljeni v ekonomskem stanju in poslovnih rezultatih delodajalca prevzemnika. V takšnem primeru delavec tudi pri delodajalcu prevzemniku lahko uporabi druga pravna sredstva (varstvo pravic po 204. členu ZDR ali izredna odpoved delavca po 112. čl. ZDR) in bo sodišče moralo ugotoviti razloge za neuporabo teh sredstev.

Za razčiščenje navedenih dejstev bo sodišče prve stopnje pridobilo podatke o tožnikovi plači, splošne akte, ki so bili podlaga za izračun plače, pridobilo dokumentacijo o poslovanju delodajalca prevzemnika v spornem obdobju, podrobneje zaslišalo direktorja delodajalca prevzemnika J.Z., okoliščine v zvezi s finančnim položajem prevzemnika bo ugotovilo tudi z zaslišanjem delavcev finančno računovodske službe, po potrebi pa tudi s postavitvijo izvedenca finančne stroke.

Da bo sodišče prve stopnje odpravilo kršitve postopka ter popolno ugotovilo dejansko stanje je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo v novo sojenje.