Jedro

Iz samega dejstva, da je tožena stranka upravnik, ne izhaja avtomatična posledica, da v pravnem prometu nastopa zgolj kot zastopnik etažnih lastnikov.

Podelitev upravičenja za zastopanje začne v razmerju do tretjih, s katerimi pooblaščenec sklepa pravne posle za račun zastopanca, učinkovati šele, ko postane zanje (za tretje osebe) razpoznavno v povsem konkretnem pomenu: torej v čigavem imenu in za čigav račun je bila storitev naročena.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 89719/2009 z dne 3. 7. 2009 ostane v celoti v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka.

II. Pritožbi zoper sklep se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se zavrne predlog tožene stranke za povrnitev njenih pravdnih stroškov.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki plačati 104,61 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo 1. in 3. odstavek sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 89719/2009 z dne 3. 7. 2009 in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Z izpodbijanim sklepom pa je prvostopenjsko sodišče odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi plačati pravdne stroške v višini 120,50 EUR.

2. Zoper sklep in sodbo je tožeča stranka vložila pravočasni pritožbi, s katerima predlaga razveljavitev sklepa in spremembo sodbe ter ugoditev tožbenemu zahtevku.

3. Tožena stranka na pritožbi ni odgovorila.

4. Pritožbi sta utemeljeni. Zaključki sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije, so materialnopravno zmotni. Posledično je nepravilen tudi izpodbijani sklep.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na stališče, da iz okoliščine, da je tožena stranka upravnik v poslovni stavbi, nedvomno izhaja, da je najemno pogodbo s tožečo stranko sklenil kot zastopnik etažnih lastnikov. Takšno stališče pa ni materialnopravno pravilno. Res je sicer, da pri sklepanju pravnih poslov s tretjimi osebami upravnik praviloma nastopa v imenu in za račun etažnih lastnikov (kot neposredni zastopnik), vendar iz samega dejstva, da je tožena stranka upravnik, ne izhaja avtomatična posledica, da v pravnem prometu nastopa zgolj kot zastopnik etažnih lastnikov. Zakon ali pogodba o upravljanju upravniških storitev lahko določata drugače (prvi odstavek 68. člena Stanovanjskega zakona, SZ-1). Pritožbeno sodišče nadalje opozarja, da začne podelitev upravičenja za zastopanje v razmerju do tretjih, s katerimi pooblaščenec sklepa pravne posle za račun zastopanca, učinkovati šele, ko postane zanje (za tretje osebe) razpoznavno v povsem konkretnem pomenu: torej v čigavem imenu in za čigav račun je bila storitev naročena (primerjaj tretji odstavek 70. člena Obligacijskega zakonika, OZ). (1) Da bi pravni posel zavezoval etažne lastnike, bi moral upravnik ob podpisu pogodbe tretji osebi izročiti seznam etažnih lastnikov, druge podatke, ki so potrebni za opravljanje storitve tretje osebe in delilnik stroškov med etažnimi lastniki (tretji in četrti odstavek 68. člena SZ-1).

6. Pritožba tako utemeljeno opozarja, da je tožena stranka najemno pogodbo sklenila v svojem imenu in za svoj račun, saj je pogodbo podpisala v svojem imenu (ne kot zastopnik) in ni navedla oseb, ki naj bi jih zastopala. Ugovor pasivne legitimacije je tako neutemeljen.

7. Tožeča stranka, ki je svojo pogodbeno obveznost izpolnila, je posledično upravičena od toženke kot pogodbenega dolžnika zahtevati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 239. člena OZ). Tožena stranka se je z najemno pogodbo zavezala plačevati mesečno najemnino in kriti stroške nadomestnega predpražnika v primeru izgube, kraje ali poškodbe (glej Splošne pogoje najemne pogodbe, priloga A42). V svojih pripravljalnih vlogah toženka poleg ugovora pasivne legitimacije ni nasprotovala posameznim postavkam vtoževanih računov ali njihovi višini. Tako je potrebno v tem delu šteti tožbene trditve za priznane (drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo vtoževanih računov pa je posledično v celoti utemeljen.

8. V sled navedenemu je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava v zadevi izpodbijano sodbo spremenilo in tožbenemu zahtevku ugodilo (351. člen ZPP v zvezi z 5. alinejo 358. člena ZPP), sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 89719/2009 z dne 3. 7. 2009 pa ohranilo v celoti v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka.

9. Sprememba odločitve o glavni stvari terja tudi drugačno odločitev o stroških postopka, zaradi česar je utemeljena tudi pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje X Pg 4584/2009 z dne 27. 8. 2012. Pritožbeno sodišče je sklep spremenilo in zavrnilo predlog tožene stranke za povrnitev njenih pravdnih stroškov. Ker tožena stranka v postopku ni uspela, ni upravičena do povrnitve pravdnih stroškov, temveč je dolžna kriti stroške tožeče stranke (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka je v svojih vlogah do sedaj priglasila zgolj stroške pritožbenega postopka za pritožbo zoper sklep, in sicer nagrado za postopek po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) v višini 68,80 EUR, 2% materialnih stroškov, 20% DDV in sodno takso v višini 20,40 EUR. Pritožbeno sodišče ji je tako skladno z drugim odstavkom 165. člena ZPP in ZodvT priznalo stroške v skupni višini 104,61 EUR, kar ji je tožena stranka dolžna povrniti v 8 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

(1) Prim. tudi sklep VSK Cpg 189/2012 z dne 10. 1. 2013.