Jedro

Sodišče prve stopnje je prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je v okviru uveljavljenega pobota posebej ugotovilo obstoj toženkine terjatve v višini, ki presega s tožbo uveljavljeni znesek tožničine terjatve, obe terjatvi pobotalo, zatem pa celo tožeči stranki naložilo v plačilo znesek 440.251,84 SIT s pripadki.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (točke 1, 2, 3, 4, 6, in 9 izreka) r a z v e l j a v i in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožbeni zahtevek tožeče stranke (po nasprotni tožbi J. d.o.o. - tč. 5 sodbe), da je ta dolžna izročiti toženi stranki (po nasprotni tožbi L. d.o.o. - v stečaju) opremo, ki jo je prejela po leasing pogodbi št. 204/96 z dne 01.04.1996 in po leasing pogodbi št. 208/96 z dne 15.04.1996, se zavrne.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: 1. ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 2.355.872,00 SIT z zamudnimi obrestmi po temeljni obrestni meri od 16.09.1999 dalje; 2. ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 2.796.123,84 SIT z zamudnimi obrestmi po temeljni obrestni meri od 16.09.1999 dalje; 3. štelo terjatvi pod točko 1 in 2 izreka za pobotani na dan 16.09.1999; 4. tožeči stranki naložilo, da plača toženi stranki 440.251,84 SIT z zamudnimi obrestmi po temeljni obrestni meri od 16.09.1999 dalje do plačila; 5. odločilo, da je tožena stranka dolžna izročiti tožeči stranki opremo, ki jo je prejela po leasing pogodbi št. 204/96 z dne 01.04.1996 in po leasing pogodbi št. 208/96 z dne 15.04.1996; 6. višji tožbeni zahtevek po tožbi zavrnilo (del obrestnega zahtevka); 7. tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo; 8. pobotni ugovor zavrnilo v delu obrestnega zahtevka; 9. odločilo, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo je tožeča stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev oziroma podrejeno spremembo tako, da se tožbi ugodi, nasprotno tožbo pa zavrne v celoti, vse stroške postopka pa naloži v plačilo toženi stranki. Meni, da je odločitev sodišča, da je tožeča stranka odpovedala obe leasing pogodbi dne 15.12.1999 in da je tožena stranka to odpoved sprejela, napačna. S tožbo, ki jo je tožeča stranka vložila, je ta zahtevala plačilo vseh še neplačanih obrokov, kar je izražalo njeno stališče, da se pogodba vzdrži v veljavi. Tudi tožena stranka ni reagirala tako, da bi bilo mogoče sklepati, da smatra obe pogodbi za razdrti, saj niti opreme ni vrnila in jo še danes uporablja. Šele z vložitvijo nasprotne tožbe, je tožena stranka smatrala, da sta pogodbi razdrti, do tedaj pa je temu nasprotovala. Sodišče bi moralo upoštevati dejanska ravnanja obeh strank, ne pa zgolj njune navedbe. Na podlagi tega pa bi sodišče v celoti moralo zavrniti nasprotno tožbo. Nepravilna pa je tudi odločitev sodišča o pobotanju terjatev obeh strank. Tožena stranka je na dan 15.12.1999 tožeči dolgovala znesek 2.355.872,00 SIT. Sodišče pa je temu zahtevku ugodilo tako, da je ugotovilo, da obstoji terjatev v tej višini do tožene stranke iz naslova uporabnine na dan začetka stečaja, to je do 15.09.1999. Neutemeljena pa je odločitev sodišča, da se nasprotna terjatev tožene stranke v znesku vplačanih pologov z zamudnimi obrestmi pobota s terjatvijo tožeče stranke. Pri tem pa tudi obračun nasprotne terjatve ni pravilen, saj je bil opravljen na dan 15.12.1999, opravljen pa je tudi po konformni metodi, čeprav bi moralo sodišče uporabiti linearni obračun. Po tem linearnem obračunu pa bi znašala terjatev tožene stranke le 2.480.639,36 SIT, če pa se upošteva, da se lahko pobotajo le terjatve, ki so nastale pred stečajem, to je pred 16.09.1999, bi znašala terjatev tožene stranke na ta dan po linearnem obračunu skupaj le 2.409.910,73 SIT. Ker je sodišče ugotovilo, da znaša terjatev tožeče stranke na dan 15.09.1999 2.355.872,00 SIT, bi tudi v primeru tožene stranke moralo upoštevati dan začetka stečaja in obračunati obresti na dan 15.09.1999, ne pa na dan 15.12.1999. V takem primeru pa bi po medsebojnem pobotanju tožena stranka imela za 54.038,73 SIT višjo terjatev. Ker bi v tem primeru šlo za terjatev, nastalo do začetka stečaja, bi tožena stranka morala presežek prijaviti v stečajno maso, kar ni storila in bi zato moralo sodišče vsaj v tem delu pobotni ugovor zavrniti. Sicer pa je sodišče odločilo preko podrejenega zahtevka tožene stranke. Tožeči stranki je namreč naložilo, da plača toženi stranki znesek 440.251,84 SIT s pripadajočimi obrestmi od 16.09.1999 dalje. S tem je bilo bistveno kršeno določilo Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in je že zato potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti. Sodišče tudi ni odločilo o tistem delu zahtevka tožeče stranke, ki se nanaša na zakonite zamudne obresti od zneska 2.355.872,00 SIT od 16.12.1999 dalje. Terjatev, ki je nastala po začetku stečaja se namreč ne more pobotati in bi zato moralo sodišče prisoditi tožeči stranki plačilo zakonitih zamudnih obresti od glavnice 2.355.872,00 SIT od 17.09.1999 dalje do plačila. Z obravnavanim načinom pa je sodišče prve stopnje zopet bistveno kršilo določila ZPP in je pritožba tudi iz tega razloga v tem delu utemeljena. Sodišče je tudi odločilo, da tožena stranka vrne opremo. V sodbi ni določen rok vračila opreme. Poleg tega tožena stranka ne more zahtevati, da sodišče razsodi o nečem, kar se nalaga sami tožeči stranki. Takšen zahtevek je nesklepčen in bi ga moralo sodišče zavreči. Neutemeljena pa je tudi odločitev o stroških postopka.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavni zadevi ugotovilo naslednje relevantno dejansko stanje. Tožeča stranka je s toženo sklenila dve leasing pogodbi za nabavo in financiranje opreme in sicer pogodbo št. 204/96 in pogodbo št. 208/96. Zoper tožečo stranko je bil dne 15.09.1999 začet stečajni postopek. Dne 15.12.1999 je stečajni upravitelj poslal toženi stranki vlogo, v kateri jo je obvestil, da predčasno odpoveduje leasing pogodbe v skladu s 25.čl. Splošnih pogojev, ker je tožena stranka v zamudi s plačilom ter da od pogodb odstopa tudi na podlagi določila 121.čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL), ker kot leasingojemalec tožena stranka ni izpolnila pogodbenih obveznosti. Dne 06.02.2002 je tožeča stranka vložila zoper toženo stranko tožbo na plačilo še ne plačanih leasing obrokov v višini 2.355.872,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.12.2000 dalje (tožbeni zahtevek zajema neplačano glavnico in zapadle obresti do 15.12.1999). V tožbi se je tožeča stranka sklicevala na dejstvo, da je pogodbo odpovedala in da ji tožena stranka ta znesek dolguje, saj tožena stranka opreme ni vrnila, plačala pa tudi ni zapadlih leasing obrokov. Dne 09.04.2003 pa je tožena stranka vložila nasprotno tožbo v kateri je navedla, da glede na to, da so bile leasing pogodbe razdrte in da je vsaka stranka dolžna v takem primeru vrniti kar je prejela, zahteva, da ji leasingodajalec - tožeča stranka vrne vplačane pologe z zamudnimi obrestmi, tožena pa ji je dolžna vrniti stvar in plačati uporabnino. Ker je tožena stranka po leasing pogodbah plačala pologa v znesku 335.921,44 SIT (po pogodbi št. 204/96) in 952.402,50 SIT (po pogodbi št. 208/96), ji je tožeča stranka (po prvotni tožbi) dolžna plačati zneske vplačanih pologov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 01.04.1996 do plačila oziroma od 15.04.1996 do plačila. Podrejeno pa je predlagala, da sodišče ugotovi obstoj v pobot uveljavljene terjatve v zgoraj navedenih višinah ter izreče pobotanje do zneska nižje terjatve. Poleg tega pa je še predlagala, da sodišče odloči, da je tožena stranka (J. d.o.o.) dolžna tožeči stranki (L. d.o.o. K.) izročiti opremo po leasing pogodbi št. 204/96 in 208/96 v roku 15-ih dni od dneva razsoje, pod izvršbo ter da tožeča stranka (L. d.o.o. K.) povrne toženi stranki (J. d.o.o.) pravdne stroške.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima pritožba prav, ko uveljavlja, da je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je namreč razvidno, da je to tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo (točka 7 izreka izpodbijane sodbe), tožena stranka (tožeča po nasprotni tožbi) se zoper ta del odločitve sodišča prve stopnje in zoper tč.8 izreka sodbe s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke v delu obrestnega zahtevka ni pritožila, zato je postal pravnomočen. Štelo pa je sodišče prve stopnje kot utemeljen pobotni ugovor tožene stranke v višini, kot je razvidna iz tč 2. izreka izpodbijane sodbe. Ne da bi se spuščalo v utemeljenost stališča sodišča prve stopnje, da sta bili leasing pogodbi razvezani kljub dejstvu, da je tožena stranka vse do zaključka obravnave pred sodiščem prve stopnje nemoteno uporabljala v leasing prevzeto opremo in glede na tako stanje materialnopravno pravilnost take odločitve sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju glede pobotnega ugovora (1.do 4.točka izreka izpodbijane sodbe) res zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ob dejstvu, da seštevka v tožbi uveljavljanih zneskov tožeče stranke (tč.1 sodbe) ne predstavljata zneska 2.355.872,84 SIT pač pa je seštevek teh zneskov 2.354.872,09 SIT, pa glede te ugotovitve pritožba predvsem pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je v okviru uveljavljenega pobota posebej ugotovilo obstoj toženkine terjatve v višini, ki presega s tožbo uveljavljeni znesek tožničine terjatve, obe terjatvi pobotalo, zatem pa celo tožeči stranki naložilo v plačilo znesek 440.251,84 SIT s pripadki. To je namreč v nasprotju s procesno funkcijo pobotnega ugovora, ki je defenzivnega značaja. Namen toženčevega pobotnega ugovora je le v tem, da doseže zavrnitev tožbenega zahtevka. Zato se sodišče v takem primeru ukvarja z nasprotno terjatvijo le do višine tožbene terjatve, kolikor je pač potrebno za zavrnitev tožbenega zahtevka. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo višino tožničine terjatve preko te višine, je prekoračilo procesni zahtevek tožene stranke, to pa pomeni, da je prekršilo načelo dispozitivnosti, na katero pa je sodišče druge stopnje dolžno paziti, v kolikor ga stranka v pritožbi uveljavlja. Prav to pa je v konkretnem primeru tožeča stranka tudi storila. Zato je bilo dolžno pritožbeno sodišče sodbo v tem delu razveljaviti.

V točki 5 izreka sodbe je sodišče prve stopnje ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi, da je ta (J. d.o.o.) dolžna izročiti tožeči stranki (L. d.o.o. - v stečaju) opremo, ki jo je prejela po leasing pogodbi št. 204/96 z dne 01.04.1996 in po leasing pogodbi št. 208/96 z dne 15.04.1996. Pritožbeno sodišče se glede te odločitve pridružuje stališču tožeče stranke, da gre v tem primeru za tožbeni zahtevek, ki ni sklepčen. Ta zahtevek je postavila tožena stranka v nasprotni tožbi, ki jo je sicer sodišče prve stopnje v točki 7 izreka zavrnilo. S tožbo tožnik zahteva, da mu sodišče nudi pravno varstvo za napadeno ali ogroženo pravico; z dajatveno tožbo pa uveljavlja zahtevek materialnega prava na dajatev, opustitev, dopustitev, ker se toženec ne ravna po tem zahtevku. Naštetih predpostavk pa tožba, kot jo je postavila tožena stranka z nasprotno tožbo, nima. Na sodišče namreč naslavlja zahtevek, da je ona sama dolžna nekaj storiti - izročiti nasprotni stranki opremo. In takemu zahtevku je sodišče prve stopnje dejansko tudi ugodilo. Sodišče razsodi po tožbenem zahtevku samo, če iz dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, izhaja tista pravna posledica, ki jo tožnik zatrjuje v zahtevku. Če temu ni tako, je tožba nesklepčna in mora sodišče tožbeni zahtevek s sodbo zavrniti. Ker tega sodišče prve stopnje ni storilo, je bilo dolžno to storiti pritožbeno sodišče. V točki 6 izreka je sodišče prve stopnje odločilo, da se višji tožbeni zahtevek po tožbi zavrne (del obrestnega zahtevka). V tem delu pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj je tak izrek sodbe nerazumljiv, glede te odločitve pa sodba tudi nima razlogov. Sodišče bi namreč moralo podrobneje opredeliti na kaj se nanaša ta zavrnilni del sodbe. Sodišče je dolžno v izreku navesti tožbeni zahtevek, o katerem odloča, kar velja tudi v primeru, če je zahtevku le delno ugodeno in ko je torej zahtevek v preostalem delu zavrnjen. Pravnomočen postane le izrek sodbe, zato mora biti iz njega razvidno, na kaj konkretno se nanaša. Ker torej ni razvidno, na kaj se dejansko nanaša ta odločitev sodišča prve stopnje, je tudi v tem primeru podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP.

Glede na vse obrazloženo, ko je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na kar je torej utemeljeno opozarjala tožeča stranka v svoji pritožbi, je bilo potrebno sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3.odst. 165.čl. ZPP.