Jedro

Delavec je upravičen do plačila po dejanskem delu, če je formalno razporejen na eno formacijsko dolžnost, dejansko pa opravlja vsa dela in naloge oziroma pretežen del nalog druge formacijske dolžnosti. Tožnica v spornem obdobju, ko je bila razporejena na formacijsko dolžnost „administrator V“, ni opravljala nalog oziroma vsaj pretežnega dela nalog druge formacijske dolžnosti, to je vojaške dolžnosti „administrator“ oziroma kasneje „vojak administrator“, saj ni opravljala tipičnih vojaških nalog ter ni nosila uniforme, prav tako se ni udeleževala pohodov in športnih dni, razen pohodov in športnih dni, katerih se je udeleževala večina civilnih oseb prostovoljno. Vojaške osebe so bile podvržene preverjanju in usposabljanju (rokovanje z orožjem, poznavanje vojaške taktike in ostalih vojaških znanj), čemur pa tožnica ni bila. Glede na to, da je tožnica v celotnem obdobju opravljala dela in naloge civilne dolžnosti „administrator V“, na katero je bila tudi formalno razporejena in ni opravljala vojaških nalog, je tožnica za delo, ki ga je opravljala, prejela ustrezno plačilo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek tožnice za izplačilo razlike v plači za sporno obdobje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna za obdobje 29. 4. 2008 do 31. 7. 2008 obračunati vsakokratne mesečne razlike bruto plače, z vsemi pripadajočimi dodatki med izplačanimi plačami s količnikom osnovne plače 2,10 in plačami, kot je določeno za „administrator V“, to je za količnik osnovne plače 2,50 in od tako obračunanih razlik za tožnico vplačati vse pripadajoče davke in prispevke in tožnici izplačati razliko vsakokratnih mesečnih neto razlik plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od vsakega 6. v mesecu za razliko plače za pretekli mesec do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo in da je tožena stranka dolžna tožnici od 1. 8. 2008 do 31. 3. 2009 obračunati vsakokratne mesečne razlike bruto plače s pripadajočimi dodatki, med izplačanimi plačami za 20. plačni razred in plačami, kot je določeno za „vojak administrator“, to je 27. plačni razred in od tako obračunanih razlik tožeči stranki plačati pripadajoče davke in prispevke in izplačati razlike neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. v mesecu za razliko plače za pretekli mesec do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo, do pravnomočnosti sodbe v tej zadevi (I. točka izreka). Sklenilo je, da se tožba v delu tožbenega zahtevka, ki se glasi na odpravo odločbe Ministrstva A. št. ... z dne 4. 5. 2006 in št. ... z dne 22. 10. 2011, zavrže (II. točka izreka) in da se postopek ustavi v delu tožbenega zahtevka, ko tožnica zahteva ugotovitev, da je v obdobju od 29. 4. 2008 do izdaje sodbe opravljala zahtevnejša dela od del, za katera je prejemala plačo in bila formalno razporejena in obračun ter plačilo razlike plače za obdobje od 1. 10. 2011 dalje ter na obračun in plačilo razlike plače za obdobje od 1. 4. 2009 do 30. 9. 2011 nad 25. plačnim razredom (III. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 8 dni od vročitve sodbe povrniti stroške v višini 567,50 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožnica nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje predvsem v delu, kjer je le-to ugotovilo, da tožnica ni upravičena do plačila razlike v plači, ker ni opravljala vojaških nalog, katere bi kot vojaška oseba morala opravljati. Tožnica se sklicuje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 791/2012 z dne 9. 1. 2013, ko je sodišče odločilo, da če delavec dejansko opravlja višje vrednoteno delo, formalno pa je razporejen na delo z nižjo plačo, je upravičen do plače za delo, ki ga dejansko opravlja. Tožnica v pritožbi navaja, da je ves čas opravljala zahtevnejša dela kot dela, za katera je prejela plačilo in, da navedeno izhaja tudi iz izvedenega dokaznega postopka ter se sklicuje na sprejeto sodno prakso, da pri plačilu za dejansko opravljeno delo ni bistveno, ali izpolnjuje formalne pogoje za delovno mesto, katerega delo je opravljala. Sicer pa se je tožnica udeleževala pohodov, ki spadajo v vojaško usposabljanje, pri čemer sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, v kakšnem odstotku je tožnica opravljala vojaško usposabljanje. Tožnica je trdila, da je deloma opravljala tudi naloge administratorja, zato bi po njenem mnenju moralo sodišče prve stopnje v skladu s sodno prakso (VDSS, opr. št. Pdp 478/2014 z dne 18. 9. 2014 in sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 306/2009) zaključiti, da četudi delavec opravlja višje vrednoteno delo le v krajšem časovnem obdobju, mu je delodajalec dolžan zagotoviti sorazmerni del plačila za opravljanje zahtevnejšega dela. Tožnica se v pritožbi sklicuje na sodbi VDSS, opr. št. Pdp 160/2013 z dne 13. 5. 2013 in VDSS, opr. št. Pdp 1148/2012 z dne 11. 4. 2013 in da bi moralo sodišče prve stopnje v skladu s citiranima sodbama ugoditi tožničinemu tožbenemu zahtevku za plačilo razlike plače, saj je za odločitev predvsem odločilno, ali je tožnica v spornem obdobju dejansko opravljala delo, ki je bilo višje vrednoteno od dela, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tožnica meni, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti kot je že bilo odločeno v vseh citiranih sodnih odločbah, saj gre za popolnoma enak spor. Tožnica je kot civilna oseba opravljala dela in naloge vojaške osebe, zaradi česar ji pripada plačilo za dejansko opravljeno delo. Glede stroškov postopka pa tožnica meni, da ji je sodišče napačno naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 567,50 EUR in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bila tožnica z odločbo ZPIZ z dne 23. 5. 2000 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in da ji je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem delovnem mestu, ki bo lažje fizično delo, brez dvigovanja in prenašanja težjih bremen nad 10 kg, pogostega pripogibanja, stalne prisilne drže telesa, kjer ne pride v stik s kromom, s polnim delovnim časom od 18. 3. 2000 dalje. ZPIZ je z dopolnilnim mnenjem z dne 28. 10. 2004 potrdil, da je tožnica popolnoma zmožna s polnim delovnim časom opravljati delo skladiščnik artiklov prehrane. Z aktom o razporeditvi z dne 10. 3. 2006 (priloga B3) je bila tako tožnica s 15. 3. 2006 razporejena na dolžnost skladiščnik artiklov prehrane v enoto B. (B.). Tožena stranka je tožnici izdala odločbo z dne 4. 5. 2006, s katero je odločila, da tožnici pripada plača po količniku za določitev plače s količnikom 2,40. Ob uvedbi novega plačnega sistema pa sta stranki sklenili novo pogodbo o zaposlitvi z dne 16. 9. 2008, s katero je bila tožničina dotedanja formacijska dolžnost prevedena v „skladiščnik V“ in njena dotedanja plača prevedena v plačo 20. plačni razred (začetni plačni razred 17 + 3 napredovanja). V letu 2009 pa je tožnica napredovala za en plačni razred in bila tako s sklepom z dne 5. 6. 2009 razporejena v 21. plačni razred (s 1. 4. 2009). Z aktom o razporeditvi z dne 6. 10. 2011 pa je bila nato tožnica 1. 11. 2011 razporejena na formacijsko dolžnost „administrator V“ v B. in z odločbo z dne 22. 10. 2011 razporejena v 21. plačni razred. Z aktom o razporeditvi z dne 31. 5. 2013 pa je bila tožnica s 1. 6. 2013 razporejena na formacijsko dolžnost „administrator V“ po novo sprejeti formaciji (veljavni od 1. 6. 2013) in z odločbo z dne 18. 6. 2013 razporejena v 21. plačni razred oziroma je ostala v istem plačnem razredu.

6. Med strankama v postopku je bilo sporno predvsem, ali je tožnica v času od 29. 4. 2008 do 30. 9. 2011, ko je bila formalno razporejena na civilno dolžnost „skladiščnik artiklov prehrane“ oziroma „skladiščnik V“, dejansko opravljala dela in naloge „vojak administrator“.

7. Tožnica se v pritožbi sklicuje na sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča in Vrhovnega sodišča, ki pa v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj ne gre za identično dejansko stanje. Do plačila po dejanskem delu je delavec, v skladu s sodno prakso upravičen, če je formalno razporejen na eno formacijsko dolžnost, dejansko pa opravlja vsa dela in naloge oziroma pretežen del nalog druge formacijske dolžnosti. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnica opravljala naloge pisarniškega poslovanja, oblikovanja in vodenja baz podatkov ... in da je vodila ostale evidence v zvezi z delovnimi urami, obračuni dohodkov, nadomestil plač in upravljanje z dokumentarnim gradivom, kar so bile tudi naloge „vojak administrator“. Sporno pa je bilo predvsem, ali je tožnica, v spornem obdobju, dejansko opravljala poleg strokovnih nalog tudi tipične vojaške naloge, ki so sodile v delokrog delovnega mesta „vojak administrator“ (priloga B20 in B21). Tožnica bi bila upravičena do plače za delovno mesto „vojak administrator“, v kolikor bi tudi opravljala naloge tega delovnega mesta. Tožena stranka je imela sistemizirano delovno mesto „administrator V“ in „vojak administrator“ in naloge obeh delovnih mest niso bile identične, saj glede na opis del in nalog delovnega mesta vojak administrator izhaja, da so za te dolžnosti poleg strokovnih nalog na področju dela bile določene še dodatne, tipične vojaške naloge, kot je izvajanje vojaško strokovnih aktivnosti in postopkov, poznavanje opreme in orožja, izvajanje aktivnosti za zagotavljanje bojne pripravljenosti ter nošenje uniforme. Teh vojaških nalog pa tožnica ni opravljala, kar izhaja tako iz njene izpovedi kot tudi izpovedi obeh nadrejenih delavcev C.C. in D.D.. C.C., ki je bil tožnici nadrejen v obdobju od 2006 do 31. 12. 2010 ter D.D., ki je bil tožnici nadrejen v obdobju od 1. 1. 2011 dalje, sta izpovedala, da je tožnica od leta 2008 dalje delala kot administrator in opravljala naloge vodenja in nadzora registracij delovnega časa in druga administrativna dela v oddelku kadrovske službe.

8. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica v spornem obdobju ni opravljala nalog oziroma vsaj pretežnega dela nalog vojaške dolžnosti administrator oziroma kasneje vojak administrator, saj ni opravljala tipičnih vojaških nalog ter ni nosila uniforme, prav tako se ni udeleževala pohodov in športnih dni, razen pohodov in športnih dni, katerih se je udeleževala večina civilnih oseb prostovoljno. C.C. in D.D. sta tudi izpovedala, da so bile vojaške osebe podvržene preverjanju in usposabljanju (rokovanje z orožjem, poznavanje vojaške taktike in ostalih vojaških znanj), kar pa tožnica ni bila.

9. Tožena stranka je imela sistemizirani dve različni delovni mesti, in sicer „administrator V“ in „vojak administrator“ in četudi so se naloge obeh delovnih mest delno prekrivale, navedeno še ne pomeni, da bi bila tožnica upravičena do plačila za višje vrednoteno delovno mesto „vojak administrator“, ker naj bi bile administrativne naloge, ki se opravljajo na obeh delovnih mestih enake. Tožnica je sama izpovedala, da med nalogami administratorja ni razlik, so pa bile razlike glede vojaških nalog, kot je usposabljanje, preverjanje gibalnih sposobnosti in streljanje ter nošenje uniforme in glede na to, da je tožnica v celotnem obdobju opravljala dela in naloge civilne dolžnosti administrator V, na katero je bila s 1. 11. 2011 tudi formalno razporejena in ni opravljala vojaških nalog, je tožnica za delo, ki ga je opravljala prejela ustrezno plačilo, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek tožnice za izplačilo razlike v plači, za čas od 29. 4. 2008 do 30. 9. 2011. 10. Tožnica se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, vendar pa pritožba pri tem ne konkretizira pritožbenih razlogov. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo odločitev o stroških postopka po uradni dolžnosti in pri tem ugotovilo, da so bili stroški postopka odmerjeni skladno z Zakonom o odvetniški tarifi in v pravilni višini.

11. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih tožnica navaja v pritožbi in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen v zvezi s 365. členom ZPP).

12. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).