Jedro

Za sklenitev pogodbe o odstopu terjatev v izterjavo, ki je po svoji pravni naravi pogodba o naročilu (mandatna pogodba) in katere del so tudi sporni Dodatki, se ne zahteva nikakršna oblika, prav tako ni potrebno, da bi se volja za sklenitev izjavila z besedami, temveč zadoščajo že konkludentna ravnanja, to so tista ravnanja, ki sama po sebi ne pomenijo izjave volje za sklenitev pogodbe, toda je glede na okoliščine, v katerih so izvedena, mogoče zanesljivo sklepati, da takšna volja obstoji.

Tožena stranka dejansko ni ponudila nobenih trditev o običajnih višinah plačil (še manj o pravičnem plačilu), na podlagi česar bi sodišče prve stopnje sploh lahko presodilo, za koliko oziroma na koliko naj vtoževano plačilo zmanjša. Tega tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča ni storila zato, ker je v osnovi trdila, da tožeča stranka sploh ni dokazala, da je opravila kakšno delo in da v primeru neuspeha pri izterjavi do plačila sploh ni upravičena - torej da ni upravičena do nobenega plačila, ne le do zmanjšanega. Znesek, ki ga je v nasprotni tožbi ponudila tožena stranka, tako niti ni predstavljal zmanjšanega plačila za opravljeno delo tožeče stranke, temveč kot je to navedla sama, le povračilo materialnih stroškov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 7.642,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2018 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (I. točka izreka), kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek iz eventualne nasprotne tožbe, ki se glasi: „Provizija po računu tožeče stranke št. 2018-026 z dne 7. 12. 2018 v višini 7.642,02 EUR se zniža na 200,00 EUR.“ (II. točka izreka) ter toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača stroške postopka v v višini 1.848,00 EUR v roku 15 dni od prejema drugopisa te sodbe, v nasprotnem tečejo zakonite zamudne obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo je tožena stranka vložila dve pritožbi po različnih pooblaščencih, obe pravočasno, zato bo pritožbeno sodišče obe pritožbi iste stranke obravnavalo skupaj kot eno pritožbo. Pritožbo je tožena stranka vložila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da ugodi eventualnemu tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, tožeči stranki pa naloži povrnitev tako vseh pravdnih stroškov tožene stranke kot tudi pritožbenih stroškov oziroma še podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožeči stranki pa v vsakem primeru naloži v plačilo stroške prvostopenjskega in pritožbenega postopka.

3. Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Nesporno je, da sta pogodbeni stranki dne 9. 3. 2018 sklenili Pogodbo o odstopu terjatev v izterjavo (v nadaljevanju Pogodba; A10). Iz Pogodbe izhaja, da tožena stranka kot prva pogodbena stranka prenese in izroči tožeči stranki kot drugi pogodbeni stranki, slednja pa prevzame v izterjavo terjatve tožene stranke, pri čemer bodo prenesene terjatve podrobno specificirane v vsakokratnem dodatku k predmetni pogodbi, v dodatkih, s katerimi se specificirajo prenesene terjatve, pa se lahko dogovorijo glede na posebnosti terjatev drugačni pogoji kakor so opredeljeni po tej pogodbi, ali pa se določeni pogoji izključijo (prvi in drugi odstavek 2. člena Pogodbe). Ob podpisu vsakokratnega dodatka se prva pogodbena stranka zaveže drugi pogodbeni stranki izročiti kopije vseh listin, ki se nanašajo in dokazujejo obstoj prenesenih terjatev ter kopije ostale relevantne dokumentacije, ki se nanaša na prenesene terjatve (prvi odstavek 3. člena Pogodbe). Višino provizije za izterjavo prenesenih terjatev označita pogodbeni stranki kot poslovno skrivnost in se dogovorita, da se bosta o njej dogovorili z dodatnim Aneksom št. 1 k tej pogodbi (prvi odstavek 7. člena Pogodbe). Glede na navedeno je bil istega dne podpisan tudi Aneks št. 1 k Pogodbi (v nadaljevanju Aneks; A11), ki v 2. členu določa višino provizije, in sicer za terjatve mlajše od 12 mesecev 15% od izterjanega vsakega posameznega zneska, povišano za DDV, za terjatve starejše od 12 mesecev 30% od izterjanega vsakega posameznega zneska, povišano za DDV, v primeru neuspešne izterjave zaradi objektivnih razlogov (insolventni postopek, osebni stečaj, neznano prebivališče, odselitev v tujino, itn) pa pripada tožeči stranki del provizije v višini 5% prenesene terjatve po tem, ko bo toženi stranki izdelala poročilo o neizterljivosti takega dolžnika.

6. Glede na tako citirane, povsem jasne in nedvoumne določbe Pogodbe in Aneksa, ki je oba podpisal zakoniti zastopnik tožene stranke A. A., pritožba neutemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da je pogodba vsebovala vse bistvene pogodbene sestavine razen specifikacije odstopljenih terjatev, saj to izhaja iz 2. člena Pogodbe. Sodišče prve stopnje je namreč zgolj povzelo tisto, kar je zapisno v Pogodbi in Aneksu. Pri tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno navedlo, da je v Aneksu jasno zapisano, da pripada tožeči stranki plačilo v višini provizije 5% od prenesenih terjatev tudi v primeru neuspešne izterjave zaradi objektivnih razlogov. S tem je sodišče prve stopnje ponovno ugotovilo le tisto, kar je zapisano v listinskih dokazih, ni pa sodišče prve stopnje s tem ugotovilo, da lahko tožeča stranka zgolj na podlagi teh določil zaračuna toženi stranki plačilo. Kaj takega namreč iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, saj je sodišče prve stopnje v nadaljevanju tudi ugotavljalo ali so tudi določila dne 9. 4. 2018 sklenjenih Dodatkov k pogodbi1 (v nadaljevanju Dodatki), za katere je ugotovilo, da jih ni podpisal A. A., temveč B. B., kljub temu za toženo stranko zavezujoča, kakor tudi, da je tožeča stranka toženo stranko obveščala o postopkih izterjave, dne 7. 12 2018 pa je posredovala tudi poročilo glede izterljivosti dolžnikov tožene stranke (A31), k čemur je bila tožeča stranka zavezana na podlagi določila drugega odstavka 2. člena Aneksa. To pomeni, da sodišče prve stopnje kot podlago za plačilo ni upoštevalo le sklenjeno Pogodbo in Aneks, temveč tudi sklenjene Dodatke ter predloženo Poročilo o neizterljivosti vaših dolžnikov z dne 7. 12. 2018 (v nadaljevanju Poročilo; A31).

7. Dejstvo, da so tudi Dodatki za toženo stranko zavezujoči, kljub temu, da jih je podpisala B. B., je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v okviru katerega ni le vpogledalo v predložene dokazne listine, temveč je tudi zaslišalo tožečo stranko in zakonitega zastopnika tožene stranke A. A. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je prepričljiva ter logična izhaja, da je A. A. voljo za sklenitev dodatkov oziroma specifikacij terjatev za odstop, izrazil s konkludentnimi ravnanji, saj je zanje vedel in jih sam odobril, le podpisala jih je B. B. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno graja take zaključke sodišča prve stopnje. A. A. je sicer v okviru svojega zaslišanja res izpovedal, da Dodatkov ni videl, je pa na vprašanje sodišča ali je vedel, katere terjatve naj gredo v izterjavo povedal, da ja, in sicer, da so to terjatve, katere provizija se vtožuje v tem sporu, vedel je, da so podatke dali, dokumentacijo za izterjavo je pripravljala tudi B. B., le kaj je tožeča stranka delala ni vedel, saj da niso dobili poročila, ampak le račun (Zapisnik o glavni obravnavi z dne 26. 5. 2021, list. št. 89 in 90 v spisu). Na podlagi take izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke je zaključek sodišča o tem, da je tožena stranka s konkludentnimi ravnanji priznala (tudi) sklenitev Dodatkov, pravilna. Drugačne pritožbene trditve niso utemeljene.

8. Tega ne more izpodbiti pritožba s tem, ko sodišču prve stopnje očita, da je napačno in v nasprotju z izjavami tožeče stranke zapisalo, da naj bi B. B. pred podpisom Dodatkov preverila pri zakonitem zastopniku ali lahko Dodatke podpiše, saj naj tega tožeča stranka ne bi izpovedala, takih trditev pa tudi ni podala nobena od pravdnih strank. Tudi če je temu tako (pa ni, saj je tožeča stranka v svojem zaslišanju povedala prav to - da je gospa B. preverila ali lahko to podpiše, list. št. 90), slednje za presojo pritožbe ni relevatno. Za sklenitev pogodbe o odstopu terjatev v izterjavo, ki je po svoji pravni naravi pogodba o naročilu (mandatna pogodba) in katere del so tudi sporni Dodatki, se ne zahteva nikakršna oblika, prav tako ni potrebno, da bi se volja za sklenitev izjavila z besedami, temveč zadoščajo že konkludentna ravnanja, to so tista ravnanja, ki sama po sebi ne pomenijo izjave volje za sklenitev pogodbe, toda je glede na okoliščine, v katerih so izvedena, mogoče zanesljivo sklepati, da takšna volja obstoji.2 V celoti so zato neutemeljene tudi vse pritožbene trditve v zvezi z zmotno uporabo materialnega prava oziroma nespoštovanje določbe 73. člena Obligacijskega zakonika – OZ, saj navedena določba za presojo v obravnavanem primeru glede na povedano ni bistvena.

9. Pritožba neutemeljeno graja tudi zaključek sodišča prve stopnje, da v Pogodbi in Aneksu ni bilo skritih določil in da je bilo direktorju tožene stranke ob podpisovanju Pogodbe in Aneksa jasno, da bo tožeča stranka zaračunala provizijo v višini 5%, če bo izterjava dolžnikov neuspešna iz objektivnih razlogov. Navedeno je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov in na podlagi prepričljive in obrazložene dokazne ocene zaključilo, da je tožena stranka vedela, da bo morala tožeči stranki plačati tudi v primeru neuspešne izterjave iz objektivnih razlogov. Dogovor o plačilu tudi v primeru neuspešne izterjave zaradi objektivnih razlogov tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča ne izhaja iz kakšne „skrite“ določbe. Gre za jasen, povsem razviden pogodbeni zapis v drugem odstavku 2. člena Aneksa, ki ga tožena stranka sedaj, ko tožeča stranka terja od nje plačilo na podlagi tega pogodbenega določila, ne more izpodbiti s tem, ko trdi, da zakoniti zastopnik tožene stranke A. A. pogodbe ni prebral, da mu je tožeča stranka zatrjevala, da če ne bo izterjano nič, da ne bo potrebno plačati ničesar in da ni nihče tako nor, da bi plačal nekomu, ki ne uspe ničesar izterjati. Sodišče prve stopnje tem trditvam tožene stranke ni sledilo, svojo odločitev pa je oprlo med drugim na izpovedbo tožeče stranke, ki jo je ocenilo kot prepričljivo, iz nje pa med drugim izhaja, da je prišla že na prvi sestanek k toženi stranki z osnutkom celotne dokumentacije, torej tudi Pogodbe in Aneksa, vse dokumente je pustila v pisarni tožene stranke, da je lahko zakoniti zastopnik to vse v miru pogledal, prebral in imel dovolj časa, da se je na to pripravil (list. št. 90), ko je prišla na drugi sestanek, je zakoniti zastopnik tožene stranke podpisal Pogodbo in Aneks. V zvezi s podpisom Pogodbe in Aneksa iz zapisnika o zaslišanju A. A. pa izhaja, da je na vprašanje pooblaščenke tožeče stranke ali je, preden je podpisal aneks k pogodbi, prebral njegovo vsebino, povedal „da misli, da je prebral, vendar mu je tožeča stranka rekla, da je to formalno“. Na podlagi take izpovedbe pritožba neutemeljeno graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je A. A. izpovedal, da je pogodbo prebral, saj iz njegove izpovedbe ne izhaja, da je ni prebral, temveč ravno nasprotno, da misli, da jo je. Če nekdo misli, da je pogodbo prebral, potem ne more hkrati trditi, da je ni prebral, kar skuša tožena stranka sedaj pritožbeno uveljaviti. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil direktor tožene stranke seznanjen z določili Pogodbe in Aneksa, je zato pravilna.

10. Pritožba sodišču prve stopnje nadalje očita, da se pri ugotavljanju volje ni opredelilo do številnih dejstev, ki so po prepričanju pritožbe za presojo tega dejstva pomembna, in sicer i) da je tožeča stranka sama poiskala toženo stranko preko interneta, ii) da tožena stranka sploh ni iskala kontakta s tožečo stranko, iii) da je vse osnutke pripravila tožeča stranka, iv) da dokumenti niso bili podpisani istočasno, v) da se je tožeča stranka predstavila kot strokovnjakinja na področju izterjave in da zna ugotoviti, kdo je v nekem d. o. o. pooblaščen za zastopanje ter vi) da je tožeča stranka na Dodatkih kot zastopnika tožene stranke zapisala A. A., kljub temu pa je Dodatke dala podpisati nepooblaščeni osebi. Vse to naj bi po stališču pritožbe jasno kazalo na ravnanje tožeče stranke, ki ni bilo v tem, da toženi stranki vestno in odkrito pokaže na kakšen način je mislila tožeča stranka z njo sodelovati in da bo morala plačati kar 7.642,00 EUR tudi, če tožeča stranka ne bo izterjala nobenega denarja, pri čemer je dejstvo, da tožeča stranka za toženo stranko ni izterjala nič. Po mnenju pritožbe to tudi kaže, da tožeča stranka ni ravnala skladno z načelom vestnosti in poštenja, saj bi morala vztrajati, da Dodatke podpiše direktor, tako pa je izkoristila priložnost, ko je našla direktorja v bifeju, ko ta ni bil pripravljen na sestanek z njo in nato odhitela z Dodatki k nepooblaščeni osebi, da jih ta podpiše, pri tem pa ni pustila direktorju priložnosti, da si Dodatke ogleda.

11. Take pritožbene trditve niso utemeljene. Dejstvo, kako je prišlo do seznanitve pogodbenih strank (kdo je prišel h komu, kdo je podal pobudo za sklenitev posla, kdo je pri kom iskal svoje poslovne priložnosti in prvi stopil v stik z nasprotno, kasneje pogodbeno stranko), v obravnavanem primeru za presojo veljavnosti Pogodbe in Aneksa namreč ni bistveno, kakor tudi ne, da je tožeča stranka pripravila osnutke Pogodbe, Aneksa in Dodatkov. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da so bili vsi ti osnutku puščeni toženi stranki, da si jih v miru pogleda, česar pritožba ne izpodbija. Pravilno je ugotovilo tudi, da je direktor Aneks, v katerem je bilo zapisano in s tem dogovorjeno sporno plačilo, prebral in ga podpisal ter da so ugovori tožene stranke s tem v zvezi neutemeljeni. Če je temu tako, pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zgoraj navedenih dejstev, niso utemeljeni, saj za odločitev sploh niso bistveni. Ker je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka konkludentno odobrila tudi Dodatke, za presojo relevantnih dejstev v tem sporu tudi ni bistveno, da je Dodatke podpisala nepooblaščena oseba, na kakšen način jih je podpisala in kje je bil direktor kot pooblaščena oseba v tistem času. Vse to je pritožbeno sodišče že pojasnilo (8. točka te obrazložitve). Poleg tega pa plačilo (provizija in njena višina) ni bilo dogovorjeno v Dodatkih, temveč v Aneksu, zato način sklenitve Dodatkov tudi iz tega razloga na dogovor o plačilu in njegovo višino nima vpliva.

12. Pritožba nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z listinami ugotovilo, da je tožeča stranka toženo stranko obveščala o postopkih izterjave. Navedena pritožbena trditev je sicer pravilna, saj iz nobene listine to res ne izhaja, tega pa tudi ni trdila nobena od pravdnih strank. Vendar to za odločitev o pritožbi ni relevantno, saj tudi če to ni res, na odločitev v sporu ne more vplivati. Tožena stranka v pritožbi sama trdi, da je 7. 12. 2018 tožeča stranka izstavila račun, katerega priloga je bilo Poročilo o neizterljivosti dolžnikov tožene stranke (torej Poročilo; A31). Iz določila drugega odstavka 2. člena Aneksa izhaja, da je tožeča stranka upravičena do plačila provizije po tem, ko bo izdelala poročilo o neizterljivosti takega dolžnika, kar predstavlja Poročilo. Da bi morala tožeča stranka toženo stranko še kaj dodatno in sproti obveščati, pa v Pogodbi in Aneksu ni bilo dogovorjeno, zato dejstvo ali je tožeča stranka pred izdajo Poročila toženo stranko kaj obveščala ali ne sploh ni pomembno, ker pogodbeno ni bilo dogovorjeno.

13. Tožeča stranka je toženo stranko obvestila o postopkih izterjave odstopljenih terjatev, o tem, da izterjava ni bila mogoča, o razlogih za navedeno in o tem, katera dejanja je v zvezi s tem opravila, v Poročilu. Da je opravila vse storitve, ki so v Poročilu navedene, je potrdila v svojem zaslišanju, čemur je sodišče prve stopnje sledilo in na podlagi tega zaključilo, da je tožeča stranka upravičena do plačila po Pogodbi. Pritožba je zato neutemeljena tudi v delu, ko trdi, da tožeča stranka ni dokazala, da je za toženo stranko sploh opravila kakšne storitve, ker tega Poročilo ne izkazuje.

14. Pritožba neutemeljeno tudi trdi, da taka plačila, kot je bilo dogovorjeno, sploh niso običajna in da je bila tožena stranka zato zavedena o vsebini pogodbe. Pravna narava Pogodbe med pravdnima strankama ni sporna – gre za mandatno pogodbo (pogodba o naročilu). Iz 766. člena OZ izhaja, da se s pogodbo o naročilu prevzemnik naročila zavezuje naročitelju, da bo zanj opravil določene posle, s čimer dobi prevzemnik pravico, da te posle opravi in tudi pravico do plačila za svoj trud, razen če ni drugače dogovorjeno ali če ne sledi iz narave medsebojnega razmerja kaj drugega. Pritožba sama (pravilno) opozarja, da gre pri Pogodbi za obligacijo prizadevanja in da je pravilna izpolnitev obveznosti v prizadevanju z ustrezno skrbnostjo in v skladu z naročiteljevimi interesi opraviti posel, pri čemer pa ni nujno, da je dosežen končni uspeh, zato je mandatar načeloma plačan za vložen trud, saj realizacija končnega naročiteljevega interesa pogosto ni odvisna samo od njegovih ravnanj in če je dogovorjeno plačilo po uspehu, pogodbeni stranki ovrednotita stopnjo doseženega uspeha.3 Pravno zmotno je zato stališče pritožbe, da plačilo, kot je bilo dogovorjeno, ni običajno. Ne le da je tako plačilo običajno, temveč ima celo izrecno zakonsko podlago (glede višine v 778. členu OZ). Iz pogodbenega določila, ki določa plačilo tudi v primeru neuspeha tožeče stranke pri izterjavah dolžnikov, izhaja, da takšna pogodbena klavzula vsebuje tudi element tveganja predvsem za toženo stranko kot naročitelja, saj mora tožeči stranki plačati tudi v primeru, če predviden rezultat ne bi bil dosežen. S pogodbeno klavzulo, v kateri je določen različen odstotek plačila glede na uspeh izterjave, pa sta pogodbeni stranki sami ovrednotili stopnjo doseženega uspeha. Ne gre torej za nedovoljeno pogodbeno določilo, zato tega pritožba ne more izpodbiti ali omajati z navedbami, ki jih je podal direktor tožene stranke na svojem zaslišanju in na katere se sklicuje tudi pritožba, „da nobeden ni tako nor, da bi plačal nekomu, ki ne uspe ničesar izterjati“.

15. Neutemeljeno je tudi pritožbeno vztrajanje tožene stranke na ničnosti določila o 5% proviziji, ker da tako plačilo nasprotuje morali in prisilnim predpisom. Če je plačilo za trud izrecno zakonsko dopustno tudi v primeru, ko končni uspeh ni dosežen, tako plačilo ne more biti v nasprotju z moralo in prisilnimi predpisi. Glede na vse navedeno pa je pravno zmotno tudi pritožbeno vztrajanje na enačenju takega dogovora z dogovorom o plačilu po uspehu, ki ga odvetnik sklene s svojo stranko po določbah Odvetniške tarife – OT, zato se pritožbeno sodišče do tega ni posebej opredeljevalo. Pri tem pa tožena stranka v okviru zahtevka po nasprotni tožbi plačila tudi ni uspela zmanjšati oziroma znižati na temelju tretjega odstavka 779. člena OZ, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

16. Pritožba odločitve tudi ne more spremeniti z nadaljnjim sklicevanjem na nedopustno kavzo, pravnim pojasnjevanjem pomena cause acqurendi in navedbo, da bi bila ta izkazana le v primeru pogodbenega določila, ki bi plačilo mandatarju vezal na uspeh zastopanja, kar da pa ni predmetni primer. Slednje je v namreč v direktnem nasprotju z zgoraj pojasnjenim, torej da je mandatar upravičen do plačila tudi v primeru, ko končni uspeh ni dosežen, in sicer do plačila za svoj trud, ki ga pogodbeni stranki lahko ovrednotita s stopnjo doseženega uspeha, pri čemer je kot stopnjo uspeha potrebno šteti tudi neuspeh iz objektivnih razlogov, ob tem da si je mandatar z ustrezno skrbnostjo in v skladu z naročiteljevimi interesi posel prizadeval opraviti. Da je v obravnavanem primeru temu bilo tako pa izhaja iz Poročila, v katerem je tožeča stranka pojasnila s čim in na kakšen način si je prizadevala, da bi dolžnike izterjala, pa jih iz objektivnih razlogov ni mogla.

17. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev natančno, jasno in izčrpno obrazložilo. Pri tem se je opredelilo do vseh bistvenih razlogov, pomembnih za svojo odločitev, ki je temeljila na prepričljivi in obrazloženi dokazni oceni izvedenih dokazov. Pritožbeni očitki o popolni neobrazloženosti izpodbijane sodbe, zaradi česar je prišlo do kršitev ustavnih pravic pritožnice iz 22. in 23. člena Ustave RS, podana pa naj bi bila tudi absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, so zato neutemeljeni. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do ugovora ničnosti pogodbenega določila in pojasnilo zakaj določilo po njegovi presoji ni nično (12. in 13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), zato navedena kršitev ne more biti podana niti iz tega razloga.

18. Pri tem tudi ne drži pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba na novo razloguje, da naj bi šlo pri proviziji v resnici za stroške postopka. Kaj takega iz izpodbijane sodbe nikjer ne izhaja. Res pa je sodišče prve stopnje zapisalo, da je tako določena provizija nadomeščala stroške opravljanega dela, s takim zaključkom pa se strinja tudi pritožbeno sodišče. Plačilo za trud lahko dejansko pomeni tudi plačilo za vloženo, opravljeno delo mandatarja, s tega vidika pa gre za njegov strošek dela.

19. Pritožba sodišču prve stopnje očita tudi, da je zagrešilo procesno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je brez podlage v trditvah v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, i) da je B. B. pred podpisom Dodatkov preverila pri zakonitem zastopniku ali te Dodatke lahko podpiše, ii) da je tožeča stranka po prvem sestanku pustila osnutke dokumentov v pisarni tožene stranke, ter iii) da naj bi tožeča stranka toženo stranko obveščala o postopkih izterjave, saj je v spisu le Poročilo.

20. Postopkovna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Da je B. B. pred podpisom Dodatkov preverila pri zakonitem zastopniku ali te Dodatke lahko podpiše in da je tožeča stranka po prvem sestanku pustila osnutke dokumentov v pisarni tožene stranke, izhaja neposredno iz Zapisnika o zaslišanju tožeče stranke (r. št. 27 v spisu). Za dejansko napačen zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi tožeča stranka toženo stranko obveščala o postopkih izterjave (mimo Poročila) pa je pritožbeno sodišče že ugotovilo, da ni relevantno in da na odločitev ne vpliva. Zatrjevana procesna kršitev se tako izkaže za neutemeljeno.

Glede nasprotne tožbe

21. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka tožene stranke po nasprotni tožbi izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe naslednje ugotovitve sodišča prve stopnje: - da sta pravdni stranki v primeru uspešnosti izterjave določili 15% oziroma 30% provizijo od izterjanega zneska, zato provizija v višini 5% ob neuspešni izterjavi ne predstavlja pretiranega odstotka za vložen trud izterjave, s tem da je 200,00 EUR, kar predlaga tožena stranka v nasprotni tožbi, tako nizek znesek, ki že na hiter pregled ne zadostuje niti za materialne oziroma potne stroške za en obisk pri enem dolžniku, razvidnem iz Poročila, ter - da je iz Poročila razvidno, da je tožeča stranka morala pripraviti sistem izterjave, da je dolžnike obiskovala na domu, da je prek raznih institucij in portalov ugotavljala ali osebe oziroma dolg sploh še obstoji, da je npr. pri enem dolžniku iskala novega dolžnika, da je preverjala solventnost dolžnikov itd. 22. Na podlagi teh ugotovitev in dejstva, da tožena stranka v nasprotni tožbi ni podala nobenih trditev o tem, kakšne so običajne višine plačil za posle enake ali podobne vrste, torej višine za katere se v poslovnem svetu stranki najpogosteje dogovorita za posle enake vrste, je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo.

23. Glede na navedeno ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje le posplošilo, da je znesek 200,00 EUR v očitnem nesorazmerju z opravljenimi storitvami, provizija v višini 5% pa ni v očitnem nesorazmerju z opravljenimi storitvami. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obrazložilo in jo pojasnilo tako, da jo je moč preizkusiti, zato njegovi zaključki niso posplošeni. Pri tem pa je pravilen tudi zaključek, da znesek 200,00 EUR ne predstavlja niti povračila za potne stroške, saj je to dejansko očitno že na prvi pogled.

24. Pravno podlago zahtevka tožene stranke po nasprotni tožbi predstavlja tretji odstavek 779. člena OZ, ki določa, da če bi bilo vnaprej dogovorjeno plačilo v očitnem nesorazmerju z opravljenimi storitvami, lahko naročitelj zahteva njegovo zmanjšanje. Iz 778. člena OZ pred tem izhaja, da če ni drugače dogovorjeno, dolguje naročitelj običajno plačilo, če takega običajnega plačila ni, pa pravično plačilo. Trditveno in dokazno breme v zvezi s tožbenim zahtevkom po nasprotni tožbi je na toženi stranki (7. in 212. člen ZPP). Tožena stranka pa dejansko ni ponudila nobenih trditev o običajnih višinah plačil (še manj o pravičnem plačilu), na podlagi česar bi sodišče prve stopnje sploh lahko presodilo, za koliko oziroma na koliko naj vtoževano plačilo zmanjša. Tega tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča ni storila zato, ker je v osnovi trdila, da tožeča stranka sploh ni dokazala, da je opravila kakšno delo in da v primeru neuspeha pri izterjavi do plačila sploh ni upravičena – torej da ni upravičena do nobenega plačila, ne le do zmanjšanega. Znesek 200,00 EUR, ki ga je v nasprotni tožbi ponudila tožena stranka, tako niti ni predstavljal zmanjšanega plačila za opravljeno delo tožeče stranke, temveč kot je to navedla sama, le povračilo materialnih stroškov (list. št. 65 v spisu).

25. Tak zahtevek po nasprotni tožbi je zato nesklepčen, saj iz zatrjevanih dejstev tožene stranke ne izhaja pravna posledica, ki jo je uveljavlja z nasprotno tožbo, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Pritožba pri tem neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, ko ni pojasnilo kakšna bi bila po njegovem mnenju zadostna provizija za trud, ki naj bi ga vložila tožeča stranka. Tega sodišče prve stopnje pravilno ni storilo, saj bi s tem samo nadomestilo trditve, ki bi jih morala podati tožena stranka.

26. Glede na vse navedeno se pritožbeni očitki izkažejo za neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče se je pri tem opredelilo le do tistih navedb pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

27. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka stroškov za odgovor na pritožbo ni priglasila, tožena stranka pa je dolžna svoje pritožbene stroške nositi sama, saj s pritožbo ni uspela.

1 Gre za Dodatek št. 018/2018 z dne 9. 4. 2018 za dolžnika C. C., ... (A12), Dodatek št. 019/2018 z dne 9. 4. 2018 za dolžnika D. D., ... (A15), Dodatek št. 020/2018 z dne 9. 4. 2018 za dolžnika E. E., ... (A18), Dodatek št. 021/2018 z dne 9. 4. 2018 za dolžnika A. d. o. o., ... (A21), Dodatek št. 022/2018 z dne 9. 4. 2018 za dolžnika F. F., ... (A24) in Dodatek št. 023/2018 z dne 9. 4. 2018 za dolžnika B. d. o. o., ... (A28). 2 Plavšak, N., Juhart, M., Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, prva knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 219. 3 Prim. sklep VSRS III Ips 25/2014, na katerega se v pritožbi sklicuje tudi tožena stranka sama.