Jedro

V zadevi je bistveno vprašanje pravočasnosti predloga, ki je temeljna predpostavka pregona kaznivega dejanja grožnje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je zavrnila prošnjo tožnika, prej prosilca za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP), vloženo 10. 7. 2023, kot neutemeljeno.

2. Toženka je v obrazložitvi navedla, da niso podani pogoji za dodelitev BPP v skladu z 24. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), in sicer je prošnja prosilca neutemeljena, ker je zadeva očitno nerazumna. Iz podatkov pribavljenega spisa Okrožnega državnega tožilstva v Celju, Zunanji oddelek v Velenju, je namreč razvidno, da je bil postopek pred tožilstvom, ki je tekel na podlagi prijav prosilca v zvezi s katerim je vložil prošnjo za dodelitev BPP, končan s sklepom z dne 27. 2. 2023, prav tako se je prosilcu iztekel tudi rok za nadaljevanje kazenskega pregona po zasebni tožbi. Tožnik je namreč zaprosil za dodelitev BPP za zadevo, ki je bila v teku pred Okrožnim državnim tožilstvom št. Kt/20334/2022 DH zaradi kazenskih ovadb prosilca z dne 11. 10. 2017 in 29. 1. 2018 zoper osumljene A. A., B. A., C. C., zaradi suma storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Njegovo kazensko ovadbo je tožilstvo 27. 2. 2023 zavrglo, ker so podane okoliščine, ki izključujejo pregon. Pri tem se je sklicevalo na prvi odstavek 52. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), da je potrebno predlog za pregon podati v šestih mesecih od dneva, ko je upravičenec izvedel za kaznivo dejanje in storilca. V tistem času, ko je prosilec podal predlog za pregon, je bil ta rok 3 mesece od dneva, ko je upravičenec izvedel za kaznivo dejanje in storilca. Oškodovanec je za kaznivo dejanje in storilca vedel že ob podaji predloga za pregon in je v skladu s prvim odstavkom 52. člena ZKP zamudil takrat veljavni tri mesečni rok (pa tudi šest mesečni), kar je okoliščina, ki vključuje kazenski pregon in sta bili zato kazenski ovadbi prosilca zavrženi. Sklep o zavrženju je bil prosilcu vročen dne 2. 3. 2023. Tam je bil tudi poučen o pravici, da začne kazenski pregon zoper osumljenca v roku 30 dni od prejema sklepa. Tako se je eno mesečni rok za prevzem pregona iztekel že 3. 4. 2023. Prosilec pa je prosil za dodelitev BPP šele 10. 7. 2023. 3. Tožnik v pravočasno vloženi laični tožbi navaja, da vlaga tožbo, ker je bila njegova prošnja za dodelitev BPP neutemeljeno zavrnjena. Navaja, da je že 17. 3. 2023 pravočasno vložil vlogo, naslovljeno kot obtožni predlog na Okrajno sodišče v Velenju. Zato je Okrožno sodišče njegovo vlogo za BPP kot neutemeljeno zavrnilo z razlogom, da se je rok iztekel 3. 4. 2023 in da je z vlogo zamudil. Predlaga, da se odločba BPP 1274/2023 razveljavi in da se izda nova odločba v kateri se tožniku dodeli BPP za omenjeno zadevo glede na vse okoliščine, ker je prejemnik denarne socialne pomoči. 4. Toženka odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču posredovala upravni spis.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Tožnik želi s tožbo doseči, da se mu dodeli BPP za pravno svetovanje in zastopanje v kazenski zadevi Kt/20334/2022 oziroma I Kr 18364/2023. Meni, da je pravočasno vložil obtožni predlog 17. 3. 2023 in je napačna ugotovitev toženke, da se je rok za vložitev obtožnega predloga iztekel 3. 4. 2023 in da je s svojo vlogo zamudil rok.

7. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena, zato se po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje in jih ne ponavlja.

8. ZBPP v prvem odstavku 24. člena določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

9. V konkretni zadevi tožnik ne izpodbija ugotovitev, da je vložil prošnjo za dodelitev BPP dne 10. 7. 2023 za pravno svetovanje in zastopanje v postopku številka KT/20334/2022 DH. Prav tako ne prereka ugotovljeno dejstvo (neprerekana dejstva se pa štejejo za priznana v skladu z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se glede na 22. člen ZUS-1 uporablja v upravnem sporu), da je vložil prošnjo za BPP zaradi kazenskih ovadb z dne 11. 10. 2017 in 29. 1. 2018 zaradi suma storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. 10. V zadevi je ugotoviti, da se kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 začne na predlog. 135. člen KZ-1 določa, da (1) kdor komu, zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo ali prostost ali uničil njegovo premoženje velike vrednosti, ali da bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev. (2) Kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka proti dvema ali več osebam ali z grdim ravnanjem ali z orožjem, nevarnim orodjem, drugim sredstvom ali na tak način, da se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta. (3) Pregon za dejanje iz prvega in drugega odstavka tega člena se začne na predlog.

11. ZKP v prvem odstavku 52. člena določa, da je za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja na predlog ali na zasebno tožbo, treba predlog podati oziroma zasebno tožbo vložiti v šestih mesecih od dneva, ko je upravičenec zvedel za kaznivo dejanje in storilca.

12. Med strankama ni sporno, da se je v času, ko je prosilec podal predlog za pregon določilo prvega odstavka 52. člena ZKP glasilo, da je predlog za pregon kaznivega dejanja, za katero se storilec preganja na predlog, potrebno podati v treh mesecih od dneva, ko je upravičenec izvedel za kaznivo dejanje in storilca.

13. Ob dejstvu, da tožnik pravno odločilnega dejstva, da ni vložil predloga za pregon v roku šestih (oziroma treh) mesecih od dneva, ko je izvedel za kaznivo dejanje in storilca, kar je okoliščina, ki izključuje kazenski pregon, sodišče zaključuje, da je toženka v izpodbijani odločbi ustrezno ugotovila vsa pravno relevantna dejstva, ki jih tožnik ne izpodbija ter ustrezno ugotovila, da bi bila dodelitev BPP očitno nerazumna. Poudariti je namreč, da je v zadevi bistveno vprašanje pravočasnosti predloga, ki je po prvem odstavku 135. člena KZ-1 temeljna predpostavka za pregon kaznivega dejanja grožnje. Glede na obrazloženo in ker je rok za podajo predloga za kazenski pregon materialni rok, v katerem lahko oškodovanec uveljavlja materialno pravico do kazenskega pregona, ki mu jo daje kazenski materialni zakon (KZ-1) in s potekom katerega oškodovanec dokončno izgubi pravico, ki jo ima po materialnem zakonu, je torej zaključiti, da bi bila dodelitev BPP v takšni zadevi očitno nerazumna. Če ni (pravočasnega) predloga oškodovanca za kazenski pregon obdolženca za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 135. člena KZ-1, so po 4. točki 357. člena ZKP podane druge okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon. Kazensko sodišče v takšnem primeru zavrne obtožbo.

14. Res je, tožnik zatrjuje in prilaga dokaze, da je toženka napačno ugotovila datum vložitve „obtožnega predloga“ s strani tožnika kot zasebnega tožilca na sodišče, po tem, ko je tožilstvo zavrglo njegovo kazensko ovadbo, vendar pa glede na zamudo materialnega prekluzivnega roka iz 52. člena ZKP-1 navedeno ne vpliva na odločitev, da je zadeva očitno nerazumna, kot je podrobneje zapisano v prejšnjem odstavku. Zaradi nesporno ugotovljenih pravno odločilnih dejstev je tako toženka prošnjo tožnika za odobritev BPP upravičeno zavrnila.

15. Glede na obrazloženo je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Ker relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in toženko ni bilo sporno, saj tožnik ni prerekal dejstva poteka materialnega prekluzivnega roka za kazenski pregon, sodišče ni izvedlo glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).