22. 3. 2023

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila Barbara Markežič, Koper, na seji senata 27. februarja 2023 in v postopku po tretjem odstavku 55.c člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. VII Kp 51115/2019 z dne 13. 8. 2020 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Kopru št. I K 51115/2019 z dne 21. 4. 2020 se sprejme v obravnavo.

2.Ustavna pritožba se v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, zavrže.

OBRAZLOŽITEV

1.Pritožnica kot oškodovanka iz kazenskega postopka z ustavno pritožbo izpodbija pravnomočen sklep, s katerim je bil kazenski postopek zoper njenega očeta zaradi kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 194. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 54/15, 6/16 – popr., 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21 in 186/21 – KZ-1) ustavljen zaradi zastaranja na podlagi tretjega odstavka 293. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo – ZKP). Višje sodišče v Kopru je njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Pritožnica med drugim zatrjuje kršitev 22. člena Ustave z vidika pravice do obrazložene sodne odločbe. Višjemu sodišču očita, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z zdravniškim potrdilom obdolženca in drugimi objektivnimi ovirami, ki naj bi zadržale tek zastaranja (razmere zaradi epidemije COVID-19 ter s tem povezano zaprtje meja in ustavitev teka zastaralnih rokov). Šlo naj bi za objektivne ovire, ko sojenje ni bilo mogoče. Tudi Okrajno sodišče naj se ne bi opredelilo glede morebitnih ovir, ki so se tekom postopka pojavile zaradi nedosegljivosti obdolženca iz zdravstvenih razlogov in neaktivnosti sodišča pri zagotovitvi njegove navzočnosti, posledično pa naj bi bila obrazložitev sklepa Okrajnega sodišča samovoljna in arbitrarna. Poleg tega pritožnica zatrjuje tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave, in sicer naj Okrajno sodišče ne bi sprejelo vseh potrebnih ukrepov za zagotovitev navzočnosti obdolženca v kazenskem postopku, zaradi česar naj bi pregon zastaral. Vrh tega naj bi Okrajno sodišče pritožbo Višjemu sodišču posredovalo nerazumno pozno; pritožba naj bi bila Višjemu sodišču posredovana po mesecu in pol, ko pa jo je Višje sodišče prejelo, naj izpodbijanega sklepa ne bi razveljavilo, s čimer naj bi saniralo napake Okrajnega sodišča, temveč naj se sploh ne bi opredelilo do bistvenih pritožbenih navedb. Pritožnica naj bi bila s tem tudi neenako obravnavana, saj naj bi se pri drugih udeležencih postopka sprejemali vsi ukrepi za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti.

3.Ustavno sodišče je ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo (1. točka izreka). Presodilo bo, ali so bile z izpodbijanima sodnima odločbama kršene pritožničine človekove pravice oziroma temeljne svoboščine. Zlasti bo presodilo, ali je bila pritožnici kršena pravica do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave.

4.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo v delu, ki se nanaša na sojenje brez nepotrebnega odlašanja, zavrgel, ker ne gre za posamičen akt državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil, s katerim bi bilo odločeno o pritožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi (2. točka izreka).

[1]Glej 3. točko sklepa Ustavnega sodišča št. Up-2547/06 z dne 21. 6. 2007.

5.Ustavno sodišče je 1. točko izreka tega sklepa sprejelo na podlagi drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju; ZUstS) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Za sprejem ustavne pritožbe so se izrekli sodnici Kogovšek Šalamon in Šugman Stubbs ter sodnik Jaklič. Senat Ustavnega sodišča je 2. točko izreka tega sklepa sprejel soglasno na podlagi prve alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik senata Dr. Dr. Klemen Jaklič ter člana Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs.

dr. Matej Accetto Predsednik

S sklepom Višjega sodišča v Kopru št. VII Kp 51115/2019 z dne 13. 8. 2020 je bila pritožnici kršena pravica iz 22. člena Ustave.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnica je imela v kazenskem postopku, ki je tekel zoper njenega očeta zaradi kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 194. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju KZ-1), položaj oškodovanke. Z ustavno pritožbo izpodbija pravnomočen sklep o zastaranju kazenskega pregona, ki ga je sodišče izdalo na podlagi tretjega odstavka 293. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 22/19 – v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Kopru je njeno pritožbo zoper navedeni sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Okrajno sodišče je kazenski postopek v obravnavani zadevi ustavilo, saj je presodilo, da zaradi poteka desetletnega zastaralnega roka kazenski pregon ni več dovoljen. Višje sodišče je pritrdilo takšnemu stališču, okoliščin na strani obdolženega, ki so sicer tudi po presoji Višjega sodišča preprečevale začetek sojenja, pa naj ne bi bilo mogoče šteti za obdolženčevo nedosegljivost za državne organe. Po kronološkem povzemanju celotne procesne dejavnosti Okrajnega sodišča glede začetka sojenja je Višje sodišče sicer ugotovilo izmikanje obdolženca, vendar naj ne bi bilo nobenega predloga v smeri, da bi sodišče poseglo po ukrepih za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti na sojenju (npr. pripor zaradi izmikanja glavni obravnavi ali evropski nalog za prijetje in predajo). Zato naj po stališču Višjega sodišča ne bi bilo mogoče šteti, da je bil obdolženi nedosegljiv za sojenje, posledično pa naj zadržanje zastaranja ne bi prišlo v poštev.

3.Pritožnica v ustavni pritožbi med drugim zatrjuje kršitev 22. člena Ustave z vidika pravice do obrazložene sodne odločbe. Višjemu sodišču očita, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z zdravniškim potrdilom obdolženca in drugimi objektivnimi ovirami, ki naj bi zadržale tek zastaranja (razmere zaradi epidemije COVID-19 in s tem povezano zaprtje meja ter ustavitev teka zastaralnih rokov). Šlo naj bi za objektivne ovire, ko sojenje ni bilo mogoče. Tudi Okrajno sodišče naj se ne bi opredelilo glede morebitnih ovir, ki so se med postopkom pojavile zaradi nedosegljivosti obdolženca iz zdravstvenih razlogov in neaktivnosti sodišča pri zagotovitvi njegove navzočnosti, posledično pa naj bi bila obrazložitev sklepa samovoljna in arbitrarna.

4.Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-1305/20 z dne 22. 3. 2023 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) je o tem obvestilo Višje sodišče v Kopru. V skladu z drugim odstavkom istega člena je z ustavno pritožbo seznanilo tudi obdolženca, ki pa se glede ustavne pritožbe ni izjavil.

5.V postopku odločanja o ustavni pritožbi je Ustavno sodišče vpogledalo v spis Okrajnega sodišča v Kopru št. I K 51115/2019.

B.

6.Pritožničine očitke o tem, da se Višje sodišče ni opredelilo do ključnih pritožbenih navedb, je Ustavno sodišče presojalo z vidika pravice iz 22. člena Ustave, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz ustaljene ustavnosodne presoje v zvezi z navedenim ustavnoprocesnim jamstvom izhaja, da je obrazložena sodna odločba bistveni del poštenega sodnega postopka. Z njo mora sodišče na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev.[1] Za zagotovitev človekove pravice do poštenega sojenja in za zagotovitev zaupanja v sodstvo je velikega pomena, da stranka, še posebej, če v postopku ni bila uspešna, lahko spozna, kakšni so bili razlogi za odločitev, nanašajočo se na njeno pravico, obveznost oziroma obtožbo proti njej.[2] Če njenemu pravnemu sredstvu ni ugodeno, mora biti iz obrazložitve sodišča razvidno, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo; tako stranka ne ostane v dvomu, ali jih ni sodišče preprosto prezrlo.[3] Ustrezna obrazložitev je hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve.[4]

7.Zahteva po obrazloženosti odločb instančnih sodišč je načeloma sicer res nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb, vendar le, kadar instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjih sodišč in je zato mogoče že iz sodbe nižjih sodišč razbrati razloge za sporno pravno stališče. Kadar pa se določeno vprašanje aktualizira šele na pritožbeni stopnji, se mora to instančno sodišče do njega opredeliti tako, kot da bi bilo sodišče prve stopnje.[5] Sodiščem obveznost, da navedejo razloge za svojo odločitev, nalaga tudi 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) in jo v svojih odločitvah poudarja tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), obseg te obveznosti pa je odvisen od narave odločitve in okoliščin posameznega primera.[6]

8.Pritožnica je v pritožbi zoper navedeni sklep med drugim zatrjevala, da sodišče zmotno ni uporabilo tretjega odstavka 91. člena KZ-1, ki določa, da zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe. Pri tem je navajala več razlogov, ki naj bi po njenem mnenju kazali na nedosegljivost obdolženega in posledično zadržali tek roka za zastaranje kazenskega pregona, in sicer da je obdolženec predložil zdravniško potrdilo, da se zaradi okrevanja po operaciji roke dva meseca ne more udeleževati obravnav, da so italijanski organi sporočili, da se zaradi epidemije COVID-19 procesna dejanja v Italiji ne opravljajo, iz istega razloga pa naj bi se tudi v Republiki Sloveniji obravnavale le nujne zadeve, materialni in procesni roki pa naj ne bi tekli.

9.Tretji odstavek 91. člena KZ-1 določa, da zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe. Takšne prekinitve pomenijo objektivno oviro za sojenje. Kot je pojasnilo Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-262/10 z dne 23. 6. 2011 (Uradni list RS, št. 56/11), se pri tem poleg pravnih ovir upoštevajo tudi ovire, ki se nanašajo na obdolženca in zaradi katerih je ta nedosegljiv za državne organe. Gre zlasti za beg, skrivanje, bolezen obdolženca in podobne okoliščine, ki sojenje onemogočajo. Določba se torej razlaga tako, da rok za zastaranje ne teče takrat, ko sojenje sploh ni mogoče.[7] Tudi po stališču sodne prakse bolezen obdolženca lahko pretrga zastaranje kazenskega pregona.[8]

10.Odredba o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 21/20 – v nadaljevanju Odredba), ki jo je zaradi razglašene epidemije COVID-19[9] izdal predsednik Vrhovnega sodišča, je določala, da se od 16. 3. 2020 opravljajo naroki in odloča samo v nujnih zadevah.[10] Na podlagi Odredbe so se tako preklicali vsi razpisani naroki v zadevah, ki niso bile določene kot nujne, prav tako pa so procesni roki v nenujnih zadevah prenehali teči 16. 3. 2020.[11] Kasneje sprejeti Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (Uradni list RS, št. 36/20 – v nadaljevanju ZZUSUDJZ), ki se je začel uporabljati 29. 3. 2020, je določil, da roki za uveljavljanje pravic strank ne tečejo in da v vseh sodnih zadevah, razen tistih, ki se obravnavajo kot nujne, roki ne tečejo.[12] Takšna ureditev je veljala do vključno 31. 5. 2020, saj je 1. 6. 2020 začel veljati Sklep o ugotovitvi prenehanja razlogov za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (Uradni list RS, št. 74/20), ki ga je sprejela Vlada, 27. 5. 2020 pa je predsednik Vrhovnega sodišča tudi odredil preklic Odredbe (Uradni list RS, št. 77/20).[13] Med epidemijo COVID-19 tako v zadevah, ki niso bile določene kot nujne z odredbami predsednika Vrhovnega sodišča ali z zakonom, procesni roki niso tekli od 16. 3. do vključno 31. 5. 2020.[14] Razglasitev epidemije COVID-19 pa je vplivala tudi na tek materialnih rokov, torej rokov za zastaranje oziroma zadržanje teka, kar je potrdila tudi sodna praksa. Po enotno sprejetem stališču v času od 29. 3. (tj. od uveljavitve ZZUSUDJZ) do 31. 5. 2020 roki v sodnih zadevah niso tekli, razen v sodnih zadevah, ki so se obravnavale kot nujne, kar pomeni, da se je v nenujnih zadevah ustavil tudi tek zastaralnih rokov. V teh zadevah je (bilo) torej treba zastaranje kazenskega pregona ustrezno podaljšati.[15]

11.V obravnavani zadevi je Okrajno sodišče narok za glavno obravnavo, ki je bil razpisan za 16. 3. 2020, preklicalo zaradi razglasitve epidemije COVID-19. Na podlagi takšne odločitve in ob upoštevanju tedaj veljavnih odredb predsednika Vrhovnega sodišča in ZZUSUDJZ je pritožnica upravičeno sklepala, da takšna odločitev pomeni, da sodišče obravnavane kazenske zadeve ni štelo za nujno. Kljub navedenemu pa je nato Okrajno sodišče 21. 4. 2020 izdalo izpodbijani sklep o zastaranju kazenskega pregona, iz česar sledi logičen zaključek, da je zadevo v tistem trenutku očitno štelo za nujno in da je po stališču sodišča rok za zastaranje kazenskega pregona kljub razglasitvi epidemije neprekinjeno tekel dalje.[16]

12.Okrajno sodišče je v izpodbijanem sklepu ugotovilo zgolj, da je nastopilo zastaranje, objektivnih okoliščin, ki naj bi nastale v času vodenja postopka, pa ni presojalo. Kljub sicer skopi obrazložitvi Okrajnemu sodišču ni mogoče očitati kršitve pravice do obrazložene sodne odločbe; pojasnilo je namreč (le) tisto, kar je sámo ocenilo kot ključno za sprejeto odločitev, to je potek desetletnega objektivnega roka za zastaranje. Pritožnica pred Okrajnim sodiščem namreč ni podala nobenih navedb, na katere bi bilo sodišče dolžno odgovoriti, tega pa niti ni mogla storiti, glede na to, da je sodišče po uradni dolžnosti ugotovilo zastaranje še pred prvim narokom za glavno obravnavo in torej vprašanje zastaranja v prisotnosti pritožnice niti ni bilo obravnavano. Glede na navedeno torej Okrajnemu sodišču ni mogoče očitati kršitve pravice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave.

13.Zahtevam iz 22. člena Ustave, ki se nanašajo na obrazloženost sodnih odločb, pa ni zadostilo Višje sodišče. Pritožnica je namreč v pritožbi podrobno pojasnila očitke o neupoštevanju zadržanja zastaranja kazenskega pregona zaradi bolezni obdolženega ter izrednih razmer zaradi epidemije COVID-19, jasno pa je izrazila tudi pomisleke o tem, ali je Okrajno sodišče njeno zadevo obravnavalo kot nujno ali ne. S tem je uveljavljala razloge, ki jih glede na navedeno v 8. in 9. točki obrazložitve te odločbe ni mogoče označiti za nedopustne, očitno pravno nepomembne ali neutemeljene. Kljub temu pa se Višje sodišče do njih ni z ničimer opredelilo. Tako ni odgovorilo niti na navedbe glede zdravniškega potrdila, na podlagi katerega se obdolženi zaradi zdravstvenih težav dva meseca ni mogel udeleževati sojenja in kar bi tudi po sodni praksi lahko pomenilo objektivno oviro za sojenje, niti se ni opredelilo do sprejetih ukrepov zaradi epidemije v Republiki Sloveniji in Italijanski republiki, ki so tudi po sodni praksi povzročili zadržanje zastaranja v nenujnih zadevah, in do posledic teh ukrepov.

14.Pritožbeno sodišče je tako zgolj pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da je kazenski pregon zastaral, da se je obdolženi sicer izmikal sojenju, a da naj zaradi tega še ne bi bil nedosegljiv za sojenje, kar je pogoj za zadržanje zastaranja. V delu glede vprašanja, ali je bil obdolženi nedosegljiv za sojenje v času dvomesečne bolniške odsotnosti ter v času, ko zaradi epidemije COVID-19 roki niso tekli, pritožnica torej ni dobila odgovora. Poleg tega Višje sodišče pritožnici tudi ni odgovorilo na sicer pomembno vprašanje, ali je bila zadeva nujna in bi se torej narok, razpisan za 16. 3. 2020, moral opraviti, ali pa ni bila nujna in zato rok za zastaranje v času epidemije ni tekel, posledično pa tudi zastaranje kazenskega pregona 20. 4. 2020 (še) ne bi moglo nastopiti. Da bi Višje sodišče zadostilo zahtevam iz 22. člena Ustave, bi se do takšnih pravno pomembnih navedb pritožnice moralo opredeliti. Tako pa je z zgolj navidezno obrazložitvijo pritožnico pustilo v negotovosti, ali je njene argumente sploh upoštevalo in nato tudi vsebinsko presojalo, s čimer je kršilo njeno pravico do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave.

15.Po 31. členu Ustave nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen.[17] V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo na podlagi te pravice domneva nedolžnosti, ki po 27. členu Ustave velja v kazenskem postopku za vsakogar, dokler ni njegova krivda ugotovljena s pravnomočno sodbo, preraste v primerih pravnomočne ustavitve kazenskega postopka, pravnomočne oprostilne in pravnomočne zavrnilne sodbe v neizpodbojno domnevo, ki učinkuje absolutno.[18] Na podlagi navedenega lahko Ustavno sodišče, če ugotovi, da so bile v kazenskem postopku oškodovancu kršene ustavno zavarovane temeljne procesne garancije, izda le ugotovitveno odločbo, v samo pravnomočno oprostilno sodbo oziroma pravnomočno ustavljen postopek pa ne more poseči.[19] Zato je Ustavno sodišče v izreku te odločbe ugotovilo kršitev pritožničine pravice iz 22. člena Ustave, izpodbijanega sklepa o zastaranju kazenskega pregona pa ni razveljavilo. Ker je Ustavno sodišče pritrdilo navedbam pritožnice o kršitvi pravice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave, drugih zatrjevanih kršitev ni presojalo.

C.

16.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 48. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič in Marko Šorli. Odločbo je sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10).

[2]Prim. sklep Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5. 2011 (Uradni list RS, št. 43/11, in OdlUS XIX, 22).

[3]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 19/01, in OdlUS X, 108), 9. točka obrazložitve.

[4]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 80/09).

[5]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1273/09 z dne 13.10.2011 (Uradni list RS, št. 93/11), 8. točka obrazložitve.

[6]Primerjaj npr. sodbe ESČP v zadevah Ruiz Torija proti Španiji z dne 9. 12. 1994, 29. točka obrazložitve, Garcia Ruiz proti Španiji z dne 21. 1. 1999, 26. točka obrazložitve, Moreira Ferreira proti Portugalski (št. 2) z dne 11. 7. 2017, 84. točka obrazložitve, Zhang proti Ukrajini z dne 13. 11. 2018, 61. točka obrazložitve, in Nechiporuk in Yonkalo proti Ukrajini z dne 21. 4. 2011, 280. točka obrazložitve.

[7]Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-262/10, 10. in 11. točka obrazložitve.

[8]Pri tem mora biti strankam in sodišču jasno, za kako dolgo obdobje naj bi bolezen pretrgala zastaranje kazenskega pregona. Prim. npr. sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. VII 51027/2018 z dne 3. 10. 2019 in št. VII Kp 26388/2012 z dne 24. 10. 2017, sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 29646/2013 z dne 15. 1. 2020 ter sodbo in sklep Višjega sodišča v Mariboru št. IV Kp 10076/2016 z dne 20. 4. 2017.

[9]Minister za zdravje je 12. 3. 2020 na podlagi četrtega odstavka 7. člena Zakona o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 33/06 – uradno prečiščeno besedilo – ZNB) in v zvezi s Sklepom Vlade št. 18100-1/2020/4 z dne 18. 2. 2020 razglasil epidemijo nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije.

[10]Kot nujne zadeve so bile med drugim opredeljene preiskave in sojenje v kazenskih zadevah, v katerih je obdolžencu odvzeta ali omejena prostost, ter kazenske zadeve tujcev, ki ne prebivajo v Republiki Sloveniji (1. točka prvega odstavka Odredbe).

[11]Tretji in četrti odstavek Odredbe.

[12]Navedena določba je veljala tudi za materialne roke. V predlogu Vlade št. EVA 2020-2030-0015 (str. 18) je namreč med drugim navedeno, da poleg rokov za uveljavljanje pravic strank, določenih z zakonom, ne tečejo tudi drugi roki, tako procesni kot materialni, v vseh sodnih zadevah, razen v zadevah iz 4. člena ZZUSUDJZ, pri čemer se ta določba nanaša tudi na zadržanje teka materialnih rokov v kazenskih zadevah (npr. rok za vložitev zasebne tožbe zasebnega tožilca in zastaralni roki).

[13]Za podrobnejši opis časovne veljave posameznih odredb in ukrepov prim. sklep Vrhovnega sodišča št. I Ips 31936/2014 z dne 5. 11. 2020.

[14]Prav tam.

[15]Prim. npr. sodbe Vrhovnega sodišča št. I Ips 44042/2017 z dne 15. 4. 2021, Višjega sodišča v Mariboru št. IV Kp 56373/2020 z dne 13. 5. 2021 in Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 53384/2014 z dne 8. 12. 2021.

[16]Po sodni praksi je treba tudi kazenske zadeve, pri katerih obstaja bojazen, da bo prišlo do zastaranja, obravnavati prednostno kot nujne zadeve, ki so kot take določene v zakonu (prvi odstavek 159. člena Sodnega reda, Uradni list RS, št. 87/16 in 127/21). Sodišče pa si mora v skladu s 15. členom ZKP prizadevati, da se postopek izvede brez zavlačevanja in da onemogoča kakršno koli zlorabo pravic, ki jih imajo udeleženci v postopku. Prim. sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 20253/2014 z dne 19. 8. 2020.

[17]Prepoved ponovnega sojenja v isti stvari (ne bis in idem) je določena tudi v 4. členu Protokola št. 7 k EKČP.

[18]Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-92/97 z dne 8. 5. 1997 (Uradni list RS, št. 29/97, in OdlUS VI, 60). Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča št. Up-46/99 z dne 18. 12. 2002 (Uradni list RS, št. 5/03, in OdlUS XI, 290).

[19]Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-95/14, Up-320/14, U-I-5/17 z dne 12. 1. 2017, 14. točka obrazložitve.