Jedro

Osrednji del obrazložitve vsake obsodilne sodbe je dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče. Dejansko stanje obsega vrsto odločilnih dejstev, ki so pomembna za pravilno uporabo kazenskega, materialnega in procesnega zakona. Odločilna dejstva se ugotavljajo z izvajanjem dokazov, ugotovljena dejstva pa so lahko tudi dokaz za sklepanje o obstoju drugega dejstva. Sodišče mora obrazložiti vsa odločilna dejstva, na katerih temelji izrek sodbe, in navesti presojo vsakega dokaza posebej. Za obrazložitev odločilnih dejstev ne zadošča, da sodišče pove, na podlagi katerih dokazov jih je ugotovilo, oziroma jih ni ugotovilo, temveč mora navesti konkretne razloge, zakaj določeno odločilno dejstvo šteje za dokazano ali nedokazano. Obrazložitev presoje dokazov in ugotovljenih odločilnih dejstev mora biti logična, prepričljiva in izkustveno sprejemljiva, tako da je zunaj vsakršnega razumnega dvoma. Še posebej skrbna mora biti obrazložitev ocene protislovnih dokazov.

Izrek

Pritožbam zagovornikov obdolženih J. S., I. M. in J. M. se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Litiji je z izpodbijano sodbo obdolžene J. S., I. M. in J. M. spoznalo za krive storitve in sicer obdolženega J. S., kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odst.133. člena KZ in kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odst. 146. člena KZ, obdolženo I. M. kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odst. 146. člena KZ in obdolženega J. M. prav tako kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odst. 146. člena KZ. Obdolženemu J. S. je za vsako od dejanj določilo denarno kazen v znesku 80.000,00 SIT, nato pa mu na podlagi določb o steku izreklo enotno denarno kazen v znesku 150.000,00 SIT, obdolženi I. M. in J. M. pa je izreklo in sicer vsakemu denarno kazen v znesku 80.000,00 SIT. Obdolženci so izrečene denarne kazni dolžni plačati v roku dveh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Na podlagi določila 1. odst. 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) so obdolženci dolžni plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP ter vsak na 50.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Z isto sodbo pa je sodišče prve stopnje obdolženega J. S. na podlagi 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe v smeri kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odst. 145. člena KZ.

Zoper sodbo so se pritožili zagovorniki obdolženih J. S., I. M. in J. M.. Zagovornik obdolženega J. S. se je pritožil iz vseh pritožbenih razlogov te predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega J. S. oprosti obtožbe obeh očitanih kaznivih dejanj, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornik obdolžene I. M. se je pritožil zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da obdolženki spremeni kazensko sankcijo v pogojno obsodbo. Zagovornica obdolženega J. M. se je pritožila iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega J. M. oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V skladu z določilom 2. odst. 445. člena ZKP je bil spis posredovan Višjemu državnemu tožilstvu RS, ki ga je vrnilo brez predloga.

Pritožbe so utemeljene.

Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb obdolženčevih zagovornikov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, kot to smiselno uveljavljajo vsi trije pritožniki, zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odst. 371. člena ZKP, saj izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. V skladu z določbo 359. člena ZKP obsega sodba, s katero sodišče obdolženca spozna za krivega, več točk (kaznivo dejanje, njegovo zakonsko označbo, kazen, odločbo o pogojni obsodbi, odločbo o varnostnih ukrepih in odvzemu premoženjske koristi, odločbo o vštetju pripora ali že prestane kazni, odločbo o stroških kazenskega postopka, premoženjskopravnemu zahtevku in o tem, ali naj se pravnomočna sodba objavi v tisku oziroma po radiu ali televiziji). Po določbi 6. odst. 364. člena ZKP pa mora sodišče v sodbi obrazložiti vsako od točk izreka sodbe. Določno in popolno mora glede vsake točke navesti, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. Pri tem navede zlasti, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank in kateri razlogi so bili za sodišče odločilni pri reševanju pravnih vprašanj, zlasti pri ugotavljanju, ali sta podana kaznivo dejanje in kazenska odgovornost obdolženca in pri uporabi posameznih določb kazenskega zakona glede obdolženca in njegovega dejanja (7. odst. 364. člena ZKP). Osrednji del obrazložitve vsake obsodilne sodbe je dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče. Dejansko stanje obsega vrsto odločilnih dejstev, ki so pomembna za pravilno uporabo kazenskega, materialnega in procesnega zakona. Odločilna dejstva se ugotavljajo z izvajanjem dokazov, ugotovljena dejstva pa so lahko tudi dokaz za sklepanje o obstoju drugega dejstva. Sodišče mora obrazložiti vsa odločilna dejstva, na katerih temelji izrek sodbe, in navesti presojo vsakega dokaza posebej. Za obrazložitev odločilnih dejstev ne zadošča, da sodišče pove, na podlagi katerih dokazov jih je ugotovilo, oziroma jih ni ugotovilo, temveč mora navesti konkretne razloge, zakaj določeno odločilno dejstvo šteje za dokazano ali nedokazano. Obrazložitev presoje dokazov in ugotovljenih odločilnih dejstev mora biti logična, prepričljiva in izkustveno sprejemljiva, tako da je zunaj vsakršnega razumnega dvoma. Še posebej skrbna mora biti obrazložitev ocene protislovnih dokazov. Pritožbeni preizkus je tako pokazal, da so utemeljene smiselne pritožbene navedbe, da izpodbijana sodba glede vseh treh obdolžencev nima razlogov o odločilnih dejstvih ter zakaj sodišče prve stopnje šteje, da so očitana kazniva dejanja obdolžencem dokazana. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je kritičnega dne prišlo do konflikta med obdolženci, vendar ni odgovorilo na bistveno vprašanje, kdo je sprožil konflikt oziroma fizičen napad, s tem da se tudi ni opredelilo do silobrana, ki je težišče zagovorov vseh treh obdolžencev. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje sledilo zagovorom vseh treh obdolžencev le v tistem delu, ko navajajo, da so bili fizično napadeni s strani drugih obdolžencev ter da so utrpeli telesne poškodbe, ki so dejansko razvidne iz priloženih poškodbenih listov, ni pa navedlo razlogov, zakaj ne sledi zagovorom obdolžencev v tistem delu, ko navajajo, da so bili fizično napadeni in da so se le branili, torej v delu, ko se sklicujejo na silobran. Pri oceni torej protislovnih zagovorov obdolžencev, in sicer obdolženega J. S. na eni strani ter obdolženih I. J. M. na drugi strani, ob tem, da so, kot je bilo to že navedeno, vsi trije obdolženci utrpeli telesne poškodbe, bi bilo potrebno izvesti dokaz z izvedencem medicinske stroke tako glede same narave in vrste predmetnih poškodb, kakor tudi načina nastanka le-teh.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, je izpodbijano sodbo razveljavilo in ni odločalo o ostalih pritožbenih navedbah.

Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku moralo ponovno izvesti vse dokaze, dokazni postopek pa dopolniti z izvedencem medicinske stroke ter za tem po pretehtanju in analiziranju vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi, napraviti sklep, ali je obdolžencem očitana dejanja mogoče šteti za dokazana, razloge za svoje zaključke pa bo moralo podrobneje in prepričljivo obrazložiti v razlogih sodbe.