Jedro

Šlo je za običajno zaznavanje in opažanje obdolženca na dovozni poti pred stanovanjsko hišo, torej za klasično obliko policijskega dela pri zbiranju obvestil, ki po svoji naravi in intenziteti ne predstavlja prikritega preiskovalnega ukrepa. Samo dejstvo, da je policist obdolženca v preteklosti večkrat videl na določeni lokaciji, še ne pomeni izvajanja tajnega opazovanja v smislu 149.a člena ZKP.

Odredba z dne 5. 9. 2024 namreč ni predstavljala nove, samostojne in vsebinsko nepovezane odredbe za hišno preiskavo, temveč nadaljevanje oziroma procesno podaljšanje prvotne odredbe z dne 30. 8. 2024, ki je vsebovala popolno obrazložitev obstoja utemeljenih razlogov za sum in vseh pogojev, ki se zahtevajo za odreditev hišne preiskave.

Izvedeni termovizijski pregled po svoji naravi in intenzivnosti ni predstavljal takšnega posega v ustavno varovano zasebnost iz 35. člena Ustave, ki bi zahteval predhodno sodno odredbo, niti ni šlo za nedovoljen ali prikrit vstop v varovan intimni prostor obdolženčevih staršev. Iz podatkov spisa oziroma izvedenega dokaznega postopka je razvidno, da je bil termovizijski pregled opravljen iz dovozne poti pred stanovanjsko hišo oziroma iz prostora, ki je bil navzven dostopen in ni predstavljal zaprtega intimnega območja bivanja.

Predmet opazovanja je bil objekt kot celota zaradi preverjanja okoliščin o gojenju prepovedane droge, pri čemer je policija zaznavala zgolj zunanja temperaturna odstopanja na objektu in nenazadnje tudi policist, ki je opravljal termovizijo ni mogel vedeti, ali in v katerih prostorih je spalnica obdolženčevih staršev.

Šlo je za enkratno kratkotrajno opazovanje zunanjosti objekta v okviru predkazenskega postopka zaradi suma hujšega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje prepovedane droge.

Šlo je za uporabo tehničnega sredstva pri opravljanju klasičnega policijskega opazovanja z namenom zbiranja informacij. Termovizijsko napravo namreč policisti uporabljajo med drugim tudi pri preiskovanju gojenja konoplje.

Opis dejanja namreč vsebuje natančno opredelitev izvršitvenih ravnanj, saj poleg abstraktnih zakonskih znakov "proizvajal" in "hranil" vsebuje konkretna dejstva, ki ta ravnanja vsebinsko zapolnjujejo.

V obravnavani zadevi ne gre prezreti izjemno veliko količino zasežene posušene konoplje; 305 zaseženih rastlin; profesionalno organiziran način gojenja v več posebej prirejenih prostorih; specializirana in finančno zelo vredna oprema ter obseg proizvodnje, ki očitno presega potrebe osebne uporabe oziroma ožjega kroga znancev.

Izrek

I.Pritožbi zagovornikov obdolženega A. A. se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo kazen tri leta in šest mesecev zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obdolžencu v izrečeno kazen zapora vštelo čas odvzema prostosti in čas prebit v priporu od 17. 9. 2024 od 05:13 ure dalje. Na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 je odločilo, da se obdolžencu odvzame zasežena prepovedana droga in sredstva za njeno izdelovanje, kot podrobneje izhaja iz izreka sodbe. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je obdolžencu odvzelo digitalni tehtnici, natančno opredeljeni v izreku. Na podlagi prvega odstavka 498. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu odvzelo 11,39 g prepovedane droge konoplje in 1.162,82 g praškaste snovi iz prepovedane droge konoplje, kar je bilo zaseženo 17. 9. 2024. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP pa je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2.Zoper sodbo so se pritožili:

zagovornica obdolženega A. A. , odvetnica B. B. , zaradi vseh pritožbenih razlogov, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče oprostilno sodbo oziroma podrejeno, da zadevo vrne v novo sojenje ter jo predodeli drugemu sodniku oziroma obdolžencu izreče pogojno obsodbo, in

zagovorniki obdolženega A. A. , odvetniki iz Odvetniške družbe X, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) zagotovljenih človekovih pravic in svoboščin, kršitev kazenskega zakona, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje pred drugega sodnika oziroma senat.

3.Na predlog vseh zagovornikov je pritožbeno sodišče 23. 4. 2026 izvedlo javno sejo, katere so se udeležili višji državni tožilec C. C. , zagovornica B. B. , zagovornik D. D. in preko videokonference obdolženi A. A. . Seja, ki so se je udeležili vsi obveščeni, je bila opravljena na podlagi 378. člena ZKP.

4.Pritožbi nista utemeljeni.

Glede neizločitve dokazo v

Vsi zagovorniki grajajo odločitev sodišča prve stopnje glede neizločitve dokazov. Zagovorniki iz Odvetniške družbe X posebej izpostavljajo, da se izpodbijana sodba opira na dokaze, ki so bili pridobljeni nezakonito in neustavno, zato je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navedeno kršitev utemeljujejo z navedbami, da je bila odredba za hišno preiskavo (ter vsi dokazi, pridobljeni na tej podlagi) nezakonita ter v nasprotju s pogoji iz 214. člena ZKP. Zagovornica B. B. pa ob tem poudarja, da je bila podlaga za prvo odredbo za hišno preiskavo z izvršljivostjo do 15. 9. 2024 anonimna prijava z dne 27. 8. 2024, uradni zaznamek policistov E. E. in F. F. z dne 29. 8. 2024, uradni zaznamek policista G. G. z dne 29. 8. 2024, opravljena termovizija in uradni zaznamek o povečani porabi električne energije. V tej zvezi meni, da gre za nezakonito odredbo za hišno preiskavo, ki se ne more utemeljevati z

ex post

pridobljenimi dokazi. Po njenem prepričanju je treba vse dokaze, pridobljene na podlagi obeh odredb za hišno preiskavo na podlagi 18. v zvezi z 35. členom Ustave in 156. členom ZKP izločiti, prav tako pa v skladu z načelom zastrupljenega sadeža tudi vse iz njih izvirajoče dokaze.

Ni jim mogoče pritrditi, saj zgoraj naštete kršitve določil ZKP in Ustave niso podane, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Zagovorniki iz Odvetniške družbe X trdijo, da so bili utemeljeni razlogi za sum o gojenju konoplje s strani obdolženca na naslovu 1 skonstruirani na nezakonit način, saj so policisti v uradnem zaznamku z dne 29. 8. 2024 tožilstvu in sodišču ponudili lažna in nezakonita dejstva o rednih prihodih obdolženca na naveden naslov po prejemu anonimne prijave, to je po 27. 8. 2024, medtem ko je bil obdolženec v času od 25. 8. 2024 do 4. 9. 2024 nedvomno v Grčiji. Na zaslišanju je sicer priča policist F. F. povedal, da po 27. 8. 2024 sploh ni opravljal terenske preverbe na naslovu 1, torej naj bi obdolženca na tem naslovu opazil že pred 27. 8. 2024. Ob tem se zato postavlja vprašanje, zakaj je policist F. F. opazoval obdolženca že pred samo anonimno prijavo. Uradni zaznamek z dne 29. 8. 2024 tako temelji bodisi na laži, da je policist srečeval obdolženca na naslovu 1, bodisi na nezakonitem opazovanju. Zagovorniki trdijo še, da je bila odredba za hišno preiskavo izdana na podlagi neresničnega in zavajajočega uradnega zaznamka policista E. E. z dne 28. 8. 2024, v katerem je zapisal, da so okna v zgornji etaži stanovanjske hiše prekrita s folijo, kar je značilno za prostore kjer se izvaja intenzivno gojenje prepovedane droge konoplje, čeprav se je kasneje izkazalo, da so na oknih le žaluzije in komarniki. Neresnična je bila tudi navedba slednjega, da se v rastlinjaku ob hiši nahaja rastlina, podobna konoplji, saj je v resnici šlo za paradižnike. Podobno kot pravkar povzeto trdi tudi zagovornica B. B. , ki ob tem še izpostavlja, da se na dvorišče ne vidi iz javnih površin ter da v spisu ni pravne podlage za opazovanje obdolženca s strani policista F. F. pred podajo anonimne prijave z dne 27. 8. 2024. Posebej še izpostavlja, da policist E. E. , ki naj bi videl nasad konoplje na vrtu ter okna, prekrita s črno folijo (kar se je ob hišni preiskavi izkazalo za neresnično), iz javne ceste ni mogel videti na sam vrt, prav tako pa je slednji sam povedal, da si je hišo ogledal iz dovozne poti, kar pa je na zasebnem zemljišču obdolženčevih staršev. Po prepričanju zagovornice sta policista E. E. in F. F. izvajala opazovanje v obdobju pred anonimno prijavo na način, da sta hodila po zasebnem zemljišču, prav tako pa z ničemer ni bil potrjen sum anonimne prijave, da naj bi obdolženec konopljo prodajal in to celo mladoletnim otrokom. Tako bi lahko šlo za tajno opazovanje v smislu 149.a člena ZKP, za kar je potrebna ustrezna odredba, ki je v spisu ni. To pomeni, da nobeden od policistov pred 27. 8. 2024 ne bi smel opazovati obdolženca, niti pred in po tem datumu hoditi po zasebnem zemljišču.

Zagovornikom ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, zlasti po zaslišanju prič policistov E. E. in F. F. , prepričljivo pojasnilo okoliščine nastanka uradnih zaznamkov ter način zbiranja informacij pred izdajo odredb(e) za hišno preiskavo. Zagovorniki tako neutemeljeno izpostavljajo, da naj bi policist F. F. v uradnem zaznamku z dne 29. 8. 2024 navajal, da je obdolženca na naslovu 1 videval po prejemu anonimne prijave, čeprav je bil obdolženec v relevantnem času nedvomno v Grčiji. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da policist F. F. ni zatrjeval, da bi obdolženca opazoval prav po 27. 8. 2024 oziroma na dan sestave uradnega zaznamka (29. 8. 2024), temveč da ga je na navedeni lokaciji videval že predhodno. To je priča na glavni obravnavi jasno pojasnila, njeno izpovedbo pa je potrdil tudi policist E. E. . Dejstvo, da je bil uradni zaznamek sestavljen 29. 8. 2024, zato še ne pomeni, da so se v njem navedena opažanja nanašala prav na ta dan ali na obdobje po prejemu anonimne prijave. Posledično pa tudi ni podlage za sklepanje, da bi policisti podajali lažne navedbe ali prikrivali nezakonito izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov. Pritožbene navedbe, da naj bi šlo za tajno opazovanje po 149.a členu ZKP, so zgolj pavšalne in brez konkretne dejanske podlage. Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je šlo za običajno zaznavanje in opažanje obdolženca na dovozni poti pred stanovanjsko hišo, torej za klasično obliko policijskega dela pri zbiranju obvestil, ki po svoji naravi in intenziteti ne predstavlja prikritega preiskovalnega ukrepa. Samo dejstvo, da je policist obdolženca v preteklosti večkrat videl na določeni lokaciji, še ne pomeni izvajanja tajnega opazovanja v smislu 149.a člena ZKP. Neutemeljene so tudi navedbe, da naj bi policisti nezakonito vstopali na zasebno zemljišče obdolženčevih staršev. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bile terenske preveritve in termovizijski pregled opravljeni z dovozne poti pred hišo, ki je bila javno dostopna. Ob tem ne gre prezreti, da je celo obdolženčeva mama - priča H. H. povedala, da se hiša vidi z glavne ceste. Nenazadnje pa obramba niti ni kakorkoli izkazala niti ni razvidno iz podatkov spisa, da bi policisti vstopali v zaprte ali posebej varovane dele zasebnega zemljišča oziroma da bi izvajali takšne aktivnosti, ki bi pomenile nedopusten poseg v ustavno varovano pričakovano zasebnost. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da naj bi bila odredba za hišno preiskavo izdana na podlagi neresničnih ugotovitev policista E. E. glede folije na oknih oziroma rastlin v rastlinjaku. Sodišče prve stopnje je tehtno pojasnilo, da se zakonitost odredbe za hišno preiskavo presoja glede na okoliščine, ki so bile preiskovalnemu sodniku znane v času odločanja, ne pa z vidika kasnejšega izida preiskave ali naknadne drugačne interpretacije posameznih opažanj. Tudi če se je kasneje izkazalo, da na oknih niso bile folije oziroma da v rastlinjaku niso bile sadike konoplje, navedeno samo po sebi še ne pomeni, da so policisti zavestno podajali neresnične informacije ali da je bila odredba izdana nezakonito. V tej zvezi ne gre prezreti niti izpovedbe obdolženčeve mame H. H. , ki je pojasnila, da so bili na oknih nameščeni komarniki ter da je morda to zmedlo policiste. Nenazadnje pa je ključno, da so poleg že navedenega, obstajale še druge medsebojno povezane okoliščine, in sicer anonimna prijava, izrazito nadpovprečna poraba električne energije, rezultati termovizijskega pregleda ter podatek, da je obdolženi na isti lokaciji že gojil prepovedano drogo konopljo. Ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče zaključiti, da bi bili utemeljeni razlogi za sum ustvarjeni umetno oziroma na podlagi nezakonitega ravnanja policije. Preiskovalni sodnik je torej odredbo za hišno preiskavo z dne 30. 8. 2024 izdal na podlagi več medsebojno povezanih objektivnih okoliščin, ki so tudi po oceni pritožbenega sodišča dosegale standard utemeljenih razlogov za sum iz 214. člena ZKP. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, medtem ko preostalo pritožbeno polemiziranje zagovornikov iz Odvetniške družbe X glede izpovedb prič F. F. in E. E. ne more privesti do drugačnega zaključka. Enako velja tudi glede pritožbenih navedb in zatrjevanju kršitev določb ZKP v zvezi z izpovedbo priče E. E. , ki naj bi vedel, kaj je policist F. F. povedal na pričanju.

Vsi zagovorniki grajajo tudi zaključke sodišča prve stopnje glede porabe električne energije, ki je bila ena izmed okoliščin, ki so botrovale izdaji odredbe za hišno preiskavo. Menijo, da poraba, ki naj bi kazala na to, da se v prostorih na naslovu 1 goji konoplja, ni v ničemer odstopala, kar so policisti namenoma prezrli. Poraba elektrike na navedenem naslovu je bila namreč visoko nad domnevnim povprečjem tudi v času, ko laboratorij ni deloval.

Tudi v povzetem jim ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podatek o izrazito povečani porabi električne energije predstavljal eno izmed relevantnih okoliščin, ki je skupaj z drugimi utemeljevala obstoj utemeljenih razlogov za sum, da obdolženec na naslovu 1 goji prepovedano drogo konopljo. Iz obvestila Elektra Maribor z dne 28. 8. 2024 izhaja, da je poraba električne energije na navedenem odjemnem mestu v relevantnem obdobju skoraj konstantno presegala 3500 kWh mesečno, v posameznih mesecih pa celo 4000 kWh, kar je več kot desetkratnik povprečne porabe slovenskega gospodinjstva. Pri tem sta bili na naslovu prijavljeni zgolj dve osebi, v objektu pa se ni opravljala nobena poslovna dejavnost, ki bi takšno porabo lahko pojasnila. Zagovorniki tako poskušajo neutemeljeno prepričati, da poraba ni odstopala oziroma, da so policisti namenoma prezrli dejstvo, da je bila poraba električne energije nadpovprečna tudi v času, ko laboratorij naj ne bi deloval. Nasprotno z njihovim prepričanjem je namreč sodišče prve stopnje argumentirano pojasnilo, da kasneje predloženi računi za električno energijo sicer izkazujejo nadpovprečno porabo tudi v drugih obdobjih, vendar je ta bila še vedno bistveno nižja od porabe v obdobju neposredno pred izdajo odredbe za hišno preiskavo. Tako se je torej sodišče prve stopnje jasno opredelilo tudi do sedanje višje porabe, medtem ko ni bilo dolžno ugotavljati, kateri aparati oziroma stroji se v objektih nahajajo, niti zdravstvenega stanja stanovalcev, kot poskušajo to zmotno prikazati zagovorniki iz Odvetniške družbe X. Po vsem obrazloženem ni mogoče soglašati s pritožbenimi navedbami, da poraba električne energije ni predstavljala relevantnega indikatorja za sum gojenja konoplje. Navsezadnje pa ne gre prezreti, da podatek o izrazito povečani porabi električne energije ni bil edina okoliščina oziroma podlaga za izdajo odredbe za hišno preiskavo, temveč le ena izmed več medsebojno povezanih okoliščin, ki so jih organi pregona preverjali po prejemu anonimne prijave. Ob rob navedenemu je tako izpostaviti še predhodne ugotovitve policistov in dejstvo, da je obdolženec na isti lokaciji že v preteklosti gojil prepovedano drogo konopljo. Tako pa tudi ni moč pritrditi pritožbenim naziranjem o s strani sodišča prve stopnje selektivno interpretacijo podatkov o porabi električne energije, saj so ti predstavljali objektivno okoliščino, ki je v povezavi z ostalimi ugotovitvami policistov dodatno potrjevala sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Upoštevaje predhodno navedeno se zato kot povsem nerelevantne izkažejo pritožbene navedbe o neugotavljanju porabe električne energije na naslovu 2 (ki v obravnavani zadevi sploh ne predstavlja kraja izvršitve kaznivega dejanja), kakor tudi obrambno stališče, da višja poraba elektrike ne predstavlja nobenega nezakonitega ravnanja.

Zagovorniki iz Odvetniške družbe X trdijo, da je Okrožno sodišče v Mariboru po prejemu predlogov policije in tožilstva v predkazenskem postopku izdalo dve odredbi za izvedbo hišne preiskave, in sicer dne 30. 8. 2024 ter 5. 9. 2024, ki jih je treba obravnavati ločeno. Prva odredba z dne 30. 8. 2024 je imela v izreku določen rok veljavnosti do vključno 15. 9. 2024 in je torej s potekom tega roka prenehala veljati. Na dan oprave hišne preiskave (17. 9. 2024) je bila v veljavi zgolj odredba z dne 5. 9. 2024, na podlagi katere je bila torej opravljena hišna preiskava. Slednja odredba pa je popolnoma neobrazložena v smislu utemelitve utemeljenega razloga za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Hišna preiskava je bila tako 17. 9. 2024 opravljena brez ustrezne odredbe sodišča, zato mora slediti procesna posledica iz 219. člena ZKP, saj je bilo nezakonito poseženo v osebnostno pravico iz 36. člena Ustave.

Zagovorniki nimajo prav. Kot je argumentirano pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe, je treba obe odredbi (z dne 30. 8. 2024 in 5. 9. 2024) obravnavati kot celoto. Odredba z dne 5. 9. 2024 namreč ni predstavljala nove, samostojne in vsebinsko nepovezane odredbe za hišno preiskavo, temveč nadaljevanje oziroma procesno podaljšanje prvotne odredbe z dne 30. 8. 2024, ki je vsebovala popolno obrazložitev obstoja utemeljenih razlogov za sum in vseh pogojev, ki se zahtevajo za odreditev hišne preiskave. Zato ni mogoče pritrditi stališču zagovornikov, da je bila hišna preiskava 17. 9. 2024 opravljena brez ustrezne sodne odredbe. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je iz vsebine spisa jasno razvidno, da je preiskovalni sodnik 5. 9. 2024 odločal na podlagi iste dejanske in dokazne podlage (to izhaja že iz uvodnega zapisa o predmetu odločanja pri izdaji odredbe I Kpd 62814/2024 z dne 5. 9. 2024), ki je bila že predmet presoje ob izdaji prvotne odredbe z dne 30. 8. 2024. Prav tako predlog SKP PU Maribor z dne 5. 9. 2024 ni pomenil nove zahteve za izdajo odredbe za hišno preiskavo, ampak predlog za podaljšanje časovne veljavnosti že izdane odredbe. Zato ni bilo treba, da bi preiskovalni sodnik v "podaljševalni" odredbi ponovno v celoti reproduciral razloge glede obstoja utemeljenih razlogov za sum in ostalih pogojev za odreditev hišne preiskave, saj so ti bili že argumentirano predstavljeni v prvotni odredbi, na katero se podaljšanje vsebinsko in procesno neposredno navezuje. Tako je bistveno, da je bila sodna kontrola ustavnih in zakonskih pogojev za poseg v pravico iz 36. člena Ustave dejansko opravljena že ob izdaji prve odredbe. Kasnejše podaljšanje časovne veljavnosti pa ne pomeni, da bi moral preiskovalni sodnik ponovno in identično utemeljevati vse pogoje za odreditev hišne preiskave. Tudi sicer pa iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da so bile v času izdaje obeh odredb podane konkretne, objektivno preverljive in medsebojno povezane okoliščine, ki so po standardih ustavnosodne in zakonske presoje zadostovale za obstoj utemeljenih razlogov za sum storitve kaznivega dejanja. Pritožbeno sklicevanje na 219. člen ZKP zato ni utemeljeno, saj ni šlo za hišno preiskavo brez sodne odredbe, temveč za izvršitev sodno dovoljene hišne preiskave v okviru podaljšane časovne veljavnosti prvotno zakonito izdane odredbe. Zagovorniki tako torej zmotno enačijo morebitno pomanjkljivo obrazložitev "podaljševalne" odredbe z neobstojem sodne odredbe. Stališče, da je obe odredbi treba obravnavati kot celoto, pa nedvomno potrjuje tudi okoliščina, da sta bili obe pred začetkom oprave hišne preiskave obdolžencu tudi izročeni, kot je to razvidno iz zapisnika o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča (l. št. 44-47).

Uspeha pa ni mogoče pripisati niti navedbam zagovornikov o policijskem zavajanju sodnika in njihovem prikazovanju neresničnih dejstev. Dejstvo, da se nekatere posamezne okoliščine kasneje niso v celoti potrdile, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne vpliva na zakonitost izdanih odredb, saj se obstoj utemeljenih razlogov za sum presoja

ex ante

, torej glede na informacije, s katerimi so organi razpolagali v času odločanja, kot je to tehtno pojasnilo sodišče prve stopnje. Glede na obrazloženo, ko je torej preiskovalni sodnik že ob izdaji prvotne odredbe presodil obstoj utemeljenih razlogov za sum ter zakonitost posega v pravico iz 36. člena Ustave, hišna preiskava dne 17. 9. 2024 ni bila opravljena brez sodne odredbe, posledično tudi niso podani pogoji za izločitev dokazov po 219. členu ZKP. Ker je sodišče prve stopnje v zvezi z obema odredbama in njuno povezanostjo podalo jasne in argumentirane razloge, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe zagovornikov, ko poudarjajo očitek o pomanjkanju razlogov, s čimer zgolj izražajo nestrinjanje s podano prvostopenjsko obrazložitvijo, kar pa ne more prepričati v dejansko odsotnost in umanjkanje razlogov za izpodbijano odločitev.

Vsi zagovorniki opozarjajo, da se je termovizija opravljala iz zasebnega zemljišča obdolženčevih staršev oziroma da sta policista G. G. in E. E. nepooblaščeno vstopila na zasebno zemljišče. Pregled je bil opravljen tik ob ograji, zato gre za nedoslednost v obrazložitvi izpodbijane sodbe, kjer je navedeno, da je bila preiskava s termovizijo opravljena na dovozni poti. Zagovornica B. B. v tej zvezi posebej izpostavlja, da je šlo za zemljišče obdolženčevih staršev, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Ob tem vsi zagovorniki poudarjajo še, da sta obdolženčeva starša pričakovanje zasebnosti izrazila na navzven zaznaven način, saj je bila s tem namenom postavljena visoka ograja. Prav tako pa je policist G. G. preverjal tudi okna, kjer se nahaja spalnica obdolženčevih staršev, ki s kaznivim dejanjem nista imela nobene veze. Zagovorniki se tako ne strinjajo (oziroma menijo, da sploh ni pojasnjeno) z zaključkom sodišča prve stopnje, da je v tem primeru šlo za majhen poseg v zasebnost ter da zato ne gre za kršitev ustavne pravice staršev obdolženca iz 35. člena Ustave. Pravica do zasebnosti po 35. členu Ustave namreč varuje posameznika pred neupravičenimi posegi države v njegovo zasebno in družinsko življenje, termovizija pa lahko poseže vanj, saj omogoča videnje toplote skozi ovire, kar pomeni zbiranje podatkov o človeškem telesu in njegovi prisotnosti in zato vpliva na zasebnost.

Ni jim mogoče pritrditi. Po presoji pritožbenega sodišča izvedeni termovizijski pregled po svoji naravi in intenzivnosti ni predstavljal takšnega posega v ustavno varovano zasebnost iz 35. člena Ustave, ki bi zahteval predhodno sodno odredbo, niti ni šlo za nedovoljen ali prikrit vstop v varovan intimni prostor obdolženčevih staršev. Iz podatkov spisa oziroma izvedenega dokaznega postopka je razvidno, da je bil termovizijski pregled opravljen iz dovozne poti pred stanovanjsko hišo oziroma iz prostora, ki je bil navzven dostopen in ni predstavljal zaprtega intimnega območja bivanja. In četudi zemljišče formalnopravno predstavlja zasebno last obdolženčevih staršev, to samo po sebi še ne pomeni, da je vsak dostop ali opazovanje iz takega prostora že ustavnopravno nedopusten poseg v zasebnost. Za presojo je bistveno, ali je posameznik lahko objektivno upravičeno pričakoval popolno zasebnost prav na kraju, od koder je bilo opazovanje izvedeno. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pravilno izhajalo iz koncepta razumnega pričakovanja zasebnosti in to zadostno tudi pojasnilo. Dejstvo, da je bila ob hiši postavljena ograja, pa samodejno še ne pomeni absolutne izključitve vsakršnega opazovanja zunanjosti objekta, zlasti kadar se opazovanje izvaja iz dovozne poti oziroma območja pred ograjo, brez vstopanja v notranjost doma ali izvajanja prikritih metod nadzora v bivalnih prostorih. Policista nista vstopala v notranjost stanovanjske hiše, niti nista izvajala kakršnihkoli opravil na način, ki bi omogočala vpogled v intimno življenje stanovalcev ali identifikacijo oseb v prostoru. Kot je pojasnil policist G. G. , termovizijska naprava ni omogočala ugotavljanja konkretnih temperatur, identitete oseb ali aktivnosti v prostoru, temveč zgolj zaznavanje toplotnih odstopanj na zunanjem delu objekta. Zato ne gre za poseg, primerljiv s prikritim snemanjem notranjosti doma ali uporabo tehničnih sredstev za nadzor zasebnega življenja, kot poskušajo v to neutemeljeno prepričati zagovorniki. Enako velja tudi za pritožbene navedbe o protipravnem posegu v zasebnost, ker naj bi policist preverjal tudi okna spalnice obdolženčevih staršev. Iz izvedenih dokazov nikakor ne izhaja, da bi policija zbirala podatke o zasebnem življenju staršev ali da bi bil pregled usmerjen v spremljanje njunega bivanja. Predmet opazovanja je bil objekt kot celota zaradi preverjanja okoliščin o gojenju prepovedane droge, pri čemer je policija zaznavala zgolj zunanja temperaturna odstopanja na objektu in nenazadnje tudi policist, ki je opravljal termovizijo ni mogel vedeti, ali in v katerih prostorih je spalnica obdolženčevih staršev. Ni namreč bistveno, ali je termovizija zaznala tudi dele objekta, ki jih uporabljajo druge osebe. Pri zunanjem opazovanju objekta ni mogoče zahtevati popolne prostorske izolacije posameznih delov stavbe, odločilno pa je, da uporabljena metoda ni omogočala vpogleda v intimno sfero posameznikov. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo tudi sorazmernost posega. Šlo je za enkratno kratkotrajno opazovanje zunanjosti objekta v okviru predkazenskega postopka zaradi suma hujšega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje prepovedane droge. Intenziteta posega je bila bistveno manjša od klasičnih prikritih preiskovalnih ukrepov ali posegov v stanovanje po 36. členu Ustave. Nadalje so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da naj bi policija termovizijo uporabljala za "gledanje skozi ovire". Policist G. G. je izrecno pojasnil, da naprava ne omogoča vpogleda skozi stene ali okna v notranjost objekta, temveč zgolj zaznavanje razlik v oddajanju toplote na površini objekta. Zato zagovorniki neutemeljeno širijo dejanski domet uporabljene tehnologije. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa tudi morebitna nedoslednost glede poimenovanja prostora oziroma kraja ("dovozna pot", "zemljišče staršev") ni pravno odločilna. Bistveno je, da ni bilo ugotovljeno prikrito ali nasilno vstopanje v varovan zasebni prostor, temveč zgolj zunanje opazovanje objekta iz dostopnega območja ob hiši.

Vsi zagovorniki menijo, da je bil pregled s termovizijo opravljen nezakonito, neustrezno in nestrokovno, pregled pa je dal tudi napačne podatke. Opazovanje s termovizijo je bilo opravljeno na zasebnem zemljišču brez dovoljenja lastnika zemljišča. Zagovornica B. B. ob tem sodišču prve stopnje smiselno očita še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP, ko trdi, da se ni opredelilo do nesporno napačnih zaključkov termovizije in dejstva, da se je termovizija opravljala iz zasebnega zemljišča in ne iz zasebne dovozne poti. Ob grajanju napačnih rezultatov opravljene termovizije (da v prostorih, kjer je bila s termovizijsko kamero zaznana močno višja temperatura, ni bilo ničesar) pa zagovornica izpostavlja še razhajanja med izpovedbama policistov E. E. in G. G. glede števila ljudi, ki so bili prisotni na termoviziji in kje naj bi sploh stali. Zagovorniki iz Odvetniške družbe X nadalje poudarjajo, da je bila zaradi napak pri izvedbi termovizije nezakonito izdana odredba za hišno preiskavo, zato jo je treba, vključno z vsemi dokazi, pridobljenimi na njeni podlagi, izločiti. Vsi zagovorniki menijo, da so organi pregona ravnali brez pravne podlage, s preseganjem pooblastil. Ob tem posebej poudarjajo, da Zakon o nalogah in pooblastilih (v nadaljevanju ZNPPol) dovoljuje uporabo termovizijske kamere le za iskanje oseb, kar v obravnavani zadevi, ko se je ugotavljal obstoj utemeljenega suma določenega kaznivega dejanja, ni bil primer. Zagovorniki iz Odvetniške družbeX so nadalje prepričani, da so si policisti pri zbiranju informacij in dokazov pomagali z nedovoljenimi, s strani sodišča še neodobrenimi tehničnimi sredstvi ter tako posegli v obdolženčevo zasebnost, pri čemer so torej brez predhodne sodne odredbe uporabili napravo, ki zaznava toploto, da bi pregledali objekt, v katerem obdolženec niti ni prebival. Naprava jim je omogočila vpogled v notranjost objekta, kar pomeni, da so posegli v pravico do zasebnosti obdolženca oziroma njegovih staršev, še preden so za to pridobili ustrezno pravno podlago. Pri uporabi termovizijske kamere namreč ne gre le za ogled, temveč za procesno dejanje hišne preiskave, ki pomeni globlji poseg v zasebnost posameznika, zato se sme opraviti le pod pogoji, ki jih določa zakon za opravo hišne preiskave.

Povzete pritožbene navedbe niso utemeljene. V prvi vrsti je kot odločilno izpostaviti, da odredba za hišno preiskavo (in njeno podaljšanje) ni temeljila izključno in zgolj na ugotovitvah termovizijskega pregleda, temveč na skupku medsebojno povezanih okoliščin, kot predhodno že pojasnjeno. Prav tako ne drži, da je bila termovizija izvedena brez ustrezne pravne podlage, nezakonito oziroma v nasprotju z določbami ZNPPol, kot to obširno polemizirajo zagovorniki. Šlo je za uporabo tehničnega sredstva pri opravljanju klasičnega policijskega opazovanja z namenom zbiranja informacij. Termovizijsko napravo namreč policisti uporabljajo med drugim tudi pri preiskovanju gojenja konoplje.¹ Policisti lahko tako z navedeno napravo pridobijo podatke o temperaturi in prikazu razporeditve toplote po površini objekta, vendar brez vstopa v objekt.² In kot je to pravilno ter argumentirano pojasnilo sodišče prve stopnje, pri izvedenem opazovanju tudi ni šlo za takšen poseg v zasebnost, ki bi zahteval predhodno sodno odredbo. Policista G. G. in E. E. sta namreč pregled opravila iz dovozne poti pred objektom, torej iz prostora, ki je bil navzven dostopen in ni predstavljal intimnega oziroma posebej varovanega področja zasebnosti, kot je to bilo že pojasnjeno. Zato pa tudi ni mogoče pritrditi zagovornikom v navedbah, s katerimi nakazujejo, da naj bi šlo po vsebini že za prikrito hišno preiskavo. Prav tako je povsem neutemeljeno obširno problematiziranje strokovnosti izvedbe termovizijskega pregleda. Policist G. G. je prepričljivo pojasnil način uporabe termovizijske naprave, svoje usposobljenosti za delo z njo ter pomen zaznanih odstopanj v tedaj konkretni situaciji. V tej zvezi pa je nato sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da termovizijska kamera ni bila uporabljena za natančno merjenje temperature ali izvajanje termografskih analiz objekta, temveč za zaznavanje toplotnih odstopanj. Zato pa dejstvo, da je priča G. G. mestoma uporabljal izraz "temperatura" namesto "toplota", ne zmanjšuje verodostojnosti njegove izpovedbe niti dokazne vrednosti uradnega zaznamka. Bistveno je, da je bilo zaznano izrazito toplotno odstopanje v zgornjem delu objekta, kar je ob ostalih ugotovljenih okoliščinah predstavljalo enega izmed indicev za sum gojenja prepovedane droge.

Prav tako niso odločilna zatrjevana razhajanja med izpovedbama policistov G. G. in E. E. glede števila prisotnih oseb oziroma natančnega mesta opazovanja. Gre za nebistvene podrobnosti, ki po naravi stvari ne morejo omajati bistvenega dejanskega zaključka, da je bil termovizijski pregled dejansko opravljen ter da so bila pri njem zaznana toplotna odstopanja. Tudi dejstvo, da se nekatere prvotne domneve policistov kasneje niso izkazale za točne, samo po sebi ne pomeni nezakonitosti odredbe za hišno preiskavo, saj se zakonitost izdaje odredbe presoja glede na podatke in okoliščine, s katerimi so organi pregona razpolagali v času njenega predlaganja in izdaje, kot že večkrat poudarjeno. Sodišče prve stopnje se je do vseh bistvenih navedb obrambe opredelilo jasno, izčrpno in logično, zato tudi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Razlogi sodbe niso sami s seboj v nasprotju, niti niso nejasni ali pomanjkljivi, temveč omogočajo jasen preizkus pravilnosti in zakonitosti sprejete odločitve. Ker torej termovizijski pregled ni bil izveden nezakonito in ker je bila odredba za hišno preiskavo izdana na podlagi zadostne stopnje utemeljenih razlogov za sum, tudi iz tega razloga ni podlage za izločitev odredbe za hišno preiskavo niti dokazov, pridobljenih na njeni podlagi.

Po obrazloženem zagovorniki ne morejo v nasprotno prepričati niti z obsežnim sklicevanjem in povzemanjem mnenja I. I. ; obširnem polemiziranju glede izpovedb prič G. G. in <em>E. E. </em>ter na pomanjkanje znanja glede ravnanja s termovizijo; zatrjevanju nasprotja med izpovedbami prič G.G. in načelnika policije glede rokovanja s termovizijsko kamero; graji usposobljenosti priče <em>G. G. </em>glede uporabe termovizijske kamere; sklicevanjem in lastnim tolmačenjem 43. člena ZNPPol in 148. člena ZKP ter zadeve Kyllo proti ZDA. Vnovič pa je poudariti, da je za presojo zakonitosti odredbe za hišno preiskavo brezpredmetno, kaj so priče izpovedale v kazenskem postopku, saj se za upravičenost in zakonitost odredbe za hišno preiskavo upoštevajo le dokazi, okoliščine in podatki, zbrani pred izdajo odredbe.

Po prepričanju zagovornikov iz Odvetniške družbe X je odločitev sodišča, da na predlog predlagatelja izda odredbo o hišni preiskavi, ki se je pri predlogu oprla na anonimno prijavo, z vidika pravnega standarda utemeljenih razlogov za sum, premalo. Ob tem se sklicujejo na sodbi VSRS I Ips 238/2005 z dne 8. 9. 2005 in I Ips 47144/2011 z dne 4. 10. 2018. Vendar neutemeljeno. V obravnavani zadevi obstoj utemeljenih razlogov za sum ni temeljil izključno na anonimni prijavi, kot to poskušajo zmotno prikazati zagovorniki, temveč na skupku medsebojno povezanih okoliščin, tj. na anonimni prijavi, izrazito nadpovprečni porabi električne energije na naslovu 1, termovizijskem pregledu, predhodnih ugotovitvah policije ter dejstvu, da je obdolženec na isti lokaciji že gojil prepovedano drogo konopljo. Vse navedene okoliščine pa so ob skupnem vrednotenju tudi po prepričanju pritožbenega sodišča predstavljale zadostno podlago za zaključek o obstoju utemeljenih razlogov za sum v smislu 214. člena ZKP. Končno je torej zaključiti, da v obravnavani zadevi ni šlo za nezakonito in protiustavno ravnanje organov pregona, kot neutemeljeno opozarjajo zagovorniki. Tako pa tudi ni bila obdolžencu kršena pravica do enakosti orožij in s tem pravice iz 22., 23. in 29. člena Ustave, niti niso podane pritožbeno zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka.

Zagovorniki iz Odvetniške družbe X trdijo še, da policist E. E. pri izvajanju hišne preiskave obdolžencu ni pojasnil, da se lahko nahaja po prostorih preiskave - hišna preiskava je bila izvedena nezakonito, saj je bil obdolženec ves čas v spodnji etaži in ni vedel, da je lahko prisoten v samih prostorih preiskave. S takšnimi navedbami zagovorniki ne morejo uspeti. V prvi vrsti gre za pritožbeno novoto, ki je obramba brez opravičljivega razloga ni uveljavljala že pred sodiščem prve stopnje, zato se pritožbeno sodišče do teh navedb ni dolžno vsebinsko opredeljevati. Določba četrtega odstavka 369. člena ZKP namreč nalaga pritožniku, da pojasni, zakaj nova dejstva in dokazi niso bili predlagani že prej, tega pa zagovorniki v konkretnem primeru niso storili. Navkljub navedenemu pa je dodati, da sama okoliščina, da se je obdolženec med hišno preiskavo nahajal v spodnjem delu hiše, še ne pomeni, da mu je bila pravica do navzočnosti odvzeta oziroma da je bila hišna preiskava izvedena nezakonito. Za presojo zakonitosti hišne preiskave bi morala obramba izkazati konkretno omejitev oziroma kršitev obdolženčevih pravic, čemur pa s posplošeno navedbo ni bilo zadoščeno.

Glede zavrnitve dokaznih predlogov

Vsi zagovorniki obširno grajajo odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve dokaznih predlogov. Zagovorniki iz Odvetniške družbe <em>X</em>&nbsp;menijo, da jih je sodišče prve stopnje pavšalno in neargumentirano zavrnilo, ker pa jih ni izvedlo, je kršilo tudi načelo kontradiktornosti postopka, pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ob tem trdijo, da bi: a) vsi policisti, ki so bili prisotni pri hišni preiskavi na naslovu 1, lahko pojasnili, zakaj se (namenoma ali po navodilih vodje hišne preiskave) pri hišni preiskavi niso zasegli predmeti, ki so bili namenjeni za predelavo konoplje v zdravstvene namene, kot so destilator, brizgavke v športni torbi itd. oziroma, ali so ti pripomočki sploh bili najdeni, prav tako bi se jim predočil zagovor obdolženca ter vsi naknadno zaseženi predmeti. Ob tem zagovorniki izpostavljajo izpovedbo priče policista E. E. in trdijo, da je šlo za nezakonitost postopka in prirejanje dokazov; b) J. J. bi lahko odgovoril na vprašanje o tem, če in kako pogosto zdravniki v praksi v zdravstvene kartoteke vpisujejo dejstvo, da se pacient samozdravi s konopljo, prav tako bi slednji znal izpovedati o zdravljenju s THC, o varnosti zdravljenja z obema kanabinoidoma (CBD in THC), o razmerju kanabinoidov ter glede učinkov enega in drugega v povezavi z uživanjem s tropini; c) K. K. bi lahko potrdila dele obdolženčevega zagovora, za katere je izvedenka povedala, da nima znanja - o učinkih konoplje in njenih izdelkov kot zdravil; č) L. L. kot strokovna priča bi lahko izpovedala o tem, kakšno količino konoplje lahko proizvede odrasla rastlina konoplje in koliko konopljine smole se lahko pridela iz določene količine konoplje ter zakaj; d) M. M. a in N. N. bi lahko potrdila obdolženčev zagovor v zvezi s časom, potrebnim za izdelavo smole po metodi Ricka Simpsona in ali je to mogoče v obliki in na način, kot je trdil obdolženec; v kakšni meri so zdravniki naklonjeni vpisovanju podatkov o zdravljenju s konopljo v kartoteke pacientov; glede vzgoje konoplje in zdravljenjem z njo; e) I. I. bi lahko obrazložil, zakaj termovizija v obravnavani zadevi ni bila ustrezno izvedena in je pokazala napačne rezultate. Sodišče prve stopnje je le slepo verjelo pričama E. E. in G. G. , protispisno pa je ocenilo pisna pojasnila s strani PP ... o termoviziji, iz katerih izhaja, da je bila termovizija nepravilno uporabljena; f) s predlogom, da NFL ponovno stehta material, zasežen pri hišni preiskavi in izmeri odstotek THC v obeh tipih (hranjenega v kozarcih in posodah ter odpadni material, ki je bil v vrečah) zaseženega materiala, bi se izkazala uporabnost materiala, za katerega je obdolženec trdil, da ni v celoti uporaben. Tehtanje tudi ni bilo izvedeno ustrezno, pravilno ter ni dalo pravilnih in določnih rezultatov. Izmera odstotka THC v obeh tipih zasežene konoplje bi potrdila zagovor obdolženca, da je liste uporabljal za gnojilo, saj ti niso imeli nič THC-ja in so neuporabni; g) z vpogledom v izreke pravnomočnih sodb bi se izkazalo, da obdolženec nikoli ni bil obsojen za preprodajo, temveč vedno zgolj za proizvodnjo, prav tako mu prodaja nikoli ni bila očitana. To je pomembno, saj obdolženec nikoli ni imel namena prodajati konopljo ali njene izdelke, poleg tega je predkaznovanost vplivala tudi na izbiro in odmero kazenske sankcije; h) Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi branje določenih listinskih dokaznih predlogov, tj. strokovnega poročila o postopku pridobivanja konopljine smole z alkoholno ekstrakcijo (iz katerega je razvidno, ali je ali ni obdolženec izdeloval smolo na primeren način), dokumentacije za obdolženca, ki mu jo je predpisal dr. P. P. , zapisnika o zaslišanju R. R. z dne 4. 4. 2019 (iz katerega izhaja, koliko konopljinega olja se lahko po metodi Ricka Simpsona izdela iz določene količine konoplje ter, da je pomembno, ali se tehtajo rastline skupaj s koreninami, ali le stebla in cvetovi), članka "Kemoterapija bolj škodljiva od raka" in "Življenje med kemoterapijo" (te ugotovitve bi potrdile del obdolženčevega zagovora o zdravljenju raka s konopljo in o učinkih zdravljenja raka s kemoterapijo) ter članka "Študija ugotavlja, da medicinska konoplja znatno zmanjša obiske nujne medicinske pomoči pri bolnikih s kronično bolečino".

Zagovornica B. B. , podobno kot zagovorniki meni, da bi bilo treba upoštevaje zaključke izpodbijane sodbe (da je obdolženec del zasežene konoplje uporabljal za sebe, del pa za pomoč staršem, sorodnikom in prijateljem) zmanjšati kriminalizirano količino v izreku sodbe, da bi ta bil skladen z razlogi. To bi se lahko doseglo z izvedbo določenih zavrnjenih dokaznih predlogov, in sicer z zaslišanjem M. M. in predvsem N. N. , ki bi lahko povedal, kako se izdeluje smola po metodi Ricka Simsona in iz katerih delov se izdeluje, koliko smole je potrebno za zdravljenje posamezne od bolezni, ki jih je obdolženec zdravil (o tem bi lahko povedal tudi M. M. ), ter dr. L. L. , ki bi točno izpovedala, kakšno količino konoplje lahko proizvede odrasla rastlina in koliko smole se lahko pridela iz določene količine konoplje. Zagovornica nadalje poudarja, da sodišče prve stopnje nima znanja, da bi ugotavljalo, koliko konoplje se je uporabljalo za zdravljenje posameznih bolezni. Ob tem je sodna izvedenka izrecno povedala, da nima nobenih praktičnih izkušenj s tem v zvezi ter da bi bilo primerneje vprašati farmakologa. To bi lahko povedale kot priče predlagane, a zavrnjene osebe: dr. J. J. , dr. K. K. , M. M. in N. N. . Dejansko stanje je tudi v tem delu ostalo nedodelano ugotovljeno. Sodišče prve stopnje bi lahko ugodilo vsaj dokaznemu predlogu o branju zapisnika o zaslišanju priče R. R. , ki bi potrdil obdolženčev zagovor o količini vršičkov (in ne cele konoplje) za izdelavo smole. Prav tako je sodna izvedenka podajala teoretične zaključke, glede katerih bi lahko praktične podatke podala priči M. M. in N. N. , če bi bila zaslišana. Zagovornica poudarja, da se izpodbijana sodba ob utemeljevanju nevarnosti rastline konoplje naslanja na izpovedbo dr. S. S. (in pritožbi prilaga tudi intervju slednje) in članek JAMZP. Prav tako je članek JAMZP v nasprotju z ugotovitvami WHO. Do teh navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo, hkrati pa je zavrnilo že navedene dokazne predloge, ki bi ta vprašanja lahko razčistili (predvsem zaslišanje dr. J. J. ). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi dokazni predlog po ponovnem tehtanju, vzorčenju in merjenju THC v posameznih vzorcih zasežene konoplje.

Po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje z zavrnitvijo predlaganih dokaznih predlogov ni kršilo drugega odstavka 371. člena ZKP, pravice do obrambe, načela kontradiktornosti niti pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. V skladu z ustaljeno sodno prakso sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlaga obramba, pač pa je dolžno izvesti zgolj dokaze, na podlagi katerih se ugotavljajo za konkretno zadevo pravno relevantna dejstva. Sodišče sme tako zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki bi se naj s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Če torej sodišče zavrne dokazni predlog obrambe, ker takšen dokazni predlog ni potreben ali je nerelevanten, s tem ne krši določb kazenskega postopka in prav tako ne obdolženčeve pravice do obrambe.³ Iz razlogov izpodbijane sodbe (zlasti točke 5 obrazložitve) jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje o vsakem dokaznem predlogu odločilo obrazloženo in po opravi tehtne presoje njegove pravne relevantnosti za razjasnitev odločilnih dejstev, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje policistov

Glede zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje vseh policistov, ki so bili navzoči pri hišni preiskavi se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na pravilne razloge izpodbijane sodbe v tej zvezi. Zaslišanje policistov tako tudi po pritožbeni presoji ne bi v ničemer prispevalo k razjasnitvi (pravilno in popolno) ugotovljenega dejanskega stanja. To je bilo glede izvedbe hišne preiskave že zadostno razjasnjeno z izvedenimi dokazi, predvsem z zaslišanjem policista E. E. ter z listinsko dokumentacijo v spisu. V luči obrazloženega zagovorniki zato ne morejo uspeti v zatrjevanju o namenski opustitvi zasega določenih predmetov; nezakonitosti postopanja policije in prirejanju dokazov (za kar obramba nenazadnje ni niti navedla nikakršnih konkretnih in preverljivih okoliščin). Tako pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje vseh policistov, katerih namen je očitno bil zgolj širjenje dokaznega postopka brez realne možnosti vpliva na drugačno odločitev.

Zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje J. J. , K. K. , L. L. , M. M. in N. N.

Zagovorniki neutemeljeno grajajo zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje J. J. , saj okoliščine, ali in kako pogosto zdravniki v zdravstvene kartoteke vpisujejo podatke o samozdravljenju s konopljo, kakšni so učinki posameznih kanabinoidov ter kakšna so razmerja med CBD in THC, niso odločilna dejstva v obravnavani kazenski zadevi. Tudi sicer pa je bilo vprašanje uporabe konoplje v zdravstvene namene v zadostni meri razjasnjeno z zaslišanjem priče dr. S. S. , zato dodatno izvajanje dokazov o splošnih učinkih kanabinoidov ni bilo potrebno. Iz istih razlogov je pravilna tudi zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče K. K. . Nenazadnje pa dejstvo, da ima konoplja lahko tudi določene terapevtske učinke, samo po sebi ne izključuje protipravnosti neupravičene proizvodnje in hrambe večje količine prepovedane droge. V zvezi s pravilno zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje L. L. pa je le dodati, da vprašanje, kakšno količino konoplje lahko proizvede posamezna rastlina oziroma koliko smole je mogoče pridobiti iz določene količine rastlinskega materiala, ni odločilno za presojo obstoja zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je namreč sprejeto odločitev oprlo na celoto ugotovljenih okoliščin, zlasti na število zaseženih sadik, količino zasežene posušene konoplje, organiziran način gojenja ter uporabo posebne opreme. Zato dodatno dokazovanje glede teoretičnih količin možnega "iztržka" ne bi moglo omajati pravilnosti dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede M. M. in N. N. . Obramba je njuno zaslišanje predlagala predvsem zaradi potrditve obdolženčevega zagovora glede izdelave smole za lastne potrebe in načina priprave po določeni metodi. Vendar je sodišče prve stopnje obdolženčev zagovor v tem delu že upoštevalo in mu deloma sledilo, ko je sprejelo, da je obdolženec smolo izdeloval tudi za lastne potrebe in potrebe določenih oseb. Zato dodatno zaslišanje navedenih oseb ne bi moglo bistveno prispevati k razjasnitvi odločilnih dejstev. Prav tako za presojo obtožbe ni bistveno, kako zdravniki v praksi vodijo zdravstveno dokumentacijo glede samozdravljenja s konopljo, niti (upoštevaje konkretni kazenski postopek) ni bistvena praktična predelava smole in količina uporabne smole. Glede na pravilne razloge izpodbijane sodbe v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov je le še zavrniti pritožbene navedbe zagovornikov, ki sodišču prve stopnje očitajo, da obdolžencu ni podalo roka za preveritev hranjenja računov, ki jih je plačal, ko je preverjal kvaliteto smole pri ustreznih institucijah. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno postavljati kakršnegakoli roka, niti ni takšnega "dokaznega predloga" nezakonito zavrnilo, kot to neutemeljeno zatrjujejo zagovorniki.

Zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje I. I.

Primarno je poudariti, da zagovorniki sodišču prve stopnje neutemeljeno očitajo nekritično sledenje izpovedbam prič E. E. in G. G. . Sodišče prve stopnje je namreč njuni izpovedbi presojalo v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, zlasti z uradnim zaznamkom o opravljenem termovizijskem opazovanju, pisnimi pojasnili PP ... ter strokovnim mnenjem I. I. (priloga B13). Pri tem je razumno in prepričljivo obrazložilo, zakaj šteje njuni izpovedbi za verodostojni. Policist G. G. je tako podrobno pojasnil način uporabe termovizijske naprave, svoje dolgoletne izkušnje pri tem delu ter pomen zaznanih toplotnih odstopanj, prav tako pa je pojasnil, da uporabljena naprava ne omogoča merjenja konkretnih temperatur ali določanja izvora toplote. Ob tem pa ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam glede protispisne ocene pisnega pojasnila PP ...glede uporabe termovizije. Iz slednjega izhaja, da policija termovizijske naprave uporablja za zaznavanje toplotnih odstopanj pri opravljanju policijskih nalog, ne pa za izvajanje termografskih analiz stavb, kakršne se uporabljajo v gradbeništvu ali industriji. Predstavljeno razlikovanje je sodišče prve stopnje pravilno povzelo in ga ustrezno povezalo tudi z izpovedbo priče G. G. ter vsebino strokovnega mnenja I. I. , kot je to podrobno pojasnilo v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe. Upoštevaje pojasnjeno je bil tehtno zavrnjen tudi dokazni predlog za zaslišanje I. I. , saj njegovo zaslišanje tudi po presoji pritožbenega sodišča ne bi moglo prispevati k razjasnitvi dejanskega stanja. Nenazadnje pa kot bistveno, pisno strokovno mnenje I. I. je že med postopkom bilo del spisa in ga je kot takega sodišče prve stopnje tudi vsebinsko presojalo. Ob tem ne gre prezreti še, da termovizijski pregled ni predstavljal edine oziroma odločilne okoliščine za izdajo odredb(e) za hišno preiskavo, zato tudi morebitna drugačna strokovna interpretacija posameznih zaznav termovizijske naprave ne bi mogla omajati zakonitosti izdane odredbe, pa tudi ne pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje.

Zavrnitev dokaznega predloga za ponovno tehtanje zaseženega materiala

V prvi vrsti zagovorniki neutemeljeno problematizirajo prvotno tehtanje zaseženega materiala. Iz podatkov spisa je razbrati, da je bil zaseženi material stehtan in analiziran v okviru postopkov NFL, količine zaseženega materiala pa so jasno razvidne iz poročil NFL. Na ta poročila se je oprla tudi sodna izvedenka T. T. , ki je bila zaslišana na glavni obravnavi in je dodatno pojasnila metodologijo svojih izračunov. Ob tem je izrecno pojasnila, da je pri oceni količin in donosnosti upoštevala nižje vrednosti v korist obdolžencu, zaradi česar ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam o precenjenosti dejanske količine droge. Pritrditi pa ni mogoče niti pritožbenim trditvam, da bi ponovno tehtanje in analiza vsebnosti THC lahko privedla do drugačne odločitve glede uporabnosti zaseženega materiala. Sodna izvedenka T. T. je namreč poudarila, da so stebla sicer manj primeren material, listi pa manjvreden del rastline, vendar še vedno vsebujejo učinkovine in se lahko uporabljajo kot droga, čeprav niso primerljivi z vršički. Zato pa dejstvo, da določen del zaseženega materiala ni predstavljal najbolj kakovostnega dela rastline, še ne pomeni, da ni šlo za prepovedano drogo oziroma za material, primeren za nadaljnjo uporabo. Pri tem je poudariti stališče sodne prakse, da je po določbah področnih predpisov prepovedana droga konoplja Cannabis Sativa L. kot rastlina, njeni ekstrakti ali smola ter da količina THC v njej ni relevantna.⁴ Na tem mestu se tako zagovorničino obširno prepričevanje o manjvrednem materialu in uporabnih delih izkaže za nerelevantno. Kot že pojasnjeno, je bistveno, da je pri obdolžencu bila zasežena prepovedana droga, za tak zaključek pa je imelo sodišče prve stopnje utemeljeno oporo že v poročilih NFL (prilogi A1/1/19 in A2/1/5, l. št. 628), iz katerih je razvidno, da je bila analizirana konoplja, ki je uvrščena v skupino II. Navedeno je potrdila tudi U. U. , ki je navedene analize opravila. Tako se tudi pritožbeno polemiziranje zagovornice o vrsti konoplje izkaže za neutemeljeno. Ob vsem pojasnjenem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi pojasnilo izvedenke T. T. , da vsebnost THC v rastlinskem materialu s časom upada. Ker je bila analiza THC opravljena že ob zasegu v okviru monitoringa NFL, ponovna analiza po daljšem časovnem obdobju ne bi mogla zanesljivo odražati dejanskega stanja ob času zasega. Zato je tudi povsem utemeljen zaključek v izpodbijani sodbi, in sicer da izvedba ponovnega tehtanja ne bi mogla prispevati k natančnejši ugotovitvi odločilnih dejstev. Navsezadnje pa odločitev sodišča prve stopnje ne temelji zgolj na posamezni izmeri THC ali na natančni uporabnosti vsakega dela zaseženega rastlinskega materiala, temveč na celoti ugotovljenih okoliščin, zlasti pa na številu gojenih rastlin, organiziranem načinu gojenja, pa tudi uporabi posebne opreme za proizvodnjo konoplje. To pomeni, da tudi morebitna drugačna ocena uporabnosti posameznih listov ali drugih delov rastline, ne bi mogla omajati pravilnih in tehtnih zaključkov v izpodbijani sodbi. Ob rob navedenemu je kot irelevantne oceniti pritožbene navedbe zagovornikov o času odločanja sodišča prve stopnje glede zavrnitve dokaznega predloga za vnovično tehtanje zaseženega materiala.

Zavrnitev dokaznega predloga za vpogled v izreke pravnomočnih sodb

Pravilna je bila tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga za vpogled v izreke predhodnih pravnomočnih sodb. Za presojo obravnavanega kaznivega dejanja ni odločilno, kakšni konkretni očitki so bili predmet predhodnih postopkov, temveč dejstvo obdolženčeve predkaznovanosti zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, kar je nenazadnje razvidno že iz podatkov iz kazenske evidence. Izvedba dodatnega dokazovanja z branjem izrekov sodb tako ne bi mogla vplivati na odločitev v obravnavani zadevi.

Zavrnitev posameznih listinskih dokazov

Enako velja za zavrnitev posameznih listinskih dokazov, ki jih je predložila obramba. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da strokovna besedila in članki o medicinski uporabi konoplje, kemoterapiji oziroma zdravstvenih učinkih konoplje niso v neposredni pravno relevantni zvezi z vprašanjem, ali je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Prav tako zapisnik o zaslišanju priče iz drugega postopka (R. R. ) ni bil pomemben za razjasnitev odločilnih dejstev v obravnavani zadevi. Sodišče prve stopnje je zato tudi te dokazne predloge utemeljeno zavrnilo in tehtno zaključilo, da njihova izvedba ne bi mogla vplivati na drugačno ugotovitev dejanskega stanja. V nasprotno zagovorniki ne morejo prepričati niti z navedbami glede branja članka Javne agencije RS za zdravila in medicinske pripomočke; nasprotju članka z ugotovitvami WHO; ter zdravljenju obdolženčevega očeta, zato se pritožbeno sodišče do njih ni posebej opredeljevalo.

Kršitev kazenskega zakona

Zagovorniki iz Odvetniške družbe X zatrjujejo obstoj kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP z navedbami, da v opisu niso konkretizirani zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Menijo, da je kršeno načelo zakonitosti, saj opisano ravnanje obdolženca ne ustreza kaznivemu dejanju po prvem odstavku 186. člena KZ-1. V tej zvezi trdijo, da: izvršitveno ravnanje obdolženca ni konkretno določeno, prav tako ni konkretizirano proizvajanje oziroma hranjenje substance zaradi nadaljnje prodaje; v opisu ni konkretizirano, kako naj bi obdolženec proizvajal in hranil konopljo, niti ni v tej zvezi konkretiziran njegov namen nadaljnje prodaje oziroma proizvajanja/hranjenja ravno zaradi prodaje; iz opisa ne izhaja, kje se je droga nahajala oziroma kako je bila shranjena, temveč gre za goli očitek, da jo je proizvajal/hranil za nadaljnjo prodajo; pri očitku proizvajanja/hranjenja zaradi prodaje so nujno potrebne konkretizirane okoliščine, ki kažejo da bi storilec proizvedeno oziroma hranjeno drogo prodal; prav tako bi morale biti konkretizirane okoliščine, ki izkazujejo obstoj kupcev (npr. komunikacija z njimi, ugotovljene pretekle prodaje, posest večje količine gotovine v manjših zneskih).

Po prepričanju zagovornikov zgolj neupravičeno proizvajanje/hranjenje konoplje ne zadostuje za zaključek, da je storilec konopljo nameraval tudi naprej prodati oziroma, da jo je prodajal/hranil ravno zaradi prodaje. Poudarjajo pa še, da mora imeti storilec pri očitku iz 186. člena KZ-1 namen, prodaje oziroma zavest, da drogo proizvaja oziroma hrani zaradi prodaje in ne iz kateregakoli drugega razloga. Za subjektivni del, torej zavest in voljo proizvajanja/hranjenja zaradi prodaje, pa niso konkretizirane okoliščine, iz katerih bi ta namen izhajal.

Zagovornikom ni mogoče pritrditi. V obravnavani zadevi so vsi zakonski znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. členu KZ-1 zadostno konkretizirani. Opis dejanja namreč vsebuje natančno opredelitev izvršitvenih ravnanj, saj poleg abstraktnih zakonskih znakov "proizvajal" in "hranil" vsebuje konkretna dejstva, ki ta ravnanja vsebinsko zapolnjujejo. Gre za število gojenih sadik (kar 305), velikost sadik in njihovo skupno težo, način gojenja v petih posebej prirejenih prostorih ter na dodatnih treh lokacijah v stanovanjski hiši, kakor tudi količino že posušenih rastlinskih delcev (41.616,5 g). Po pojasnjenem torej opis ne vsebuje zgolj abstraktnega povzema zakonskega besedila, ampak konkretna dejstva o številu sadik, teži zasežene droge, načinu gojenja ter tehnično dovršeni opremljenosti prostora. Povsem ustrezno so konkretizirana tudi sredstva za izvršitev kaznivega dejanja - različna tehnična oprema za gojenje (ventilatorji, zračni filtri, led paneli, digitalni termometri, časovne ure, potopne črpalke, zalivalke, digitalna tehtnica), kar dodatno opredeljuje način izvršitve. Takšen opis presega raven abstraktnega povzemanja zakonskih znakov in nedvomno omogoča jasno razumevanje očitanega ravnanja. Po presoji pritožbenega sodišča je neutemeljen tudi očitek zagovornikov o pomanjkanju konkretizacije namena nadaljnje prodaje. Uvodno je poudariti, da inkriminacija prvega odstavka 186. člena KZ-1 ne zahteva, da bi moral biti v opisu dejanja naveden konkreten kupec, komunikacija z njim, izvedena prodaja ali zaseg gotovine. O namenu prodaje je mogoče sklepati iz objektivnih okoliščin konkretnega primera, pri čemer so te v obravnavani zadevi v opisu dejanja izrecno konkretizirane, in sicer zlasti izjemno velika količina proizvedene in hranjene prepovedane droge, organizirano in profesionalizirano gojenje v posebej prirejenih prostorih, specializirana oprema za umetno gojenje, digitalna tehtnica ter hramba velike količine že posušene konoplje. Upoštevaje navedeno zato zagovorniki ne morejo biti uspešni s selektivnim povzemanjem sodbe VSM II Kp 9617/2019 z dne 20. 5. 2020. Vse predstavljene okoliščine v obravnavani zadevi namreč že po življenjski logiki in izkustvenih pravilih presegajo gojenje za lastne potrebe ter omogočajo jasen sklep o namenu nadaljnje prodaje. Navedba, da prav te okoliščine kažejo na proizvodnjo in hrambo z namenom nadaljnje prodaje, pa predstavlja tudi zadostno konkretizacijo subjektivnega elementa kaznivega dejanja. Na subjektivni odnos storilca se sklepa iz objektivnih okoliščin ravnanja, zato ni treba, da bi opis dejanja vseboval posebno razčlenitev storilčeve notranje zavesti ali volje, kot v to poskušajo zmotno prepričati zagovorniki. Zadostuje že, da so v opisu navedene okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati na zavestno in namensko ravnanje storilca. Takšne okoliščine so v obravnavani zadevi, kot že predhodno pojasnjeno, nedvomno navedene, medtem ko je sodišče prve stopnje podalo tudi jasne razloge o izvršitvenih ravnanjih obdolženca (zlasti v točkah 22 in 25 obrazložitve), kar pomeni, da tudi ni podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot to zmotno zatrjujejo zagovorniki. V luči obrazloženega se preostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na namen prodaje izkažejo za neutemeljene, če pa zagovorniki z njimi poskušajo izpodbijati pravilnost sklepanja o obstoju namena nadaljnje prodaje, pa gre zgolj za njihovo izražanje lastnih dokaznih zaključkov in ne graje konkretizacije opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Enako velja še za pritožbene očitke o raziskovanju vloge obdolženca pri namenu nadaljnje prodaje ter, kaj je slednji sploh izdeloval iz konoplje, kakor tudi navedbe o količini konoplje. Po obrazloženem, ko so torej v opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ustrezno konkretizirani vsi zakonski znaki, kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana, posledično pa tudi niso podane kršitve 27., 28. in 29. člena Ustave ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, ki jih v tej zvezi zatrjujejo zagovorniki.

Glede dejanskega stanja

Neutemeljeno je pritožbeno izpodbijanje na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in zbrane dokaze je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega mu kaznivega dejanja dokazana. Prepričljive in tehtne razloge prvostopenjske sodbe zato pritožbeno sodišče kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja:

Bistvo trditev vseh zagovornikov je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinjajo. Zagovorniki iz Odvetniške družbe X s ponavljanjem obdolženčevega zagovora obširno zatrjujejo, da izvedeni dokazni postopek ni dal podlage za zaključek, da je obdolženec konopljo proizvajal in hranil zaradi nadaljnje prodaje. Obdolženec je namreč konopljo uporabljal zase in za nekaj ostalih ljudi, in sicer za zdravljenje ter lajšanje zdravstvenih težav. Izdelke je dajal brezplačno, kar so potrdile priče (pri katerih se je tudi potrdil pozitivni učinek konopljinih izdelkov na njihovo zdravje), zato mu ni mogoče očitati, da je imel namen konopljo in njene izdelke prodati. ZagovornicaB. B. pa ob sklicevanju na številne (neprimerljive) sodne odločbe5 trdi, da zakonski znak "proizvodnja" pomeni, da gre za izdelavo oziroma gojenje večje količine mamil oziroma storilčevo ukvarjanje s predelavo, kar je praviloma namenjeno širšemu krogu ljudi in ne posameznim uporabnikom. V obravnavani zadevi pa ni nobenih dokazov, da bi obdolženec konopljo prodajal oziroma izdelke iz nje dajal nedoločenemu krogu ljudi. Dajal jo je točno določenim osebam in še to kot pomoč bolnim.

Zagovornikom ni mogoče pritrditi. V nasprotju z njihovim prepričanjem, je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz določb Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (v nadaljevanju ZPPPD) in v tej zvezi pojasnilo tako nedovoljeno proizvodnjo v splošnem, kakor tudi ugotovilo obdolženčev neobstoj zakonsko zahtevanega dovoljenja pristojnega ministrstva. Ob tem je primarno poudariti relevantna stališča sodne prakse,6 da zgolj neupravičeno gojenje konoplje samo po sebi res še ne zadostuje za zaključek, da je storilec konopljo tudi proizvajal; proizvodnja namreč vključuje izdelavo in gojenje prepovedane droge v večjem obsegu in za nadaljnjo prodajo, saj pomeni (že po jezikovnem pomenu besede) produciranje večje količine določene snovi; v primeru, ko se storilcu očita gojenje relativno majhnega števila rastlin konoplje, je za kaznivost takšnega ravnanja treba ugotoviti tudi obstoj drugih okoliščin, ki kažejo na to, da pridelava konoplje ni bila namenjena samo obdolženčevi lastni uporabi; pridelava prepovedane droge mora biti takšna, da se pri njej ustvarjajo presežki, namenjeni širšemu krogu oseb, in ne zgolj obsojenčevi lastni uporabi. Upoštevaje predstavljeno tako pritožbeno sodišče v celoti soglaša s podrobnimi, argumentiranimi in koherentnimi razlogi glede "proizvodnje" prepovedane droge kakor tudi do obdolženčeve hrambe z namenom nadaljnje prodaje, kar vsi zagovorniki neutemeljeno problematizirajo. Takšen zaključek v izpodbijani sodbi temelji na številnih medsebojno povezanih okoliščinah, ki jih zagovorniki minimalizirajo oziroma prezrejo. Tako v obravnavani zadevi ne gre prezreti izjemno veliko količino zasežene posušene konoplje; 305 zaseženih rastlin; profesionalno organiziran način gojenja v več posebej prirejenih prostorih; specializirana in finančno zelo vredna oprema ter obseg proizvodnje, ki očitno presega potrebe osebne uporabe oziroma ožjega kroga znancev (kot pojasnjeno v točki 25 obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje se je za pravilne zaključke oprlo na izvedensko mnenje sodne izvedenke za preiskavo prepovedanih drog T. T. , ki je podrobno pojasnila uporabnost zaseženega materiala ter količine končnih izdelkov, ki bi jih bilo mogoče izdelati iz zasežene droge in zaseženih rastlin (točka 25 obrazložitve izpodbijane sodbe). Iz njenega mnenja je tako razvidno, da bi bilo mogoče iz zasežene konoplje pridobiti več kilogramov smole ter izdelati izjemno velike količine mazil, svečk in drugih izdelkov, pri čemer bi že same količine zadoščale za več sto oziroma celo več tisoč odmerkov za daljše časovno obdobje. Te pa tudi ob upoštevanju za obdolženca ugodnejših izračunov in nižjih izkoristkov ekstrakcije zasežene količine po razumni presoji, bistveno presegajo potrebe lastne uporabe ali brezplačnega dajanja manjšemu krogu oseb. Ob tem sodišče prve stopnje utemeljeno ni prezrlo, da je obdolženec sam uporabnik in da je del tudi dajal določenim osebam (kar so zaslišane priče potrdile). Vendar pa slednje ne izključuje hkratnega namena nadaljnje prodaje, ki izhaja iz že navedenih objektivno ugotovljenih okoliščin obravnavane zadeve. Na namen nadaljnje prodaje nenazadnje dodatno kaže tudi sama organiziranost proizvodnje, ko je obdolženec konopljo gojil v več posebej prirejenih prostorih s profesionalno opremo znatne vrednosti, kar je po ugotovitvah sodnega cenilca Jožefa Sekolovnika predstavljalo visok finančni vložek. Tudi po presoji pritožbenega sodišča takšna organizacija proizvodnje in višina investicije presegata okvir proizvajanja za lastne potrebe ali brezplačno zdravstveno pomoč posameznikom. Upoštevaje vse že navedeno pa ni mogoče prezreti niti obdolženčeve predhodne večkratne kaznovanosti za istovrstna kazniva dejanja, kar dodatno utrjuje prepričanje o njegovem zavedanju prepovedanosti proizvodnje in hrambe brez ustreznih dovoljenj oziroma zakonsko določenih izjem.

Zagovorniki iz Odvetniške družbe X poudarjajo, da se količina konopljinih izdelkov, ki so jih njegovi sorodniki in bližnji od obdolženca prejemali brezplačno, povsem sklada s količino konoplje oziroma njenih izdelkov, ki so bili zaseženi obdolžencu. Sodišče prve stopnje ob tem ni upoštevalo, da je za približno 100 ml kanabinoidne smole potreboval približno 1 kg konopljinih vršičkov, kar so potrdile tudi strokovne priče. Prav tako pri očitku ne bi smelo upoštevati listov, stebel in odpadnega materiala, ki ga je uporabljal za gnojilo. Da gre za manj kvalitetni material oziroma da se ti deli uporabljajo za gnojilo so potrdili tudi priči S. S. in E. E. ter sodna izvedenka T. T. . Z zaslišanjem obeh prič pa se je pokazalo, da je bilo uporabnega materiala le 1/3 vsega zaseženega materiala, kar pa se ni odštelo v očitku. Ob tem je priča U. U. izpovedala, da na vzorcih 45, 47, 66, 62, 64 in 66 sploh ni bilo vršičkov, ki vsebujejo največ THC-ja. Ta priča pa tudi ni znala pojasniti, zakaj naj bi v vzorcu 1 prevladoval THC, v vzorcu 19/1 pa CBD. Odstopanj in nejasnosti priča U. U. ni znala pojasniti. Slednja je dejansko potrdila, da listov konoplje, kjer je samo 5% THC ne moreš uporabiti za kajenje oziroma za to, da si omamljen. Prav tako je sodna izvedenka T. T. naredila hipotetični izračun donosa na rastlino in celo sama potrdila, da se dostikrat izkaže, da je donos še nižji od tega, kar je zapisala kot spodnjo mejo razpona. V obravnavani zadevi se tako sploh niso upoštevala dejstva za katero vrsto konoplje gre, kako in v kakšnih pogojih raste. Količina uporabne konoplje tako ni bila pravilno stehtana, saj bi se odpadni material moral odbiti od količine izmerjene oziroma tehtane droge. Prav tako je v obravnavani zadevi šlo za 305 rastlin, od teh le 132 zrelih, druge niso cvetele, zato bi teža uporabnega materiala morala biti glede na izračune 2000 g.

Zagovornica B. B. pa sodišču prve stopnje očita, da je nepravilno zapisalo, da je bilo tik pred žetvijo 161 rastlin, saj ji je bilo 132, pa še to ne drži, kar je na glavni obravnavi potrdila sodna izvedenka. Majhne rastline pa tudi ne morejo proizvesti več kot 20 do 30 gramov vršičkov na rastlino.

V povzetem jim ni mogoče pritrditi. Zagovorniki namreč v prvi vrsti povsem selektivno izpostavljajo del dokazov (število zrelih rastlin in lastne izračune uporabnega materiala oziroma njegovega donosa), prezrejo pa celovite in podrobne ugotovitve sodne izvedenke za preiskavo drog T. T. (ki je pri izračunih upoštevala za obdolženca ugodnejše vrednosti ter jasno pojasnila metodologijo ocenjevanja uporabnega materiala in pričakovanega donosa zaseženega materiala) in preostale okoliščine, ki potrjujejo bistveno večjo količino uporabne prepovedane droge ter namen nadaljnje prodaje. Pritožbeno sodišče tako v celoti soglaša s koherentnimi razlogi v točkah 22-23 obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer se je sodišče prve stopnje prepričljivo oprlo na izvedensko mnenje sodne izvedenke za preiskavo drog Mojce Janežič, ki pri izračunih ni upoštevala vzorcev, pri katerih ni bilo potrjeno, da gre za prepovedano drogo oziroma je obstajala možnost industrijske konoplje, prav tako pa je pojasnila, da so bili posamezni deli rastlin manj kakovostni, vendar še vedno uporabni za nadaljnjo predelavo ali uživanje. Ob tem je izrecno navedla, da tudi listi, čeprav manjvreden material, vsebujejo učinkovine in se lahko uporabijo za izdelavo različnih konopljinih produktov. Dejstvo, da posamezni deli rastline vsebujejo nižjo koncentracijo THC tako torej še ne pomeni, da niso uporabni oziroma da jih je treba samodejno odšteti od skupne mase zasežene prepovedane droge. Za neutemeljene očitke je oceniti tudi pritožbeno izpostavljene domnevne nejasnosti v zvezi z vsebnostjo THC in CBD v posameznih vzorcih. Priča U. U. je namreč v svoji izpovedbi (kjer pritožbeno sodišče v nasprotju s prepričanji zagovornikov ni zasledilo kakršnekoli pristranskosti sodišča prve stopnje) jasno pojasnila, kateri vzorci vsebujejo prevladujoči THC in kateri CBD, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi dodatno poročilo o preiskavi z dne 20. 5. 2025, iz katerega izhaja, da je bila v več vzorcih ugotovljena vsebnost THC med 5,5 % in 15,4 %. Takšne koncentracije tudi po presoji pritožbenega sodišča potrjujejo, da je šlo za prepovedano drogo, sposobno povzročiti psihoaktivne učinke. Navsezadnje pa zagovorniki prezrejo, da sodna izvedenka T. T. pri svojih izračunih ni upoštevala vzorcev, pri katerih ni bilo potrjeno, da gre za prepovedano drogo oziroma je obstajala možnost industrijske konoplje, zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da naj bi bila obdolžencu pripisana tudi količina materiala, ki ni predstavljal prepovedane droge. Po navedenem so neutemeljene še pritožbene navedbe vseh zagovornikov, ki sodišču prve stopnje očitajo nasprotje med razlogi in izrekom izpodbijane sodbe, ker naj ne bi, upoštevaje izvedenkino mnenje, "ukrčilo" količino kriminalizirane konoplje v izreku. Povsem jasno je namreč, da je v izreku upoštevana le prepovedana droga, okoliščina ali gre za bolj ali manj uporabne dela pa v tej zvezi sploh ni relevantna.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da naj bi bilo uporabnega materiala zgolj približno 2000 g. Takšna ocena temelji zgolj na lastni interpretaciji zagovornikov in nima opore v izvedenih dokazih, medtem ko izvedensko mnenje Mojce Janežič temelji na analizah NFL poročil, dejanskih meritvah ter strokovno utemeljenih ocenah pričakovanega donosa rastlin. Sodna izvedenka za preiskavo prepovedanih drog je ob tem dopustila tudi možnost nižje donosnosti posameznih rastlin, vendar je kot povprečje uporabila 50 g na rastlino, kar je pojasnila kot zmerno in za obdolženca ugodnejšo oceno glede na možen donos do 100 g na rastlino. Okoliščina, da je lahko pri posameznih rastlinah pridelek tudi nižji, pa sama po sebi ne omaje strokovno utemeljene ocene izvedenke, saj je ta jasno pojasnila metodologijo izračuna ter možnost variacij glede na pogoje gojenja. Prav tako ni mogoče prezreti, da je bilo poleg že posušenega materiala zaseženih še 305 rastlin konoplje, iz katerih bi bilo ob nadaljnji rasti mogoče pridobiti dodatne količine uporabnega materiala. Zagovornica B. B. v tej zvezi tako povsem neutemeljeno polemizira s številom rastlin tik pred žetvijo, saj za svoje argumente podaja le napačno selektivno interpretacijo izpodbijane sodbe. Količina zasežene konoplje, število rastlin ter ugotovljene možnosti nadaljnje predelave v smolo, mazila, svečke in druge izdelke pa tudi po presoji pritožbenega sodišča bistveno presegajo potrebe osebne oziroma terapevtske uporabe za ozek krog oseb, kot to poskušajo prikazati vsi zagovorniki. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zaključilo, da je obdolženec konopljo proizvajal in hranil tudi za nadaljnjo prodajo, pritožbene navedbe zagovornikov pa pravilnosti teh zaključkov ne morejo omajati.

Po prepričanju zagovornikov iz Odvetniške družbe X sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kaj naj bi bila količina, ki ni namenjena širšemu krogu uporabnikov. V tem delu je tako ob zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka, saj sta izrek in obrazložitev sodbe v posameznih delih protispisna, razlogi v obrazložitvi pa nimajo podlage v dokaznem postopku. Niti en dokaz namreč ne izkazuje dejstva, da je obdolženec nameraval prodati zaseženo konopljo. Dejstvo, da je bila konoplja zapakirana pa nikakor ne izkazuje tega, da je bila namenjena nadaljnji prodaji, ampak da jo je obdolženec uporabljal zase in za določen krog ljudi, katerim ni nič zaračunal. Iz sodne prakse izhaja, da izključno količina (glede na dejstvo, da so se pridelovali smola, olje, svečke ipd.) sama po sebi ne more konkretizirati namena prodaje.

Tudi v povzetem jim, glede na predhodno že odgovorjeno, ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe jasno, logično in celovito pojasnilo, na podlagi katerih okoliščin je zaključilo, da zasežena konoplja ni bila namenjena zgolj lastni uporabi oziroma omejenemu krogu oseb brezplačno, temveč nadaljnji prodaji. To pomeni, da niso podane zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Povsem neutemeljeno pa je pričakovanje zagovornikov, da bi sodišče prve stopnje moralo navesti natančno količino prepovedane droge, ki ni namenjena širšemu krogu. Gre za nerealne insinuacije, ki ne morejo biti uspešne. Na drugi strani se namreč sodišče prve stopnje ni oprlo le na količino zasežene konoplje, temveč na celoto ugotovljenih okoliščin, zlasti na obseg in način gojenja, profesionalno opremo, način hrambe in pakiranja prepovedane droge ter druge okoliščine, ki po življenjski logiki in izkušnjah kažejo na namen nadaljnje prodaje, kot predhodno že obrazloženo. Tako se kot neutemeljene izkažejo še pritožbene navedbe glede pakiranja konoplje, ki jih je nenazadnje prav tako treba upoštevati v celokupnosti vseh ugotovljenih okoliščin in ne zgolj parcialno, kot to očitno počnejo zagovorniki. Po obrazloženem zagovorniki ne morejo uspeti niti s sklicevanjem na neprimerljivo sodno odločbo VSC II Kp 53704/2012 z dne 1. 12. 2015, kjer je sodišče ugotovilo, da je količina zasežene prepovedane droge pokrivala obdolženčeve enkratne in vsakodnevne odmerke.

Povsem neutemeljeno je tudi pritožbeno polemiziranje o količini vršičkov za približno 100 ml kanabinoidne smole. Sodišče prve stopnje je pravilno oprlo svoje zaključke na izvedensko mnenje sodne izvedenke T. T. , ki je pojasnila različne možnosti ekstrakcije in izkoristka ter pri svojih ocenah upoštevala za obdolženca ugodnejše vrednosti. Izvedenka je obenem izrecno navedla, da je lahko izkoristek tudi nižji, kar pa vpliva zgolj na količino pridobljenih končnih produktov, ne pa na presojo obsega proizvodnje in količine razpoložljivega uporabnega materiala.

Zagovorniki iz Odvetniške družbe X trdijo še, da je bila v postopku zasega konoplje storjena kršitev postopka, saj so policisti vse vzorce konoplje (vršičke, liste, stebla ipd.) pomešali, čeprav je pri listih in steblih konoplje THC minimalno prisoten. Iz vršičkov konoplje se je zato THC prenesel na liste in stebla, kar je vplivalo na rezultate. To je potrdila sodna izvedenka T. T. . Rezultati preiskave zasežene konoplje so napačni in ne odražajo resničnega stanja.

Ni jim mogoče pritrditi. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bila zasežena rastlinska snov zavarovana in analizirana skladno z ustaljeno kriminalistično in forenzično preiskavo. Dejstvo, da naj bi bili posamezni deli rastline konoplje (vršički, listi, stebla) obravnavani skupaj, pa samo po sebi ne pomeni nepravilnosti postopka, niti ne vpliva na zakonitost ali verodostojnost izvedene preiskave. Ključno je, da je bila pri zaseženi snovi ugotovljena prisotnost THC oziroma prepovedane droge konoplje kot celote. Zagovorniki tako neutemeljeno izhajajo iz predpostavke, da bi moral biti prav vsak posamezni del rastline analiziran ločeno. V nasprotju z njihovim zavzemanjem je namreč namen preiskave oziroma analize, ugotoviti, ali zasežena snov vsebuje prepovedano učinkovino oziroma gre za prepovedano drogo, kar je bilo v obravnavani zadevi nedvomno potrjeno, o čemer je sodišče prve stopnje tehtno in argumentirano zaključilo zlasti na podlagi poročil NFL, priče U. U. in izvedenke T. T. . V tej zvezi zagovorniki tudi izkrivljeno interpretirajo izpovedbo slednje. Sodna izvedenka namreč ni potrdila, da so bili vsi vzorci konoplje pomešani, temveč je na vprašanje obdolženca v tej zvezi odgovorila " ... a to pa nevem. Možno." . Navsezadnje pa je poudariti, da tudi sicer za obstoj kaznivega dejanja ni odločilna natančna koncentracija THC v vsakem posameznem delu rastline, temveč ugotovitev, da zasežena rastlinska snov vsebuje prepovedano drogo konopljo, kar je sodišče prve stopnje pravilno in jasno pojasnilo.

Zagovorniki iz Odvetniške družbe X trdijo še, da policisti namerno niso želeli zaseči opreme za izdelavo smole, saj so poskušali prikriti dejstvo, da obdolženec izdeluje konopljino smolo, za kar je potrebno dosti konoplje. Tudi s takšnimi navedbami ne morejo prepričati. Iz obširno izvedenega dokaznega postopka namreč ni razvidno, da bi policisti namenoma opustili zaseg določenih predmetov z namenom prikrivanja dejanskega stanja ali usmerjanja kazenskega postopka. Ravno nasprotno. Priča E. E. , ki je vodil hišno preiskavo na naslovu 1 je podrobno opisal način izvedbe hišne preiskave in pojasnil, da so zasegli vse predmete, ki so jih zaznali kot relevantne za kazenski postopek, pri čemer pa je v obsežni hiši, kjer je živelo več oseb, možno, da posamezni predmeti niso bili opaženi. Njegova izpovedba, da nekateri predmeti, kot so sokovnik ali električna posoda, na prvi pogled ne kažejo na uporabo pri predelavi prepovedane droge, je tako povsem logična in življenjsko sprejemljiva. Prav tako je pojasnil, da policisti običajno zasežejo predmete, na katerih so vidni sledovi prepovedane droge oziroma ki očitno kažejo na povezavo s kaznivim dejanjem, medtem ko vsakdanjih gospodinjskih predmetov brez takšnih znakov praviloma ne obravnavajo kot relevantnih za zaseg. Pritožbene navedbe, da naj bi policisti zavestno prikrivali obstoj opreme za izdelavo konopljine smole, tako ostajajo le na ravni ugibanj in niso podprte z nobenim konkretnim dokazom. Tudi sicer morebitni nezaseg posameznih predmetov sam po sebi ne omaje pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje glede obdolženčeve proizvodnje in hrambe prepovedane droge.

Povsem neutemeljene so tudi pritožbene navedbe zagovornikov iz Odvetniške družbe X v smeri obdolženčevega dela v Avstriji in njegovih prihodkih, kakor tudi navedbe, da policisti pri hišni preiskavi niso našli nobene gotovine, za katero je značilno, da jo v manjših zneskih posedujejo prodajalci prepovedane droge ter da ni bil noben kupec oziroma kakršnikoli kontakt s kupcem. Odsotnost posameznih okoliščin, ki se v praksi lahko pojavljajo pri tovrstnih kaznivih dejanjih namreč samo po sebi ne pomeni, da kaznivo dejanje ni bilo storjeno. Ta se presoja v luči celote izvedenih dokazov in okoliščin konkretnega primera, ne pa zgolj na podlagi posameznih indicov, ki jih izpostavljajo zagovorniki. Upoštevaje obrazloženo je poudariti, da je bila pri obdolžencu zasežena večja količina konoplje ter da je sodišče prve stopnje argumentirano pojasnilo, da način njene pridelave in hrambe presega običajne okvire lastne uporabe. K temu je še dodati, da pri presoji konkretnega očitka ni bistveno, ali je bila prepovedana droga že dejansko prodana, temveč ali okoliščine kažejo, da je bila hranjena z namenom nadaljnje prodaje, kar je bilo med dokaznim postopkom nedvomno ugotovljeno. V zvezi z obdolženčevimi prihodki pa je dodati le, da četudi so posamezne priče navedle, da naj bi obdolženec občasno delal v Avstriji, to ne omaje pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje glede namena nadaljnje prodaje prepovedane droge. Kot je to pravilno poudarilo sodišče prve stopnje (zlasti v točki 29 obrazložitve izpodbijane sodbe) je bila pri obdolžencu najdena profesionalna in zelo draga oprema za gojenje konoplje, katere vrednost je po ugotovitvah sodnega cenilca Jožefa Sekolovnika znašala 12.396,50 EUR po tržni vrednosti oziroma približno 24.793,00 EUR po nabavni vrednosti. Takšna investicija pa tudi po presoji pritožbenega sodišča presega okvir običajnega gojenja za lastne potrebe in kaže na organizirano ter ciljno usmerjeno proizvodnjo. V luči obrazloženega zato povsem zbledi pritožbeno polemiziranje vseh zagovornikov o večletnem zbiranju oziroma nabavljanju opreme ter navedbe zagovornice glede potreb rastlin v različnih fazah rasti. Kot predhodno že izpostavljeno, je v celoti soglašati z razlogi v izpodbijani sodbi, da obdolženčeve navedbe o priložnostnem delu v Avstriji predstavljajo zgolj obrambno strategijo, namenjeno pojasnjevanju izvora finančnih sredstev in izpodbijanju očitka o namenu nadaljnje prodaje. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča namreč obdolženec z razlogom ni imenoval oziroma konkretiziral domnevnega svojega "delodajalca".

Zagovorniki iz Odvetniške družbe X obširno povzemajo obdolženčev zagovor ter izpovedbe prič H. H. , V. V. , Z. Z. ,AA. A. , BB. B. , CC. C. , DD. D. , EE. E. , FF. F. , GG. G. , HH. H. , II. I. . Z opisovanjem njihovih zdravstvenih težav in "pomoči" obdolženca poskušajo prepričati o nedokazanosti obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Vendar neutemeljeno. Že sodišče prve stopnje je v točkah 21 in 22 obrazložitve izpodbijane sodbe tehtno poudarilo, da v tej zvezi izpovedb prič, ki so pojasnjevale kaj in koliko so konzumirale ni štelo kot neverodostojnih, vendar pa da na presojo dejanskega stanja v zvezi z utemeljenostjo obtožbe ne more vplivati dejstvo, da se je del neupravičeno pridelane konoplje uporabil za pridobivanje konopljinih ekstratov, ki so jih uporabljali obtoženi in njegovi sorodniki ter prijatelji, saj količina zasežene prepovedane droge bistveno presega uporabo zgolj nekaj uporabnikov. S takšnimi razlogi v izpodbijani sodbi je torej nedvomno v tem delu sledilo obdolženčevemu zagovoru. Zato so tosmerne pritožbene navedbe zagovornikov neutemeljene. Ob tem slednji prevelik poudarek dajejo izpovedbam prič o lajšanju bolečin z obdolženčevimi "pripravki". Potemtakem bi lahko prav vsak posameznik, brez kakršnegakoli medicinskega znanja, "zdravil" ljudi, kar pomeni, da bi dopuščali mazaštvo, zdravljenje ali opravljanje zdravilske dejavnosti brez predpisanih kvalifikacij z odvrnitvijo bolnika od pravočasnega iskanja zdravniške pomoči. Določanje prepovedane snovi in njene uporabe po 186. členu KZ-1 je namreč odločitev zakonodajalca in ne sodišča.7 Upoštevaje pojasnjeno zagovorniki ne morejo uspeti s sklicevanjem in lastno interpretacijo izpovedbe priče dr. S. S. , katero je sodišče prve stopnje zaslišalo in njeno izpovedbo celovito dokazno ocenilo. Slednja je sicer res izpovedovala o (predvsem z medicinskega vidika) številnih pozitivnih učinkih konoplje, vendarle pa je ob tem ugotovila tudi določeno stopnjo tveganja za zdravje, ko gre za prodajo na črnem trgu, saj za zdravljenje posameznih bolezni ni nepomembno kaj konopljini pripravki vsebujejo in se s tem lahko bolniku tudi škodi. Prav tako ne gre prezreti njene izpovedbe v delu, kjer je pojasnila, da se na črnem trgu prodajajo izdelki z zelo majhnimi vsebnostmi THC-ja ali drugih kanabinoidov, nekateri vsebujejo zelo malo konoplje ali pa je sploh ne. Upoštevaje vse obrazloženo je tako izpostaviti še, da je vsa zasežena droga vsebovala THC krepko nad dovoljeno mejo (ki je 0,2 %, kot je to podrobno pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 29 obrazložitve izpodbijane sodbe) ter da zasežena količina droge, glede na izračune sodne izvedenke T. T. , močno presega potrebe povprečnega uživalca, tako za izdelavo smole, produktov, ki vsebujejo smolo (mazila, svečke) ter tudi za kajenje, hramba take količine pa nedvomno kaže na nadaljnjo prodajo. Navsezadnje pa je še dodati, da sicer ugotovitve o pozitivnih učinkih konoplje na splošni ravni in odsotnost škodljivih posledic pri konkretnih uporabnikih sicer lahko predstavljajo nižjo stopnjo nevarnosti očitanega dejanja, ne omogočajo pa zaključka, da je bila nevarnost za kazenskopravno zavarovano dobrino v tem primeru neznatna,8 kot to poskuša neutemeljeno prikazati zagovorniki.

Glede na to, da gre za obravnavano zadevo povsem nerelevantne navedbe obdolženčeve zagovornice B. B. , pa se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo do okoliščin glede izobrazbe obdolženca (diplomiran trener fitnesa); uporabe vakuumskih vrečk; prenašanja 500 gramov konoplje; obdolženčevem razhodu z BB. B. ; analnega uživanja svečk obdolženčeve matere; stare obdolženčeve fotografije ter obdolženčevega namena odprtja trgovine v Avstriji.

K odločbi o kazenski sankciji

Vsi zagovorniki grajajo tudi odločbo o kazenski sankciji in se zavzemajo za izrek pogojne obsodbe. Zagovorniki iz Odvetniške družbe X menijo, da je izrečena sankcija prestroga, saj je sodišče prve stopnje pri izreku premalo upoštevalo olajševalne okoliščine, prevelik pomen pa dalo obteževalnim okoliščinam. Poudarjajo, da je očitana prepovedana droga konoplja, ki je ne gre enačiti z ostalimi prepovedanimi drogami po njenih učinkih za zdravje ljudi, na družbo, po stopnji nevarnosti ipd. Prav tako sodišče prve stopnje ni ugotavljalo narave in teže storjenega dejanja, tako pa zgolj dejstvo predkaznovanosti in količina konoplje ne zadostuje za tako visoko kazen. Sicer je res, da je bil obdolženec že obsojen, vendar se mu nikoli ni očitala prodaja konoplje, poleg tega pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo izvršitvenega dejanja niti vrste obravnavane prepovedane droge v tej smeri pa tudi neupravičeno zavrnilo dokazne predloge za vpogled v izreke sodb.

Zagovornica B. B. pa poudarja, da je bilo pri odmeri kazni izpuščeno slabo zdravstveno stanje obdolženca ter iz konteksta iztrgana njegova izjava, da namerava to početi še naprej. Jasno je namreč povedal, da tega ne misli početi v Sloveniji, temveč želi v Nemčijo, kjer je konoplja legalizirana. Ob tem bi se z branjem izrekov dosedanjih sodb videlo, da nikoli ni prodajal konoplje ter da je bil dvakrat obsojen za isto stvar v Avstriji in Sloveniji. Upoštevati pa bi bilo treba tudi obdolženčevo starost (43 let), v zvezi s čimer je jasno, da s tako visoko izrečeno kaznijo nikoli ne bo ustvaril družine.

Pritožbi tudi v tem delu nista utemeljeni. Uvodoma je sicer pritrditi zagovornikom, da inkriminacija po prvem odstavku 186. člena KZ-1 v splošnem omogoča izrek pogojne obsodbe, vendar mora biti pri slednji med drugim podana pozitivna prognoza, da obdolženec ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Tega pa v konkretnem primeru na podlagi ugotovljenih relevantnih dejstev in okoliščin ni bilo ugotoviti. Preizkus odločbe o kazenski sankciji je namreč pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ocenilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in vse ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije, slednjo pa je tudi ustrezno obrazložilo. Tako nikakor ni dalo prevelikega pomena obteževalnim okoliščinam, temveč je v nasprotju s prepričanjem zagovornikov, pravilno upoštevalo obdolženčevo večkratno predhodno kaznovanost zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, kar nedvomno kaže na njegovo vztrajnost pri izvrševanju kaznivih dejanj s področja prepovedanih drog. Pri tem pa ni odločilno, ali so se vse predhodne obsodbe nanašale na prodajo prepovedane konoplje, temveč dejstvo, da gre za istovrstno kriminalno dejavnost s področja prepovedanih drog. Zato tudi pritožbene navedbe o domnevni potrebi po vpogledu v izreke prejšnji sodb ne morejo omajati pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje glede obdolženčeve predkaznovanosti. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo narave prepovedane droge. Pravilno je namreč izhajalo iz dejstva, da je tudi konoplja prepovedana droga, katere nenadzorovana proizvodnja in promet pomenita nevarnost za zdravje ljudi, še posebej ob odsotnosti vsakršnega nadzora nad vsebnostjo in kakovostjo pripravkov. Ob tem je ustrezno upoštevalo tudi konkretne okoliščine obravnavanega dejanja, in sicer veliko število gojenih sadik, količino zasežene konoplje ter organiziran način gojenja z uporabo posebne opreme in posebej prirejenih prostorov. Zato pritožbeno zmanjševanje teže dejanja zgolj z navedbo, da gre za konopljo in ne za druge vrste prepovedanih drog, ne more biti uspešno. Neutemeljene so tudi navedbe, da sodišče ni upoštevalo obdolženčevega zdravstvenega stanja in starosti. Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče upoštevalo vse relevantne osebne okoliščine obdolženca, vendar jim glede na težo kaznivega dejanja in njegovo izrazito povratništvo utemeljeno ni moglo dati odločilne teže. Enako velja za pritožbeno izpostavljanje obdolženčeve izjave o nadaljnjem gojenju konoplje v Nemčiji. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje navedeno izjavo pravilno ocenilo v okviru presoje obdolženčevega odnosa do kaznivega dejanja in njegove pripravljenosti spoštovati pravni red, pri čemer okoliščina, da naj bi takšno dejavnost nameraval izvajati v državi z drugačno ureditvijo, ne zmanjšuje pomena njegove izjave za presojo specialne prevencije. Izbira in odmera obdolžencu izrečene kazenske sankcije je tako povsem ustrezna in pravična, ter skladna z določbama prvega in drugega odstavka 49. člena KZ-1. Ker navedbe vseh zagovornikov v tej smeri nimajo relevantnega vpliva, pritožbeno sodišče ni posegalo v obdolžencu izrečeno kazensko sankcijo. Ob rob navedenemu pa je dodati še, da so pritožbeno izpostavljene osebnostne okoliščine obdolženca vsekakor pozitivne, vendar ne morejo pretehtati v tolikšni meri, da bi narekovale izrek milejše ali druge kazenske sankcije.

Sklepno

Glede na vse pojasnjeno je končno zavrniti tudi vse ostale pritožbene navedbe zagovornikov iz Odvetniške družbe X, s katerimi uveljavljalo kršitev načela in dubio pro reo ter vseh ostalih kršitev, ki jih v zaključku, mestoma pa tudi med obrazložitvijo pritožbe, brez konkretizacije le naštevajo. Vnovič je zato le dodati, da se je sodišče prve stopnje argumentirano, tehtno in jasno opredelilo do vseh odločilnih in relevantnih okoliščin obravnavane zadeve.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbah obdolženčevih zagovornikov odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

Iz istih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje (točka 39 obrazložitve izpodbijane sodbe), je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka oziroma takse za pritožbo zoper sodbo (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

Prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 in številne kasnejše. Tako tudi: sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 19809/2016 z dne 5. 3. 2020 in I Kp 56151/2022 z dne 1. 7. 2025. 4 Sodba VSRS I Ips 32478/2016 z dne 28. 1. 2021 in v njej navedene odločbe. 5 Sodbe VSRS I Ips 53346/2012, I Ips 41353/2013, I Ips 1718/2010, I Ips 54601/2011, I Ips 47924/2012. 6 Sodba VSRS I Ips 31245/2017 z dne 9. 6. 2022 in v njej navedene odločbe. 7 Glej A. Kratovac v Praktični komentar Kazenskega zakonika, Posebni del, GV Založba, Ljubljana 2026, str. 398-399. 8 Enako tudi VSRS v sodbi I Ips 54405/2020 z dne 21. 11. 2024.