Jedro

Pri ureditvenih začasnih odredbah, pri katerih je predlog enak tožbenemu zahtevku,je treba upoštevati, da ne gre le za "matematični" izračun potencialnih posledic za vsako od strank. Večjo težo je treba dati položaju dolžnika, ki mora nekaj izpolniti, čeprav njegova obveznost še ni pravnomočno ugotovljena in čeprav ni izkazano, da upniku grozi težko nadomestljiva škoda. Le če so posledice v primeru neizdaje začasne odredbe za upnika bistveno bolj neugodne, kot bi bile posledice za dolžnika, če bi bila začasna odredba izdana, so izpolnjeni pogoji za izdajo ureditvene začasne odredbe po tretji alineji prvega odstavka 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju. Drugačna razlaga bi pomenila, da so pogoji za izdajo začasne odredbe praktično vedno izpolnjeni.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II.Upniki so dolžni dolžniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo predlog upnikov (tožnikov1) za izdajo regulacijske začasne odredbe, s katero naj bi dolžniku (toženi stranki) naložilo, da odpravi skrite napake na skupnih delih stanovanjsko - poslovnega objekta2 na naslovu [...] (v nadaljevanju Objekt). Ugotovilo je sicer, da so upniki izkazali verjetnost terjatve, ne pa tudi drugega pogoja za izdajo regulacijske začasne odredbe, to je verjetno grozeče nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, oziroma verjetnosti, da dolžnik, če bi se začasna odredba izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel večje škode kot z neizdajo začasne odredbe grozi upnikom.

2.Zoper sklep se upniki pritožujejo. V prvi pripravljalni vlogi so upniki izrecno izpostavili, da dolžnik v odgovoru na predlog ni nasprotoval nujnosti in potrebnosti izvedbe specificiranih sanacijskih ukrepov na skupnih delih Objekta zaradi preprečitve težko nadomestljive škode. Ni se namreč vsebinsko opredelil do posameznih predlaganih ukrepov. Upniki so v predlogu podrobno opisali nevarnost za zdravje in življenje (plesen, nevarni vhodi, možnost padcev, elektrika, odprta kanalizacija) ter nevarnost za premoženje in funkcionalno degradacijo objekta. Sodišče je preozko razložilo pojem težko nadomestljive škode. Neutemeljeno je tudi zavrnilo dokazne predloge upnikov kot pavšalne in ocenilo, da naj bi zadostovali že milejši ukrepi (protizdrsni trakovi) in da je škoda obvladljiva. Sodišče je neutemeljeno izločilo del zahtevkov kot neskladnih z namenom začasne odredbe. Napačno je ocenilo tudi ukrepe, ki so nujni za preprečitev škode (sanacija jaškov, dostopov, ograje, fasade). Poleg tega ni upoštevalo sodne prakse in je previsoko postavilo dokazni standard. Vzroki za negativne posledice na poslovnem prostoru izvirajo iz skupnih delov. Ključna nepravilnost s strani sodišča pa je neupoštevanje molka dolžnika glede konkretnih navedb v predlogu, ki bi jih sodišče zato moralo šteti za priznane. Zato bi sodišče moralo grozečo težko nenadomestljivo škodo šteti za vsaj verjetno izkazano. Ker je samo zavzelo drugačno stališče, je odločalo mimo trditvene podlage pravdnih strank. Napačna je tudi ugotovitev, da naj bi bila škoda, ki bi lahko nastala dolžniku, če bi se začasna odredba izkazala za neutemeljeno, večja od škode, ki grozi upnikom. Pri tem je spregledalo, da je dolžnik večinski etažni lastnik v objektu in da bi torej z izvedbo sanacijskih ukrepov zaščitil tudi svoje premoženje. Navedbe dolžnika v zvezi s škodo, ki naj bi jo utrpel z izdajo začasne odredbe, so povsem pavšalne in neizkazane. Nasprotno pa etažnim lastnikom grozi resna, trajna in nepovratna škodo, ki je ne bo mogoče odpraviti niti s pravnomočno sodbo. Postopek bo trajal več let, škoda pa nastaja vsak dan. V nadaljevanju pritožnik še večkrat ponavlja svoje navedbe glede standarda izkazanosti grozeče škode in razlage pojma težko nadomestljive škode. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje glede varnosti provizorične ograje, glede vpliva in posledic odprtih jaškov, glede dostopa do glavnega ventila za plin in ključne infrastrukture, glede sanacije in stanja vhoda, glede tveganj v zvezi z odprto kanalizacijo, glede posledic zamakanja ter vpliva plesni na zdravje. Napačno je interpretiralo izvedenski mnenji.

3.V odgovoru na pritožbo dolžnik pritrjuje razlogom sodišča in odgovarja na posamezne očitke v zvezi z dejanskim stanjem. Po njegovem mnenju upniki v pritožbi nedopustno širijo svoje navedbe.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Odločilni razlog za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe je bil sklep sodišča prve stopnje, da upniki niso z zadostno stopnjo verjetnosti izkazali, da je izdaja začasne odredbe nujno potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Dolžnik je obrazloženo nasprotoval trditvam, da upnikom grozi težko nadomestljiva škoda, saj je trdil, da je že izvedena sanacija nevarnost take škode odpravila. Sodišče prve stopnje zato ni odločalo mimo trditvene podlage. Še manj pa je mogoče šteti navedbe o nujnosti vsakega posameznega ukrepa za priznane, saj iz trditev dolžnika o že izvedeni sanaciji nedvoumno izhaja njegovo stališče, da predlagani sanacijski ukrepi niso nujno potrebni.

6.Trditveno in dokazno breme za obstoj težko nadomestljive škode je na upnikih. Oni so tisti, ki morajo tako škodo verjetno izkazati. Sodišče je presojalo njihove navedbe in dokaze3 in pravilno ugotovilo, da grozeča težko nadomestljiva škoda ni niti verjetno izkazana. Ni sporno, da je dolžnik že izvedel vsaj delno sanacijo. Pri ukrepih, na katere upniki merijo z začasno 0dredbo in so enaki tožbenemu zahtevku, gre dejansko za dokončanje te sanacije. Navedb, da bi v primeru, da ukrepov sodišče ne bi odredilo takoj4, grozila težko nadomestljiva škoda z zadostno stopnjo verjetnosti ne potrjuje noben predlagan dokaz. To ne izhaja niti iz izvedeniškega mnenja, niti iz priloženih fotografij. Izvedenec A. je predlagal ukrepe za vzpostavitev prejšnjega stanja, nikjer pa ni niti z besedo omenil, da bo brez takojšnjih ukrepov nastala nepopravljiva škoda. Nasprotno, glede na podatke, s katerimi je razpolagal, je pojasnil, da se je posedanje po s strani dolžnika izvedeni (delni) sanaciji umirilo, da pa je potreben stalen monitoring. Kot izhaja iz spisa, se ta izvaja in upniki niso predložili nobenega dokaza, da se je stanje po izdelavi mnenja spremenilo5. Pritožniki s ponavljanjem svojih navedb ne morejo izpodbiti zaključkov sodišča prve stopnje, ki nazorno izhajajo iz fotografij in sicer, da ograja jasno razmejuje prostor med jarkom in površino, namenjeno za hojo, in da je ograja dovolj oddaljena od jarka, tako da nevarnost za padce tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni bistveno večja od običajne. Prav tako jarek ni tako globok, da bi v primeru sile bistveno oteževal dostop do ventilov in kompresorske postaje. Zgolj otežena uporaba objekta pa ne ustreza standardu težko nadomestljive škode (kar velja tudi za navedbe o oteženem dostopu do vhoda v Objekt). Da je plesen tako huda in tako nevarna za zdravje, da zahteva takojšnje obsežne ukrepe, upniki niso niti obrazloženo trdili6, še manj pa glede vpliva plesni na njihovo zdravje predlagali dokazov, ki bi bili za dokazovanje tega dejstva primerni. Enako velja za stanje kanalizacije. Ni sicer dvoma, da izpostavljenost vremenskim razmeram lahko pomeni poslabšanje stanja, vendar to samo po sebi še ne zadošča za zaključek, da grozi težko popravljiva škoda7.

7.Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče že opravilo prvi narok v zadevi in da je razpisalo dva naroka, na katerih bo zaslišalo stranke in veliko število predlaganih prič. Nobenih razlogov zato v tem trenutku ni za sklep, da bo postopek trajal nekaj let. Objekt je v stanju, v kakšnem je, zaradi posedanja. Iz listin v spisu pa izhaja, da se je posedanje umirilo. Ob upoštevanju vsega zgoraj povedanega je zato pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da upniki niso verjetno izkazali, da bi jim, v primeru, da začasna odredba ne bo izdana, nastala nenadomestljiva ali vsaj težko nadomestljiva škoda.

8.Glede na v predlogu za začasno odredbo zahtevane sanacijske ukrepe tudi ni nobenega dvoma, da upniki niso verjetno izkazali, da škoda, ki bi jo utrpel dolžnik, če bi se začasna odredba izkazala za neutemeljeno, ne bi bila večja od škode, ki grozi upnikom, če začasna odredba ne bo izdana in bo sodišče o zahtevku odločilo šele s sodbo. Na ta zaključek ne vpliva dejstvo, da je dolžnik tudi večinski etažni lastnik v Objektu. Kot rečeno, dolžnik trdi, da je z že izvedeno sanacijo preprečil nadaljnjo škodo (zato se upniki ne morejo sklicevati na korist, ki naj bi jo imel od predlaganih ukrepov), predlagani dodatni sanacijski ukrepi pa izkustveno zahtevajo precejšnja sredstva. Na drugi strani pa upniki, kot zgoraj pojasnjeno, niso verjetno izkazali, da jim z neizdajo začasne odredbe grozi takojšnja škoda, ki je ne bi bilo mogoče kasneje nadomestiti8. Po mnenju pritožbenega sodišča je tudi sicer pri ureditvenih začasnih odredbah, pri katerih je predlog enak tožbenemu zahtevku, treba upoštevati, da ne gre le za "matematični" izračun potencialnih posledic za vsako od strank. Večjo težo je treba dati položaju dolžnika, ki mora nekaj izpolniti, čeprav njegova obveznost še ni pravnomočno ugotovljena in čeprav ni izkazano, da upniku grozi težko nadomestljiva škoda. Le če so posledice za upnika v primeru neizdaje začasne odredbe bistveno bolj neugodne kot bi bile posledice za dolžnika, če bi bila začasna odredba izdana, so izpolnjeni pogoji za izdajo ureditvene začasne odredbe po tretji alineji prvega odstavka 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Ker v predmetni zadevi ne gre za tak primer, je bil predlog za izdajo začasne odredbe tudi iz tega razloga pravilno zavrnjen. Drugačna razlaga bi pomenila, da so pogoji za izdajo začasne odredbe praktično vedno izpolnjeni.

9.Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ).

10.Upniki so neutemeljeno predlagali začasno odredbo, zato morajo ne glede na končni izid pravde nositi stroške, ki so nasprotni stranki nastali v zvezi s predlogom. Pritožbeno sodišče je upnikom naložilo, da dolžniku povrnejo stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR (za sestavo odgovora na pritožbo, materialne stroške in DDV na odvetniške storitve).

-------------------------------

1Predlog za izdajo začasne odredbe je bil podan znotraj pravdnega postopka.

2V predlogu so bili sanacijski ukrepi opisani.

3Izvedlo je praktično vse v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe predlagane dokaze.

4In ne šele s sodbo (pod pogojem, da bi se zahtevek izkazal za utemeljenega).

5Navedbe, da naj bi voda v odrtem jarku dodatno izpodkopavala temelje, niso podprte z nobenim dokazom.

6Zgolj povzemanje potencialnega vpliva plesni in smradu ne zadošča. V tem smislu so navedbe v predlogu (in odgovoru na pripravljalno vlogo dolžnika) res le pavšalne in ne omogočajo preizkusa v dokaznem postopku.

7Posebej še, ker upniki v tožbi uveljavljajo tudi manjvrednost nepremičnin.

8Poleg izvedbe ukrepov vtožujejo tudi manjvrednost nepremičnin.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 71, 71/1, 71/1-3,

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.