Jedro

V 159. členu ZPIZ-1 je določeno, da se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da določila 159. člena ZPIZ-1 ni mogoče v konkretni zadevi tolmačiti tako, da se delna invalidska pokojnina, priznana skladno s 93. členom ZPIZ-1, tožniku preneha izplačevati zgolj zato, ker so mu bile priznane nove stvarne omejitve delovne zmožnosti. Razlog, da tožnik ni začel opravljati novega dela (tožniku je od 1. 6. 2010 dalje pripadala pravica do dela na drugem delu z omejitvami), je v tem, da je bil ves čas neprekinjeno v bolniškem staležu, do njegove invalidske upokojitve. Kadar v celoti in sočasno z novo odločitvijo o novih pravicah iz naslova invalidnosti ni odločeno, ima zavarovanec še nadalje priznano pravico do delne invalidske pokojnine po ZPIZ-1, ki mu jo je tožena stranka dolžna izplačevati vse do takrat, dokler ne odloči, ali in v kakšni višini gre tožniku nova pravica. S takšnim postopanjem se varuje položaj delovnih invalidov, saj v nasprotnem primeru pride do tega, da so zavarovancem priznane nove pravice, denarne dajatve iz naslova novih pravic pa niso še določene. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da ima tožnik tudi v spornem obdobju pravico do izplačevanja delne invalidske pokojnine, pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 20. 1. 2014 in odločbo št. ... z dne 18. 6. 2013. Odločilo je, da ima tožnik pravico do izplačevanja delne invalidske pokojnine od 30. 11. 2012 do 10. 7. 2013, s tem, da o odmeri in izplačevanju te pravice odloči toženec s posebno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe. Toženca je zavezalo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 485,39 EUR.

Štelo je, da je tožnik 30. 11. 2012 pričel z opravljanjem novega ustreznega dela, zato bi mu tožena stranka za sporno obdobje morala priznati izplačevanje pravice do delne invalidske pokojnine na podlagi nove invalidnosti. Dejstvo, da je bil tožnik ves čas v bolniškem staležu po ugotovitvi nove invalidnosti, ne sme vplivati na pričetek izplačevanja delne invalidske pokojnine.

2. Pritožuje se tožena stranka. Meni, da je sodišče poseglo v pravnomočno urejeno razmerje, saj je pravica do delne invalidske pokojnine, ki je bila tožniku priznana po odločbi z dne 7. 5. 2009 tožniku prenehala zaradi spremembe v stanju invalidnosti, nova pravica do delne invalidske pokojnine pa mu v postopku pri toženki ni bila priznana, saj je bilo ugotovljeno, da za njeno priznanje niso izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji. Skladno z določbo drugega odstavka 159. člena ZPIZ-1 se namreč delna invalidska pokojnina, odmerjena po 1. alineji tretjega odstavka 93. člena istega zakona, izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Po mnenju toženke ta pogoj pri tožniku ni bil izpolnjen, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil tožnik neprekinjeno v bolniškem staležu. Tožnik dela na drugem ustreznem delu s polovičnim delovnim časom ni nastopil, nanj ni bil razporejen in z delodajalcem ni sklenil nove pogodbe o zaposlitvi. Tožniku so stare pravice iz naslova invalidnosti prenehale na podlagi pravnomočne ustavitvene odločbe z dne 15. 2. 2013, nove pravice iz naslova invalidnosti pa mu niso bile priznane, saj zanje ni izpolnjeval zakonsko predpisanih pogojev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji; v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 20. 1. 2014, s katerim je bilo odločeno o pritožbi tožnika zoper odločbo Območne enote A. - izpostava B., št. ... z dne 18. 6. 2013. Z njo je bilo odločeno, da tožnik kot delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, nima pravice do delne invalidske pokojnine. Z dokončno odločbo se je pritožba zavrnila, hkrati pa se je odpravil prvi odstavek izreka izpodbijane odločbe in odločilo, da tožnik nima pravice do izplačevanja delne invalidske pokojnine.

6. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi listin v sodnem spisu ugotovilo naslednjo dejansko stanje. Tožniku je bila z odločbo z dne 7. 5. 2009 priznana pravica do izplačevanja delne invalidske pokojnine od 10. 12. 2008 dalje. Z odločbo z dne 15. 2. 2013 je bilo izplačevanje delne invalidske pokojnine ustavljeno z dnem 29. 11. 2012, ker je zavarovanec pridobil nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Tožniku je bila, na podlagi sodbe opr. št. Psp 304/2012 z dne 29. 11. 2012 v zvezi s sodbo opr. št. Ps 3159/2010 z dne 16. 5. 2012, priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu, kjer bo opravljal delo v čistem in klimatsko ugodnem okolju in pri delu ne bo izpostavljen hrupu nad 75 dBA, s polovičnim delovnim časom od 17. 5. 2010 dalje. Sodba Psp 304/2012 je postala pravnomočna dne 29. 11. 2012. Tožnik je bil z odločbo z dne 18. 6. 2014 zaradi posledic bolezni razvrščen v I. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine od 1. 6. 2013 dalje, ta mu je bila odmerjena v višini 804,88 EUR na mesec od 11. 7. 2013 dalje.

7. Prvostopenjsko sodišče je nadalje ugotovilo, da je tožnik 30. 11. 2012 pričel z opravljanjem novega ustreznega dela. Iz upravne dokumentacije je namreč razvidno, da je imel delodajalec pripravljeno drugo ustrezno delo, skladno s sodbo Ps 3159/2010 z dne 16. 5. 2012. Tožnik na ustreznem delu ni pričel delati, saj je bil ves čas začasno nezmožen za delo. Zaradi poslabšanja tožnikovega zdravstvenega stanja (in razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti s 1. 6. 2013) tudi to delo, ki je bilo s sodbo ugotovljeno kot ustrezno, v tem obdobju ni več ustrezalo tožnikovi preostali delazmožnosti. Tožnik od 29. 11. 2012 ni prejemal nobene dajatve na podlagi pravice priznane s sodbo iz leta 2012, hkrati pa mu je bilo ustavljeno izplačevanje delne invalidske pokojnine na podlagi stare invalidnosti.

8. Na podlagi zgoraj ugotovljenega dejanskega stanja pritožbeno sodišče šteje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in v skladu z določbo 159. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1). Ta v 159. členu določa, da se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. V drugem odstavku istega člena je določeno, da se delna invalidska pokojnina odmerjena po 1. alineji tretjega odstavka 93. člena izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Delna invalidska pokojnina, odmerjena po 2. alineji tretjega odstavka in po petem odstavku 93. člena ZPIZ-1 se izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja oziroma zavarovanja, dokler se zavarovanec ponovno ne vključi v obvezno zavarovanje.

9. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da določila 159. člena ZPIZ-1 ni mogoče v konkretni zadevi tolmačiti tako, da se pravica do delne invalidske pokojnine, priznana skladno s 93. členom ZPIZ-1, pri tožniku preneha izplačevati zgolj zato, ker so tožniku priznane nove stvarne omejitve delovne zmožnosti, ob tem, da je tožniku bila pravica do delne invalidske pokojnine priznana že po odločbi tožene stranke z dne 7. 5. 2009 in se mu je ta ves čas izplačevala. Razlog, da tožnik ni začel opravljati novega dela je v tem, da je bil ves čas neprekinjeno v bolniškem staležu, do njegove invalidske upokojitve.

10. Tožniku je od 1. 6. 2010 dalje pripadala pravica do dela na drugem delu z omejitvami, kjer bo delo opravljal v čistem in klimatsko ugodnem okolju in pri delu ne bo izpostavljen hrupu nad 75 dBA. Tožnikov delodajalec je bil navedeno odločitev dolžan izvršiti po pravnomočnosti te odločitve, to je 29. 11. 2012. Do navedenega dne pa je bil tožniku dolžan zagotavljati delo z omejitvami, skladno z odločbo z dne 7. 5. 2009, na podlagi katere se je tožniku izplačevala tudi delna invalidska pokojnina. Kadar v celoti in sočasno z novo odločitvijo o novih pravicah iz naslova invalidnosti ni odločeno ima zavarovanec še nadalje priznano pravico do delne invalidske pokojnine po ZPIZ-1, ki mu je tožena stranka dolžna izplačevati vse do takrat, dokler ne odloči ali in v kakšni višini gre tožniku nova pravica. S takšnim postopanjem se varuje položaj delovnih invalidov, saj v nasprotnem primeru pride do tega, da so zavarovancem priznane nove pravice, denarne dajatve iz naslova novih pravic pa sploh niso še določene.

Prvostopenjsko sodišče s svojo odločitvijo ni poseglo v pravnomočno urejeno razmerje, ki je po navedbah toženke nastalo z odločbo z dne 15. 2. 2013. S slednjo je toženka za nazaj z dnem 29. 11. 2012 ustavila izplačevanje delne invalidske pokojnine. V navedeno odločitev sodišče prve stopnje ni poseglo, saj je odločilo, da ima tožnik pravico do izplačevanja delne invalidske pokojnine od 30. 11. 2012 do 10. 7. 2013 (do dneva, ko je upravičen do izplačevanja invalidske pokojnine).

11. V kolikor bi sledili navedbam v pritožbi, da tožniku ne gre pravica do izplačila delne invalidske pokojnine, ker tožnik dela na drugem ustreznem delu s polovičnim delovnim časom ni nastopil, ker je bil neprekinjeno v bolniškem staležu oziroma na takšno delo niti ni bil razporejen, bi negirali samo vsebino pravice tožnika do delne invalidske pokojnine, ki jo je pridobil že v letu 2009 in se mu je ta tudi izplačevala. Celo v primerih zavarovancev, ki imajo priznano pravico do delne invalidske pokojnine, se jim ta izplačuje, če zavarovanec po lastni volji ali krivdi prekine delovno razmerje (peti odstavek 93. člena ZPIZ-1). V primeru, ki ga obravnavamo tožnik niti ni prekinil delovnega razmerja, katerega je imel sklenjenega za polovični delovni čas 20 ur tedensko, temveč je bil ves čas v bolniškem staležu do invalidske upokojitve. Tako tudi pritožbeno sodišče šteje, da ima tožnik pravico do izplačevanja delne invalidske pokojnine. V skladu s III. točko izreka prvostopenjske sodbe pa bo o odmeri in izplačevanju te pravice odločila toženka s posebno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe.

12. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.