Jedro

Okoliščina, da tožnik ne namerava zapustiti RS, bo predstavljala le podlago za začetek postopka njegove odstranitve iz RS, kar pomeni izdajo odločbe z določitvijo roka za prostovoljno zapustitev države. Posledično to pomeni, da bo lahko šele po izdaji navedene odločbe zaprosil za dovolitev zadrževanja iz razlogov, določenih v 73. členu ZTuj-2.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Policijska uprava Maribor zavrgla prošnjo tožnika za dovolitev zadrževanja po 73. členu Zakona o tujcih (ZTuj-2). Tožnik je navedeno prošnjo vložil dne 3. 1. 2017 iz razloga, da odstranitev tujca iz države ni dovoljenja iz načela nevračanja in iz razloga zagotovitve nujne udeležbe tujca v postopku pred državnim organom RS (1. in 5. alinea drugega odstavka 73. člena ZTuj-2). Na podlagi uradnih evidenc je policija preverila, ali je tožnik v postopku odstranitve iz države. Pri tem je ugotovila, da je Upravna enota Lenart z odločbo z dne 12. 6. 2015 zavrnila tožnikovo vlogo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje v RS. Navedeno odločbo je potrdila tudi tožena stranka dne 30. 10. 2015. Zoper odločitev je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, ki pa jo je sodišče s sodbo II U 458/2015, ki je postala pravnomočna 16. 11. 2016, zavrnilo, tako da je 30 dnevni rok za zapustitev državne iztekel 17. 12. 2016. Odstranitev tujca iz države je izvršilno dejanje, ki je posledica izdane in izvršljive odločbe v skladu s tretjim odstavkom 69. člena ZTuj-2. Po navedeni določbi pa se lahko iz države odstrani le tistega tujca, ki države ni zapustil v roku, določenem za prostovoljno vrnitev, kar pa je treba v skladu s postopkom izdaje odločbe o vrnitvi odločiti v posebnem ugotovitvenem postopku. Tožnik pa še ni v postopku odstranitve iz države in torej ne uveljavlja pravice iz 73. člena ZTuj-2, zato je policija tožnikovo vlogo na podlagi 129. člena ZUP zavrgla. Pravica do dovolitve zadrževanja pripada namreč samo tistim tujcem, ki se jih mora odstraniti. Pri tem se policija sklicuje tudi na Direktivo 2008/115/ES, ki določa stopnjevanje ukrepov, ki se praviloma začnejo s prostovoljnimi ukrepi in končajo s prisilnimi.

2. V pritožbenem postopku je tožena stranka tožnikovo pritožbo zavrnila kot neutemeljeno, pri čemer se je sklicevala na obrazložitev organa prve stopnje. V postopku so bili pri odločanju upoštevani tudi evropski predpisi in standardi, ki so sicer implementirani v ZTuj-2. Po mnenju tožene stranke tožnik, tudi če izjavi, da ne bo prostovoljno zapustil RS, še ni v postopku odstranitve, saj mu še ni bila izdana odločba brez določenega roka vrnitve, ki je procesna predpostavka za obravnavo prošnje za dovolitev zadrževanja.

3. Tožnik v tožbi navaja, da v izpodbijanem sklepu prvostopni organ vztraja pri skrajno formalističnem (črkobralskem) razumevanju določbe prvega odstavka 73. člena ZTuj-2. Tožena stranka je v podobni zadevi družine A.A. (odločba št. 2253-26/2016/5 z dne 21. 6. 2016) odločila, da je tujec v postopku odstranitve, če države ni zapustil v roku, določenem za prostovoljno vrnitev. V prošnji pa je bilo navedeno, da potrebe po čakanju na to, da bi policija izdala še odločbo o vrnitvi z rokom ali brez, ni, ker tožnik zaradi svoje pravice do legalizacije bivanja v Sloveniji po 8. členu EKČP Slovenije prostovoljno ne bo zapustil. Morebitno čakanje na izdajo odločbe o vrnitvi kot procesne predpostavke za obravnavo prošnje za dovolitev zadrževanja pomeni samo nepotrebno zavlačevanje in celo šikaniranje prosilca, ki se je možnosti prostovoljne vrnitve vnaprej odpovedal. Izpodbijani sklep tako pomeni napačno uporabo materialnega prava, podana pa je tudi bistvena kršitev pravil postopka, ker v njem ni odgovora na razloge, ki so bili glede spornega vprašanja navedeni že v prošnji. Za pravilno in pravično odločitev je potrebna le povezana logična, sistematična, historična in teleološka interpretacija 73. člena ZTuj-2, ki govori o tujcu, ki se ga mora odstraniti. Navedenega ni mogoče razumeti in uporabiti dobesedno, temveč je treba razumeti kot tujcu, ki bi ga bilo treba odstraniti, če ne bi obstajali razlogi iz 73. člena. Tako je v očitnem nasprotju s smislom zakona praksa, po kateri je tujcu najprej treba izdati odločbo o prisilni odstranitvi iz države, potem pa šele naj bi se v postopku po 73. členu lahko ugotavljalo, ali ni taka odstranitev celo prepovedana ali pa je zaradi določenih ovir nemogoča. Sodišče je štelo, da tožnik predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v ZTuj-2 implementiran tako imenovani dvostopenjski postopek z odobrenim obdobjem za prostovoljni odhod nezakonito prebivajočega tujca in s prisilno izpolnitvijo obveznosti vrnitve nezakonito prebivajočega tujca. Navedeno je v skladu z Direktivo 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. 12. 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav. Pri tem ima prostovoljno vračanje vedno prednost pred odstranitvijo, ki pomeni stopnjevanje ukrepov. Odstranitev tujca iz države je izvršilno dejanje, ki je posledica izdane in izvršljive odločbe in v skladu s tretjim odstavkom 69. člena ZTuj-2 pomeni, da policija takega tujca privede do državne meje in ga napoti čez mejo ali izroči organu tretje države. V povezavi s prvim odstavkom 69. člena ZTuj-2 pa se iz države lahko odstrani le tistega tujca, ki državo ni zapustil v roku, določenem za prostovoljno vrnitev. Zadrževanje po prvem odstavku 73. člena ZTuj-2 pa pomeni dovoljenje tujcu, ki se ga mora odstraniti, da začasno ostane v RS. V skladu z navedenim, ker gre za dvostopenjski postopek oziroma dve vrsti odločb, se praviloma najprej odloča o vrnitvi s prostovoljnim rokom za vrnitev, če pa tujec tega ne upošteva in ne zapusti države, se izda odločba o odstranitvi, ki predstavlja pravno podlago za odstranitev tujca iz države. Od tega trenutka dalje pa lahko tujec vloži prošnjo za dovolitev zadrževanja. Zadrževanje oziroma dovolitev zadrževanje je torej institut, ki le odloži prisilno odstranitev tujca, in sicer iz razlogov, ki so točno določeni v drugem odstavku 73. člena ZTuj-2. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Skladno s prvim odstavkom 73. člena ZTuj-2 pripada pravica do dovolitve zadrževanja tujcu, ki se ga mora odstraniti. Zadrževanje v Republiki Sloveniji se dovoli tujcu iz razlogov, določenih v drugem odstavku 73. člena ZTuj-2. Zadrževanje po navedenih določbah torej pomeni, da se tujcu, ki se ga mora odstraniti, dovoli, da začasno ostane v RS.

7. Kdaj so izpolnjeni pogoji za odstranitev tujca pa določa 69. člen ZTuj-2. Skladno s prvim odstavkom navedenega člena se namreč iz države lahko odstrani le tistega tujca, ki države ni zapustil v roku, določenem za prostovoljno vrnitev, tujca, ki mu ni bil podaljšan rok za prostovoljno vrnitev na podlagi četrtega odstavka 67. člena tega zakona, tujca, ki mu je bila določena prepoved vstopa, in tujca, ki mu je bila izrečena stranska sankcija izgona tujca iz države. Nadalje drugi odstavek 69. člena ZTuj-2 določa, da se tujca iz države lahko odstrani samo, če je odločba o vrnitvi, na podlagi katere je dolžan zapustiti državo, izvršljiva. Glede na navedeno je torej treba pogoj iz 73. člena, ki se nanaša na odstranitev tujca iz države, razlagati v povezavi z 69. členom ZTuj-2. To pomeni, da lahko vlogo za dovolitev zadrževanja po 73. členu ZTuj-2 poda tujec, ko so izpolnjeni pogoji iz 69. člena istega zakona za njegovo odstranitev.

8. Ustavno sodišče je v odločbi Up 456/10, U-I-89/10 z dne 24. 2. 2011 (ki se sicer nanaša na vsebinsko podobne določbe ZTuj-1) navedlo, da je opredelitev trenutka, ko oseba na ozemlju Republike Slovenije ne prebiva več zakonito, primarno odvisna od trenutka pravnomočnosti in izvršljivosti odločbe, s katero je tej osebi naložena obveznost zapustiti državo. Navedeno obveznost lahko oseba izpolni prostovoljno, sicer pa se izvede postopek prisilne odstranitve. Pri tem je treba upoštevati, da mora imeti oseba v vsakem primeru na razpolago določen rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti zapustitve države. Šel po preteku tega roka odločba postane izvršljiva v pravem pomenu besede in je kot taka lahko podlaga za sprožitev postopka prisilne odstranitve tujca, pa tudi za morebitno sankcioniranje nezakonitega prebivanja v RS. Pri razlagi nezakonitega prebivanja je eden od bistvenih elementov tudi določitev roka, v katerem tujec lahko zapusti državo. Navedenega roka pa ni mogoče enačiti z rokom, ki je bil določen v upravni odločbi o zavrnitvi prošnje, v konkretnem primeru tožnikove vloge za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje. To pomeni, da mora organ, po tem ko tožnik ni ravnal v skladu z odločbo o zavrnitvi vloge za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, pričeti s postopkom za odstranitev tujca v skladu z določbami VI. poglavja ZTuj-2, ki se nanašajo na prostovoljno vračanje in odstranjevanje tujcev. Navedena ureditev (in razlaga) pa je skladna tudi z Direktivo 2008/115/ES, katere cilj je med drugim optimalna zagotovitev pravic tujcev v državah članicah oziroma zagotovitev, da se nezakonito prebivanje državljanov tretjih držav zaključi v poštenem in preglednem postopku.

9. Glede na navedeno sodišče zavrača tožbeni ugovor o napačni uporabi materialnega prava oziroma da gre za formalistično, črkobralsko razumevanje določbe 73. člena TZuj-2. Glede na jasnost določb ZTuj-2 o postopku odstranitve tujca, ki države ni zapustil v roku za prostovoljno vrnitev, je tudi nerelevanten ugovor, da se je tožnik tej svoji pravici odpovedal, ker Republike Slovenije ne namerava prostovoljno zapustiti. Pri uporabi prisilnih ukrepov gre namreč za ravnanja, ki lahko predstavljajo posege v posameznikove ustavne in konvencijske pravice, zato je takšne ukrepe mogoče izvajati le v skladu z zakonom predpisanim postopkom. Razlaga, za katero se zavzema tožnik, pa bi pomenila odstop od garancij, ki jih daje ZTuj-2 v primeru nezakonitega prebivanja tujca v RS. Okoliščina, da tožnik ne namerava zapustiti RS, bo tako predstavljala le podlago za začetek postopka njegove odstranitve iz RS, kar pomeni izdajo odločbe z določitvijo roka za prostovoljno zapustitev države. Posledično to pomeni, da bo lahko šele po izdaji navedene odločbe zaprosil za dovolitev zadrževanja iz razlogov, določenih v 73. členu ZTuj-2. Prav tako je v obravnavanem primeru nerelevantno tožnikovo sklicevanje na razlago, ki bi jo naj tožena stranka sprejela v drugi zadevi, saj ta ni bila predmet presoje v sodnem postopku.

10. Po določbi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP organ s sklepom zavrže zahtevo, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka. Glede na to, da je tožnik vložil predlog za zadrževanje še preden mu je bil določen rok za prostovoljno zapustitev države zaradi nezakonitega prebivanja, torej pogoji za odstranitev po 69. členu ZTuj-2 še niso bili podani, je tako odločitev upravnega organa o zavrženju tožnikove prošnje, vložene na podlagi 73. člena ZTuj-2, tudi po stališču sodišča pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).