Jedro

V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da tudi v primeru, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov za tožbo glede na njen uspeh, saj niso bili povzročeni po njegovi krivdi, povrniti pa ji mora vse stroške, ki so ji nastali po izpolnitvi zahtevka, ker ni takoj umaknil tožbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sklepa (točka II izreka) potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je v I. točki izreka ustavilo postopek. V II. točki izreka sklepa je odločilo, da je tožena stranka tožniku dolžna v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 115,20 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper II. točko izreka sklepa vlaga pritožbo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v II. točki izreka razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ker je tožnik prejel delno plačilo dne 5. 12. 2017, tožbo pa je umaknil 29. 10. 2018, ni dvoma, da tožbe ni umaknil takoj, kot to določa ZPP. Res da v 158. členu ZPP ni navedeno, kaj pomeni takoj, vendar pa standarda ni mogoče razširiti tako, da bi to pomenilo tudi več mesecev po izpolnitvi. Sodišče je s tem, ko ni upoštevalo dodatnega pogoja, napačno uporabilo določbo prvega odstavka 158. člena ZPP, s tem pa, ko ni navedlo razloga za svojo odločitev je storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje navaja, da je tožnik zahteval dodatek v višini 594,21 EUR, plačano pa mu je bilo 552,53 EUR, zato bi mu moralo sodišče priznati le sorazmerni del stroškov. Toženi stranki pa bi moralo priznati tudi stroške soglasja k umiku tožbe, o tem pa v sklepu ni razlogov, zato je tudi to kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Pritožbenim navedbam v celoti nasprotuje kot neutemeljenim ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in v celoti potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo tožnikovih pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sklepa preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevane kršitve po 14. točki drugega odstavka, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Dejansko stanje je bilo ugotovljeno pravilno in popolno, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe o tem, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po plačilu tožene stranke. V sodni praksi je namreč uveljavljeno stališče, da tudi v primeru, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov za tožbo glede na njen uspeh, saj niso bili povzročeni po njegovi krivdi, povrniti pa ji mora vse stroške, ki so ji nastali po izpolnitvi zahtevka, ker ni takoj umaknil tožbe. V eni od podobnih zadev (v sklepu VSL II Cp 1707/2015) je sodišče presodilo, da umik tožbe po preteku štirih mesecev, odkar je tožena stranka izpolnila zahtevek, lahko pomeni kvečjemu podlago za zahtevek, da ji tožnik povrne t. i. krivdno povzročene stroške, ne pa stroškov, ki so toženi stranki nastali do umika tožbe. Tudi sicer je pri presoji pravočasnosti umika tožbe po izpolnitvi zahtevka pomembno, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje in da nobeni stranki niso nastali kakršnikoli stroški, povezani s postopkom. V takšnih primerih je treba šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, tudi če med samim izplačilom in umikom preteče nekaj mesecev. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več istovrstnih podobnih zadevah. Enako stališče pa je v zvezi s tem vprašanjem (to je razlago pojma "takoj" v citirani določbi prvega odstavka 158. člena ZPP) v sodni praksi zavzeto v številnih odločbah višjih sodišč splošne pristojnosti (npr. v zadevah VSL I Cpg 1091/2015, I Cpg 1577/2013, I Cp 137/2016). V enem od navedenih judikatov (sklep VSL, I Cpg 1577/2013) je sodišče pojasnilo, da namen določbe prvega odstavka 158. člena ZPP ni v pretirano ozki in posledično nerazumno strogi določitvi časovnega obdobja, ki bi ga še bilo mogoče subsumirati pod termin "takoj", saj se s prevalitvijo negativne stroškovne posledice na tožečo stranko, če ta tožbe ne umakne takoj po izpolnitvi zahtevka s strani tožene stranke, skuša preprečiti nastajanje morebitnih nadaljnjih nepotrebnih pravdnih stroškov.

7. Sodišče je o stroških pravilno odločilo ob upoštevanju določbe prvega odstavka 158. člena ZPP in tožniku utemeljeno priznalo potrebne stroške postopka do umika tožbe, saj o dopustitvi spremembe tožbe do umika ni odločilo. Pravilno pa je tudi toženi stranki na podlagi 1. odstavka 156. člena ZPP priznalo stroške, ki jih je imela zaradi tožnikove spremembe tožbe. Tožnik sicer ni uspel s celotnim zahtevkom, vendar pa zaradi tega toženi stranki niso nastali posebni stroški (uspel je namreč 93 %), zato lahko ob uporabi tretjega odstavka 154. člena ZPP sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, če nasprotna stranka ni uspela s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Tako so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje tožniku priznati le sorazmeren del stroškov, glede na njegov uspeh.

8. Sodišče prve stopnje je toženi stranki na podlagi prvega odstavka 156. člena ZPP priznalo vse potrebne stroške, in sicer tiste stroške, ki jih je tožena stranka imela zaradi tožnikove spremembe tožbe, sem pa stroški tožene stranke o podaji soglasja k umiku tožbe ne sodijo, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

9. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka 365. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP)

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), tožnik pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi ni bistveno pripomogel (155. člen ZPP).