Jedro

Pritožbeno sodišče je v podobnih primerih že zavzelo stališče, da pri povračilu stroškov prevoza na delo in z dela velja, da mora biti prevoz po (najkrajši) poti dejansko možen. V primeru, da je potrebno pri določanju stroškov prevoza na delo in z dela upoštevati tudi pešpot, mora biti ta pešpot tudi dejansko možna, kar pa za pešpot v konkretnem primeru ne velja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da ta del poti za tožnika ni sprejemljiv. Tožbenemu zahtevku iz tega naslova je zato pravilno ugodilo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se 9. alineja I. točke izreka sodbe glasi: - “za vsak nadaljnji mesec od oktobra 2015 do 28. 1. 2016 v pripadajoči višini 84,09 EUR mesečno, višji tožbeni zahtevek za plačilo stroškov prevoza na delo in z dela za čas od 29. 1. 2016 dalje pa se zavrne“.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je tožniku dolžna za čas od septembra 2012 dalje izplačati povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v zneskih in z zapadlostjo, kot je navedeno v izpodbijani sodbi (I. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da pravno podlago za odločitev v tem sporu predstavljajo določbe Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/12; ZUJF) in Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/12; Aneks), ki se uporablja od 1. 6. 2012. Aneks v 5. členu ter ZUJF v 168. členu določata, da javnemu uslužbencu pripada povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, če znaša razdalja od kraja bivališča oz. od kraja, iz katerega se dejansko vozi na delo in z dela do delovnega mesta več kot dva kilometra. Aneks določa, da zaposlenemu pripada strošek prevoza v višini stroškov javnega prevoza, če pa ta ni mogoč, se mu prizna kilometrina. Skladno z 2. členom ZUJF pa je potrebno pri pripravi in izvrševanju proračuna spoštovati načeli učinkovitosti in gospodarnosti. Glede na navedeno je potrebno pri določitvi razdalje od bivališča oziroma kraja, od koder se zaposleni vozi na delo in z dela, do kraja opravljanja dela upoštevati najkrajšo pot, za določitev razdalje dveh kilometrov pa se upoštevajo tudi pešpoti. Tako stališče je podalo Ministrstvo za pravosodje in javno upravo v dopisu z dne 20. 6. 2012, to pa je tudi stališče Vrhovnega sodišča RS, ki ga je zavzelo v sklepu, opr. št. Dsp 111/208. V tem primeru je sodišče poudarilo, da je razdalja po najkrajši poti tista razdalja, ki je računana po javnem cestnem omrežju, ne glede na to, ali je vozišče asfaltirano ali makadamsko. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi spregledalo izpoved tožnika in priče A.A., da gre za pot, po kateri vozijo traktorji. Bistveno pa je, da gre nesporno za pešpot, ki jo je potrebno upoštevati pri določanju razdalje od kraja bivališča oz. od kraja, iz katerega se dejansko vozi na delo in z dela do delovnega mesta. Gre le za merilo za povrnitev stroškov prevoza, kar pa ne pomeni, da bi delavec to najkrajšo pot moral dejansko uporabiti. Tožnik ima sicer možnost izstopiti tudi na avtobusni postaji B., C. in uporabiti drugo pešpot, a tudi v tem primeru razdalja do delovnega mesta znaša manj kot dva kilometra. Sodišče prve stopnje se do toženkine trditvene podlage v zvezi s to potjo ni opredelilo, prav tako tudi ne do njenega dokaznega predloga v zvezi s tem, zato je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da iz elektronskega sporočila svetovalke za okolje in prostor na Občini D. izhaja, da pot, po kateri naj bi tožnik po mnenju tožene stranke prihajal na delo, ni vrisana v karto kategoriziranih poti, zato je ni mogoče šteti kot javno cestno omrežje. Gre za pot, ki jo uporabljajo lastniki njiv za obdelovanje s traktorji, ki ni pešpot in je ni mogoče šteti za pešpot. Sicer pa ta pot ne vodi do delovnega mesta, temveč se konča pri zadnji strani ograje zavoda, od koder prihod na delo ni mogoč, do vhoda na delovno mesto pa je vsaj 300 metrov nepokošenega travnika. Tega pa ni mogoče šteti za javno cestno omrežje. Hkrati pa bi skupna pot (od postaje do ograje in nato po travniku do vhoda) presegla dva kilometra.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. V izpodbijani sodbi ni podana bistvena kršitev postopka iz 14. točke prvega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba jasne razloge o odločilnih dejstvih. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti tudi do trditev v zvezi s tem, da bi tožnik lahko izstopil na avtobusni postaji B.. Tudi v tem primeru bi namreč tožnik moral uporabiti sporno (peš)pot, do katere pa se je sodišče opredelilo in zavzelo stališče, da za tožnika ni sprejemljiva in ne gre za pot, ki bi vodila v objekt, v katerem ima tožnik delovno mesto. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da naj se sodišče ne bi opredelilo do dokaznega predloga v zvezi s to potjo, saj je sodišče vpogledalo v vse listine v spisu, tudi v izpis izmerjenih poti iz računalniške aplikacije TIS v prilogah B5 in B6, ki ga je predložila tožena stranka.

6. V tem sporu tožnik od tožene stranke zahteva povračilo stroškov prevoza na delo in z dela za relacijo E. - F. - G.. Tožnik se na delo v G. vozi iz naslova H. 26, F.. Tožena stranka mu je na podlagi sklepa z dne 6. 9. 2012 obračunavala in plačevala stroške prevoza na delo in iz dela v višini mesečne vozovnice na relaciji primestnega avtobusnega prevoza F. - B., medtem ko mu stroškov prevoza na relaciji B. - G. ni priznavala, ker razdalja od zadnje postaje v B. do delovnega mesta v G. ne presega dveh kilometrov. Sodišče prve stopnje je presodilo, da pešpot, ki jo je tožena stranka predvidela za dostop od zadnje postaje v B. do delovnega mesta v G., ni primerna za uporabo oziroma ni pot, ki bi vodila v objekt, v katerem ima tožnik delovno mesto. Tožbenemu zahtevku je zato v celoti ugodilo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, pa še dodaja:

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje spregledalo izpovedbo tožnika in priče A.A., da se po sporni (peš)poti vozijo traktorji. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb tožnika, A.A. in I.I. ter listinskih dokazov pravilno zaključilo, da je ta pot kolovoz, ki ga uporabljajo za dostop do njiv, ki ni vzdrževan in pozimi ni splužen.

8. Pritožbeno sodišče je v podobnih primerih že zavzelo stališče, da pri povračilu stroškov prevoza na delo in z dela velja, da mora biti prevoz po (najkrajši) poti dejansko možen (npr. v zadevah, opr. št. Pdp 1104/2012 in Pdp 630/2014). V primeru, da je potrebno pri določanju stroškov prevoza na delo in z dela upoštevati tudi pešpot, mora biti ta pešpot tudi dejansko možna, kar pa za pešpot v konkretnem primeru ne velja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da ta del poti za tožnika ni sprejemljiv in ni določen v smislu drugega odstavka 8. člena Pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je tožniku potrebno priznati pravico do povračila stroškov prevoza na delo in z dela na celotni relaciji E. - F. - G., saj je postajališče v G. od vhoda v objekt, v katerem tožnik dela, oddaljeno le nekaj sto metrov.

9. Sicer pa pot, na katero se sklicuje tožena stranka, vodi le do ograje Zavoda J. v G., ki nikoli ni odprta, in bi tožnik za dostop do delovnega mesta oziroma do glavnega vhoda moral hoditi še nekaj sto metrov po travniku okoli ograjenega območja Zavoda. To pa pomeni, da znaša razdalja od zadnje avtobusne postaje v B. do delovnega mesta več kot dva kilometra in je tožnik tudi zaradi tega upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela na relaciji E. - G..

10. Pritožba se sklicuje tudi na sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. Dsp 111/2008, ki je potrdilo sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča o tem, da se revizija ne dopusti, ker zakonski pritožbeni razlogi niso bili podani (tožnik v citirani zadevi ni navajal odločb Vrhovnega sodišča RS, od katerih naj bi odstopala sodba sodišča druge stopnje, niti ni zatrjeval neenotnosti v praksi sodišča druge stopnje o vprašanju, o katerem Vrhovno sodišče RS še ni odločalo). V navedeni zadevi je sicer Višje delovno in socialno sodišče zavzelo stališče, da je razdalja po najkrajši poti razdalja, računana po javnem cestnem omrežju, pri čemer ni bistveno, ali gre za asfaltirana ali makadamska vozišča. Odločitev v predmetni zadevi tako ni v nasprotju s tem stališčem, saj iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da sporna pešpot ni vpisana v karto kategoriziranih poti.

11. Pritožbeno sodišče je v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo zahtevane stroške prevoza na delo in z dela za čas od septembra 2012 dalje, torej tudi za obdobje po izdaji sodbe. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj sme skladno s prvim odstavkom 311. člena ZPP sodišče toženi stranki naložiti, naj opravi določeno dajatev le tedaj, če je ta zapadla do konca obravnave. Tožnik je torej upravičen terjati le zapadle obveznosti, zato je potrebno zahtevek za plačilo dajatev, ki še niso zapadle (za čas po 28. 1. 2016), zavrniti kot preuranjen. Ker so torej podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo ter na podlagi prvega odstavka 351. člena in 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo v 9. alineji I. točke izreka tako, da je tožniku prisodilo stroške prevoza na delo in z dela do 28. 1. 2016, za čas po tem datumu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

12. Ker v preostalem delu niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka je s pritožbo uspela v zanemarljivem delu, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).