Jedro

Izvršba na stanovanje ni nedopustna, če upravičenec kot tretji ni izkazal, da ima na tem stanovanju imetništvo stanovanjske pravice. Na "službenem stanovanju" ni mogoče pridobiti stanovanjske pravice.

Izrek

Revizija se zavrne kot nedovoljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da se izvršba na izročitev spornih stanovanjskih prostorov toženi stranki, dovoljena s pravnomočnim izvršilnim naslovom, izreče za nedopustno proti tožniku. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča vlaga revizijo tožnik, uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s predlogom, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji zatrjuje, da je tožnik že leta 1981 začel plačevati stanarino za sporno stanovanje namesto očeta, stanovanje je dejansko uporabljal sam in je s tem pridobil imetništvo stanovanjske pravice. Sodna pravnava, sklenjena 1989 leta, nima veljave, ker ni bila sklenjena s pravim imetnikom stanovanjske pravice, pač pa z njegovim očetom. Tožnikov oče ni izgubil stanovanjske pravice šele 1989 leta, ko je sklepal s toženo stranko poravnavo, pač pa že leta l982, ko se je iz stanovanja izselil in ga prepustil sinu - tožniku. Sodišče se je napačno oprlo na 1. odstavek 47. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih, ker bi moralo upoštevati dejstvo, da stanovanjsko pravico pridobi vsak, kdor izpolnjuje pogoje za njeno pridobitev, čeprav nima odločbe. Tožnik je delavec pri toženi stranki že več kot 20 let, kar mu daje tudi določene pravice na stanovanju. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je v tem, ker sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal tožnik.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se ni izjavil o njej (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Izvršilni naslov, iz katerega izvira sporno razmerje, je izvršljiva sodna poravnava, sklenjena med sedanjo toženo stranko ter očetom sedanjega tožnika dne 29.9.1989, s katero je bilo temu odpovedano stanovanjsko razmerje na spornem stanovanju z dnem 30.6.1990 in se je s tem dnem zavezal izročiti to stanovanje toženi stranki "prostega vseh oseb in pohištva in vseh stvari pod izvršbo". Tožnik v tej pravdi zatrjuje, da je izvršba na to stanovanje glede njega, to je v tem razmerju tretjega, nedopustna, ker da ima na tem stanovanju tako pravico, ki preprečuje izvršbo, svoj zahtevek torej temelji na 56. v zvezi s 57. členom Zakona o izvršilnem postopku. Zatrjevana pravica, ki da jo ima tožnik na spornem stanovanju, naj bi bila njegova stanovanjska pravica. Toda obe sodišči v tej zvezi utemeljeno ugotavljata, da tožnik ni izkazal stanovanjske pravice na spornem stanovanju. Ne glede na to, da take pravice ni mogel izkazati že zaradi narave tega stanovanja, ko gre za tkim. "službeno stanovanje", na katerem je mogoče pridobiti le pravico začasne uporabe stanovanja ob pogojih iz 40. člena takrat veljavnega ZSR (Uradni list SRS št. 35/82 in 14/84), tožnik tudi sicer ni izkazal, da bi bil imetnik stanovanjske pravice, kakor sta izčrpno ugotovili obe sodišči. Samo dejstvo, da je plačeval stanarino za stanovanje in tudi da je stanovanje dejansko uporabljal, mu gotovo ne dajeta položaja imetnika stanovanjske pravice, kot je to ugotovilo že sodišče druge stopnje. Očitno je bila ta okoliščina znana tako njemu kot tudi takratnemu imetniku stanovanjske pravice pa je ta, kot je razvidno iz zapisa sodne poravnave, brez pridržkov sprejel dejstvo, da mu je stanovanjsko razmerje na tem stanovanju prenehalo, z vsemi posledicami, torej tudi izročitev praznega stanovanja takratni tožeči stranki, oz. sedanji toženi stranki. Očitno se torej revizija neutemeljeno sklicuje na nepravilno uporabo 1. odstavka 47. člena ZSR.

Revizijska trditev, da navedena sodna poravnava ni veljavna, ker da ni bila sklenjena s pravim imetnikom stanovanjske pravice, to je tožnikom, oz. da njegov oče ni bil imetnik stanovanjske pravice in torej tudi ne upravičen sklepati tako sodno pravnavo, nima po navedenem nobene pravne podlage. Izvršilni naslov, citirana sodna poravnava, ni bil z nobenim pravno relevantnim sredstvom izpodbit, in gre torej taka revizijska trditev prek samih tožbenih trditev, da je namreč izvršba na podlagi (sicer veljavnega) izvršilnega naslova proti tožniku nedopustna.

Obe sodišči sta torej pravilno uporabili v poštev prihajojoče materialno pravo in utemeljeno zavrnili tožbeni zahtevek. Ob taki situaciji, ko tožniku materialno pravo ne daje podlago za zatrjevano stanovanjsko pravico na spornem stanovanju, je bila tudi pravilna odločitev sodišča prve stopnje (in preizkušena pred sodiščem druge stopnje), da vse nadaljnje dokazne predloge zavrne in je zato revizijski očitek bistvenih kršitev postopka neutemeljen.

Glede na navedeno je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).