Jedro

Tožnik (pomočnik kimandirja) je v času, ko bi moral biti na delu pri toženi stranki, opravljal delo inštruktorja v avtošoli. S svojim ravnanjem je izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 211. člena KZ-1, zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Tožnika je bil v kazenskem postopku oproščen obtožbe, da je v pretežnem delu z istimi ravnanji, ki se mu očitajo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, storil kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 211. člena KZ-1. Vendar pa delovno sodišče v sporu o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi ravnanj, ki imajo vse znake kaznivega dejanja, ni vezano na pravnomočno oprostilno sodbo, temveč le na pravnomočno obsodilno sodbo.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v točki IV izreka.

Pritožba tožnika se v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leto 2010 v znesku 1.500,00 EUR bruto šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

V preostalem se pritožba tožnika zavrne in se potrdi izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (zadnja vrstica točke III izreka).

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijani ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje (točke I, II, III - razen zadnje vrstice in točke V izreka) spremeni tako, da se celotni izrek izpodbijane sodbe sedaj glasi: „Tožnikov zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 4. 2010 nezakonita. Razveljavita se nezakoniti sklep št. ... Ministrstva A. z dne 2. 4. 2010 in nezakoniti sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 20. 5. 2010. Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja. Tožena stranka je dolžna pozvati tožnika B.B. nazaj na delo in mu vzpostaviti delovno razmerje tudi od dne nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, t.j. od vključno dne 5. 6. 2010 dalje ter mu tudi od tega dne dalje zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja, med drugim je dolžna tožniku obračunati in izplačati vse zapadle mesečne plače, nadomestila plač in razlike v plačah ter ostale prejemke iz delovnega razmerja, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratne plače nadomestila plače in razlike v plačah dalje do plačilo, torej od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec in je tako tožena stranka dolžna tožniku med drugim: - obračunati za mesec junij 2010 razliko v plačo oz. nadomestilo plače v bruto znesku 1.601,71 EUR, od navedenega bruto zneska odvesti predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek razlike v plači oz. nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 7. 2010 do plačila; - obračunati za čas od vključno julija 2010 do vključno marca 2011 razliko v plači oz. nadomestilo plače v bruto znesku 880,31 EUR mesečno, od navedenih bruto zneskov odvesti predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek razlik v plači oz. nadomestila plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za razliko prejšnjega meseca; - obračunati za čas od vključno aprila 2011 do vključno marca 2012 razliko v plači za nadomestilo plače v bruto znesku 876,30 EUR mesečno, od navedenih bruto zneskov odvesti predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske razlik v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za razliko prejšnjega meseca; - obračunati za čas od vključno aprila 2012 do vključno maja 2014 razliko v plači oz. nadomestilo plače v bruto zneskih 872,31 EUR mesečno, od navedenih bruto zneskov odvesti predpisane davke in prispevke tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske razlik v plači oz. nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za razliko prejšnjega meseca, prav tako pa je tožena stranka tudi za čas od vključno junija 2014 dalje dolžna obračunati tožniku bruto plače oz. nadomestila plač in razlike v plačah, od njih odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati plače oz. nadomestila plač oz. razlike v plačah v ustreznih neto zneskih, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, kakor tudi ostale denarne prejemke iz delovnega razmerja, in je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od vključno dne 5. 6. 2010 do 30. 6. 2010 in od prenehanja delovnega razmerje pri drugem delodajalcu do ponovnega poziva nazaj na delo pri toženi stranki.

Tožena stranka je dolžna tožniku vrniti stroške postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila“ se zavrne.“ Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 4. 2010 ter razveljavilo nezakonit sklep tožene stranke opr. št. ... z dne 2. 4. 2010 in nezakoniti sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, opr. št. ... z dne 20. 5. 2010 (točka I izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja ter toženi stranki naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo in mu vzpostavi delovno razmerje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od vključno 5. 6. 2010 dalje in mu tega dne dalje zagotovi vse pravice iz delovnega razmerja (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna in izplača vse pripadajoče in zapadle plače oziroma razlike v plačah, nadomestila plač in ostale pripadajoče prejemke iz delovnega razmerja, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratne plače, nadomestila plače in razlike v plačah do plačila in sicer za obdobje od junija 2010 do maja 2014 v bruto zneskih, navedenih v izreku, od teh zneskov odvede predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplača ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu; za čas od vključno junija 2014 dalje pa obračuna bruto plače oziroma nadomestila plače in razlike v plačah, od njih odvede predpisane davke in prispevke ter tožniku izplača plačo oziroma nadomestila plač oziroma razlike v plačah v ustreznih neto zneskih z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, kakor tudi ostale denarne prejemke in delovnega razmerja ter tožnika prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od vključno 5. 6. 2010 do 30. 6. 2010, kar je tožnik zahteval več ali drugače, pa je zavrnilo (točka III izreka). Zavrglo je tožbeni zahtevek (pravilno tožbo v tem delu) za plačilo odškodnine v višini 18 mesečnih plač tožnika v skladu s 118. členom ZDR v znesku 31.469,40 EUR bruto, odvod predpisanih davkov in prispevkov od tega zneska ter izplačilo odškodnine v ustreznem neto znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila (točka IV izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 1.535,50 EUR v roku 15 dni pod izvršbo, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, zavrnilo je kar je tožnik zahteval več ali drugače (točka V izreka).

Tožnik se zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da sodišče prve stopnje sploh ni odločilo o njegovem zahtevku za plačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2010 v znesku 1.500,00 EUR. O tem zahtevku je sodišče prve stopnje sicer odločilo v prejšnjem postopku s sodbo Pd 103/2010 z dne 28. 8. 2013, vendar je pritožbeno sodišče s sklepom in sodbo Pdp 1098/2013 z dne 30. 12. 2013 ta del prvostopenjske sodbe razveljavilo. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugodilo tožnikovemu zahtevku za razveljavitev izpodbijanih sklepov, za vrnitev tožnika nazaj na delo in za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od dneva nezakonitega prenehanja dalje ter za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, zmotno pa je stališče, da je zaradi tega potrebno zavreči podredno postavljeni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Tožnik je imel pravni interes, da zaradi pavšalnega sklicevanja tožene stranke na sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi postavi podredni tožbeni zahtevek po 118. členu ZDR, zato tega tožbenega zahtevka (pravilno tožbe v delu, ki se nanaša na ta zahtevek) sodišče prve stopnje ne bi smelo zavreči zaradi pomanjkanja pravnega interesa. S prvotno sodbo Pd 103/2010 z dne 28. 8. 2011 je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo za prijavo v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 1. 7. 2010 do prenehanja delovnega razmerja, kar je pritožbeno sodišče potrdilo. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje v prvotnem postopku odločilo tudi, da je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ v času od 5. 6. 2010 do 30. 6. 2010 in nato še za čas od naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, kar je pritožbeno sodišče razveljavilo. Zaradi navedenega bi sodišče prve stopnje v novem postopku moralo odločiti o celotnem tožbenem zahtevku tožnika za prijavo v zavarovanje, torej tudi za čas od naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja pri drugem delodajalcu. V kolikor bo tožnik izgubil službo pri novem delodajalcu pred ponovno vrnitvijo tožnika na delo k toženi stranki na podlagi izpodbijane sodbe, bo tožnik trpel negativne posledice, saj ne bo prijavljen v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ. Sodišče prve stopnje bi moralo tožniku pojasniti svojo odločitev glede prijave v zavarovanje samo za kratko obdobje, ker pa tega ni storilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tudi glede odškodnine zaradi neizrabljenega letnega dopusta in zaradi prijave v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ tudi po prenehanju delovnega razmerja pri novem delodajalcu, da pa o tožbenem zahtevku po 118. členu ZDR ne odloča, saj je bil postavljen podrejeno, iz previdnosti.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da izpodbijana sodba nima dokazne ocene oziroma, da je ta neprepričljiva, enostranska in nekonsistentna. V tem sporu so ključnega pomena predložene listine, saj je sodišče obravnavalo časovno odmaknjene dogodke. Neživljenjsko je od priče C.C. pričakovati, da se bo po več kot 5 letih od spornih dogodkov natančno spominjal vsake tožnikove kršitve in potem posledično celotno izpodbijano sodbo zgraditi na tem, da se priča za noben konkreten dan ni spominjala, da je bil tožnik v avtošoli, namesto na policijski postaji. Ugotovitev sodišča prve stopnje je celo v nasprotju z izpovedbo priče C.C., saj se je ta natančno spomnil, da bi tožnik takrat, ko ga je videl na bencinski črpalki v kraju D. dejansko moral biti na delovnem mestu. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da listine v spisu dokazujejo, da je tožnik nadomestil vse manjkajoče ure, ko je bil v službi odsoten zaradi dela v avtošoli. Za takšno nadomeščanje bi tožnik moral imeti dovoljenje delodajalca, tega pa ni imel. V nasprotju z vsebino listin je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da iz listinske dokumentacije, zlasti iz preglednice prijav v centralni računalnik policije, delovnih nalogov in številnih drugih listin izhaja, da je tožnik svoje delo opravil dobro, pravočasno, bil zanj celo nagrajen, čeprav je ob svojem delu pri toženi stranki delal tudi v avtošoli. Ugotovitve o dobrem in pravočasnem delu ter o nagradah gotovo ne izhajajo iz preglednice in iz delovnih nalogov. V tem sporu je bistveno, ali je tožnik s tem, ko zaradi dejavnosti v avtošoli, dela pri toženi stranki ni opravljal tako, kot mu je bilo določeno v razporedu dela, v vsakem posameznem primeru upošteval navodila glede evidentiranja spremembe delovnega razporeda oziroma, ali je bila njegova odsotnost upravičena oziroma odobrena, saj gre v nasprotnem primeru za goljufivo prikazovanje okoliščine, da je bil tožnik na delu pri toženi stranki, medtem ko je dejansko istočasno usposabljal kandidate v avtošoli. Dejstvo je, da je do sprememb dnevnih razporedov pri toženi stranki prihajalo, te spremembe so bile vedno, razen v primeru tožnika, tudi evidentirane, tako kot to zahtevajo pravila policije. Nerazumljivo je, zakaj se sodišče prve stopnje pri vprašanju, ki se nanaša na vpisovanje sprememb v delovne razporede ni oprlo na materialni predpis, to je pravila policije in verodostojno izpoved priče C.C., temveč na neprepričljivo izpovedbo tožnika ter na izpovedbo direktorja PU D. E.E. in bivšega komandirja PP F. G.G.. Priči G.G. je zaradi podobnih kršitev, kot so očitane tožniku, že pravnomočno prenehalo delovno razmerje. Priča E.E. je bil kot direktor policije sicer zadolžen za organizacijo policijske uprave kot celote, vendar pa so izvedbene predpise, ki se nanašajo na razporede dela, na napotitve na delo in iz dela, prav gotovo bolje poznali komandirji policijskih postaj in njihovi pomočniki, ki so zadolženi za operativno opravljanje nalog na policijskih postajah. V kolikor bi sodišče prve stopnje primerjalo vse izpovedbe priče C.C. bi ugotovilo, da so te glede ključnih dogodkov in vprašanj, kljub časovni odmaknjenosti, praktično povsem identične. Sodišče prve stopnje pa je zgolj eno od izpovedi priče C.C. iztrgalo iz konteksta, tako iztrgano izpoved napačno interpretiralo in na tej podlagi zgradilo izpodbijano sodbo. Tožnikovo zatrjevanje, da je za vsako spremembo prosil komandirja je življenjsko nesprejemljivo, saj sta s komandirjem pogosto delala v različnih izmenah in je bil komandir tudi odsoten. Tudi ni mogoče verjeti tožniku, da je komandirju za spremembo povedal dan prej ali kasneje. Skrbna analiza dnevnih razporedov dela in v njih evidentiranih sprememb ter analize preglednice za posamezne dni v spornem obdobju bi sodišče prve stopnje pripeljala do zaključka, da je tožnik usposabljanja s posameznimi kandidati opravil pretežno v času, ko komandirja C.C. in drugih pomočnikov komandirja ni bilo v službi, ko je bil po razporedu dela sam v službi in je lahko neovirano zapuščal prostore policijske postaje. Navedeno velja najmanj za 2. 7. 2009, 9. 7. 2009, 29. 1. 2009, 1. 2. 2009, 27. 3. 2009, 25. 3. 2009, 6. 4. 2009, 25. 4. 2009, 8. 7. 2009, 18. 9. 2009. Dnevno za te dneve tožnik ni upošteval navodil in pravil policije glede evidentiranja spremembe razporeda dela. V vseh teh primerih njegovo odsotnost z dela zaradi dela v avtošoli ni bila odobrena, saj komandir zanjo sploh ni vedel. Sodišče prve stopnje ravnanje tožnika opravičuje s tem, da se v spornem obdobju spremembe razporedov na PP D. niso evidentirale tako, kot bi se morale. Vendar iz dokumentacije izhaja, da je bil glavni akter teh nedoslednosti ravno tožnik. Iz izpovedb prič C.C., E.E. in H.H. izhaja, da so se spremembe razporedov dela dejansko vpisovale, to pa izhaja tudi iz razporedov dela. Nekonsistenten je zaključek sodišča prve stopnje, da se tožnik ni vedno nahajal na delu takrat, ko je bil prijavljen v računalniški sistem, da pa se je na delu zagotovo nahajal takrat, ko je opravljal odprave na delo in iz dela in je bil prijavljen v računalniški sistem. Pri izdaji depeš v računalniškem okolju Lotus notes je možna zloraba. Navedeno dokazujeta depeši z dne 23. 2. 2009 in 24. 8. 2013, ki sta ju v resnici oddala dežurna policista I.I. in J.J.. Tudi rubriko napotitve na delo na delovnem nalogu je mogoče podpisati vnaprej, kar izhaja iz prepričljive izpovedbe priče C.C.. Ravnanje tožnika je imelo znake kaznivega dejanja goljufije. Delovno sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo v odpovedi, temveč na dejanske navedbe, s katerimi je delodajalec v odpovedi utemeljeval znake kaznivega dejanja. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka niti za en dan v spornem obdobju ni dokazala, da je tožnik kandidate usposabljal v službenem času, je v nasprotju z vsebino listin v spisu. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi neutemeljeno sklicuje na odločitvi v zadevah, ki so se pred sodiščem prve stopnje vodile pod opr. št. Pd 122/2010 in Pd 131/2010, saj gre pri njih za delavce, ki niso imeli statusa pomočnika komandirja, število njihovih kršitev pa je bilo zanemarljivo v primerjavi s tožnikovimi kršitvami. Sodišče prve stopnje pa je spregledalo s konkretnim primerom bolj primerljivo odločbo pritožbenega sodišča Pdp 323/2013 z dne 28. 3. 2013, po kateri je komandirju PP zaradi identičnih kršitev že pravnomočno prenehala pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo navodil pritožbenega sodišča v zvezi z reintegracijskim zahtevkom. Pri sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi gre predvsem za vprašanje zaupanja. Glede na statusni položaj, ki ga je tožnik imel v policiji pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka njegovih ravnanj ne more tolerirati. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, delno se šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Pritožba tožene stranke pa je utemeljena v celoti.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Na podlagi 2. odstavka 347. člena ZPP je pritožbeno sodišče razpisalo pritožbeno obravnavo na kateri je dopolnilno zaslišalo tožnika in priči C.C. in E.E., prebralo zapisnike obravnav pred sodiščem prve stopnje ter listine v spisu, priloge A1 do A112, B1 do B46, C1 in C2 ter D1 in izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi K.K..

- K pritožbi tožnika: Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ko je odločalo o podrednem zahtevku za plačilo odškodnine po 118. členu ZDR, čeprav je ugodilo primarnemu reintegracijskemu zahtevku. Podredni zahtevek za plačilo odškodnine po 118. členu ZDR je tožnik postavil za primer, če bi sodišče prve stopnje sicer ugotovilo nezakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kljub temu pa bi na predlog tožene stranke uporabilo institut sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo predloga tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, temveč je toženi stranki naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo.

Kadar sodišče ugodi primarnemu zahtevku, ne sme odločati o podrednem zahtevku. Če sodišče kljub temu v izreku odloči o podrednem zahtevku, gre za kršitev načela dispozitivnosti. Podredni zahtevek je namreč postavljen le za primer, če bo sodišče zavrnilo primarni zahtevek (glede na naravo zadeve gre v konkretnem primeru za tisti del tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval reintegracijo k toženi stranki). Odločitev sodišča prve stopnje, da zavrže tožbo (v izreku je nepravilno odločeno, da se zavrže tožbeni zahtevek) v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine po 118. členu ZDR v znesku 31.469,40 EUR je tako nepravilna. Navedeno pomeni, da je izpodbijano sodbo v točki IV. izreka potrebno razveljaviti.

O podrednem zahtevku za plačilo odškodnine po 118. členu ZDR (dejansko za plačilo denarnega nadomestila, saj je bila izpodbijana sodba izdana po uveljavitvi novega ZDR-1), bi sodišče prve stopnje lahko odločalo le v primeru, če bi sicer ugodilo zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ugotovilo trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, obenem pa bi zavrnilo reintegracijski zahtevek. Navedeno pomeni, da o podrednem zahtevku za plačilo zneska 31.469,40 EUR ne more odločati niti pritožbeno sodišče, ki je na pritožbo tožene stranke spremenilo ugodilni del izpodbijane sodbe tako, da je zavrnilo še preostali del tožbenega zahtevka, to je tisti del, ki mu je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ugodilo. O podrednem zahtevku bi tudi pritožbeno sodišče lahko odločalo le v primeru, če bi ugotovilo nezakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter bi se hkrati odločilo za uporabo instituta sodne razveze pogodbe o zaposlitvi.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep o zavrženju tožbe, vsebovan v točki IV izreka izpodbijane sodbe.

Pritožba tožnika delno utemeljeno opozarja tudi na neustrezno odločitev sodišča prve stopnje glede tistega dela tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval prijavo v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za ves čas, od dneva prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki. V zvezi s tem je potrebno najprej opozoriti na nasprotje v izreku izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je v točki II izreka toženi stranki naložilo, da tožniku od vključno od 5. 6. 2010 (torej od dneva vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) zagotovi vse pravice iz delovnega razmerja, kar zajema tudi prijavo v zavarovanje za vpis matične evidence v ZPIZ. Po drugi strani pa je v točki III izreka odločilo, da je tožena stranka tožnika dolžna prijaviti v to zavarovanje le za čas od 5. 6. 2010 do 30. 6. 2010. Sodišče prve stopnje je pri tem izhajalo iz dejstva, da se tožnik že s 1. 7. 2010 zaposlil pri drugem delodajalcu, pri katerem je bil zaposlen tudi v času izdaje te sodbe.

Zmoten je sicer argument tožnika, da je o zahtevku za prijavo v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas po prenehanju delovnega razmerja pri drugem delodajalcu potrebno posebej odločiti zaradi tega, ker bi v času do pravnomočnosti lahko prišlo do tega, da bi tožniku prenehalo delovno razmerje pri tem drugem delodajalcu in bi zato tožnik ostal brez pravic v času do poziva nazaj na delo k toženi stranki. V resnici je o tem delu tožbenega zahtevka potrebno odločiti v okviru reintegracijskega zahtevka. Če bi bil tožnikov zahtevek v resnici utemeljen, bi bil upravičen tudi do tega, da ga tožena stranka prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od prenehanja delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, kar bi bilo lahko ob pozivu tožnika nazaj na delo k toženi stranki na podlagi sodbe sodišča prve stopnje ali pa tudi ob eventualnem predhodnem prenehanju delovnega razmerja pri drugem delodajalcu. Vendar pa je odločitev sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu pravilna zaradi tega, ker je na podlagi razlogov, ki so navedeni v zvezi s pritožbo tožene stranke, potrebno zavrniti tožnikov zahtevek, saj je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Iz nadaljevanja te sodbe je razvidno, da je sodišče druge stopnje na pritožbo tožene stranke izpodbijani ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tisti del tožbenega zahtevka, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo. Hkrati to pomeni, da je potrebno v veljavi ohraniti odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi višjega zahtevka iz naslova prijave v zavarovanje ZPIZ.

Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o tožnikovem zahtevku za plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leto 2010 v znesku 1.500,00 EUR bruto. Pritožbeno sodišče je namreč s sodbo in sklepom Pdp 1098/2013 z dne 30. 12. 2014 med drugim razveljavilo tudi točko VII izreka sodbe sodišča prve stopnje Pd 103/2010 z dne 28. 8. 2013, s katero je bilo toženi stranki naloženo, da tožniku v roku 15 dni plača odškodnino za neizkoriščen letni dopust za leto 2010 v znesku 1.500,00 EUR bruto, od tega zneska odvede predpisan davek in prispevke in tožniku izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2010. Na podlagi 3. odstavka 327. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leto 2010 v znesku 1.500,00 EUR bruto, štelo za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu (zadnja vrstica točke III izreka izpodbijane sodbe, to odločitev, da se zavrne kar tožnik zahteva več ali drugače), potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zaradi jasnosti odločitve je pritožbeno sodišče celotni izrek oblikovalo na novo in pri tem upoštevalo, da je na podlagi pritožbe tožene stranke ugodilni del izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je ta del tožbenega zahtevka zavrnilo.

- K pritožbi tožene stranke: Z navedbo, da izpodbijana sodba nima dokazne ocene oz. da je ta neprepričljiva, enostranska in nekonsistentna, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Odločitev sodišča prve stopnje je sicer napačna, vendar pa izpodbijana sodba nima takšnih pomanjkljivosti, da je sploh ne bi bilo možno preizkusiti, kar je temeljni pogoj za obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Z navedbo, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker je dokazna ocena v nasprotju z izpovedbami tožnika, prič, še zlasti priče C.C. in dejansko vsebino listin, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbo dokazov in prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi. Tožena stranka bi morala konkretno navesti, v katerem delu je podano nasprotje med tem kar se v razlogih sodbe navaja o izpovedbi priče C.C. in zapisnikom o njegovi izpovedbi. Tožena stranka tega ni storila, zato pritožbe v tem delu dejansko sploh ni možno preizkusiti. Še toliko bolj pa to velja za pritožbeni ugovor o nasprotju med izpovedbami prič (pri čemer tožena stranka niti ne navaja za katere priče gre) in vsebino listin (pri čemer prav tako ne navaja za katere listine gre) in zapisniki o zaslišanju teh prič oziroma samimi temi listinami.

Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožena stranka uveljavlja z navedbo, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z 8. členom ZPP, češ da samo priznava, da je zgolj vpogledalo v predložene listinske dokaze. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je sicer napačna, vendar pa ni mogoče trditi, da bi sodišče prve stopnje tako kršilo načelo proste dokazne ocene, ki je urejeno v 8. členu ZPP, da bi s tem toženi stranki kratilo možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka 1. odstavka 339. člena ZPP). Podobno velja glede domnevnega neupoštevanja določbe 213. člena ZPP. Tožena stranka bi morala navesti katere dokazne predloge sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo in glede katerih za odločitev pomembnih dejstev sodišče ni izvajalo dokaznega postopka, če že uveljavlja obstoj relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 213. členom ZPP. Neutemeljen je pritožbeno očitek, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je vpogledalo v listinsko dokumentacijo. Razumljivo je, da ta navedba pomeni, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z listinami, ki se v spisu nahajajo kot priloge A, B, C in D, kar pomeni, da je te listine prebralo.

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da tožena stranka ni dokazala v izredni odpovedi očitanih kršitev. Tožniku je bilo očitano, da je v času, ko bi moral po razporedu opravljati delo pomočnika komandirja PP D., opravljal delo poučevanja kandidatov za pridobitev vozniških dovoljenj za avtošolo L. iz kraja M.. V odpovedi so navedeni datumi, ko je tožnik izvajal praktično usposabljanje vožnje ter izpitne vožnje s kandidati, v vseh teh primerih pa ni bila opravljena sprememba razporeda tožnikovega dela. Tožnik je prejel plačilo za čas, ko dela za toženo stranko ni opravljal, temveč je v resnici izvajal praktično usposabljanje izpitne vožnje s kandidati za pridobitev vozniškega izpita in s tem toženi stranki povzročil škodo. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izpovedbi tožnika, da je bila vsaka njegova odsotnost z dela usklajena s komandirjem C.C. in da je opravil vso delo. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da takšna ugotovitev ne temelji na nobenem dokazu, temveč zgolj na trditvah tožnika. Pri tem je sodišče prve stopnje povsem zanemarilo dejstvo, da je iz razporedov dela tožene stranke in evidenc avtošole razvidno, da je tožnik v času, ko bi moral biti na delu pri toženi stranki, dejansko opravljal delo inštruktorja v avtošoli.

Sodišče prve stopnje je nepravilno izhajalo iz predpostavke, da niti evidence avtošole niti evidence tožene stranke niso usklajene z dejanskim stanjem, kar naj bi pomenilo, da na podlagi teh evidenc ni možno sklepati o morebitnih kršitvah tožnika. Pri tem se je sodišče prve stopnje oprlo na odločbo o prekršku Inšpektorata RS N. z dne 15. 2. 2010 (priloga: B4), vendar pa je pri tem spregledalo, da je inšpektorat le glede teoretičnega dela usposabljanja ugotovil, da ni bilo izvedeno v predpisanem obsegu, ker je tožnik v času, ko naj bi izvajal to usposabljanje, bodisi usposabljal posamezne kandidate za vožnjo, bodisi opravljal preizkus znanja posameznega kandidata ali pa bil v službi. Podatki o teoretičnem usposabljanju so bili prirejeni, ker so teoretično usposabljanje izvajali tudi ostali učitelji predpisov, dnevnike o tem usposabljanju, pa je kot edini izvajalec podpisoval le tožnik. Vendar pa navedeno ne vpliva na verodostojnost podatkov o opravljenih usposabljanjih praktične vožnje in o opravljenih izpitnih vožnjah. Neverodostojnosti teh podatkov tudi nihče ni zatrjeval in bi bilo tudi povsem nelogično, da bi kandidati plačevali za ure usposabljanja praktične vožnje in za izpite, pa teh voženj oz. izpitov sploh ne bi bilo. Tudi če povsem zanemarimo podatke o teoretičnem usposabljanju, je obseg praktičnih voženj in preizkusov znanja (izpitnih voženj, opravljenih v času, ko bi tožnik moral biti v službi) tolikšen, da v celoti utemeljuje zakonitost podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Ni mogoče verjeti tožnikovemu zatrjevanju, da je bila vsaka njegova odsotnost z dela dogovorjena s komandirjem C.C.. V kolikor bi bilo to res, bi bile vsaj nekatere od tistih odsotnosti, ki so bile posledica tožnikovih obveznosti pri usposabljanju praktičnih voženj in izpitnih voženj, zabeležene v dnevnih razporedih dela kot spremembe teh razporedov, kakor so zabeležene za ostale delavce, vključno s komandirjem C.C.. Vendar pa niti v enem od spornih primerom v dnevne razporede ni vnešena kakršnakoli sprememba glede tožnikovega razporeda.

Iz tožnikove izpovedbe je razvidno, da tožnik svoje ravnanje opravičuje predvsem s tem, da je v celoti opravil vse svoje obveznosti v službi in da je nadomestil morebitno odsotnost zaradi dela v avtošoli. Tako je tožnik pojasnil, da v kolikor je šel zaradi vožnje v avtošoli ven iz službe, je pač potem delala dve uri več in s tem v celoti opravil svojo delovno obveznost. Vendar pa tožnik ni imel pooblastila, da na tak način sam prilagaja svoj delovni čas, razen tega takšno prilagajanje delovnega časa z ničemer ni izkazano in tudi ne dokazano. Tožnik je bil pomočnik komandirja policijske postaje, dnevni razporedi dela pa so bili napravljeni tako, da je bila praviloma zagotovljena navzočnost komandirja ali enega od pomočnikov. Zatrjevano, samovoljno ter nikjer evidentirano spreminjanje razporeda dela bi povzročilo, da sploh ne bi bilo jasno, kdo v katerem času odgovarja za nadzor in usmerjanje dela na policijski postaji. Očitno gre pri tem tožnikovih zatrjevanjih le za poskus relativizacije očitanih kršitev. Po eni strani skuša tožnik relativizirati očitek o tem, da je v času, ko bi moral biti v službi, opravljal delo v avtošoli, češ, da naj bi bile neresnične oz. neverodostojne tako evidence o njegove prisotnosti v službi (dnevni razpored dela), kot evidence avtošole in zato sploh ni jasno, kdaj je bil tožnik v resnici v službi in kdaj ne. Po drugi strani tožnik s trditvijo, da je opravil vse delo in da je manjkajoče ure nadomestil tako, da je ostal dlje v službi, skuša prikazati, da toženi stranki ni nastala nobena škoda. Očitno je, da so navedena tožnikova pojasnila prilagojena potrebam tega spora, saj vseh prekrivanj časa, ko bi tožnik moral biti v službi, bil pa je v avtošoli, ni možno prepričljivo pojasniti z razlago, da je tožnik v resnici delal drugače kot pa je bilo določeno v razporedu.

Celo če v celoti odmislimo vse tiste primere, ko so bile v času tožnikovega angažiranja v avtošoli opravljene napotitve na delo, ki jih je na delovnem nalogu podpisal tožnik in tiste primere, ko tožnik v času odrejenega dela pri toženi stranki izkazuje aktivnosti v drugi izmeni (daljša prijava v računalniku, sestanek skrbnikov premoženja in podobno), se pokaže, da je število primerov, ko bi tožnik moral biti v službi, pa je v resnici opravljal delo za avtošolo tako veliko, da v celoti utemeljuje podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tako se pokaže, da je na podlagi dnevnega razporeda dela tožnik prikazoval kot da je bil v službi v naslednjih primerih, ko je v tem času dejansko opravljal delo za avtošolo: - 13. 2. 2009 je bil tožnik razporejen na delo od 09:00 do 16:00 ure, vendar je v delu tega časa med 15:40 in 16:40 poučeval praktično vožnjo. Tega dne je bil v računalniškem sistemu prijavljen od 08:13 do 08:16, iz priloženih delovnih nalogov je razvidno, da jih je tožnik podpisal le na desni strani, ni pa opravil napotitev na delo, ki so tudi sicer bile izvršene ob 08 in 12 uri, torej izven časa, ko je tožnik delala za avtošolo; - 23. 2. 2009 bi tožnik moral biti na delu od 07:00 do 15:00 ure, vendar je kljub temu med 07:00 in 08:00 uro opravljal poučevanje praktične vožnje. Okoliščina, da je bila ob 07:34 oddana depeša na PU D. ne pomeni, da je bil tožnik takrat v službi, ne na vožnji, saj je depešo oddal I.I. in ne tožnik. Sicer pa je bil tožnikov računalnik prižgan od 06:33 do 08:15, kar pomeni, da je bila prijava v sistem izvršena pred začetkom vožnje, odjava pa po njenem zaključku; - 8. 3. 2009 je bil tožnik na delo razporejen med 07:00 in 14:00 uro, vendar je med 07:00 in 08:00 uro poučeval praktično vožnjo, tožnik je sicer podpisal odpravo na delo ob 07:00 uri, vendar to ne izključuje možnosti, da je po odpravi izvedel vožnjo s kandidatom za izpit, saj je tožnik izpovedal, da se je v evidenco voženj pisala cela ura, dejansko pa se je izvajala šolska ura, ki traja 45 minut; - 18. 3. 2009 je tožnik po evidenci avtošole med 09:00 in 11:00 uro izvajal poučevanje praktične vožnje, čeprav bi po razporedu moral biti v službi med 08:00 in 16:00 uro. V centralni računalnik je bil tožnik prijavljen med 08:29 in 13:56 uro, kar pomeni, da je bil računalnik prižgan pred začetkom vožnje v avtošoli in ugasnjen po njenem zaključku. Računalnik pa je lahko ostal prižgan tudi v času tožnikove odsotnosti; - 25. 3. 2009 je tožnik med 08:00 in 11:00 uro opravljal poučevanje vožnje, v službi pa bi moral biti po razporedu med 07:00 in 15:00 uro. V sistemu centralnega računalnika je bil tožnik prijavljen od 07:41 do 13:16 ure, tudi vse napotitve na delo so bile opravljene izven časa vožnje; - 26. 3. 2009 je tožnik med 09:00 in 10:00 uro opravljal poučevanje praktične vožnje v avtošoli, čeprav bi moral delati od 06:00 do 15:00 ure, napotitve na delo so bile s tožnikovim podpisom opravljene izven časa vožnje in sicer ob 07:00 uri, tožnik je bil v računalniški sistem prijavljen od 07:23 do 10:36 ure, vendar to ne pomeni, da je ves ta čas delala na računalniku, temveč le to, da je bila prijava izvršena ob 07:23 uri, oboje pa je izven časa poučevanja praktične vožnje; - 27. 3. 2009 je tožnik po evidenci avtošole poučevanje praktične vožnje izvajal med 14:50 in 19:00 uro, delo pri toženi stranki pa bi moral opravljati od 14:00 do 22:00 ure. Na priloženih delovnih nalogih napotitev na delo in z dela ni podpisov tožnika. Tožnik je protispisno zatrjeval, da je ob 13.00 uri naredil odpravo na delo, kar naj bi potrdil s svojim podpisom. V resnici je tožnik podpisan le na desni strani delovnega naloga in pri prečrtanju imena O.O., napotitev na delo pa je parafiral nekdo drug in ne tožnik. Pa tudi, če je bil tožnik v resnici v službi ob 13:00 uri to ne bi spremenilo dejstva, da je tožnik v delovnem časom med 14:50 in 19:10 opravljal poučevanje praktične vožnje, kar pomeni, da je tožnik preslepil toženo stranko, da se v navedenem času nahaja na delu, čeprav je v resnici opravljal delo za avtošolo.

- 25. 4. 2009 je tožnik med 20:00 in 21:00 uro izvajal poučevanje praktične vožnje, čeprav bi moral biti v službi od 20:00 do 04:00 ure naslednjega dne. Tožnik je sicer podpisan na napotitvi na delo ob 20:00 uri, vendar bi glede na dejstvo, da vožnja traja 45 minut, kljub temu lahko izvajal poučevanje praktične vožnje do 21:00 ure; - 14. 5. 2009 je bil tožnik na delo razporejen od 14:00 do 22:00 ure, poučevanje praktične vožnje pa je opravljal med 21:00 in 22:00 uro, da je tožnik v resnici delal v navedeni izmeni in ne neki drugi, je razvidno iz tega, da je podpisan pod napotitev na delo ob 18:00 uri in da je bil računalnik prižgan od 15:01 do 22:03; - 20. 5. 2009 je tožnik med 10:00 in 11:00 uro izvajal izpitno vožnjo s kandidatom, to je v času, ko bi moral biti v službi (od 07:00 do 15:00 ure). Tožnik je očitno v resnici delal v dopoldanski izmeni, saj je bil v računalniški sistem prijavljen od 06:52 do 08:38 ure, napotitve na delo pa so bile opravljene izven časa vožnje (ob 13:00 in 14:00 uri). Okoliščina, da se je tožnik ob 16:00 uri udeležil seje Sveta za preventivo in vzgojo v cestnem prometu Občine D. ne spremeni dejstva, da tožnik imel razpored dela od 07:00 do 15:00 ure in da se ta razpored ni spremenil ter da je tožnik znotraj tega časa med 10:00 in 11:00 uro izvajal izpitno vožnjo s kandidatom; - 4. 6. 2009 bi tožnik po razporedu moral biti na delu med 06:00 in 14:00 uro, vendar je vmes med 12:30 in 13:30 uro opravljal poučevanje praktične vožnje v avtošoli, da je v resnici delal v dopoldanski izmeni (ne v času izvajanja poučevanja praktične vožnje) izhaja tudi iz tega, da je podpisal napotitve na dela obeh patrulj, ki sta delo nastopili ob 06:00 uri. V centralnem računalniku policije je bil prijavljen 4 minute (od 10:29 do 10:33 ure). Tožnik se povsem zavajajoče sklicuje na to, da naj bi bil tega dne v službi ob 22:00 uri, ko je izvršil odpravo na delo patrulje P.P. - R.R.. V resnici je tako iz dnevnega razporeda kot delovnega naloga razvidno, da je navedena odprava na delo bila 5. 6. 2009 (na delovnem nalogu je sicer natipkan datum 4. 6. 2009, vendar je popravljen na 5. 6. 2009); - 22. 6. 2009 je bil tožnik razporejen na delo od 06:00 do 14:00 ure, v času od 10:00 do 13:30 ure je imel izpitne vožnje, v računalniški sistem je bil prijavljen od 07:58 do 14:14 ure; - 30. 6. 2009 je bil tožnik po razporedu na delo od 09:00 do 17:00 ure, znotraj tega časa pa je med 09:00 in 10:00 uro izvajal poučevanje praktične vožnje. Da je bil tožnik v resnici na delu v tej izmeni je razvidno iz prijave v računalniški sistem. Tožnik je bil vanj prijavljen od 10:18 do 15:46 ure; - 5. 7. 2009 je bil tožnik na delo razporejen od 08:00 do 14:00 ure, v tej izmeni je tudi dejansko delal, kar je razvidno iz tega, da je bil v centralnem računalniku policije prijavljen od 09:39 do 12:40 ure in da je na delovnem nalogu podpisal napotitev na delo policista, ki je delo nastopil ob 13:00 uri. Vendar pa je tožnik v času, ko je delodajalec na podlagi dnevnega razporeda štel, da je tožnik na delu, v resnici od 08:00 do 10:00 ure izvajal poučevanje praktičnega pouka; - 21. 8. 2009 je bil tožnik razporejen na delo ob 06:00 do 14:00 ure, kljub temu pa je med 07:00 in 10:00 uro sodeloval na izpitni vožnji s kandidati, okoliščina, da je bil tožnik kratek čas po končanem delu še prijavljen v računalniku ne dokazuje, da je šlo za prerazporeditev dela oz. da tožnik ni preslepil tožene stranke glede tega kdaj delo opravlja. Tožnik se je skliceval na to, da je ob 15:00 uri opravil napotitev na delo patrulje S.S. - T.T.. Ne glede na to, da delovnega naloga za to patruljo ni v spisu, pa je potrebno ugotoviti, da ta okoliščina ne spremeni dejstva, da tožnika kar tri ure v času, ko bi moral biti v službi, ni bilo tam, temveč je opravljal inštruktorsko delo. Kasnejši prihod v službo tudi ob morebitnem zadrževanju v njej nekaj čez 15:00 uro ne pomeni, da tožnik tožene stranke ni preslepil glede tega, kako opravlja svojo zadolžitev, da tega dne dela od 06:00 do 14:00 ure.

- 24. 8. 2009 je bil tožnik na delo razporejen od 06:00 do 14:00 ure, vendar je v tem času od 07:00 do 10:00 ure izvajal poučevanje praktične vožnje kandidatov, v tem času oddana depeša ne pomeni, da je bil tožnik v času vožnje v resnici na delu na policijski postaji, saj je iz depeše razvidno, da jo je poslal J.J., tožnika pa je bil na njej naveden kot podpisnik; - 25. 8. 2009 je bil tožnik razporejen na delo od 07:00 do 15:00 ure, v tem času je (vsaj deloma) tudi v resnici bil na delu, kar je razvidno iz prijave v računalniški sistem in napotitev na delo, vendar pa je tožnik v času od 07:30 do 15:30 (kar je vse deloma tudi delovni čas) v avtošoli izvajal proučevanje praktične vožnje; - 1. 10. 2009 je bil tožnik po razporedu dolžan delati od 15:00 do 23:00 ure, očitno je v tej izmeni tudi nastopil delo, saj je bil v računalniški sistem prijavljen ob 16:07, odjavljen pa ob 22:52 uri, vendar pa je v času, ko bi moral biti na delu, med 21:00 in 22:00 uro bil tudi na izpitni vožnji s kandidatom; - 8. 10. 2009 je bil tožnik na delo razporejen od 07:00 do 15:00 ure, delo je tudi dejansko opravljal v tej izmeni, saj je bil v računalniški sistem prijavljen od 08:59 do 13:26 ure, v času od 07:00 do 09:00 ure pa je po evidenci avtošole bil na izpitni vožnji s kandidatom. Glede na to, da vožnje trajajo manj kot celo uro, je bil tožnik po opravljeni vožnji na delu lahko minuto pred 09:00 uro, ko je bil prijavljen v računalniški sistem.

Prav tako pritožbeno sodišče šteje, da je tožena stranka uspela dokazati tožnikovo kršitev v zvezi s tem, da je tožnik 5. 2. 2009 v času, ko bi moral biti v službi, opravljal izpitno vožnjo C kategorije. Izpitno vožnje je tožnik opravljal med 08:00 in 12:00 uro, po dnevnem razporedu pa bi moral biti v službi od 06:00 do 13:00 ure. Ni možno slediti tožnikovemu zagovoru, da je takrat zaradi izpita delal popoldan, da pa komandir te spremembe ni vnesel v evidence. Pritožbeno sodišče nima razloga, da ne bi verjelo zatrjevanju priče C.C., da bi spremembe razporeda vnesel v dnevni razpored, če bi mu tožnik za takšne spremembe povedal. Pri tožnikovi trditvi, da naj bi bilo iz načrta kratkotrajnega poostrenega nadzora dne 4. 2. 2009 razvidno, da je tožnik zaradi izpitne vožnje svojega predstojnika zaprosil za spremembo dela, sicer gre za zavajanje. Iz načrta namreč kaj takšnega ne izhaja. Iz načrta je razvidno le to, da je poostreni nadzor vodil pomočnik komandirja U.U., ki je bil prav tako kot tožnik razporejen v dopoldansko izmeno in sicer za čas od 07:00 do 15:00 ure. Ta dnevni razpored je bil izdelan že 28. 1. 2009 in ni videti razloga zakaj bi komandir PP v dnevni razpored vnesel spremembe za V.V., Z.Z., A.B., A.C. in A.D. (vse te spremembe so navedene v dnevnem razporedu dela), ne pa tudi za tožnika, še zlasti če bi ta kar v celoti zamenjal izmeno in ne samo za manjkajoče ure podaljšal sicer odrejeno delo. O zamenjavi izmene ni mogoče sklepati zgolj na podlagi tega, da je bil tožnik kot starešina sicer zadolžen za prometno varnost in da bi bilo zato logično, da bi nadzor vodil tožnik.

Z ravnanjem opisanih v prejšnjih dveh točkah je tožnik uresničil vse znake kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami). To kaznivo dejanje stori kdor, zato da bi sebi, ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Tožnik je toženi stranki prikrival, da v zgoraj navedenih primerih ni bil na delu v času, ko bi po razporedu dela moral opravljati delo za toženo stranko, temveč je v tem času opravljal delo za avtošolo. Tožnik o tem, da v času, ko bi moral opravljati delo pomočnika komandirja policijske postaje v resnici tega dela ne opravlja, ker izvaja poučevanje kandidatov za šoferski izpit, v enem primeru pa celo sam opravlja tak izpit, ni obvestilo komandirja policijske postaje ali koga drugega od pristojnih in takšne spremembe tudi ni vnesel v dnevni razpored dela. Na ta način je tožnik toženi stranki dejansko prikril, da je v času, ko bi moral opravljati delo za toženo stranko, dejansko opravljal delo za avtošolo. S takšnim prikrivanjem je tožnik povzročil pri toženi stranki zmoto, da je štela, da je tožnik v času, ko je razviden iz dnevnih razporedov dela dejansko delal in jo je s tem preslepil, da mu je škodo svojega premoženja (proračunskih sredstev) izplačala plačo, kot da bi delo opravljal po razporedu, torej tudi času, ko je v resnici za svoj račun delal v avtošoli. Tako pridobljena premoženjska korist (plačilo za čas, ko tožnik dela za toženo stranko ni opravljala, temveč je opravljal delo inštruktorja v avtošoli) je prav gotovo protipravna, saj temelji na preslepitvi tožene stranke in na neopravljenem delu. Tožena stranka je tožnika tako dejansko plačevala za delo, ki ga je opravljal v avtošoli, seveda ne, da bi kdo pri toženi stranki za to vedel. Tožena stranka opisa tožnikovega ravnanja v izredni odpovedi Pogodbe o zaposlitvi sicer res ni oblikovala tako kot se oblikuje izrek v kazenskih sodbah in tožena stranka pri tem dejansko ni bila najbolj spretna, vendar pa kljub temu ni možno slediti tožbenemu zatrjevanju, da je iz opisa tožnikovega ravnanja sploh ne izhajajo znaki kaznivega dejanja goljufije. Znaki kaznivega dejanja goljufije so naslednji: - namen pridobiti protipravni premoženjsko korist; - lažno prikazovanje ali prikrivanje dejanskih okoliščin; - povzročitev zmote oz. puščanje oškodovanca v zmoti; - oškodovanec v škodo svojega premoženja kaj stori ali opusti.

Tožnik je imel namen, da zase pridobi protipravno premoženjsko korist v višini plačila za čas, ko bi po dnevnem razporedu moral biti na delu pri toženi stranki, v resnici pa je takrat delal za avtošolo. Tožnik je imel namen, da zase pridobi protipravno premoženjsko korist v navedeni višini. Kaznivo dejanje goljufije je možno storiti le z direktnim naklepom. Zaradi takšnega namena je tožnik pri toženi stranki tudi povzročil zmoto, da je štela, da je na delu pri njej, v resnici pa je opravljal delo inštruktorja v avtošoli.

Tožnik je s tem, da je toženi stranki zamolčal, da dela ne opravlja tako kot bi ga moral glede na dnevne razporede, toženi stranki prikril dejanske okoliščine glede opravljanja dela in jo s tem spravil v zmoto. Tožnik se je očitno zavedal nedopustnosti takšnega ravnanja, saj se je v začetku branil s tem, da je zatrjeval, da je komandirja obvestil o vsak odsotnosti in da je bil komandir tisti, ki je opustil svojo dolžnost, da te spremembe evidentira. Takšna tožnikova obramba je najmanj protislovna. Po eni strani je tožnik trdil, da bi komandir moral poskrbeti za spremembo evidenc o domnevno spremenjenih razporedih tožnikovega dela (s tem, da je bilo ugotovljeno, da komandir o teh spremembah sploh ni bil obveščen), po drugi strani pa je tožnik navajal, da je kar sam izravnaval svoje obveznosti tako, da je, če je med službo šel v avtošolo, potem delo pri toženi stranki ustrezno podaljšal. Tožnik je s svojim ravnanjem povzročil zmoto pri toženi stranki, da je ta štela, da delo opravlja tako kot je navedeno v dnevnih razporedih in mu je na podlagi te evidence tudi izplačevala plačo. Znak kaznivega dejanja goljufije je tudi, da oškodovanec zaradi zmote, v katero ga je spravil storilec, kaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja. Iz izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da tožena stranka šteje, da je tožnik v škodo proračunskih sredstev prejemal plačo za delo v A. za čas, ko je sicer imel odrejeno delo na PP D., v resnici pa je izvajal praktično usposabljanje ter izpitne vožnje s kandidati za pridobitev vozniškega izpita v avtošoli L. iz M., v enem primeru pa je celo sam imel izpit. Tožnik se neutemeljeno zavzema za to, da bi tudi v tem sporu morali šteti, da iz opisa kršitve niso razvidno znaki kaznivega dejanja goljufije, kakor je revizijsko sodišče ugotovilo v podobnem sporu v sodbi in sklepu VIII Ips 34/2011 dne 16. 6. 2014. Navedena odločba se nanaša na delavca tožene stranke K.K., ki mu je bil prav tako očitano (resda v primerjavi s tožnikom le za majhno število primerov), da je v času, ko bi moral biti v službi, opravljal izpitne vožnje s kandidati pri izpitni komisiji. Vendar pa v navedeni odpovedi dejansko ni navedb o namenu pridobitve protipravne premoženjske koristi in tudi ne v čem naj bi bila škoda, izpodbijana izredna odpoved pa takšne dejanske navedbe vsebuje.

Zmotno je tožnikovo stališče, da bi šlo za diskriminacijo in neenako obravnavanje pred zakonom, če bi izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ostala v veljavi, glede na to, da so v podobnih primerih s tožbenimi zahtevki uspeli tožniki A.E., A.F., A.G. in K.K.. Najprej je potrebno ugotoviti, da zadeve niso v celoti primerljive. Tako iz sodbe sodišča prve stopnje Pd 122/2010 z dne 21. 11. 2012 in sodbe pritožbenega sodišča Pdp 17/2011 z dne 18. 1. 2011 sploh ne izhaja, da bi tožniku A.E. očitali, da je v času, ko bi moral biti na delu pri toženi stranki opravljal delo inštruktorja, temveč so mu bile očitane kršitve v zvezi z ponarejanjem in uničevanjem dokumentov v avtošoli. Podobno velja glede sodbe sodišča prve stopnje Pd 131/2010 z dne 26. 11. 2012 in sodbe pritožbenega sodišča Pdp 16/2013 z dne 18. 4. 2013, ki se nanašata na tožnika A.F. ter glede sodbe sodišča prve stopnje Pd 143/2010 z dne 26. 11. 2012 in sodbe pritožbenega sodišča Pdp 18/2014 z dne 18. 4. 2013, ki se nanašata na tožnika A.G.. V prvem primeru so bile tožniku A.F. očitane kršitve, ki imajo znake kaznivih dejanj ponarejanja listin po 251. členu KZ-1, ponareditve ali uničenja poslovnih listi po členu 235/1 in 235/2 KZ-1 ter ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po 259/1 členu KZ-1. Odpoved na podlagi 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR pa je bila A.F. podana po izteku subjektivnega in objektivnega roka iz 2. odstavka 110. člena ZDR. Podobno velja glede kršitev, ki so bile očitane A.G.. Kršitve, ki so bile temu tožniku očitane po 1. in 2. alineji 111. člena ZDR-1 so se nanašale izključno na njegovo ravnanje v avtošoli (popravljanje dnevnih razvidov voženj, nepredložitev evidenčnih kartonov učitelja vožnje inšpekcijskemu organu, vpisovanje lažnih podatkov v dnevni razvid voženj). Le K.K. je bilo očitno tudi to, da je v času, ko bi po razporedu moral biti v službi na PP D. opravljal tudi izpitne vožnje s kandidati, s čimer je uresničil znake kaznivega dejanja goljufije po 251 členu KZ-1. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnika zavrnilo s sodbo Pd 121/2010 z dne 7. 3. 2011, pritožbeno sodišče je takšno odločitev potrdilo s sodbo Pdp 542/2013 z dne 27. 9. 2013, revizijsko sodišče pa je sodbo in sklep VIII Ips 34/2014 z dne 16. 6. 2014 sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vendar so v navedeni zadevi znaki kaznivega dejanja opisani drugače kot v primeru tožnika, kakor je to že obrazloženo že zgoraj. Tudi sicer ni mogoče govoriti o diskriminaciji, če delodajalec vseh storilcev kršitev delovnih obveznosti ne uspe sankcionirati na enak način.

Okrajno sodišče v Krškem je s sodbo I K 53355/2011 z dne 20. 6. 2012 tožnika sicer oprostilo obtožbe, da je v pretežnem delu z istimi ravnanji, ki se mu očitajo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, storil kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 211. člena KZ-1. Vendar pa delovno sodišče v sporu o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi ravnanj, ki imajo vse znake kaznivega dejanja, ni vezano na pravnomočno oprostilno sodbo, temveč le na pravnomočno obsodilno sodbo. V kazenskem postopku je bil tožnik oproščen obtožbe na podlagi določbe 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP, Ur. l. RS, št. 63/1994 s spremembami), ki določa, da sodišče izreče sodbo, s katero obtoženca oprosti pritožbe, če ni dokazno, da je toženec storil dejanje, katerega je obtožen. Kazensko sodišče torej ni štelo, da tožnikovo ravnanje sploh nima znakov kaznivega dejanja, za kar se je zavzemal tožnik, temveč da ni dokazano, da je tožnik storil očitana kazniva dejanja. Odločitev kazenskega sodišča ni obrazložena, saj so se upravičenci odpovedali pravici do pritožbe.

Tožnik neresnično zatrjuje, da je komandirja policijske postaje obvestil o vsaki odsotnosti z dela. Navedeno prav gotovo ne velja za odsotnosti zaradi poučevanja praktične vožnje in druge odsotnosti, ki so navedene zgoraj v točki 23. in 24. te obrazložitve. Očitno je, da se tudi tožnik zaveda neprepričljivosti takšnega zatrjevanja, ko gre za odsotnost zaradi izvajanja nalog inštruktorja v avtošoli. Tako je tožnik, zaslišan kot stranka izpovedal, da sta imela s komandirjem prijateljski odnos in da ni bilo problema, če ga je prosil za odsotnost, da pa s tem ni mislil na odsotnost zaradi voženj v avtošoli. Tudi sicer je povsem neverjetno, da bi tožnik komandirju rekel, da ga na delu ne bo uro ali dve, ker bo takrat opravljal inštruktorsko delo v avtošoli, komandir pa bi se s tem kar strinjal. Še toliko manj je verjetno, da bi tako soglasje bilo za dano tako veliko število odsotnosti, kot je bilo ugotovljenih primerov prekrivanja obveznosti tožnika v službi in avtošoli. Da tožnik v resnici ni imel soglasja komandirja za odsotnost z dela zaradi opravljanja voženj s kandidati in da o teh odsotnostih komandirja ni obvestil, je razvidno tudi iz tožnikove izpovedi, da sta se s komandirjem usklajevala glede izpitnih voženj (očitno ne vseh), da pa ni bilo potrebe, da bi se tako usklajevala glede voženj s kandidati, saj bi te vožnje tožnik lahko prilagodil svojim službenim obveznostim in ne obratno. Sicer pa so tožnikova pojasnila v zvezi z odsotnostjo zaradi voženj v avtošoli najmanj protislovna. Tako je tožnik po eni strani na vprašanje svoje pooblaščenke odločno zanikal, da bi v času svoje 8-urne delovne dolžnosti opravljal vožnje za avtošolo, takoj v nadaljevanju pa je rekel, da v kolikor je šel zaradi tega ven iz službe, je potem pač delal dve uri več in s tem v celoti opravil svojo delovno obveznost. Oboje pač ne gre skupaj. Kaj je tožnikova 8-urna (ali pa daljša) delovna obveznost je določeno v dnevnem razporedu dela.

Ni možno slediti tožnikovemu zagovoru, da mu v zvezi z ugotovljenimi nepravilnostmi ni možno očitati ničesar, ker sprememb svojega delovnega časa v razporedih dela ni bil dolžan zabeležiti oz. spremeniti, ampak bi to moral storiti komandir. Komandir sprememb ni mogel vnesti, saj mu tožnik zanje sploh ni povedal. Tudi sicer je iz v spis vloženih dnevnih razporedov dela razvidno, da sprememb ni vpisoval le komandir, ampak tudi drugi, med njimi tudi tožnik. Res je sicer, da je priča E.E., zaslišan pred sodiščem prve stopnje izpovedal, da bi glede pomočnika komandirja spremembe razporeda dela lahko opravil le komandir in da pomočnik sam zase takšne spremembe ne bi smel opraviti. Vendar pa je priča E.E., zaslišan pred sodiščem druge stopnje dovolj prepričljivo pojasnil, da je tudi pomočnik komandirja moral opraviti spremembo razporeda dela zase (ali pa komandir zase), če je do nje dejansko prišlo. Sicer pa je bistveno, da tožnik ni storil ničesar, da bi se evidentiralo, da v spornem času ni delal, saj tega ni povedal niti komandirju ali komu drugemu, ki je bil pooblaščen, da v dnevni razpored dela vnese spremembe (drug pomočnik komandirja, vodja izmene, dežurni ali policist, ki ga komandir pooblasti), niti ni teh sprememb vnesel sam. Predvsem pa tožnik za takšne spremembe, to je da med odrejenim delovnim časom preneha opravljati delo in gre izvrševati poučevanje vožnje v avtošoli ni imel nobenega soglasja nadrejenih in o teh odsotnostih tudi nikogar ni obvestil, s čimer je toženo stranko preslepil, da je bilo delo opravljeno po dnevnih razporedih in mu je ta na tej podlagi tudi obračunala plačo. Vsaj glede primerov, ki so navedeni v 23. in 24. točki te obrazložitve tožnik povsem zgrešeno zatrjuje, da se spremembe v razporedih dela niso izvajale zaradi upoštevanja pravil o dnevnem počitku. Iz navedenih primerov je namreč očitno, da to ni res, saj je tožnik kot je razvidno iz napotitev na delo in prijav v računalniški sistem dejansko opravljal delo v izmeni, na katero je bil razporejen po dnevnem razporedu dela in ne v neki drugi izmeni. Seveda pa tožnik tega dela ni opravljal ves čas predvidene izmene, saj je del tistega časa opravljal dejavnost inštruktorja v avtošoli.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR podana znotraj subjektivnega in objektivnega roka iz 2. odstavka 110. člena ZDR. Ta določa, da pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon, če gre za krivdni razlog na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je subjektivni 30-dnevni rok pričel teči 17. 3. 2010, ko je za kršitev izvedel A. direktor, kar je razvidno iz dopisov Urada za upravljanje s človeškimi viri. Odpoved je bila tožniku vročena 13. 4. 2010, torej znotraj 30 dnevnega roka od ugotovitve razloga za odpoved. Zmotno je tožnikovo stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo šteti, da je subjektivni 30-dnevni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi začel teči že 5. 3. 2009, ko je Inšpektorat RS N. o ugotovljenih nepravilnostih obvestil Policijsko upravo D.. Navedeni rok je začel teči, ko je razloge za izredno odpoved ugotovil A. direktor, ki je pristojen za takšno odpoved in ne že z dnem, ko je Policijska uprava D. prejela dopis inšpekcije o ugotovitvah glede nepravilnosti, ki jih je storil tožnik.

Za kaznivo dejanje goljufije je zagrožena zaporna kazen do treh let. V skladu s 1. odstavkom 90. člena KZ-1 kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo 10 let od storitve kaznivega dejanja za katerega se sme po zakonu izreči kazen zapora nad eno leto. Navedeno pomeni, da tudi ni potekel objektivni rok, v katerem je bilo dopustno podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Zmotno je tožnikovo stališče, da je subjektivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi začel teči že novembra 2009, ko so bile podjetniku A.H. v okviru inšpekcijskega nadzora zasežene listine na katere se tožena stranka sklicuje v odpovedi pogodbe o zaposlitvi oz. da je ta rok začel teči decembra 2010, ko so listine zasegli tudi policisti PU D.. Za oceno, kdaj je delodajalec ugotovil razlog za izredno odpoved je merodajno, kdaj je te razloge ugotovila oseba, ki je pristojna za odpoved. V konkretnem primeru je to bil generalni direktor policije. Z ničemer ni izkazano, da bi generalni direktor policije razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ugotovil že v novembru oz. decembru 2010. Podobno velja za tožnikovo trditev, da je subjektivni rok za odpoved pričel teči že februarja 2009, ko je bila tožena stranka seznanjena z odločbo Inšpektorata RS N.. Ta odločba se nanaša izključno na to, da tožnik ni izvedel teoretičnega usposabljanja kandidatov, kar ni predmet relevantnega dela izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Relevantni deli izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi so tisti, ki se nanašajo na očitke, da je tožnik med opravljanjem službe po razporedu dela na PP D. za Avtošolo L. opravljal poučevanje kandidatov za pridobitev vozniških dovoljenj izpitne vožnje in s tem uresničil znake kaznivega dejanja goljufije ter oškodoval toženo stranko oz. proračun.

Ne glede na to, da za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadošča, da je ugotovljen obstoj razloga za odpoved iz 1. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR, pa je pritožbeno sodišče preizkusilo tudi, ali je izpodbijana odpoved zakonita tudi v primeru, če jo presojamo na podlagi določbe 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR. V skladu s to določbo delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbe o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Takšna odpoved mora biti podana v objektivnem roku 6 mesecev od nastanka razloga, kar pomeni, da je v konkretnem primeru zakonitost odpovedi možno presojati le glede kršitev storjenih po 13. 10. 2009, glede na to, da je bila odpoved tožniku vročena 13. 4. 2010 in da tožena stranka ni izkazala, kdaj je bila odpoved odposlana tožnikovemu nadrejenemu, da mu jo vroči. Navedeno pomeni, da je zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dane na podlagi 2. alineje 1. odstavka 111. člena odvisna od tega, ali za to odpoved zadoščajo kršitve, ki naj bi jih tožnik storil 5. 11. 2009, 17. 11. 2009 in 9. 12. 2009. V vseh treh navedenih dnevih je prišlo do prekrivanja časa, ko bi tožnik po razporedu dela moral opraviti delo pri toženi stranki in časa, ko je tožnik za avtošolo opravljal poučevanje praktične vožnje z motornimi vozili. Tako bi tožnik 5. 11. 2009 moral biti v službi pri toženi stranki od 06:00 do 14:00 ure, vendar je med 06:00 in 09:00 uro opravljal tudi poučevanje praktične vožnje; 17. 11. 2009 bi moral biti na delu pri toženi stranki od 07:00 do 14:00 ure, vendar je med 07:00 in 11:00 uro opravljal poučevanje praktične vožnje v avtošoli; 9. 12. 2009 pa je bil tožnik na delo razporejen od 14:00 do 22:00 ure, poučevanje praktične vožnje pa je izvajal med 13:30 in 14:30 uro. Pritožbeno sodišče nima razloga, da ne bi štelo za resnično, da je tožnik poučevanje praktične vožnje dejansko izvajal v navedenih časovnih okvirjih, s tem, da inštruktorska ura ni trajala 60 minut, kot se je evidentirala, temveč 45 minut. Navedeno pomeni, da npr. 5. 11. 2009 tožnikovo poučevanje praktične vožnje med 06:00 in 09:00 uro ni trajalo 180 minut, ampak 135 minut (trikrat 45 minut). Prav tako pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov glede tega, da je v navedenih dneh tožnik delo opravljal v odrejeni izmeni (seveda z odsotnostjo v času, ko je izvajal poučevanje praktične vožnje) in ne v neki drugi izmeni. Na to med drugim kažejo tudi ure, ko so bile izvršene napotitve na delo in z dela in čas prijavljenosti v centralni računalnik A., saj je bilo vse to znotraj delovnega časa odrejenega z dnevnim razporedom. Edina izjema je delno pri 14. 11. 2009, ko je bil delovni čas odrejen od 07:00 do 14:00 ure in je tožnik znotraj tega časa podpisan na napotitvah patrulj ob 07:00 in 11:00 uri, vendar pa tudi ob 06:00 in 15:00 uri (iz delovnega naloga je razvidno, da je bila odprava z dela izvršena ob 14:45 uri). Vendar pa navedeno ne spremeni dejstva, da je tožnik v času, ko bi moral biti v službi opravljal delo za avtošolo. Tudi če je tožnik z delom pričel pred odrejenim časom in ga končal kasneje, to ne pomeni, da ni kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ker dela ni opravljal v odrejenem času, temveč je v času, ko bi moral biti na delu, izvajal poučevanje praktične vožnje v avtošoli. Tožnik ni imel pooblastila, da si sam prerazporeja svoj delovni čas. Komandirja ni obvestil o spremembi delovnega časa in takšna sprememba tudi ni bila evidentirana.

Tožnikovo ravnanje v navedenih treh dneh (9. 12. 2009 gre sicer za minimalno prekrivanje delovnega časa in časa ko je tožnik izvajal poučevanje praktičnega pouka) prav gotovo pomeni hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. V skladu z 31. členom ZDR je opravljanje dela temeljna obveznost delavca. Bistvena sestavina te obveznosti je, da delavec delo opravlja v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo delo in poslovanja pri delodajalcu. Čas opravljanja dela je bil za tožnika povsem jasno določen z dnevnimi razporedi dela. Seveda je pri toženi stranki prihajalo do sprememb razporeda dela, vendar pa so takšne spremembe bile evidentirane na dnevnih razporedih dela, v spornih primerih pa do takšnih sprememb ni prišlo, temveč je tožnik očitno zlorabil svoj položaj in zaupanje komandirja ter med delovnim časom opravljal še delo inštruktorja v avtošoli. Tožnik je kršitev lahko storil le naklepoma. Vse navedeno pomeni, da je tožena stranka tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi na podlagi določb 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR.

Tožnikovi podpisi na delovnih nalogih v rubrikah „napotitev na delo opravil“ in „napotitev iz dela opravil“ ne pomenijo tega, da tožnik v času napotitev ni mogel izvajati praktičnega usposabljanja vožnje. Po eni strani priča C.C. prepričljivo pojasnil, da so se delovni nalogi v rubriki „napotitev na delo opravil“ lahko podpisovali tudi vnaprej ali pa naknadno, ko je tožnik pregledoval delovne naloge, po drugi strani pa je tožnik glede na to, da je ura poučevanja praktične vožnje dejansko trajala 45 minut, v evidencah avtošole pa se je pisala cela ura, lahko prišel na napotitev, ki se je izvajal ob 07:00 uri, čeprav je po evidenci avtošole usposabljanje izvajal med 06:00 in 07:00 uro, saj se je usposabljanje lahko zaključilo ob 06:45 uri.

Tožnik je s predlogom za zaslišanje prič A.I., A.J., A.K., A.L., A.D., A.M., A.N., A.O., A.P., A.R., A.B., R.R., S.S., T.T., A.S., P.P., A.T., A.U. in A.V. želel dokazovati, da je tožnik navedene priče dejansko napotil na delo oz. z dela, v času ki je naveden na delovnem nalogu oz., da so se te napotitve vedno izvajale vpričo teh delavcev. Tožnik neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje oz. pritožbeno sodišče na pritožbeni obravnavni ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem teh prič. Tožnik je ta dokazni predlog podal šele na naroku za glavno obravnavo 2. 4. 2014, kar pa je prepozno glede na določbo 1. odstavka 286. člena ZPP. Ta določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo ponuditi vse dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb. Pri naroku za glavno obravnavo dne 2. 4. 2014 je sicer šlo za prvi narok v ponovljenem postopku, vendar tega naroka ni mogoče šteti za prvi narok v smislu določbe 1. odstavka 286. člena ZPP. Prvi narok v smislu te določbe je v vsakem sporu samo enkrat, ne glede na to, če je odločitev sodišča prve stopnje večkrat razveljavljena in je zadeva vrnjena v novo sojenje. Tožnik tudi z ničemer ni izkazoval, da tega dokaznega predloga brez svoje krivde ne bi mogel podati že prej, saj je tožena stranka pravočasno predložila uradni zaznamek C.C. z dne 14. 7. 2010 in v zvezi z njegovo vsebino predlagala zaslišanje C.C. kot priče. V tem zaznamku pa je že navedeno, da je tožnik napotitve lahko podpisoval tudi za vnaprej in za nazaj. Sicer pa je ta dokazni predlog tudi povsem neprimeren za dokazovanje dejstev, ki jih zatrjuje tožnik. Pet let od dogodkov od prič res ni mogoče pričakovati, da se bodo spominjale kdo in kako je opravil posamezno odpravo na delo in z dela, ob tem, da se odprave na delu in z dela dogajajo vsak dan.

Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je zavrnilo zahtevek za ugotovitev njene nezakonitosti ter nezakonitosti sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS. Zmoto je tožnikovo stališče, da je ta sklep nezakonit tudi zaradi tega, ker je komisija sklep na naslov njegove pooblaščenke odpravila šele po poteku 30 dnevnega roka. Posledično je potrebno zavrniti tudi reintegracijski in reparacijski del tožbenega zahtevka ter zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani ugodnilni del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tisti del tožbenega zahtevka, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo. Kot je že navedeno zgoraj, je pritožbeno sodišče, zaradi jasnosti odločitve celoten izrek oblikovalo na novo in pri tem upoštevalo tako tisti del zahtevka, ki ga je pravilo zavrnilo že sodišče prve stopnje kot tudi spremenjeni ugodilni del izpodbijane sodbe.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.