Jedro

Tožnica s predlaganimi dokazi ni izkazala, da so imela sporna zemljišča v času podržavljenja status nezazidanih stavbnih zemljišč, zato je upravni organ odškodnino pravilno določil kot za kmetijska zemljišča.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Kamnik (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano delno odločbo odločila, da se zahtevi za denacionalizacijo A.A. ugodi in se v korist denacionalizacijske upravičenke B.B. določi odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v znesku 83.119,34 DEM za nepremičnine parc. št. 368/7, travnik 6 v izmeri 4111 m2 (od skupno 14.721 m2), parc. št. 368/8, travnik 3 v izmeri 15.101 m2, parc. št. 373, travnik 3 v izmeri 2442 m2 (od skupno 6.118 m2), parc. št. 372, njiva 2 v izmeri 6.416 m2, parc. št. 375, sadovnjak 3 v izmeri 5.089 m2, parc. št. 410/3, njiva 2 v izmeri 338 m2, parc. št. 368/3, travnik 2 v izmeri 580 m2, parc. št. 386/6, travnik 2 v izmeri 7.008 m2 in parc. št. 410/1, njiva 2 v izmeri 5.821 m2, vse k.o. C., ki jih ni moč vrniti v naravi (1. točka izreka); da je zavezana stranka Slovenska odškodninska družba dolžna v roku 3 mesecev po pravnomočnosti odločbe izročiti obveznice skrbniku za poseben primer A.A. (2. točka izreka); da se kot skrbnik za posebne primere določi A.A. (3. točka izreka) in ugotovila, da stroškov postopka ni bilo (4. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je A.A. 7. 6. 1993 vložila zahtevo za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo njeni materi B.B. podržavljeno z odločbami št. 31/46 z dne 12. 4. 1946, št. 301/1 z dne 10. 12. 1946 in št. II-2-B-13189/2/54 z dne 20. 12. 1954, temelječimi na Zakonu o agrarni reformi in kolonizaciji. Predlagateljica je zahtevala vračilo dvanajstih parcel, katerih parcelno stanje se je po podržavljenju spremenilo, predmet te odločbe pa so nepremičnine, navedene v njenem izreku. V zadevi je upravni organ odločal ponovno po sodbah tega sodišča in v skladu z napotili 24. 12. 2008 izvedel ustno obravnavo. Glede komunalne opremljenosti zemljišč je opravil poizvedbo pri Zgodovinskem arhivu Republike Slovenije. Upravni organ navaja, da situacijski načrt, ki je vložen v upravni spis, prikazuje stanje oziroma letnico nastanka po podržavljenju, zaradi česar ne more šteti, da so bila zemljišča, ki so predmet tega postopka, v času podržavljenja opredeljena kot stavbna zemljišča. Zato jih je vrednotil kot kmetijska zemljišča. Glede parcele št. 410 ugotavlja, da ni bilo mogoče ugotoviti, da je na njej stal kakšen objekt. Upravni organ je vrednost nepremičnin izračunal po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije in skupaj znaša 83.119,34 DEM. Upravni organ še navaja, da je 2. 11. 2009 poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju sprejela komisija za denacionalizacijo kmetijskih zemljišč, gozdov in kmetijskih gospodarstev pri upravni enoti in nanj nobena stranka ni imela spreminjevalnih ali dopolnilnih predlogov, zato je presodil, da je mogoče izdati odločbo o denacionalizaciji.

Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnice, razen v delu, ki se nanaša na parc. št. 410/1 in 410/3, v katerem jo je odstopil Ministrstvu za okolje in prostor. Zavrnil je pritožbeni ugovor, da naj bi pritožnica morala dokazovati Gradbeni zakon iz leta 1931, s tem ko bi morala predložiti planske akte, saj je ta zakon le podlaga za sprejem planskih aktov, ki so določali status zemljišč v času podržavljenja. Gradbeni zakon iz leta 1931 je namreč predvideval regulacijski načrt, ki je določal gradbeni okoliš z mejami ožjega in širšega okoliša. Regulacijski načrt je bil v skladu s paragrafom 11 navedenega zakona veljaven po tem, ko je občina odobren regulacijski načrt javno razgrnila, uredbo in gradbeni pravilnik pa razglasila. V zvezi s pritožbenimi ugovori, da so bila zemljišča odvzeta zaradi pozidave, kar je razvidno iz odločbe z dne 20. 12. 1954, organ ugotavlja, da je predmet te odločbe le parc. št. 375 k.o. C. Navedba v odločbi, da je bila parcela odvzeta zaradi parcelacije in namenjena za stavbišče, ni ustrezen dokaz, da je bila ob podržavljenju stavbno zemljišče. Glede predloženega situacijskega načrta navaja, da je že Slovenska odškodninska družba, pa tudi Ministrstvo za okolje in prostor v svojih odločbah z dne 13. 5. 2008 in 14. 5. 2008 ugotovilo, da naj bi ta situacijski načrt prikazoval parcelno stanje okoli leta 1935, vendar je na njem mogoče najti tudi parc. št. 368/7 in 368/8, ki pa sta nastali na podlagi delilnega izkaza z dne 15. 3. 1954 iz stare parc. št. 368/1, torej leta 1954. To je prvostopenjski organ preveril pri Zgodovinskem arhivu Ljubljana, ki je pojasnil, da v arhivu shranjen situacijski načrt Kamnika ne nosi letnice nastanka, na roko pripisan dodatek pa je samo domneva uslužbenca arhiva in ga je treba vzeti z rezervo. Po mnenju drugostopenjskega organa navedena listina ni dokaz, ki bi izkazoval namembnost parcel, poleg tega pa na listini ni navedbe, da je bila javno razgrnjena, kar je kot pogoj za veljavnost zahteval Gradbeni zakon. Glede pritožbene navedbe, da je zemljišče treba vrednotiti kot zazidano stavbno zemljišče, ker se je na njem nahajal bazen, pa odgovarja, da je ta bil na parc. št. 368/1, ki pa ni predmet te odločbe. Kolikor pa se je pritožnica sklicevala, da je iz posestnih listov razvidno, da so bile pred podržavljenjem na določenih parcelah zgrajene hiše in gre za stavbna zemljišča, drugostopenjski organ navaja, da v nobenem posestnem listu ni vpisana katastrska kultura hiša (razen na parc. št. 410/3).

Tožnica vlaga tožbo (popravljeno glede navedbe izpodbijanega akta) zoper prvostopenjsko delno odločbo, razen glede odločitve o parc. št. 410/1 in 410/3. Uveljavlja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, nepravilno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka. Ker je bila s sodbo opr. št. U 1447/2007 zadeva vrnjena v ponovno odločanje drugostopenjskemu organu, je po mnenju tožnice podana bistvena kršitev pravil postopka, ker je drugostopenjski organ zadevo vrnil upravni enoti. Navaja, da je predložila regulacijski načrt, ki dokazuje, da so vse podržavljene parcele ležale v gradbenem okolišu in bi jih bilo treba vrednotiti kot nezazidano stavbno zemljišče. V zvezi z ugotovitvijo organa, da naj bi regulacijski načrt izviral iz leta 1954, ko sta nastali parc. št. 368/7 in 368/8, se tožnica sklicuje na specifikacijo zahteve za denacionalizacijo, ki jo je pripravila upravna enota dne 20. 5. 2002 in iz katere je razvidno, da so predmet denacionalizacije le zemljišča, navedena v napadeni odločbi. Parc. št. 368/1 je bila v letu 1954 združena s parc. št. 374 in 371/1 ter se nato delila v parc. št. 368/1, 368/7 in 368/8. Na podlagi odločbe iz leta 1946 sta bili leta 1954 podržavljeni tudi parc. št. 368/7 in 368/8. Tako je popolnoma nepomembno, ali regulacijski načrt prikazuje stanje leta 1935, 1946 ali 1954, saj so bile parcele podržavljene na podlagi predpisov o agrarni reformi. Listina, ki jo je posredoval Zgodovinski arhiv, dokazuje, da so parc. št. 368/7 in 368/8 ter 375 stavbne parcele, saj so bile leta 1954 namenjene za gradnjo hiš. Ker sta bili parc. št. 368/7 in parc. št. 368/8 na podlagi odločbe iz leta 1946 leta 1954 podržavljeni, ju je šteti za nezazidano stavbno zemljišče. Izpodbijana odločba je torej v nasprotju z listinskimi dokazi, iz katerih je nesporno razvidno, da so vse parcele ležale v mejah ožjega gradbenega okoliša. Ves čas postopka je tožnica zahtevala, da se vsa zemljišča ocenijo kot nezazidana stavbna zemljišča, kar je dokazovala z obstojem plavalnega bazena na parc. št. 368/1 ter z odločbami, iz katerih je razvidno, da so bila zemljišča namenjena za gradnjo. Iz dopisa OLO Kamnik z dne 26. 11. 1946 je razvidno, da se je del posestva D. dodelil za gradnjo skladišča ob progi (parc. št. 368/8). Del parc. št. 368/7 in parc. št. 375 oziroma sosednje parcele so bile dodeljene Upravi vojno državne smodnišnice za gradnjo hiše, kar je razvidno iz dopisa z dne 11. 2. 1947. Torej je parc. št. 368/7 obstajala že leta 1947 in ni nastala šele leta 1954, kar negira ugotovitev upravnega organa, da je regulacijski načrt za stanje okoli leta 1954. OLO Kamnik je Okrožni komisij za agrarno reformo 30. 10. 1946 poslal dopis, iz katerega je razvidno, da je bila lastnica razlaščena na podlagi agrarne reforme, pri čemer so ji bila odvzeta tudi stavbna zemljišča. Tožnica poudarja, da je dokazala obstoj bazena na razlaščenih nepremičninah. Bazen je treba opredeliti kot stavbno zemljišče. Ker se upravni organ ni izjasnil glede dokazov, ki jih je predložila, je izrek odločbe v nasprotju z razlogi. Meni, da bi upravni organ moral poleg regulacijskega načrta upoštevati tudi dejansko namembnost podržavljenih zemljišč. Upravni organ se je skliceval na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-42/93, ki pa je ni pravilno upošteval. Tožnica opozarja na dejstvo, da so se sporne parcele nahajale v predelu, ki se imenuje E., kot je razvidno iz situacijskega načrta z dne 14. 5. 1946 in iz leta 1954. Iz mape, ki prikazuje gradbeni okoliš, je razvidno, da so vse parcele v predelu E. v mejah ožjega gradbenega okoliša. Tožnica meni, da na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje nakazuje tudi fotografija makete mesta Kamnik iz leta 1930, ki se nahaja v občinski zgradbi in iz katere je razvidno, da pokriva tudi področje nepremičnin, ki so predmet tega postopka. Iz makete je razvidna elektrifikacija in cestna povezava. Maketa ni mogla biti narejena brez ustreznih dokazil. Iz fotografije makete je razvidno, da je na parc. št. 368/8 stala hiša in bazen, torej je to zazidano stavbno zemljišče. Tudi na parc. št. 368/3 in 372 so stali objekti, torej sta parceli stavbni. Tožnica navaja, da v postopku ne uveljavlja plačila odškodnine za stavbe, ampak ta dejstva navaja zgolj kot dokaz, da je obstaja komunalna opremljenost zemljišč, zaradi česar jih je treba obravnavati kot nezazidana stavbna zemljišča. Glede na listine in dokazila o komunalni opremljenosti zemljišč so vsa zemljišča nezazidana stavbna zemljišča in bi morala prejeti odškodnino, kot je bila določena v odločbi z dne 24. 11. 2003. Tožnica meni, da bi upravni organ moral izdati poročilo o dejanskem in pravnem stanju zadeve, že zato, ker se njegove ugotovitve bistveno razlikujejo od ugotovitev iz poročila z dne 10. 10. 2003. Organ je spremenil površine zemljišč, ki se obravnavajo v tem postopku in o tem tožnice ni obvestil. Zato ji ni bila dana možnost, da se izjasni glede ugotovitev o zmanjšani površini. Tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi in prvostopenjsko odločbo spremeni tako, da določi odškodnino kot za nezazidana stavbna zemljišča. Podredno pa predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek, z napotilom, da zemljišča vrednoti kot nezazidana stavbna zemjišča. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi odločbe in predlagala zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom Slovenska odškodninska družba d.d. na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna določitev odškodnine za zemljišče, ki ga denacionalizacijski upravičenki ni mogoče vrniti v last in posest. Prvostopenjski organ je odločil, da se odškodnina določi kot za kmetijsko zemljišče, tožnica pa meni, da bi jo bilo treba določiti kot za nezazidano stavbno zemljišče. Izhodišče za določanje odškodnine za denacionalizirano premoženje, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, je uzakonjeno v 44. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ki določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Stanje ob podržavljenju zemljišča, ki je bilo predmet podržavljenja, se ugotavlja na podlagi akta o podržavljenju oziroma na podlagi takratnih podatkov v zemljiškem katastru kot uradni evidenci o zemljiščih. Glede na stališče Ustavnega sodišča v odločbi št. U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994 je za kmetijska in gozdna zemljišča, ki so bila podržavljena kot takšna, šteti, da so bila podržavljena kot stavbna zemljišča, če so bila kot stavbna že opredeljena v planih stanovanjske in komunalne graditve ali če jim je namembnost spremenil predpis podržavljenja.

Prvostopenjski organ je v izpodbijani odločbi obravnavana zemljišča vrednotil kot kmetijska, ker je predloženi dokaz za zatrjevan drugačen status – situacijski načrt Kamnika – ocenil kot listino, ki ne izkazuje stanja ob podržavljenju, tj. v letu 1946. Drugostopenjski organ je to ugotovitev preciziral z navedbo, da naj bi bili v situacijskem načrtu tudi parc. 368/7 in 369/8, ki sta nastali leta 1954. Tožnica te ugotovitve negira s sklicevanjem na dopis OLO Kamnik, Komisije za agrarno reformo z dne 26. 11. 1946 in dopis Uprave vojne državne smodnišnice z dne 11. 2. 1947. Iz prvonavedenega dopisa izhaja, da je bilo „od razlaščenega posestva D. dodeljeno nekaj zemlje za skladišče ob železniškem tovarnem skladišču“. V drugem dopisu pa se navaja „da bo uprava smodnišnice dodeljeno zemljišče za gradnjo stanovanjske hiše izkoristila“. V nobenem dopisu nista izrecno navedeni parc. št. 368/8 in 368/7. Tožničina trditev, da naj bi obstajali že pred letom 1954, je tudi v nasprotju z naznanilnim listom z dne 13. 3. 1954 in situacijskim načrtom z dne 15. 3. 1954, ki sta v predloženem upravnem spisu, in iz katerih je (iz prikaza novega stanja) razvidno, da sta parceli št. 368/7 in 368/8 nastali šele z delitvijo posestva, katerega del je bil podržavljen, leta 1954. Zato tožnica, če situacijski načrt kaže tudi ti dve parceli, ne more uspešno trditi, da je z njim dokazano stanje zemljišč ob podržavljenju v letu 1946. Kolikor pa tožnica meni, da je glede na vsebino dopisov (da se bo zemljišče uporabilo za gradnjo) izkazano, da gre za stavbna zemljišča, pa je glede na uvodoma pojasnjeno, kako se ugotavlja status zemljišč, to neprimeren dokaz.

Tožnica bi morala za uspešnost svoje tožbe zatrjevati in dokazati, da je upravni organ napačno ocenil, da situacijski načrt, ki ga je predložila, izkazuje stanje po delitvi parcel v letu 1954, ne pa stanja ob podržavljenju. Tega pa niti ne trdi, saj izrecno navaja, da je popolnoma nepomembno, ali situacijski načrt prikazuje stanje leta 1935, 1946 ali 1954. Pri tem napačno izhaja iz stališča, da sta bili parc. 368/7 in 368/8 podržavljeni leta 1954. Podržavljenje je bilo izvedeno na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v letu 1946. V letu 1954 je bila opravljena le delitev in sicer tako, da je bilo opredeljeno, katere parcele v okviru posestva so v lasti B.B. in katere so Splošno ljudsko premoženje. Pri tem se je upošteval obseg podržavljenja iz leta 1946. Zato je pomembno stanje katerega časa prikazuje situacijski načrt. Tožnica pa dejanske ugotovitve upravnega organa, da ne izkazuje stanja v letu 1946, ko je bilo izvršeno podržavljenje, ni izpodbila.

Tožnica statusa zemljišč kot stavbnih po mnenju sodišča tudi ni uspela dokazati s sklicevanjem na obstoj bazena. Glede na dopis župana Občine Kamnik z dne 1. 6. 1937 sodišče sicer ne dvomi, da je tedaj B.B. na svojem posestvu imela bazen (iz tega dopisa ni razvidno, na kateri parceli). Vendar identifikacijsko potrdilo, ki je v upravnem spisu (in se opira na katastrske podatke kot relevantne podatke o vrsti rabe zemljišč), izkazuje v pravno odločilnem času (leto 1946), da sta stavbni le parc. št. 367 in 371/2, ki pa nista predmet vračanja z izpodbijano odločbo. Zato sodišče ocenjuje, da tožnica z navedbami o bazenu ni izkazala, da je bilo prejšnji lastnici podržavljeno stavno zemljišče. Maketa Kamnika glede na že pojasnjen način dokazovanja ne more biti upošteven dokaz, sicer pa tudi ta po navedbah tožnice izkazuje stanje leta 1930, to je pred podržavljenjem. Iz dopisa z dne 30. 10. 1946, v katerem OLO Kamnik Okrožno komisijo za agrarno reformo ljubljanskega okrožja obvešča, da je bila B.B. podržavljena stavbna parcela, prav tako ni določeno, na katero parcelo se ta navedba nanaša, da bi bilo tako mogoče preveriti, ali gre za parcelo, ki je predmet izpodbijane odločbe. Glede na vse pojasnjeno tožnica neutemeljeno ugovarja, da dejansko stanje v upravnem postopku ni bilo pravilno ugotovljeno.

Po presoji sodišča pa tudi ni uspela dokazati, da je izpodbijana odločba obremenjena z bistvenimi kršitvami postopka. Tožnica zmotno meni, da bi glede na sodbo opr. št. U 1441/2007 z dne 9. 11. 2007, s katero je to sodišče odpravilo odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 46406/00229/98/24 z dne 28. 6. 2007 in zadevo vrnilo temu organu, moral odločiti drugostopenjski organ. Sodišče pojasnjuje, da je bila v navedenem upravnem sporu presojana drugostopenjska odločba, ker je bilo z njo po vsebini odločeno o delu denacionalizacijskega zahtevka. Po odpravi te odločbe je drugostopenjski organ lahko postopal po 251. členu ZUP in zadevo vrnil v reševanje prvostopenjskemu organu. V postopku, v katerem je bila izdana sedaj izpodbijana odločba, je bilo, kot je navedeno v izpodbijani odločbi in je izkazano z listino v upravnem spisu, dne 2. 11. 2009 pripravljeno poročilo o dejanskem in pravnem stanju zadeve, ki je vsebovalo (tudi) navedbo vseh parcel, ki so predmet te odločbe, in njihovo površino. Poročilo je bilo osebno vročeno tožnici, ker je ta že pred tem upravni organ obvestila, da je pooblastilo odvetniku odpovedala. Zato ne drži ugovor, da se tožnica ni mogla izjasniti glede parcel, ki se v tem postopku vračajo. Sklicevanje na poročilo z dne 10. 10. 2003 je torej brezpredmetno.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

O stroškovnem zahtevku tožnice je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.