Jedro

Revident mora, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in glede na ustaljeno upravnosodno prakso, natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati, da Vrhovno sodišče lahko presodi, ali gre za zelo hude posledice.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka po odvetniku vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo tožbo, ki jo je tožeča stranka vložila zoper odločbo Mestnega inšpektorata Mestne občine K. z dne 17. 3. 2008, v zvezi z odločbo župana tožene stranke z dne 16. 9. 2008, s katero je ta zavrnil pritožbo tožeče stranke z navedbo v obrazložitvi, da je nesporno ugotovljeno, da tožeča stranka za postavljene reklamne panoje na konkretnih lokacijah nima soglasja pristojnega oddelka tožene stranke, zaradi česar je odločba prvostopenjskega organa pravilna.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovolitev, pri čemer je po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče je v svojih sklepih: Up 858/2008-8 z dne 3. 6. 2008, Up 1057/2008 z dne 2. 4. 2009 in Up 1186/2008 z dne 23. 4. 2009 ugotovilo, da to stališče Vrhovnega sodišča ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Tožeča stranka le pavšalno navaja, da gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju v zvezi s pravilno uporabo občinskega odloka o oglaševanju, ki naj bi ga tožena stranka očitno kršila ter zlorabljala, kar je navedla v svoji tožbi zoper izpodbijano odločbo. S tako pavšalno navedbo tožeča stranka ni izkazala razloga za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj niti ne navaja, da sodišče prve stopnje glede tega pravnega vprašanja odstopa od prakse Vrhovnega sodišča, niti ne navaja neenotnost prakse sodišča prve stopnje glede tega pravnega vprašanja, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo. Po presoji Vrhovnega sodišča pa tudi vprašanje, ki ga tožeča stranka izpostavlja, ni pomembno pravno vprašanje, v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj po vsebini navedene zadeve ne gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, na kar napotuje določba 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se primerno uporablja po prvem odstavku 22. člena ZUS-1. 7. Tožeča stranka uveljavlja dovoljenost revizije tudi po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice so pravni standard, ki ga je treba napolniti v vsakem primeru posebej. Revident mora, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in glede na ustaljeno upravnosodno prakso, natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati, da Vrhovno sodišče lahko presodi, ali gre za zelo hude posledice.

8. Tožeča stranka obstoj zelo hudih posledic utemeljuje s tem, da sodi med največja oglaševalska podjetja; da ima z naročniki sklenjene letne pogodbe o zakupu oglasnega prostora na območju vseh slovenskih občin, tako da z oglaševalskega vidika za posameznega naročnika pokriva celotno Slovenijo; da bi odstranitev vseh panojev na celotnem območju tožene stranke imela za posledico njeno popolno nekonkurenčnost glede na ostala večja oglaševalska podjetja, zlasti pa tista, s katerimi tožena stranka nezakonito podaljšuje že zdavnaj pretekle pogodbe, kar bi pomenilo odpoved njenih sklenjenih pogodb zaradi nezmožnosti oglaševanja v kranjski regiji in s tem dolgoročen visok izpad dohodka. Po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka s temi navedbami zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije ni izkazala. Tožeča stranka tudi ni navedla in izkazala, kakšen je njen premoženjski status, zato presoja navedenih finančnih posledic v zvezi z njenim oglaševanjem na območju tožene stranke, ki jih pavšalno zatrjuje in ki prav tako niso konkretizirane in izkazane, ni možna.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo tožeče stranke zavrglo kot nedovoljeno.