7/10-1993

SKLEP

Ustavno sodišče je na seji dne 7/10-1993 obravnavalo pobude Poslovnega sistema Žito Ljubljana d.o.o., ki ga zastopata Jožica Mlinarič in Alenka Mejak - Pelan, odvetnici v Ljubljani, Živilske industrije "Mlinotest" Ajdovščina d.d. ter DP "Kruh - pecivo" p.o. Maribor in

SKLENILO:

Ustavno sodišče pobud ne sprejme in ne začne postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti uredbe o določitvi najvišjih cen moke in kruha (Uradni list RS, št. 34/93).

OBRAZLOŽITEV

Z uredbo o določitvi najvišjih cen moke in kruha, ki je začela veljati 29/6-1993, je Vlada Republike Slovenije določila kot najvišje cene pšenične moke in pšeničnega kruha ter cene pšenične moke za reprodukcijo tiste cene, ki so se oblikovale in uporabljale na tržišču na dan 1/6-1993. Pobudniki utemeljujejo pobudo, naj ustavno sodišče začne postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti uredbe in jo razveljavi, predvsem z navedbo, da niso izpolnjeni pogoji, določeni v 5. členu zakona o cenah (Uradni list RS, št. 1/91-I), saj niso nastale hude motnje na trgu in pri gibanju cen moke in kruha, prav tako pa tudi ni nevarnosti monopolnega oblikovanja cen ali drugega skupnega oblikovanja cen; podjetja s področja mlinske predelave in pekovska podjetja namreč nimajo nobenega naravnega monopola. Poleg tega naj bi bila po trditvah pobudnika uredba retroaktivna in naj bi določala ukrep vračanja cen na določeno raven, kar pa je v nasprotju s 3. členom zakona o cenah.

Pobudniki so tudi predlagali, naj ustavno sodišče do končne odločitve zadrži izvrševanje izpodbijane uredbe.

Vlada Republike Slovenije je v odgovoru menila, da s sprejemom izpodbijane uredbe ni bila kršena ustavnost in zakonitost.

Pojasnila je predvsem, da je izpodbijano uredbo sprejela na podlagi analize gibanja cen moke in kruha, ki so v prvih petih mesecih leta 1993 rasle bistveno hitreje od splošne rasti cen. To predstavlja hude motnje pri gibanju cen, kar je pogoj za predpisovanje ukrepa določitve najvišjih cen po 5. členu zakona o cenah. Določitev najvišjih cen ni vplivala na bistveno poslabšanje poslovanja podjetij, zato ni bilo treba sočasno z uredbo zagotoviti finančnih sredstev za nadomestilo po 6. členu zakona o cenah. Vlada Republike Slovenije s sprejeto uredbo ni predvidela vračanja cen na določeno raven, ampak je z določitvijo najvišjih cen poskušala zaustaviti hitro rast cen pšenične moke in kruha in preprečiti neupravičeno vračunavanje inflacijskih pričakovanj v te cene. Ker se do konca junija subvencionirana cena pšenice iz republiških blagovnih rezerv ni spremenila, tudi ni bilo razlogov za hitro rast cen. Zaradi vseh navedenih razlogov in zaradi tega, ker so kljub uredbi cene višje, tudi ni potrebno, da bi ustavno sodišče zadržalo izvrševanje uredbe.

Ustavno sodišče pobud ni sprejelo.

Vlada Republike Slovenije je z izpodbijano uredbo določila najvišje cene pšenične moke in pšeničnega kruha. Ta ukrep se po 5. členu zakona o cenah lahko predpiše, če nastanejo hude motnje na trgu in pri gibanju cen pomembnejših proizvodov in storitev.

Nedvomno sta moka in kruh proizvoda, ki jih lahko uvrstimo med pomembnejša zaradi obsega njune porabe kot osnovnih živil in zaradi njunega vpliva na socialni standard ljudi, zlasti tistih z nizkimi prejemki. Analiza gibanja cen, ki jo je navedla Vlada Republike Slovenije v svojem odgovoru na pobudo, potrjuje utemeljenost ocene, da je bil z bistvenim preseganjem splošne rasti cen pri rasti cen moke in kruha - v sedanjih razmerah - izpolnjen zakonski pogoj hudih motenj pri gibanju cen pomembnejših proizvodov kot pogoj za sprejetje ukrepa določitve najvišjih cen. Presoja, ali je bil ob izpolnjenosti tega zakonskega pogoja vladin ukrep ekonomsko potreben in smotrn, pa je stvar vlade in državnega zbora in ne ustavnega sodišča. Izpolnitev zakonskega pogoja za sprejem uredbe pa hkrati odpravlja tudi dvom v njeno ustavnost, saj se v obravnavanem primeru omejitev gospodarske dejavnosti podjetij izkazuje kot ukrep, sprejet zaradi javne koristi (drugi odstavek 74. člena ustave).

Prav tako nista utemeljena naslednja, za oceno ustavnosti in zakonitosti sporne uredbe pomembna razloga, ki ju navajajo pobudniki: da sporna uredba predpisuje ukrep, ki ga zakon o cenah ne določa, namreč ukrep vračanja cen na prejšnjo raven in da je zato tudi retroaktivna. Uredba je bila objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije dne 24.6.1993 in je začela veljati dne 29.6.1993. Veljavnost uredbe glede na njeno objavo ni v nasprotju z določbo prvega odstavka 154. člena ustave, tudi ne s prvim odstavkom 155. člena ustave, ki prepoveduje učinkovanje predpisov za nazaj, in tudi ne s 3. členom zakona o cenah, ki navaja ukrepe določitve cen. Ukrep določitve najvišje cene določenega proizvoda ali storitve, ki je najstrožji tovrstni ukrep, ne pomeni, da se z njim lahko določi le tista cena, ki se uporablja na tržišču na dan uveljavitve ali objave uredbe in ne nižja cena. Z izpodbijano uredbe je bilo določeno, da je najvišja cena pšenične moke in kruha sicer cena, ki se je uporabljala na tržišču dne 1/6-1993, vendar je ta določba stopila v veljavo šele po njeni objavi, in to samo z učinkom za naprej.

Ustavno sodišče tudi ni zadržalo izvrševanja izpodbijane uredbe, saj pobudniki niso izkazali, da je škoda, ki nastaja ali bi jim lahko nastala, nepopravljiva ali vsaj težko popravljiva. To pa je - po dikciji 416. člena prejšnje ustave, ki se glede tega še smiselno uporablja - pogoj za takšno izjemno odločitev. Če se zaradi ukrepa določitve cen bistveno poslabšajo pogoji poslovanja oziroma onemogoči normalno poslovanje, je po 6. členu zakona o cenah prizadetim podjetjem treba zagotoviti nadomestilo do ravni cene, ki pokriva stroške enostavne reprodukcije, oziroma lahko prizadeta podjetja to zahtevajo.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 7. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije ob uporabi prvega odstavka 15. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SR Slovenije (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76).

PREDSEDNIK

dr. Peter Jambrek