Jedro

Kuverto z dopisom-opravičilom je stranka naslovila neposredno na razpravljajočo sodnico in ne na sodišče. Osebno na sodnika naslovljene pošiljke vložišče ne sme odpreti (četrti odstavek 215. člena Sodnega reda). Na kuverti toženka tudi ni označila, da gre za nujno zadevo, ker je tega dne razpisan narok. Zato delavec vložišča ni imel razloga, da bi pošiljko obravnaval kot nujno in jo takoj dostavil naslovniku. Ravnal je v skladu s prvim odstavkom 215. člena Sodnega reda in jo z ostalo običajno ali navadno pošto dostavil civilni pisarni, to pa je bilo po podatkih spisa že po opravljenem prvem naroku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zaradi izostanka toženki naložilo, da mora plačati tožeči stranki 2,048.397,90 SIT s pripadki. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev.

Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 6. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP), ker niso bili izpolnjeni pogoji iz 4. in 5. točke 332. člena ZPP za izdajo sodbe zaradi izostanka, poleg tega pa se je toženka tudi opravičila. Njeno opravičilo izostanka z naroka 28.9.1998 je prišlo pravočasno na sodišče, pa čeprav na dan naroka. Stvar interne ureditve raznašanja poštnih pošiljk na sodišču je, da je sporočilo prišlo v roke razpravljajoče sodnice šele po zaključku naroka. Tožba je bila nesklepčna, ker velja določba šestega odstavka 528. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ul. RS, št. 30/93 do 36/2000; v nadaljevanju ZGD) o osebni odgovornosti družbenikov za terjatev družbe v zasebni lastnini, ki se ni uskladila z ZGD, le za tisto obveznost, ki je nastala po 31.12.1994. V zvezi z navedeno zakonsko določbo je bilo z ugoditvijo nesklepčnemu tožbenemu zahtevku materialno pravo napačno uporabljeno. Ob uradnem preizkusu bi moralo sodišče druge stopnje ugotoviti še, da je bilo odločeno o zahtevku, o katerem je že razsojeno.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP iz leta 1977. Revizijski ugovor že razsojene stvari ni utemeljen. Pravnomočen sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine predstavlja razsojeno stvar med strankama izvršilnega postopka, torej sedanjo tožečo stranko kot upnico in družbo S. d.o.o. kot dolžnikom. Pravdne stranke v tej pravdni zadevi so druge, saj toženka v izvršilni postopek ni bila pritegnjena, pa tudi dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka proti njej kot družbeniku je drugačna od podlage v izvršilnem postopku proti družbi.

Sodišče druge stopnje v tej pravdni zadevi torej ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 365. člena v zvezi z 11. točko drugega odstavka 354. člena ZPP. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni storilo niti ostalih revizijsko uveljavljanih procesnih kršitev, niti tistih procesnih kršitev, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilni so razlogi sodišča druge stopnje, da se tožnica ni pravočasno opravičila. Ne gre za stvar interne ureditve raznašanja poštnih pošiljk, zaradi česar naj toženka ne bi mogla vplivati na to, kdaj bo opravičilo dostavljeno razpravljajoči sodnici. Iz podatkov spisa izhaja, da je toženka sama povzročila kasnejšo predložitev opravičila sodnici.

Kuverto z dopisom je namreč naslovila neposredno na razpravljajočo sodnico in ne na sodišče. Osebno na sodnika naslovljene pošiljke vložišče ne sme odpreti (četrti odstavek 215. člena Sodnega reda). Na kuverti toženka tudi ni označila, da gre za nujno zadevo, ker je tega dne razpisan narok. Zato delavec vložišča ni imel razloga, da bi pošiljko obravnaval kot nujno in jo takoj dostavil naslovniku. Ravnal je v skladu s prvim odstavkom 215. člena Sodnega reda in jo z ostalo običajno ali navadno pošto dostavil civilni pisarni, to pa je bilo po podatkih spisa že po opravljenem prvem naroku, ki ga je sodišče zaključilo ob 9.55 uri. Po vsem obrazloženem ne gre za vprašanje internega poslovanja sodišča s pošto, temveč za to, da je bila v pošiljki, ki je bila naslovljena osebno na sodnika, v resnici uradna pošta, ki se je nanašala na narok, razpisan za isti dan, kot je pošiljka prišla na sodišče. Zato sodiščema prve in druge stopnje ni mogoče očitati, da nista upoštevali toženkinega opravičila.

Zmotno je revizijsko stališče, da je bila tožba nesklepčna, zaradi česar naj bi sodišči z ugoditvijo tožbenemu zahtevku zmotno uporabili materialno pravo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi v tej pravdni zadevi, ne izhaja, da naj bi bil tožbeni zahtevek neutemeljen. Če bi to izhajalo iz tožbe, bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti. Podlage za takšno odločitev pa v tožbi navedenih dejstvih ni. Tožbene trditve o neizterljivi terjatvi proti družbi S. d.o.o., ki je toženka kot ustanovitelj in družbenik ni uskladila z določbami ZGD, imajo v skladu s šestim odstavkom 580. člena ZGD za pravno posledico toženkino odgovornost za to terjatev.

Toženka v reviziji uveljavlja tudi procesno kršitev iz 5. točke prvega odstavka 332. člena ZPP, vendar le pavšalno, saj ne konkretizira, katera v tožbi zatrjevana dejstva naj bi bila v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka. Revizijsko sodišče samo takega nasprotja ni ugotovilo.

Iz vsega obrazloženega izhaja, da revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo, z njo pa tudi toženkine priglašene revizijske stroške.