Jedro

Ker se je obdobje skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti že štelo v zavarovalno dobo otrokove matere, tožniku istega obdobja skrbi za istega otroka do enega leta starosti ni mogoče priznati v zavarovalno dobo.

Dodana doba ni pokojninska doba, te dobe ni mogoče enačiti s pokojninsko dobo niti je uspešno uveljavljati v posebnem ugotovitvenem upravnem postopku kot pokojninsko dobo, saj za to ni nobene zakonske podlage. V skladu s 193. členom ZPIZ-1 se za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine poleg pokojninske dobe lahko upoštevajo tudi leta zaključenega študija na dodiplomskem in podiplomskem šolanju, dejanski čas obveznega vojaškega roka, nadomestne civilne službe ali čas osnovnega usposabljanja za rezervni sestav policije, razen če niso ta obdobja že všteta v pokojninsko dobo. Navedeno pomeni, da se dodana doba lahko upošteva le v postopku uveljavljanja pravice do starostne pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi I. in II. točka izreka drugostopenjske odločbe toženca in povezane prvostopne odločbe in se tožniku v pokojninsko in zavarovalno dobo šteje:

1. obdobje enega leta od 26. 10. 1974 do 25. 10. 1975, ko ni bil zavarovan na drugi podlagi in je skrbel za otroka do enega leta starosti. Otrokovo ime je A.A., rojena je bila 26. 10. 1974. Otrokov EMŠO: ...,

2. obdobje služenja vojaškega roka po podatkih iz uradnih evidenc.

3. tri leta zaključenega študija na fakulteti C. od 1. 10. 1971 do 30. 9. 1974. 4. obdobje brezposelnosti, ko je bil prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve in sicer od 26. 5. 1995 do 28. 2. 1999. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tudi podrejeni zahtevek tožnika, da se odpravi odločba toženca in prvostopne odločbe in se zadeva vrne tožencu v ponovno obravnavo in sicer z navodilom, da se zahtevku tožnika ugodi. Prvostopenjsko sodišče je štelo, da 1. alineja 189. člena ZPIZ-1, ki določa, da se v zavarovalno dobo šteje tudi čas zunaj delovnega razmerja, in sicer čas skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti, do uveljavitve tega zakona, če v tem času mater ali oče ni bil zavarovan na drugi podlagi in če je bilo otrokovo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, omogoča, da se navedeno obdobje v zavarovalno dobo šteje le enemu od staršev, ali materi, ali očetu. Ker je bilo to obdobje že priznano materi otroka, tožnik neutemeljeno izpodbija dokončno odločbo toženca v delu, v katerem je ta zavrnil njegovo zahtevo za priznanje zavarovalne dobe, čas skrbi za otroka v prvem letu starosti od 26. 10. 1974 do 25. 10. 1975. Glede dodane dobe ugotavlja, da se ta ne more enačiti s pokojninsko dobo in ni samostojna pravica po ZPIZ-1, saj se upošteva le pri ugotavljanju minimalne pokojninske dobe za pridobitev pravice do starostne pokojnine in se tudi ne upošteva pri odmeri pokojnine. Zahtevek tožnika za vštetje v pokojninsko dobo čas študija, čas brezposelnosti in čas obveznega služenja vojaškega roka kot dodane dobe, ne predstavlja zahteve po priznanju katerekoli izmed pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in tako tudi toženec ni dolžan izdati odločbe v teh primerih oziroma zanje nima pravne podlage v nobeni določbi ZPIZ-1. 2. Tožnik se v obširni pritožbi ne strinja s tem, da bi 189. člen ZPIZ-1 govoril o tem, da ima pravico vštetja v zavarovalno dobo le eden od staršev, niti se ne strinja z razlogovanjem sodišča, da dodana doba po 193. členu ZPIZ-1 ni enaka pokojninski dobi, saj iz določbe 8. člena izhaja, da dodana doba ustreza definiciji posebne dobe, ki pa sodi v sklop pokojninske dobe in ne gre za neko sui generis dobo. To izhaja tudi iz 50. člena ZPIZ-1 in tudi sam zakon dodano dobo šteje v pokojninsko dobo. Sodišču prve stopnje očita, da je določbo 187. člena ZPIZ-1 napačno citiralo. Prav tako gre v zadevi opr. št. VIII Ips 62/2013 za povsem drugo zadevo. Ne strinja se z razlogovanjem sodišča, da dodana doba ni samostojna pravica po določbah ZPIZ-1. Sodišče je tudi napačno interpretiralo besedilo 193. člena ZPIZ-1 ter tako samovoljno spreminjalo zakonsko podlago. Meni, da je podlaga za odločitev v 14. alineji 8. člena ZMEPIZ prav tako pa je podlaga za odločanje tudi 193. člen ZPIZ-1. Obe citirani normi govorita, da je dodana doba pravica, o kateri mora toženec odločiti prav tako pa toženca zavezuje tudi ZUP.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP). V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji - ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 24. 10. 2013, s katero sta se zavrnili pritožbi tožnika zoper odločbi Območne enote B. št. ... z dne 2. 4. 2013, se pa je prvi odstavek izreka odločbe z dne 2. 4. 2013, ki se nanaša na ugotovitev pokojninske dobe po določbi 193. člena ZPIZ-1 spremenil tako, da se glasi: „Zahteva za ugotovitev pokojninske dobe za čas zaključenega dodiplomskega šolanja, obveznega vojaškega roka in prijave pri Zavodu RS za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve ali brezposelna oseba, se zavrne.“ Glede vštevanja časa skrbi za otroka A.A., rojeno 26. 10. 1974 in sicer za čas od 26. 10. 1974 do 25. 10. 1975 v zavarovalno dobo:

6. Iz potrdila pristojne upravne enote je razvidno, da je imel otrok A.A., rojen 26. 10. 1974, stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in da je otrokova mati D.D.. Iz popisa pokojninske dobe pri toženi stranki za D.D. z dne 27. 2. 2013 je razvidno, da je čas od 26. 10. 1974 do 25. 10. 1975 že priznan otrokovi materi kot zavarovalna doba. Tožnik meni, da 1. alineja prvega odstavka 189. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, ZPIZ-1) ne omejuje tega, da bi se v zavarovalno dobo štel čas skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti, tako očetu, kakor materi, vsakemu največ po eno leto, v kolikor v tem obdobju nista bila zavarovana na drugi podlagi, če je bilo otrokovo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji.

7. Pravilno je razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da se navedeno obdobje v zavarovalno dobo šteje le enemu od staršev, ali materi ali očetu, oziroma si starša obdobje enega leta lahko porazdelita. Zavarovalna doba je po definiciji iz 8. člena ZPIZ-1 obdobje, ko je bil zavarovanec vključen v obvezno ali prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ter obdobje, za katera so bili plačani prispevki. Poleg časa prebitega v obveznem zavarovanju se v zavarovalno dobo štejejo tudi nekatera obdobja izven delovnega razmerja, ki jih zakon taksativno našteva. Eno izmed takih obdobij je tudi čas skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti pred sprejetjem ZPIZ-1. Tako obdobje se lahko šteje v zavarovalno dobo samo pod dvema pogojema: da tisti od staršev, ki to pravico uveljavlja, v času, za katerega uveljavlja štetje v zavarovalno dobo, ni bil zavarovan in da je bilo otrokovo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Čas zunaj delovnega razmerja, ki se šteje v zavarovalno dobo pomeni izjemo od splošne definicije kaj zavarovalna doba je in se tako tolmači restriktivno. Pri tem je čas, ki se šteje v zavarovalno dobo čas skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti. Zavarovalna doba se v tem primeru nanaša na dobo v prvem letu otrokove starosti ob izpolnjevanju ostalih pogojev. Tako kakor se obvezno zavaruje eden od staršev - upravičencev do starševskega dodatka po predpisih o starševstvu, ki skrbi za otroka v prvem letu njegovega življenja, če ni obvezno zavarovan na drugi podlagi, če je njegovo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, kakor to določa prvi odstavek 23. člena ZPIZ-1, se tudi zavarovalna doba po 1. alineji prvega odstavka 189. člena šteje le v obdobju enega leta le enemu od staršev, ali materi ali očetu. Pri ugotovitvi, kateremu od staršev se to obdobje šteje v zavarovalno dobo, se uporabljajo tudi enaka pravila, kot veljajo pri znižanju upokojitvene starosti. Ker je obdobje enega leta v zavarovalno dobo za otroka A.A. že bilo koriščeno s strani matere, tožniku za isto obdobje skrbi, za istega otroka do enega leta starosti, več ne gre.

Glede dodane dobe:

8. Prvostopenjsko sodišče pravilno tolmači pojem dodane dobe. Dodana doba ni pokojninska doba, te dobe ni mogoče enačiti s pokojninsko dobo, niti je uspešno uveljavljati v posebnem ugotovitvenem upravnem postopku kot pokojninsko dobo. Že iz splošnih določb ZPIZ-1, ki v 8. členu definira pomen izraza, iz sistemsko pravne ureditve obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, povsem določno izhaja, da je dodana doba čas zunaj zavarovanja, ki se upošteva pri ugotavljanju minimalne pokojninske dobe za pridobitev pravice do starostne pokojnine. V skladu s 193. členom ZPIZ-1 se tako za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, poleg pokojninske dobe lahko upoštevajo tudi leta zaključenega študija na dodiplomskem in podiplomskem šolanju, dejanski čas obveznega vojaškega roka, nadomestne civilne službe ali čas osnovnega usposabljanja za rezervni sestav policije, razen če niso ta obdobja že všteta v pokojninsko dobo. Navedeno pomeni, da se dodana doba lahko upošteva le v postopku uveljavljanja pravice do starostne pokojnine. Dodane doba glede na njeno pravno naravo tako ni mogoče uveljavljati kot pokojninske dobe v posebnem ugotovitvenem postopku, ker zato ni nobene zakonske podlage (tako že v judikatu Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 481/2015 z dne 14. 1. 2016).

9. Zavarovanci so lahko dodano dobo v skladu s ZPIZ-1 uveljavljali v postopku uveljavljanja pravice do starostne pokojnine v obsegu ter na način, kot je bilo urejeno v predhodni določbi 405. člena istega zakona.

10. Dodane dobe ni mogoče enačiti niti s posebno dobo. Posebna doba je obdobje, ki se v skladu z zakonom všteje v pokojninsko dobo, ne glede na plačilo prispevkov. Gre za dobo, ki se po starih predpisih (Temeljni zakon o pokojninskem zavarovanju - Ur. l. SFRJ, št. 51/1964, TZPZ) še vedno šteje v pokojninsko dobo. Pokojninska doba se kot posebna doba všteva v na primer čas, prebit v revolucionarnem delu doma ali v tujini pred 6. 4. 1941; čas prebit v stavki ali izprtju; udeležba v narodno-osvobodilni vojni; aktivno sodelovanje v narodno-osvobodilnem gibanju; čas služenja vojaškega roka po 15. 5. 1945 do demobilizacije, itd. Dodana doba torej pojmovno, tudi vsebinsko ni enaka posebni dobi, kot zmotno meni pritožnik. To pa tudi pomeni, da ni nobene zakonske podlage za vštetje časa dodiplomskega študija v posebno in s tem v pokojninsko dobo.

11. Ker vse ostale pritožbene navedbe, in sicer ob sklicevanju na pravno povsem irelevantne določbe ZPIZ-1 ali ZMEPIZ, za pritožbeno rešitev zadeve pravno sploh niso odločilne, se pritožbeno sodišče do njih posebej niti ne opredeljuje. Prvostopenjsko sodišče je materialnopravno o zadevi pravilno presodilo in tudi obrazložilo in se z navedeno obrazložitvijo v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče. 12. Zaradi navedenega je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.