Jedro

Položaj, ko sodišče v sodbi o zahtevi za sodno varstvo ne presodi vseh navedb zahteve, je različen od položaja, ko „sodba nima razlogov“, ki ga (poleg ostalih) kot absolutno bistveno kršitev določb postopka določa 8. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1. Okoliščina, da določba prvega v zvezi z osmim odstavkom 59. člena ZVCP-1 izrecno ne omenja pojma „pnevmatika“, na odgovornost samostojnega podjetnika, ki ima v prometu vozilo z izrabljenimi pnevmatikami, ne vpliva, ker je pnevmatike v skladu z osmim v zvezi s prvim členom Pravilnika o napravah in opremi vozil v cestnem prometu, na katerega napotuje navedeni člen ZVCP-1, potrebno šteti za opremo vozila.

Obrazložitev

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. T avtoprevozništvo je bilo z uvodoma navedenim plačilnim nalogom Postaje mejne policije Dolga vas (prekrškovni organ) spoznano za odgovorno storitve prekrška po osmem v zvezi s prvim odstavkom 59. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1). Izrečena mu je bila globa 2.086.46 EUR. Zoper navedeni plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Lendavi s sodbo z dne 2.6.2008 zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec. Navaja, da je v izpodbijani pravnomočni odločbi podana kršitev osmega v zvezi s prvim odstavkom 59. člena ZVCP-1 na način iz 1. točke 156. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ker zakonska dikcija določb osmega v zvezi s prvim odstavkom 59. člena ZVCP-1 ne omogoča kaznovanja pravne osebe oziroma samostojnega podjetnika posameznika zaradi „hibnih pnevmatik“. Poleg tega v uvodu navedena sodba Okrajnega sodišča v Lendavi nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Navaja še, da je pomanjkljiva zavrnitev storilčevih navedb, da ni podan temelj njegove odgovornosti kot samostojnega podjetnika ter, da s tem v zvezi ne zadostuje golo sklicevanje na opravilno številko sodbe Vrhovnega sodišča. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno odločbo spremeni tako, da postopek o prekršku zoper storilca ustavi.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti, ki je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) poslana storilcu prekrška, je bila dne 17.2.2009 vrnjena Vrhovnemu sodišču z oznako „ni dvignil“.

B.

4. V obravnavani zadevi je bil storilec s plačilnim nalogom Postaje mejne policije Dolga vas spoznan za odgovornega prekrška po osmem v zvezi s prvim odstavkom 59. člena ZVCP-1. Iz opisa prekrška v plačilnem nalogu izhaja, da je storilec kot odgovorna oseba dal v uporabo vozilo na katerem so bile izrabljene pnevmatike na prednji desni osi, na desnih pogonskih oseh tovornega vozila ter na desni strani obeh osi priklopnega vozila. Storilec je zoper navedeni plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Lendavi zavrnilo kot neutemeljeno.

5. ZVCP-1 v prvem odstavku 59. člena določa, da mora imeti vozilo v cestnem prometu brezhibne naprave in opremo ter da mora izpolnjevati predpisane pogoje glede varstva okolja, v četrtem odstavku istega člena pa določa, da se s predpisano globo za prekršek kaznuje voznik, ki vozi v cestnem prometu vozilo, ki ne izpolnjuje predpisanih pogojev glede varstva okolja ali nima brezhibnih predpisanih naprav za upravljanje, naprav za ustavljanje, naprav za povezavo vlečnega in priklopnega vozila, pnevmatik ali tahografa, ali če te ne delujejo brezhibno. V osmem odstavku navedeni člen predpisuje globi, s katerima se kaznujejo pravna oseba ali samostojni podjetnik oziroma odgovorna oseba, če ravnajo v nasprotju s prvim odstavkom tega člena.

6. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je v izpodbijani pravnomočni odločbi podana kršitev osmega v zvezi s prvim odstavkom 59. člena ZVCP-1, ker iz dikcije tega člena ni jasno, ali so z zahtevo po brezhibnih predpisanih napravah in opremi ter izpolnjevanjem predpisanih pogojev glede varstva okolja, zajete tudi brezhibne pnevmatike. Navaja, da se za tovrstni prekršek nedvomno kaznuje voznik, ki vozi v cestnem prometu vozilo, ki ne izpolnjuje predpisanih pogojev glede pnevmatik, ker so pnevmatike izrecno navedene v četrtem odstavku 59. člena ZVCP-1. To pa ne velja za odgovornost pravne osebe oziroma samostojnega podjetnika posameznika, saj se določba osmega odstavka 59. člena ZVCP-1 ne navezuje na 4. odstavek tega člena, v katerem so izrecno omenjene brezhibne pnevmatike, temveč na prvi odstavek 59. člena ZVCP-1, ki vsebuje splošno zahtevo za vozila v cestnem prometu, da morajo imeti brezhibne predpisane naprave in opremo.

7. Vrhovno sodišče je v sodbi IV Ips 40/2008 z dne 28.10.2008 (na katero v zahtevi za varstvo zakonitosti opozarja vrhovni državni tožilec) pojasnilo, da ZVCP-1 z zahtevo po „brezhibnih predpisanih pnevmatikah“, ki so zakonski znak prekrška po četrtem odstavku 59. člena navedenega zakona, generično napotuje na uporabo predpisa, v katerem so predpisane velikost, nosilnost, hitrostna kategorija, globina kanalov v dezenu in druge lastnosti pnevmatik, to je na uporabo Pravilnika o napravah in opremi vozil v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 17/2000 – v nadaljevanju Pravilnik). Vrhovno sodišče ugotavlja, da enako velja tudi za določbo osmega v zvezi s prvim odstavkom 59. člena ZVCP-1, ki uveljavlja odgovornost pravne osebe ali samostojnega podjetnika posameznika za prekršek, če vozilo v cestnem prometu nima brezhibnih predpisanih naprav in opreme ali če ne izpolnjuje predpisanih pogojev glede varstva okolja. Pravilnik namreč v prvem odstavku (v katerem je opredeljena vsebina tega podzakonskega akta) navaja, da določbe tega pravilnika urejajo motorna in priklopna vozila ter nekatere elemente njihovih naprav in opreme, v šestem odstavku določa natančne tehnične karakteristike, ki jih morajo izpolnjevati pnevmatike, v osmem členu pa pod pojmom „zimska oprema“ med drugim omenja pnevmatike ter opredeljuje njihove tehnične lastnosti. Glede na v prvem odstavku povsem jasno opredeljeno področje urejanja omenjenega Pravilnika (ki izrecno navaja, da ureja nekatere elemente opreme motornih in priklopnih vozil) ter vsebino njegovih nadaljnjih določb (ki opredeljujejo tehnične lastnosti pnevmatik, ki jih šteje za opremo motornih in priklopnih vozil), določbe osmega v zvezi s prvim odstavkom 59. člena ZVCP-1, ni mogoče razumeti drugače, kot, da navedeni člen pod pojem „brezhibna predpisana oprema“ uvršča tudi pnevmatike ter vzpostavlja odgovornost za prekršek samostojnega podjetnika posameznika in pravne osebe, ki imata v cestnem prometu vozilo, ki v skladu s prej navedenim Pravilnikom, nima brezhibnih predpisanih pnevmatik. Povedano drugače: okoliščina, da določba prvega v zvezi z osmim odstavkom 59. člena ZVCP-1 (za razliko od četrtega odstavka tega člena) izrecno ne omenja pojma „pnevmatika“, na odgovornost samostojnega podjetnika, ki ima v prometu vozilo z izrabljenimi pnevmatikami, ne vpliva, ker je pnevmatike v skladu z osmim v zvezi s prvim členom Pravilnika, na katerega napotuje navedeni člen ZVCP-1, potrebno šteti za opremo vozila.

8.Po vsebini enako kršitev ZVCP-1 kot jo v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja vrhovni državni tožilec, je storilec prekrška uveljavljal v zahtevi za sodno varstvo z navedbo, da zakonodajalec v prvem odstavku 59. člena ZVCP-1 ni posebej navedel pnevmatik, zato očitano dejanje za pravno osebo in samostojnega podjetnika posameznika, ni določeno kot prekršek.

9. Pritrditi gre navedbi zahteve za varstvo zakonitosti, da Okrajno sodišče v Lendavi v sodbi z dne 2.6.2008 na to uveljavljano kršitev zakona ni odgovorilo. Ni pa mogoče pritrditi vlagatelju zahteve za varstvo zakonitosti, ki se s tem v zvezi sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča IV Ips 30/2007 z dne 20.9.2007 ter trdi, da navedena pomanjkljivost izpodbijane pravnomočne sodbe predstavlja kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, torej, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Vrhovno sodišče je v sodbi IV Ips 106/2008 z dne 16.1.2008 presodilo, da je položaj, ko sodišče v sodbi o zahtevi za sodno varstvo ne presodi vseh navedb zahteve, različen od položaja, ko „sodba nima razlogov“, ki ga (poleg ostalih) kot absolutno bistveno kršitev določb postopka določa 8. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1. To razliko je Vrhovno sodišče upoštevalo že v odločbi IV Ips 30/2007, ki obravnava očitek pomanjkljivih razlogov v dveh oblikah. Prvi položaj se nanaša zgolj na obseg presoje navedb zahteve za sodno varstvo, drugi pa na položaj, ko niti odločba prekrškovnega organa (prvostopenjska odločba) niti sodba (drugostopenjska odločba) nimata razlogov o dejstvih, na katerih temelji teza obrambe, da dejanje ni prekršek.

10. Obravnavana zahteva za varstvo zakonitosti sicer trdi, da sodišče pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo o uveljavljani kršitvi zakona ni navedlo razlogov (čeprav gre za pravno pomembne navedbe), po vsebini pa takšna trditev pomeni, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na določeno trditev zahteve za sodno varstvo, kar predstavlja uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 167. člena ZP-1, kar predstavlja takoimenovano relativno bistveno kršitev pravil postopka o prekršku, pri kateri mora vlagatelj izkazati, da je kršitev vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost sodbe. Slednjega vrhovni državni tožilec ni izkazal, ker je v zahtevi za varstvo zakonitosti sam uveljavljal vsebinsko enako kršitev zakona, kot jo je uveljavljal storilec v zahtevi za sodno varstvo (da očitano dejanje ni prekršek), ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (točki 6. in 7. obrazložitve te sodbe).

11. Prav tako ni mogoče pritrditi vrhovnemu državnemu tožilcu, da je sodišče pomanjkljivo zavrnilo storilčeve navedbe iz zahteve za sodno varstvo, da ni podan temelj njegove odgovornosti kot samostojnega podjetnika posameznika po Zakonu o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD), ter da s tem v zvezi ne zadostuje golo sklicevanje na opravilno številko sodbe Vrhovnega sodišča, iz katerega ni razvidno na kateri pomemben del sodbe se sklicuje.

12. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Lendavi (ki se nanašajo na zavrnitev navedb zahteve za sodno varstvo, da ni podana storilčeva odgovornost kot samostojnega podjetnika posameznika po ZOPOKD) ne gre za „golo sklicevanje na opravilno številko sodbe Vrhovnega sodišča“, temveč, da je sodišče v obrazložitvi sodbe v tem delu najprej kratko povzelo navedbe zahteve za sodno varstvo, nato pa se sklicevalo na pravna stališča v podobnem primeru v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije IV Ips 18/2008 z dne 15.4.2008 ter izrecno navedlo, da se na omenjeno sodbo sklicuje v delu, ki se nanaša na odgovornost samostojnega podjetnika.

C.

13. Ker uveljavljane kršitve zakona niso podane (prvi odstavek 424. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1) je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).